trivia
projects by BSavski
Turbofotogalerija

Problemloss
Trees
performances...
installations...
in concert...
nature...
animals
electronics...
Etnobanda
sound objects...

recent comments


Distribuirana telesa / identitete / sistemi

21st December, one-day long sound installation Distributed body at Mala galerija in Ljubljana (part of the one-month of events called Oscillations). Two computers playing algorithms made in Pure Data and a number of interconnections (audio feedback, midi-control, contact-sensors,...). Here are parts of identities as sound...

track 1
track 2
track 3
track 4
track 5
track 6

b>Distributed Entity, Identity | Porazdeljena identiteta, telo

Two texts to prepare myself for the December 2005 event at Mala galerija, Ljubljana. No english translation yet. Got to english translation.

Spodnji dve besedili družita pomembnejše aspekte predstavitve.


Distribuirana telesa/ identitete/ sistemi

Za razliko od siceršnje vsesplošne želje po kreaciji celovitih, vase zaključenih umetniških objektov (pri meni: samo(re)generativnih zvočno-gibalnih sistemov) – teles (podobnost z idejo človeškega telesa je seveda vedno prisotna), se v zadnjem času soočam z mislijo o t.i. razmaknjenih, oddaljenih oziroma distribuiranih sistemih. Eden od razlogov bi lahko bil povečan poudarek na oddaljenih sistemih (remote systems), ki jih je v večji pojavnosti omogočil splet. V resnici seveda ne gre za nič novega, ampak je človekov duh že od nekdaj sposoben bivati v oddaljenih prostorih – tudi časovno odmaknjenih v preteklost in prihodnost.

Ljudje pa vendarle distribuirano stanje (prostorsko-časovnih identitet) znamo sintetizirati nazaj v celoto – še več: šele taka sinteza celo določa našo bit. Torej smo vedno že opravili zlitje kosov v celoto. Povezave med razmaknjenimi sistemi omogočajo tehnološki mediji/posredniki in vmesniki/interfejsi – uspešno uresničevanje izmenjave podatkov pa imenujemo komuniciranje. Pri miselnih povezavah nastopajo drugačni objekti, ki se zlepijo skupaj s pomočjo asociativnih povezav, sicer pa kot deli emocionalno obarvanega spomina bivajo dokaj samostojno. Čeprav se zdi, da nesmisel obstaja (rečemo: "to je nesmiselno"), pa bi temu ostro nasprotoval. Vedno se prazne prostor napolni s smislom, čim dalj se z njim ukvarjamo – tem več je smisla in tem bolj logičen je prostor.

Pri naših sorodnikih strojih pa je tako: od njih sicer zahtevamo popolnost, zato običajno nastopajo v obliki že sestavljenih delov. Takšni stroji imajo imena (ali raje: nazive) in so običajno strogo namenski – funkcionalni. Izven njihovega namena jim pomen preneha in tako niso namenjeni vzpostavljanju komunikacije/ relacij. Ker me pri strojih zanimajo človeška metaforika, pa bi vendarle bilo ugodno zgraditi sistem komunicirajočih strojev, ki bi lahko (na enostavni ravni) izvajali vsaj približno podobno kompleksne odnose kot se to dogaja pri ljudeh (na področjih psihološkega in socialnega).

Za sintezo (oziroma povezavo strojev v enovito celoto) bomo seveda moralim poskrbeti sami, s pomočjo našega vokabularja, kar pa ne pomeni, da lahko vokabular sistema strojev ignoriramo, kljub temu, da se zdi ta zgolj tehnične narave (-> zvoki).

Zvok (in usklajevanje videnega gibljivega) bomo ljudje dojemali estetsko (racionalno/ racionalizirano). Pokazalo se bo, da tudi v primeru umanjkanja komunikacijskega toka med stroji ljudje še vedno sintetiziramo – polnimo to umanjkanje s smislom – torej: z lastno produkcijo smisla. Prostor nesmisla ni človeška domena, torej je vse vedno pomensko polno, z malo truda pa lahko vsak razmeroma malo poln prostor natlačimo s pomeni polnih soodnosov, ki se oblikujejo med razmaknjenimi entitetami. Še več: šele na videz nedefinirani odnosi (vmesni prostori med objekti, izgovorjenim zvočnim) omogočijo človekov priklop na komunikacijski kanal – njegovo umestitev v prostor. Ta vedno poteka na drugačni stopnji od strojevega, kar lahko pomeni dvoje: ali gre za redukcijo slišanega ("to je dobro", "to je slabo") - sintezo, ali pa za kompleksnejše preoblikovanje, ko komunikaciji prisluhnemo: poslušamo. V zadnjem primeru s slišanim sodelujemo – opazimo razlike, nianse - prostor diferenciiramo.

Dvojnost lahko pripišemo našem konceptu dojemanja prostora in časa – to je sintezi razdrobljenega v trdno identiteto, ali pa: dojemanju diferencirane podobe.

