| <-- |nazaj/
 
|Maša Gedrih|
|EuroVision2000: medijska alternativa|

Sredi maja je Zavod SCCA-Ljubljana, v sodelovanju z galerijo Kapelica, Slovensko Kinoteko in Mirovnim inštitutom, organiziral predstavitev mednarodne mreže medijskih aktivistov, delujočih pod imenom EuroVision2000. Ime, ki asociira na popevke, je kar pravšnje. Že njihov prejšnji naziv, MoneyNationsTV, je kazal na skeptično držo do vsega medijskega. Tako je njihovo predavanje potekalo v obliki performansa - kot TV poročila. Le da so bili prispevki, ob katerih smo se izobraževali o svetu in času, osredotočeni na tisto, kar običajne novice zamolčijo. Torej na vprašanja skupne evropske politike, globalizacije, migracije in azilantstva ter prehodnosti Schengenske meje, posebno skozi rešeto vzhod-zahod. Verjetno ste že sami predvideli, da mreža video producentov deluje na izrazito neprofitnih osnovah.


Če so se vam slučajno ti in njim podobni aktivisti zasmilili, ker ubožci delujejo iz čistega človekoljubja, medtem ko drugi pobirajo mastne denarce na račun njihovega dela in idej - mi dovolite, da vas neusmiljeno postavim na trda tla. Večina organizacij, ki se posveča takoimenovanim alternativnim oblikam posredovanja informacij, črpa svoj navdih iz skupnega fonda Evropske skupnosti, namenjenega prav projektom, ki se kitijo z oznakami novosti ali drugačnosti, alternativnosti. Nadebudni organizatorji ga pridno izkoriščajo. Najraje snujejo projekte, festivale in simpozije na temo novih tehnologij in globalizacije - navidezno neskončnih in vsakič znova nujnih vprašanj. Svoje dejavnosti podpirajo z velikimi besedami in še večjimi idejami, od katerih pa po izteku projektov prerado ne ostane kaj dosti več od malce zajetnejšega žepa organizatorjev in reference v gradnji njihove kariere znotraj umetniške birokracije Evropske skupnosti. Tovrstni "alternativni" projekti in začasne organizacije postajajo v "razviti Evropi" vse bolj uveljavljen način delovanja. Individualizem, alternativnost in nove tehnologije so trend - in trend je tržno blago. Torej gre večinoma za povsem klasično poslovno delovanje intelektualnega in umetniškega trga. Umetniki, teoretiki in medijski ustvarjalci pa radostno potujejo po združeni Evropi in izmenjujejo ideje. Isti ljudje, iste ideje, na različnih zbirnih mestih. Ob tem se mi ne zdi problematična odsotnost novih pristopov ali dognanj, ampak PREDSTAVLJANJE zadeve kot nove. Torej grajenje imidža na osnovi nečesa, kar v resnici ni udejanjeno. Ni vse novo, kar se predstavlja kot novo. Pa poglejmo, kako na to gledajo ljubljanski gostje.


Še o finančnih osnovah. Omenjeno skupino sicer deloma financira EU, vendar je delež prispevka tako majhen, da finančna vprašanja rešujejo na drugačne načine. Eden je neposredna izmenjava delovnega materiala z avtorji, ki sodelujejo pri njihovi produkciji. Drugi je nomadska naravnanost, kar pomeni, da se selijo po Evropi in od začasnih sedežev produkcije dobijo del sredstev za delo. Tretji je, da jim low budget produkcija ne predstavlja ovire v delovanju. Obratno: pravijo, da takšni estetski kriteriji lahko obvarujejo pred selekcijo materiala na osnovi avtorjevega finančnega fonda.


EuroVision2000 je bila vzpostavljena v okviru združevanja Evrope in vprašanj, ki so se s tem odprla. Opažajo, da je kritično prevpraševanje dotičnih tem z nastankom in širjenjem združeno Evropo malodane umanjkalo. Nadomešča ga vprašanje kako standardizirati različne poti znotraj Skupnosti. In kako ohraniti njeno integriteto nedotakljivo. Eurocentrične težnje po standardizaciji so močno prežete z medijskimi podobami. K sedanji situaciji je precej prispevala uveljavljena struktura podajanja informacij: poročila in medijski dogodki. Lik nacionalega junaka in modela uspeha - uspešnega belca srednjih let iz razvitih držav - vam je dovolj poznan. Do neprepoznavnosti - do samoumevnosti. Posebno znotraj eurocentričnih gibanj. A da ne bo pomote: problematika ne živi zgolj znotraj Schengenske meje.


