Sredi
maja je Zavod SCCA-Ljubljana, v sodelovanju z galerijo
Kapelica, Slovensko Kinoteko in Mirovnim inštitutom,
organiziral predstavitev mednarodne mreže medijskih
aktivistov, delujočih pod imenom EuroVision2000. Ime,
ki asociira na popevke, je kar pravšnje. Že njihov
prejšnji naziv, MoneyNationsTV, je kazal na skeptično
držo do vsega medijskega. Tako je njihovo predavanje
potekalo v obliki performansa - kot TV poročila. Le
da so bili prispevki, ob katerih smo se izobraževali
o svetu in času, osredotočeni na tisto, kar običajne
novice zamolčijo. Torej na vprašanja skupne evropske
politike, globalizacije, migracije in azilantstva
ter prehodnosti Schengenske meje, posebno skozi rešeto
vzhod-zahod. Verjetno ste že sami predvideli, da mreža
video producentov deluje na izrazito neprofitnih osnovah.
Če so se vam slučajno ti in njim podobni aktivisti
zasmilili, ker ubožci delujejo iz čistega človekoljubja,
medtem ko drugi pobirajo mastne denarce na račun njihovega
dela in idej - mi dovolite, da vas neusmiljeno postavim
na trda tla. Večina organizacij, ki se posveča takoimenovanim
alternativnim oblikam posredovanja informacij, črpa
svoj navdih iz skupnega fonda Evropske skupnosti,
namenjenega prav projektom, ki se kitijo z oznakami
novosti ali drugačnosti, alternativnosti. Nadebudni
organizatorji ga pridno izkoriščajo. Najraje snujejo
projekte, festivale in simpozije na temo novih tehnologij
in globalizacije - navidezno neskončnih in vsakič
znova nujnih vprašanj. Svoje dejavnosti podpirajo
z velikimi besedami in še večjimi idejami, od katerih
pa po izteku projektov prerado ne ostane kaj dosti
več od malce zajetnejšega žepa organizatorjev in reference
v gradnji njihove kariere znotraj umetniške birokracije
Evropske skupnosti. Tovrstni "alternativni"
projekti in začasne organizacije postajajo v "razviti
Evropi" vse bolj uveljavljen način delovanja.
Individualizem, alternativnost in nove tehnologije
so trend - in trend je tržno blago. Torej gre večinoma
za povsem klasično poslovno delovanje intelektualnega
in umetniškega trga. Umetniki, teoretiki in medijski
ustvarjalci pa radostno potujejo po združeni Evropi
in izmenjujejo ideje. Isti ljudje, iste ideje, na
različnih zbirnih mestih. Ob tem se mi ne zdi problematična
odsotnost novih pristopov ali dognanj, ampak PREDSTAVLJANJE
zadeve kot nove. Torej grajenje imidža na osnovi nečesa,
kar v resnici ni udejanjeno. Ni vse novo, kar se predstavlja
kot novo. Pa poglejmo, kako na to gledajo ljubljanski
gostje.
Še o finančnih osnovah. Omenjeno skupino sicer deloma
financira EU, vendar je delež prispevka tako majhen,
da finančna vprašanja rešujejo na drugačne načine.
Eden je neposredna izmenjava delovnega materiala z
avtorji, ki sodelujejo pri njihovi produkciji. Drugi
je nomadska naravnanost, kar pomeni, da se selijo
po Evropi in od začasnih sedežev produkcije dobijo
del sredstev za delo. Tretji je, da jim low budget
produkcija ne predstavlja ovire v delovanju. Obratno:
pravijo, da takšni estetski kriteriji lahko obvarujejo
pred selekcijo materiala na osnovi avtorjevega finančnega
fonda.
EuroVision2000 je bila vzpostavljena v okviru združevanja
Evrope in vprašanj, ki so se s tem odprla. Opažajo,
da je kritično prevpraševanje dotičnih tem z nastankom
in širjenjem združeno Evropo malodane umanjkalo. Nadomešča
ga vprašanje kako standardizirati različne poti znotraj
Skupnosti. In kako ohraniti njeno integriteto nedotakljivo.
Eurocentrične težnje po standardizaciji so močno prežete
z medijskimi podobami. K sedanji situaciji je precej
prispevala uveljavljena struktura podajanja informacij:
poročila in medijski dogodki. Lik nacionalega junaka
in modela uspeha - uspešnega belca srednjih let iz
razvitih držav - vam je dovolj poznan. Do neprepoznavnosti
- do samoumevnosti. Posebno znotraj eurocentričnih
gibanj. A da ne bo pomote: problematika ne živi zgolj
znotraj Schengenske meje.
