.svojtok.

Murray Bookchin
The Third Revolution - Popular Movements in the Revolutionary Era vol. II
Cassell, 1998, 364 str.

Murray Bookchin ni le samoproglašeni oče socialne ekologije, ampak se je večkrat poskusil tudi v pisanju zgodovinskih knjig. Do nedavnega je bil znan predvsem po svoji obdelavi španskega anarhističnega gibanja, nakar se je namenil napisati obširno trilogijo o revolucijah, ki so spreminjale podobo evroameriške civilizacije, posledično pa tudi celega sveta. Dedek Bookchin je držal obljubo in napisal nadaljevanje svoje trilogije o socialnih revolucijah. Medtem ko se je v prvi knjigi omejil na obdobje konca srednjega veka s pojavom kmečkih uporov do pomembne zgodovinske prelomnice - francoske revolucije 1789 in je pri trem zajel različne države, je druga knjiga v celoti posvečena francoskemu dogajanju v 19. stoletju. Prav gotovo so prav letnice 1830, 1848 in 1871 krive za Bookchinovo navdušenje nad Francozi. Ni nepomebno tudi osebno navdušenje nad obrtniškimi delavci, ki so bili večinsko delavstvo v Franciji 19. stoletja, saj najbolje ustrezajo tudi Bookchinovim vizijam anarhistične ekološke družbe.

Dediščina velike francoske revolucije iz leta 1789 je bila po eni strani zelo konzervativna restavracija bourbonske oblasti, po drugi strani pa so v tem času delovale številne pariške radikalne grupacije, ki se niso sprijaznile z obnovitvijo monarhije. Živahnost političnih klubov nam daje misliti. Stopnja politične zavesti leta 1830 je bila očitno mnogo višja kot v današnjem obdobju informacijske inflacije.

Naravnost poučno je, kako so buržoazija in politični kameleoni vedno znova izkoriščali upore delavskih množic v svojo korist. S spretnimi potezami so radi pretentali nekatere radikalne voditelje. Opisi barikadnih bojev so tudi fascinantni. Človek se poskuša vživet v stare ozke pariške ulice in občutiti življenje na njih. Napoleon III. je načrtno začel spreminjati podobo ulic v široke avenije, kar je onemogočilo enostavno postavljanje barikad.

Bookchin ne najde veliko dobrih besed za domnevnega očeta anarhizma Proudhona. Njega in njegove privržence ima za trmaste zagovornike zasebne lastnine. Veliko bolj prijazen je do Marxa in njegovih sodelavcev.

V šoli so nas učili, da je bila Pariška komuna prva delavska država (prosto po Marxu), Bookchin pa nam na podlagi dekretov, ki jih je sprejela omenjena tvorba, dokazuje nasprotno. Komuna ni niti nacionalizirala tovarn, kaj šele da bi odpravila zasebno lastnino. Pri tem avtor podrobno opisuje razmerja političnih sil v vodstvu komune, ter napake, ki so nujno privedle do njenega krvavega konca. Maščevanje kontrarevolucije je bilo grozovito. 25000-30000 pobitih komunardov vključno z ženskami in otroci.

Zadnji del knjige je posvečen nemški socialdemokraciji in njeni kritiki. Nič presunljivega, čeprav dokaj objektivno prikazano. Prepričan sem, da se o tej temi veliko najde tudi v slovenskem jeziku. Delavska zgodovina je pač bila nekoč favorizirana. Kar daje slutiti, da bo knjiga privlačna predvsem za mlajše bralce, ki jih v otroštvu niso pitali z zgodbo o uspehu proletarskih množic.
Marko Rusjan

Vandana Shiva
Biopiracy - The Plunder of Nature and Knowledge
Green Books, 1998, 144 str.