"V produkciji informacij je najbolj uveljavljen model informacijski kapitalizem," trdijo. Argumente za tovrstno ravnanje si "véliki" lastijo skozi ekskluzivizem znanja. Razglašajo se za "strokovne" in "objektivne", ob tem pa mirne duše izločijo vse ostale možnosti naracij in načinov in nas siromašijo za mnogotere dimenzije izbire, če že ne kreacije. EuroVision je ljubši drugačen model. Najlažje bi ga ponazorili z rekom "Naj cveti sto cvetic." Ob tem da, za razliko od Mao Ce-Tunga, besede tudi udejanjajo. Ne le skozi distanco na socialni sferi in stalno preverjanje ustaljenih konceptov. Pravijo, da želijo preseči umetnost, ki deluje samo na simbolni ravni, Zato spodbujajo ljudi k lastni ustvarjalnosti in kritičnemu razmisleku o temah globalizacije. Multikulturalnost je zaznavna tako v profilaciji avtorjev, kot v naraciji prispevkov. Tako bogatijo svoje programe z vsem, kar spada v pojem 'drugi': osebne pristope, lokalno dogajanje, ženska vprašanja, družbene manjšine, umetniške vizije in podobno. V tem kontekstu želijo vzpostaviti medijsko-aktivistično alternativo ter privesti ustvarjalce in njihovo kritično pozicijo onstran schengenske meje - zunanje in najbolj varovane meje evropske skupnosti - v aktivno komunikacijsko izmenjavo. Ob tem vas spet vabim, da skozi pluralnost jezikov in vsebin preverite alternativnost tistega, kar vam predstavlja alternativno.


EuroVision2000 se je razvila iz projekta video borze, sarkastično poimenovanega MoneyNationsTV, kar je bil prvi evropski poskus oblikovanja nad-nacionalne medijske prakse. Na osnovi skupnega projekta sedmih evropskih kulturnih prestolnic v Pragi, je mreža leta 2000 razvila svojo sedanjo podobo. Osnovno postojanko ima v nevtralnem Zürichu, kot pravi aktivisti pa širijo glas svobodne komunikacije od mesta do mesta. Vse na osnovi bratske delitve idej in interesov torej. Razglašajo se za začasno, odprto in nadnacionalno mrežo video producentov, ki svoje ustvarjalne sile usmerja v kreiranje alternativne medijske dejavnosti. Ob tem si lahko zastavimo drugo vprašanje o alternativnosti medijev: kaj sploh pomeni na videz vsakomur razumljiva oznaka alternativa? V splošnem govoru je predalček tako širok, da lahko v njem ugledamo vse mogoče pojave: od najstniškega upornika do kozmopolitskega intelektualca in vsega, kar je vmes.


Odsotnost jasne opredelitve predstavlja nevarnost, da se z istimi argumenti in sredstvi obravnava vse "alternativce", ne glede na razlike v motivaciji in ustvarjalem dometu njihovega dela. Torej je potrebno pojem natančneje premisliti. Določenost z vsebino ne bo prava metoda: alternativa danes zaobsega več žanrov, kot je bilo kdaj zgodovinskih epoh. Številnost občinstva ali prejetih novcev še toliko manj: statistika se ne more dotakniti tako kompleksnega pojma kot je miselna drža - kar naj bi alternativa bila. Najpogostejša teza je istovetenje alternative z opozicijo, vendar je tu sporna že sama predpostavka oponiranja: opozicionist je često tisti, ki gradi svoje mesto v svetu na tem, da negira položaj drugega. V tej drži lahko prepoznamo tehniko obračanja dveh plati istega kovanca. Oznaka alternativca, alternativke preostane torej le še tisti osebnosti ali gibanju, ki je zmožno vzpostavljati mostove med razdvojenimi deli kolektivnega snovanja in delovanja. Torej tistemu, ki presega skrajnosti in snuje svojo pot v živi odzivnosti na sedanji trenutek, ne da bi ob tem izgubil spoštovanje do preteklosti. Ki je zmožen misliti celoto brez izločanja. Ob takšnih oznakah se seveda predalček alternative precej izprazni. To je pot manjšine. Tudi vprašanje odnosa do tradicije vašega omiljenega alternativnega medija prepuščam vam samim.