"V produkciji informacij je najbolj uveljavljen
model informacijski kapitalizem," trdijo. Argumente
za tovrstno ravnanje si "véliki" lastijo
skozi ekskluzivizem znanja. Razglašajo se za "strokovne"
in "objektivne", ob tem pa mirne duše izločijo
vse ostale možnosti naracij in načinov in nas siromašijo
za mnogotere dimenzije izbire, če že ne kreacije.
EuroVision je ljubši drugačen model. Najlažje bi ga
ponazorili z rekom "Naj cveti sto cvetic."
Ob tem da, za razliko od Mao Ce-Tunga, besede tudi
udejanjajo. Ne le skozi distanco na socialni sferi
in stalno preverjanje ustaljenih konceptov. Pravijo,
da želijo preseči umetnost, ki deluje samo na simbolni
ravni, Zato spodbujajo ljudi k lastni ustvarjalnosti
in kritičnemu razmisleku o temah globalizacije. Multikulturalnost
je zaznavna tako v profilaciji avtorjev, kot v naraciji
prispevkov. Tako bogatijo svoje programe z vsem, kar
spada v pojem 'drugi': osebne pristope, lokalno dogajanje,
ženska vprašanja, družbene manjšine, umetniške vizije
in podobno. V tem kontekstu želijo vzpostaviti medijsko-aktivistično
alternativo ter privesti ustvarjalce in njihovo kritično
pozicijo onstran schengenske meje - zunanje in najbolj
varovane meje evropske skupnosti - v aktivno komunikacijsko
izmenjavo. Ob tem vas spet vabim, da skozi pluralnost
jezikov in vsebin preverite alternativnost tistega,
kar vam predstavlja alternativno.
EuroVision2000 se je razvila iz projekta video borze,
sarkastično poimenovanega MoneyNationsTV, kar je bil
prvi evropski poskus oblikovanja nad-nacionalne medijske
prakse. Na osnovi skupnega projekta sedmih evropskih
kulturnih prestolnic v Pragi, je mreža leta 2000 razvila
svojo sedanjo podobo. Osnovno postojanko ima v nevtralnem
Zürichu, kot pravi aktivisti pa širijo glas svobodne
komunikacije od mesta do mesta. Vse na osnovi bratske
delitve idej in interesov torej. Razglašajo se za
začasno, odprto in nadnacionalno mrežo video producentov,
ki svoje ustvarjalne sile usmerja v kreiranje alternativne
medijske dejavnosti. Ob tem si lahko zastavimo drugo
vprašanje o alternativnosti medijev: kaj sploh pomeni
na videz vsakomur razumljiva oznaka alternativa? V
splošnem govoru je predalček tako širok, da lahko
v njem ugledamo vse mogoče pojave: od najstniškega
upornika do kozmopolitskega intelektualca in vsega,
kar je vmes.
Odsotnost jasne opredelitve predstavlja nevarnost,
da se z istimi argumenti in sredstvi obravnava vse
"alternativce", ne glede na razlike v motivaciji
in ustvarjalem dometu njihovega dela. Torej je potrebno
pojem natančneje premisliti. Določenost z vsebino
ne bo prava metoda: alternativa danes zaobsega več
žanrov, kot je bilo kdaj zgodovinskih epoh. Številnost
občinstva ali prejetih novcev še toliko manj: statistika
se ne more dotakniti tako kompleksnega pojma kot je
miselna drža - kar naj bi alternativa bila. Najpogostejša
teza je istovetenje alternative z opozicijo, vendar
je tu sporna že sama predpostavka oponiranja: opozicionist
je često tisti, ki gradi svoje mesto v svetu na tem,
da negira položaj drugega. V tej drži lahko prepoznamo
tehniko obračanja dveh plati istega kovanca. Oznaka
alternativca, alternativke preostane torej le še tisti
osebnosti ali gibanju, ki je zmožno vzpostavljati
mostove med razdvojenimi deli kolektivnega snovanja
in delovanja. Torej tistemu, ki presega skrajnosti
in snuje svojo pot v živi odzivnosti na sedanji trenutek,
ne da bi ob tem izgubil spoštovanje do preteklosti.
Ki je zmožen misliti celoto brez izločanja. Ob takšnih
oznakah se seveda predalček alternative precej izprazni.