Razmerje med razvitim Severom in "zaostalim" Jugom dobiva nove značilnosti. Razvoj tehnologije in mednarodnega prava omogoča nove oblike izkoriščanja naravnih bogastev dežel tropskega pasa. Genski inženiring omogoča spreminjanje živalskih in rastlinskih genov, kar je privedlo do lastništva nad življenjem. Nepoučenim neznatna odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča v primeru Chakravarty, ko je bilo prvič dovoljeno patentiranje živega bitja ("Mikroorganizem ni produkt narave, ampak iznajdba in kot taka se lahko patentira."), je z nadaljnim razvojem prava privedla do mednarodnega sporazuma TRIPs, ki ureja probleme v zvezi s patentiranjem genov in tkiv. Tako lahko dandanes opazujemo nadaljno privatizacijo, ki pa se ne tiče samo našega okolja, ampak grozi, da kmalu ne bomo več lastniki svojih genov. Indijska znanstvenica Vandana Shiva postavlja pod vprašaj zahodnjaško, kapitalistično in patriarhalno pojmovanje življenja in prava. Patentiranje živih organizmov naj bi povzročalo dvojno nasilje. Organizmi se obravnavajo kot stroji, brez možnosti samoorganizacije. Hkrati se s patentiranjem bodočih generacij preprečuje zmožnost avtoreprodukcije.

Redukcionistična znanost nosi velik del krivde za ekološko katastrofo. Naravo proglasi za mrtvo in ji odvzame vsakršno vrednost. Ustvarjanje bogastva, nekakšne vrednosti, je torej možno le z izkoriščanjem narave. Paradigma genskega inženiringa izpodriva še zadnje ostanke ekoloških paradigm z redefiniranjem živih organizmov in biodiverzitete kot fenomena človekovega ustvarjanja. Avtorica to ponazori s primerjavo dveh pogledov na semena. Ekološki pogled upošteva inherentno vrednost semena in biotske raznovrstnosti ter prispevek kmeta k inovacijam. Patente obravnava kot grožnjo genski raznovrstnosti. Nasprotno pa prevladujoči trend vodi k odstranitvi lokalne rastlinske raznovrstnosti in njeno zamenjavo s patentiranimi sortami. Priporoča tudi nadaljno privatizacijo in patentiranje genskega materiala shranjenega v mednarodnih bankah genov.

Glavne zagovornice gensko spremenjenih organizmov so transnacionalke, saj jim zagotavljajo nadaljno monopolizacijo svetovnega kmetijstva tj. proizvodnje hrane. Nič nenavadnega torej ni, da so bile glavne pobudnice sporazuma TRIPs. S tem so se zaščitile pred kršenjem pravic intelektualne lastnine, saj država, ki ne bi sprejela omenjenega sporazuma, lahko računa na mednarodno trgovinsko izolacijo.

Posledice sporazuma TRIPs lahko na kratko strnemo v razširitev monokultur, povečanje kemijskega onesnaženja, novo nevarnost biološkega onesnaženja, spodkopavanje etike ohranjanja in uničenje tradicionalnih pravic. Nove tehnologije in pravni režimi pač težijo k monokulturam in uniformnosti. Genski inženiring je koncentracija moči v rokah peščice korporacij.

Globalizacija po Vandani Shiva ni kulturna izmenjava raznolikih družb; gre za prevlado določene kulture nad ostalimi. Tudi ni iskanje ekološkega ravnovesja na globalni ravni. Izvira iz določenega razreda, določene rase in navadno določenega spola določene vrste proti vsem ostalim. Globalizacijo tudi razdeli na tri obdobja: kolonializem, razvoj (npr. Zelena revolucija) in prosti trg.

Knjiga ni težko berljiva in vsekakor pomeni pomemben pogled na nedvomno pomembna dogajanja za naša življenja. Pogled nebele ženske iz tretjega sveta nas sili k ponovni presoji vrednot, ki naj bi jih izžarevala svobodni trg in parlamentarna demokracija.
Marko Rusjan

Immanuel Wallerstein
Utopistike / Dediščina sociologije
*cf, 1999, 155 str.