Main stream, torej tudi državni organi, so do alternative praviloma nezaupljivi. To kažejo s količino dodeljenih sredstev za delo, še bolj pa s podcenjevalnim odnosom ali ignoranco. Obravnava se jo kot posebne vrste čudaštvo, ki ga sicer pokroviteljsko tolerirajo, ni pa mu priznana širša družbena dobrobit. Kaj šele avantgardna pozicija. Takšno predalčkanje je le zakrivanje dejstva, da kulturni oblastniki preprosto ne razumejo vsebin, načinov ali motivacij tistih, ki so označeni kot alternativci.


Medij je alternativen zgolj toliko, kot ljudje, ki ga ustvarjajo. In kolikor jim je ta oblika izraza omogočena. Nič bolj. Vse, kar reproducira tradicijo ali se ji upira, zgolj ohranja enolično kolesje dane strukture v svojem monotonem teku. V ustvarjalnih pristopih, ki jih zagovarjajo producenti EuroVision, vidim resnično prednost v tem, da so naravnani na ustvarjanje, na različnost izrazov in na premičen, odprt poudarek v obravnavanju tem. Pravzaprav se kažejo téme kot edina omejitev, edini vezni člen, znotraj njihovega dela. Ostalo je podrejeno trenutni produkcijski enoti in njenemu kontekstualnemu ozadju.


Video naracija EuroVision2000 je obarvana z low budget estetiko. Nič presenetljivega. Zanimalo pa me je, če "zamazano" sliko in zvok uporabljajo namenoma ali je to rezultat nizkega finančnega backgrounda. Tovrstna estetika je namreč postala žanr, ki je vse bolj prisoten tudi v etabliranih galerijskih prostorih. "Nikakor," me je zavrnila Marion von Osten, ena od snovateljic skupine. "Želeli bi imeti višji proračun, tako da bi lahko ljudje ustvarjali svojim vizijam primerno, vendar to zaenkrat ni mogoče. Galerijski logiki žanrov pa se izogibamo. Ti namreč delujejo po načelih globalizacije, globalizacija pa je rekolonializacija," zaključi.


Marion von Osten deluje tudi kot profesorica. Pravi, da se študentje sodobnih umetnosti sicer učijo internet tehnologije, ne vejo pa ZAKAJ - ne naučijo se reflektirati te snovi. "Splet sam po sebi ni niti novum, niti komunikacija," pravi in doda, da mora za ta presežek avtor izgraditi prepoznavno subjektivnost. Zato tudi njihove delavnice niso namenjene najširšemu krogu ljudi, ampak predvsem tistim, ki se znajo aktivno in s sebi lastno vizijo vključiti v delo. "Usmerjeni so sicer k tistim, ki vedo, kaj hočejo povedati - in lahko to potem širijo dalje - želijo razvijati mislenost, zavest - delujejo pa po vseh mogočih prostorih." Izogibanje ekskluzivizmu pomeni delo na različnih nivojih, konkretneje: MoneyNationsTV je bil alternativni TV program, njihovo delovanje se širi skozi gostovanja, torej skozi osebni stik, rezultati dela so na razpolago avtorjem za nadaljno akcijo, v svojo programsko shemo jih je za kratek čas sprejel francoski Channel 4, ob tem pa gostujejo v tako različnih prostorih kot so otroško igrišče, univerza in klasična umetniška galerija. Namen pa ostaja kreativen. Izogibajo se puhlemu izmenjavanju besed, čeprav je tudi to koristno, pravijo. Zgolj predstavitev, kakršne je bila deležna Ljubljana, pa je bila zadnja te vrste. Dosledni v tej drži, brišejo mejo med porabnikom in ponudnikom. Skozi lastno produkcijo in način urejanja materiala njihovo delovanje so hkrati umetniki in umetniška inštitucija.


Presojo tovrste svobode, širine in neodvisnosti vašega najljubšega alternativnega medijskega primerka pa prepuščam vam samim.


Če ste v pravkar orisanih težnjah prepoznali stare aktivistične akcije, se ne motite. Umetnost in aktivizem je bila glavna tema debate, ki se je razvila po predavanju. EuroVision2000 deluje po načelih civilne družbe. Skozi najširše pojmovanje kulture - na meji med umetnostjo in politiko. "Že prezentacija sama je lahko politični akt," menijo gostje.