To je pot manjšine. Tudi vprašanje odnosa do tradicije
vašega omiljenega alternativnega medija prepuščam
vam samim.
|
Main
stream, torej tudi državni organi, so do alternative
praviloma nezaupljivi. To kažejo s količino dodeljenih
sredstev za delo, še bolj pa s podcenjevalnim odnosom
ali ignoranco. Obravnava se jo kot posebne vrste čudaštvo,
ki ga sicer pokroviteljsko tolerirajo, ni pa mu priznana
širša družbena dobrobit. Kaj šele avantgardna pozicija.
Takšno predalčkanje je le zakrivanje dejstva, da kulturni
oblastniki preprosto ne razumejo vsebin, načinov ali
motivacij tistih, ki so označeni kot alternativci.
Medij je alternativen zgolj toliko, kot ljudje, ki
ga ustvarjajo. In kolikor jim je ta oblika izraza
omogočena. Nič bolj. Vse, kar reproducira tradicijo
ali se ji upira, zgolj ohranja enolično kolesje dane
strukture v svojem monotonem teku. V ustvarjalnih
pristopih, ki jih zagovarjajo producenti EuroVision,
vidim resnično prednost v tem, da so naravnani na
ustvarjanje, na različnost izrazov in na premičen,
odprt poudarek v obravnavanju tem. Pravzaprav se kažejo
téme kot edina omejitev, edini vezni člen, znotraj
njihovega dela. Ostalo je podrejeno trenutni produkcijski
enoti in njenemu kontekstualnemu ozadju.
Video naracija EuroVision2000 je obarvana z low budget
estetiko. Nič presenetljivega. Zanimalo pa me je,
če "zamazano" sliko in zvok uporabljajo
namenoma ali je to rezultat nizkega finančnega backgrounda.
Tovrstna estetika je namreč postala žanr, ki je vse
bolj prisoten tudi v etabliranih galerijskih prostorih.
"Nikakor," me je zavrnila Marion von Osten,
ena od snovateljic skupine. "Želeli bi imeti
višji proračun, tako da bi lahko ljudje ustvarjali
svojim vizijam primerno, vendar to zaenkrat ni mogoče.
Galerijski logiki žanrov pa se izogibamo. Ti namreč
delujejo po načelih globalizacije, globalizacija pa
je rekolonializacija," zaključi.
Marion von Osten deluje tudi kot profesorica. Pravi,
da se študentje sodobnih umetnosti sicer učijo internet
tehnologije, ne vejo pa ZAKAJ - ne naučijo se reflektirati
te snovi. "Splet sam po sebi ni niti novum, niti
komunikacija," pravi in doda, da mora za ta presežek
avtor izgraditi prepoznavno subjektivnost. Zato tudi
njihove delavnice niso namenjene najširšemu krogu
ljudi, ampak predvsem tistim, ki se znajo aktivno
in s sebi lastno vizijo vključiti v delo. "Usmerjeni
so sicer k tistim, ki vedo, kaj hočejo povedati -
in lahko to potem širijo dalje - želijo razvijati
mislenost, zavest - delujejo pa po vseh mogočih prostorih."
Izogibanje ekskluzivizmu pomeni delo na različnih
nivojih, konkretneje: MoneyNationsTV je bil alternativni
TV program, njihovo delovanje se širi skozi gostovanja,
torej skozi osebni stik, rezultati dela so na razpolago
avtorjem za nadaljno akcijo, v svojo programsko shemo
jih je za kratek čas sprejel francoski Channel 4,
ob tem pa gostujejo v tako različnih prostorih kot
so otroško igrišče, univerza in klasična umetniška
galerija. Namen pa ostaja kreativen. Izogibajo se
puhlemu izmenjavanju besed, čeprav je tudi to koristno,
pravijo. Zgolj predstavitev, kakršne je bila deležna
Ljubljana, pa je bila zadnja te vrste. Dosledni v
tej drži, brišejo mejo med porabnikom in ponudnikom.
Skozi lastno produkcijo in način urejanja materiala
njihovo delovanje so hkrati umetniki in umetniška
inštitucija.
Presojo tovrste svobode, širine in neodvisnosti vašega
najljubšega alternativnega medijskega primerka pa
prepuščam vam samim.
Če ste v pravkar orisanih težnjah prepoznali stare
aktivistične akcije, se ne motite. Umetnost in aktivizem
je bila glavna tema debate, ki se je razvila po predavanju.