Za preizkusni strojni sistem bomo uporabili različne interaktivne kose doslej zgrajenih objektov in jih razporedili po prostoru brez posebnega namena. Biti morajo vendarle v ohlapni medsebojni komunikaciji – bodisi z zvočnim, vizualnim, mehanskim zaznavanjem. Bolj zaradi komičnosti, pa tudi zaradi sugestije o morebitni podobnosti s človekom, bomo stroje oblikovali kot razsekane (zelo elementarne) dele telesa in jih razmetali po prostoru.



Distribuiran sistemi

Porazdeljeni sistemi so znani predvsem na področju super-računalnikov, kjer več v omrežje spojenih računalnikov omogoča paralelno procesiranje / hkratno obdelavo podatkov. Organizacija takih sistemov je v glavnem hierarhična, tako da se ve, kje je glava sistema in kje so "nižji" udi. Nas pa zanimajo dinamično hierarhični sistemi, pri katerih so deli "telesa" sicer lahko funkcijsko specializirani, a vendarle tudi sami že komunicirajo v izbranem komunikacijskem kanalu. Simbolno "govorico" bomo torej skušali modelirati poenostavljeno, (estetskega) pomena pa sploh ne bomo pričakovali od naprav, ampak od ljudi / opazovalcev.

Seveda nam gre tudi v tem primeru za raziskovanje človeških dimenzij razumevanja in ravnanja - torej psiho-socialnih lastnosti posameznika in združb. V izhodišču razmisleka je teza, da k organiziranemu / civiliziranemu / kulturnemu rezultatu ne pripomorejo le organizirane / hierarhizirane strukture, ampak tudi gibljivejše / fluidnejše, kar se tiče medsebojnih relacij znotraj sistema. Čeprav verjamemo, da h kulturi pripomore zavest o skupnem cilju in celoti / dogovor, konvencija o strukturi / povnanjena ideja - ideološki moment, pa k naturi sistema štejemo predvsem motnje v sistemu / nepredvidljive / asinhrone momente. Sistem bo popoln le z nekakšno sintezo kulture in nature.

Avtonomni sistemi so tisti, pri katerih se gibanje / dinamika ustvarja na podlagi opazovanja in odzivanja na okolico in na podlagi notranjega (refleksnega, nezavednega) gibanja in samoopazovanja. Take sisteme imenujemo kibernetski sistemi, njih dinamiko pa ne opazujemo na podlagi merjenja obnašanja posameznih delov, ampak na podlagi vzorcev, ki jih vpeti v medsebojne relacije opisujejo. Merimo torej nekakšno podobo celote. Pri tem se praviloma zgodi, da kljub tej novi paradigmi ohranjamo staro razumevanje, saj na osnovi prikazov / vizualizacij ostanemo v območju vere v trdne / nespremenljive prikaze. To se je na primer zgodilo pri teoriji kaosa, ki jo zadnjih 30 let reprezentira le še podoba estetsko izjemno urejenih fraktalov. Red je ponovno prekril možnost naključnega.

Človeška psihologija, ki je sestavljena na način kombinirane nature - kulture, zaradi svoje utemeljenosti v naturi, v drugi stopnji - razumevanju / interpretaciji zahteva racionalizacijo. Osnovna motivacija / težnja je v harmonizaciji obeh entitet / stanj. Zunaj sebe torej iščemo predvsem trdne točke opore, saj je kultura predvsem socialna vrednota. Vendarle pa je prav estetika tisto polje, kjer se dopušča neposrednejše doživljanje nature. Estetsko se pogosto povezuje z ekstatičnim, vendar si kultura vztrajno prilašča le estetsko, zavrača pa ekstatično, ki je bistveni del (človeške) nature. Enako velja za naturo: ta zavrača estetsko in pristaja le na ekstatično - nebrzdana zabava in osvobojena seksualnost.

koncept = concept:
Naše navdušenje ob divji / kaotični lepoti narave je razumeti kot eno redkih sintez estetskega in ekstatičnega. S pomočjo podobno oblikovanega »neurejenega« zvočnega polja se bomo skušali približati prav tej sintezi. Enotno / celovito entiteto bomo razbili na koščke, med njimi pa vzpostavili komunikacijski kanal – tako na vizualnem kot na zvočnem področju. Medsebojne relacije bodo v osnovi horizontalno dinamične (nehierarhične), pa tudi medsebojno prepletene in interpretirane / prevedene – torej dinamično hierarhične. Enostavne zvočno-gibalne objekte bomo razmestili po prostoru in jih uredili tako, da bodo s spreminjanjem medsebojnih položajev spreminjali zvok – v času in zvočni kvaliteti. Osnovni princip spreminjanja tona bo tudi tokrat akustična povratna zanka v prostoru, hierarhičnost pa bomo uporabili za oblikovanje časovnega poteka zvočnega toka – dramaturgijo. Dramaturgija je seveda že pripoved – torej zgodba / kompozicija.