Pa skočimo za hip k pregledu političnega aktivizma znotraj umetnosti. "Učili so nas, da je politika nekaj, kar je vladano nad nami," razlaga Marion von Osten. To apriornost so načéla že osemdeseta z mikro politiko, operative video movementom, ali identity politics. Devetdeseta so njihove ideje že zlorabila in integrirala v družbo, nad katero se lahko izvaja monitoring. "Vendar ima zlom industrijske politike tudi dobre strani z odpiranjem vprašanja stare in nove ekonomije in vključevanje teorij, ki so bile prej prezrte, npr. feministične," je opozorila Marion von Osten. "Eden izmed rezultatov osemdesetih," se je strinjal Bogdan Lešnik, "je tudi politična korektnost - nova past. Poleg tega je identitetna politika odprla nov trg." Jeffsova reakcija je bila brezkompromisna: "Urad za intervencijo zavrača kakršnokoli avantgardo ali revolucijo," je zabentil - to je le borba za in proti. Ko je govora o getu, smrdi po masovkah, bojih in podobnem. Kultura pa vedno komodificira spontana, avantgardna, antiburžoazna gibanja. Zato raje zagovarja pluralizem znotraj kolektiva in v aktivnostih - umetniški jezik. Nismo svoj lastni konec (oziroma vrh), pravi. Krpan se je na to oglasil z dvema tehtnima: "Dejanje samo po sebi ima lahko kakršnokoli konotacijo, ki jo umetnik, oziroma kritik uporabi ali zlorabi. Ko nekaj nastaja, je težko predvideti kaj se bo iz tega razvilo." In drugo, v odgovor na pozitivno izpostavitev novih tehnologij, češ da informacijske tehnologije, strukture in mreže spodbujajo ljudi k uporabi in prispevanju: "Dostopnost novih medijev obstaja, ljudje pa še vedno nimajo orodij, repertorija znotraj sebe, da bi to razumeli."


Da se angažiranost umetnika in politična angažiranost vse bolj prepoznavata ena v drugi, se bratita in spajata, je bilo verjetno jasno vsem udeležencem debate. "Umetnost ima vedno politične implikacije in konsekvence na naša življenja," je povzel Lešnik. Nemara najbolj radikalen je bil Nikolai Jeffs s tezo, da bosta sčasoma obe samostojni obliki izumrli. Če malo pomislite, misel ni tako radikalna, kot se kaže. Umetnost je v osnovi raziskovanje in iskanje harmonije znotraj zaznavane celote. Dihotomije med načini vzpostavljanja celote se že dlje časa počasi, a vztrajno pretapljajo v sočasje, sobivajočnost različnih tkanj. Zaenkrat še skozi fragmentacijo, prisotno v multimedii. A od Malevičevega Črnega kvadrata dalje se pojavlja vzporedno iskanje subtilnega abs-tractuuma celote. Tiste vrste, ki se želi ogniti konstituciji svojih podmen na podlagi izločanja. Torej smo spet pri postavljanju mostov v mislenosti. Tudi mostov s tradicijo, za katero je včasih videti, da se je izgubila nekje v temnem delu zgodovine. Kot da sodobnost ne bi dobro vedela, kaj z njo početi.


In kakšen je dejanski domet umetniško-medijskega aktivizma? Marion von Osten je razložila, da uporabljajo video za način diskusije, komunikacije in ustvarjanje socialnega prostora. Vpliv umetniške vizije na socialni prostor pa si lahko najbolje predočimo prav skozi slovenski primer - skozi pomen umetnosti osedesetih na nadaljni razvoj države. EuroVision2000 to poslanstvo aplicira na medijski prostor. S poudarkom na lepoti različnosti. Ne proizvajajo direktnih političnih učinkov, ampak ustvarjajo željo po politični aktivnosti, pravijo.


Za konec pa še trač informacija, da boste lažje umestili Slovenijo v koordinate evropskega mislečega in ustvarjalnega prostora. EuroVision2000 pravijo, da tolikšne osveščenosti, kot so jo odkrili v Ljubljani, niso pričakovali - pravilo je, da morajo razlagati čisto osnovne pojme.