EuroVision2000 deluje po načelih civilne družbe. Skozi
najširše pojmovanje kulture - na meji med umetnostjo
in politiko. "Že prezentacija sama je lahko politični
akt," menijo gostje.
Pa skočimo za hip k pregledu političnega aktivizma
znotraj umetnosti. "Učili so nas, da je politika
nekaj, kar je vladano nad nami," razlaga Marion
von Osten. To apriornost so načéla že osemdeseta z
mikro politiko, operative video movementom, ali identity
politics. Devetdeseta so njihove ideje že zlorabila
in integrirala v družbo, nad katero se lahko izvaja
monitoring. "Vendar ima zlom industrijske politike
tudi dobre strani z odpiranjem vprašanja stare in
nove ekonomije in vključevanje teorij, ki so bile
prej prezrte, npr. feministične," je opozorila
Marion von Osten. "Eden izmed rezultatov osemdesetih,"
se je strinjal Bogdan Lešnik, "je tudi politična
korektnost - nova past. Poleg tega je identitetna
politika odprla nov trg." Jeffsova reakcija je
bila brezkompromisna: "Urad za intervencijo zavrača
kakršnokoli avantgardo ali revolucijo," je zabentil
- to je le borba za in proti. Ko je govora o getu,
smrdi po masovkah, bojih in podobnem. Kultura pa vedno
komodificira spontana, avantgardna, antiburžoazna
gibanja. Zato raje zagovarja pluralizem znotraj kolektiva
in v aktivnostih - umetniški jezik. Nismo svoj lastni
konec (oziroma vrh), pravi. Krpan se je na to oglasil
z dvema tehtnima: "Dejanje samo po sebi ima lahko
kakršnokoli konotacijo, ki jo umetnik, oziroma kritik
uporabi ali zlorabi. Ko nekaj nastaja, je težko predvideti
kaj se bo iz tega razvilo." In drugo, v odgovor
na pozitivno izpostavitev novih tehnologij, češ da
informacijske tehnologije, strukture in mreže spodbujajo
ljudi k uporabi in prispevanju: "Dostopnost novih
medijev obstaja, ljudje pa še vedno nimajo orodij,
repertorija znotraj sebe, da bi to razumeli."
Da se angažiranost umetnika in politična angažiranost
vse bolj prepoznavata ena v drugi, se bratita in spajata,
je bilo verjetno jasno vsem udeležencem debate. "Umetnost
ima vedno politične implikacije in konsekvence na
naša življenja," je povzel Lešnik. Nemara najbolj
radikalen je bil Nikolai Jeffs s tezo, da bosta sčasoma
obe samostojni obliki izumrli. Če malo pomislite,
misel ni tako radikalna, kot se kaže. Umetnost je
v osnovi raziskovanje in iskanje harmonije znotraj
zaznavane celote. Dihotomije med načini vzpostavljanja
celote se že dlje časa počasi, a vztrajno pretapljajo
v sočasje, sobivajočnost različnih tkanj. Zaenkrat
še skozi fragmentacijo, prisotno v multimedii. A od
Malevičevega Črnega kvadrata dalje se pojavlja vzporedno
iskanje subtilnega abs-tractuuma celote. Tiste vrste,
ki se želi ogniti konstituciji svojih podmen na podlagi
izločanja. Torej smo spet pri postavljanju mostov
v mislenosti. Tudi mostov s tradicijo, za katero je
včasih videti, da se je izgubila nekje v temnem delu
zgodovine. Kot da sodobnost ne bi dobro vedela, kaj
z njo početi.
In kakšen je dejanski domet umetniško-medijskega aktivizma?
Marion von Osten je razložila, da uporabljajo video
za način diskusije, komunikacije in ustvarjanje socialnega
prostora. Vpliv umetniške vizije na socialni prostor
pa si lahko najbolje predočimo prav skozi slovenski
primer - skozi pomen umetnosti osedesetih na nadaljni
razvoj države. EuroVision2000 to poslanstvo aplicira
na medijski prostor. S poudarkom na lepoti različnosti.
Ne proizvajajo direktnih političnih učinkov, ampak
ustvarjajo željo po politični aktivnosti, pravijo.
Za konec pa še trač informacija, da boste lažje umestili
Slovenijo v koordinate evropskega mislečega in ustvarjalnega
prostora. EuroVision2000 pravijo, da tolikšne osveščenosti,
kot so jo odkrili v Ljubljani, niso pričakovali -
pravilo je, da morajo razlagati čisto osnovne pojme.
|