Deli telesa / identitete
V glavnem jih bodo določale gibalno-zvočne lastnosti. Pomembno je, da lahko poslušajo / gledajo / govorijo / sporočajo – torej: navežejo stik / vzpostavijo komunikacijo. Pri tem ne bomo šli v njihovo replikacijo / kloniranje, ampak v diferenciacijo / razlikovanje / mutiranje. To je tudi pogoj za porazdeljeni sistem. Vsak bo avtonomen v okviru svojih elektromehanskih lastnosti. Pri tem se bomo igrali z mislijo o mejnih pogojih za avtonomnost na eni strani in mislijo / metaforo porazdeljenega – torej razmaknjenega telesa na drugi. To bo potem pri delujoči celoti napeljalo na nujnost sinteze, kar je tudi osnovno sporočilo / smisel postavitve. Deli sistema = udi telesa. Oko, uho, roka, usta, noga, penis, vagina, lasje, nos, jezik, anus, itd. Na tem mestu se odpre tudi polje humornega pristopa, ki je dodaten motiv / motor za gradnjo postavitve.

Osnovni gibalni element bo motor; proučili bomo načine pretvorbe enostavnega rotacijskega gibanja v nepredvidljivost giba, ko se najbolj približamo pojmu avtonomije. Pri tem se ognemo uporabi računalnikov in verjamemo, da je posamezna odločitev pravzaprav arbitrarna – odvzamemo ji vrednostno sodbo, zadovoljni smo že, da je do odločitve sploh prišlo. Eden od načinov je kombinacija treh vrtečih se koles, od katerih je eno gnano z motorjem, dve pa se vrtita v obratni smeri. Ob stiku slednjih pride do spodrsavanja / trenja – mehanske lastnosti / nepravilnost izdelave povzroči rezultančni gib. Pomembna lastnost se zdi tudi zmožnost samovzdigovanja (telesa, glave / senzorja) in selektivno opazovanje okolice. Pri nas bo to reducirano na možnost dodatnega toka spreminjajočih se podatkov, ki jih bodo udje vsak na svoj način interpretirali.

V polje prave avtonomije pa bi vstopili, če bi udom omogočili še samoopazovanje (lege njihovih sestavnih delov). To bi bilo morda najenostavneje s primerjavo glasnosti lastnega zvoka in zvoka neposredne okolice.



Distributed bodies / identities / systems

The enthusiasm induced by the wild / chaotic beauty of nature can be understood as a rare synthesis of the aesthetic and the ecstatic. We attempt to approach this same synthesis with the help of a similarly formed “disorderly” sound field. An integral entity is broken up into parts and communication channels set up between them—both visual and sound. Fundamentally, the interrelations are horizontally dynamic (non-hierarchical), but they are also intertwined and interpreted / translated—i.e., dynamically hierarchical.

Simple sound-movement objects are arranged in the space in such a way that by changing their positions in relation to the others they change the sound—in time and in the quality of sound. The basic principle of changing the tone is again an acoustic feedback loop in the space, while the hierarchy serves to structure the temporal sequence of the sound flow—the dramaturgy. The dramaturgy is, of course, narration, i.e., a story / composition.

Parts of the body / identity

For the most part, parts of the body / identity are determined by their movement-sound properties. It is important that they can listen / watch / speak / communicate—in short: make contact / establish communication. This is not achieved by replicating / cloning them, but by differentiating / distinguishing / mutating them. This is also a precondition for a distributed system. Every part is be autonomous in terms of its electromechanical properties. Here we toy with the idea of the borderline conditions of autonomy on the one hand, and the idea / metaphor of a distributed, i.e., disunited body, on the other. In the functioning whole, this leads to the necessity of synthesis, which is the basic message / point of the installation. Parts of the system = limbs of the body. An eye, ear, arm, mouth, foot, penis, vagina, hair, nose, tongue, anus, etc. At this point, the field of the humorous approach opens up, constituting an additional motif / motor for the construction of the installation.

The basic kinetic element is a motor; we study the ways of transforming a simple rotating motion into the unpredictability of a movement when we come closest to the notion of autonomy. We might not use a computer for this, believing that an individual decision is basically arbitrary—we do not make a value judgment about it, we are content that a decision has been made. One of the possible ways is a combination of three rotating wheels, one propelled by the motor, and the other two spinning in the opposite direction. When the latter two come into contact, slippage / friction occur—the mechanical properties / imprecision of the manufacture cause the resulting movement. Another important feature seems to be the ability to autonomously lift (the body, the head / the sensor) and to selectively observe the environment. In our case, this is reduced to the possibility of an additional flow of changing data, differently interpreted by the limbs.

We would enter a field of true autonomy if we enabled the limbs self-observation (observation of the positions of their constituent parts). The easiest way to achieve this could be by comparing the loudness of the system’s own sound with that of the immediate surroundings.



Borut Savski



all photos by Dunja Kukovec