Vodilni predstavnik teorije svetovnih sistemov, nekakšne mešanice marksizma (Marxa, Lenina in Rose Luxemburg), gospodarske zgodovine (Max Weber, Joseph Schumpeter in Karl Polanyi) in strukturalne historiografije Fernanda Braudela, in eden najpomembnejših sociologov (v kolikor nam take oznake sploh kaj pomenijo) je končno dočakal svoj debut v slovenskem jeziku. V knjižici se nahajata dva različna teksta. Utopistike se bavijo s problemom uresničitve vizije boljše družbe. Avtor ne verjame v utopije. Izumil je svoj termin - utopistika, ki naj bi bila "resna ocena zgodovinskih možnosti, vaja o presoji o substantivni racionalnosti alternativnih možnih zgodovinskih sistemov". Te možnosti pa se pojavijo šele ob bifurkaciji sistemov, prehodu iz enega sistema v drugi. Avtor najprej opiše nastanek obstoječega sistema kapitalističnega gospodarstva, ki je zajelo celoten planet. Moderni svetovni sistem je integralna celota, kapitalističen (omogoča nenehno akumulacijo kapitala) in onemogoča, da bi posamezne države ravnale po svoje, ne da bi jih to teplo po glavi. Kapitalizem seveda v sebi skriva protislovja, ki bodo končno privedla do spremembe sistema. Dosedanje revolucije niso upravičile pričakovanj. Še več, po Wallersteinu jih niti niso mogle, kajti njihov čas ni še nastopil. Pri tem je avtor prav nadležno znanstveniško natančen, ko odreja kdaj se kaj lahko zgodi in kdaj ne. Pomembnejši sta mu revoluciji leta 1848 in 1968, kot pa 1792 in 1917, kar ga po svoje postavlja ob bok npr. Murrayu Bookchinu. Nič novega torej. Skoraj... Wallerstein ne deli Marxovega optimizma, da bo po kapitalizmu nastopil socializem. Dopušča možnost, da nastopi tudi kaj slabšega. Moč svobodne volje naj bi prišla do izraza šele na prehodu iz enega sistema v drugi. V prvem poglavju je predvsem zanimiva analize liberalistične ideologije, ki je zavzela vodilno vlogo v modernem sistemu in katera moramo priznati deluje kot odličen "brainwashing", vsaj iz mojih študentskih izkušenj.

Vsega skupaj se loteva strogo znanstveno kot se za marksista seveda spodobi. Po Wallersteinu posameznik ne more veliko vplivati na svetovne procese, ki se po nekakšnih zgodovinskih pravilih pojavljajo v ciklih. Ljudje lahko vplivamo na dogodke in spremembe le, ko sistem zapade v krizo in je nastopil trenutek prehoda v drugi sistem. Kriza pa nastopi tako zaradi delegitimizacije državnih struktur, kar po svoje pomeni priložnost za anarhistične ideje vseh veroizpovedi in strukturalnih omejitev akumulacije kapitala. "Kapital" se seveda poskuša rešiti s triki kot je selitev proizvodnje v manj razvite države, kjer so stroški proizvodnje manjši. Vendar tudi ta trik ne uspeva več najbolje, kajti število primernih področij je vedno manj, povečuje se pogajalska moč delavcev v svetovnem merilu in preveliko izčrpavanje pogojev za preživetje. Zanimiva je tudi trditev, da transnacionalne družbe veliko bolj potrebujejo države kot delavci, kar je vsekakor bolj anarhistična misel kot pa Chomskijevsko zagovarjanje državne kontrole nad kapitalom. Brez močnih držav ni relativnih monopolov. Ideologija liberalizma slabi, ker ni uspela izpolniti obljube, da bo zmanjšala socialno polarizacijo prebivalstva, ampak jo nasprotno še povečuje.

Kako naj se torej navadni ljudje lotijo svojih problemov? Lahko izbirajo med kolektivnim vplivom prek državnih mehanizmov, individualnimi zvezami z močnimi ali zunajdržavnimi samoobrambnimi strukturami, ki jih ustvarijo kolektivno. Trend pomenijo zadnji dve odločitvi. Pri problemu kriminalitete se to že vidi, ko se ljudje organizirajo v vigilantske združbe in uvajajo svoje male policijske državice.

Pojavljajo se tri oblike izbruha: zavračanje kapitalizma kot naprednega pojava, demokratizacija svetovnega oboroževanja in individualno preseljevanje iz revnejših dežel v bogatejše. Avtor si pred nastopom novega sistema zastavlja vprašanji, kakšen svet hočemo in s kakšnimi sredstvi. Odločali bomo med sistemom, ki bo bolj ali manj analogen sedanjemu in razmeroma demokratičnem in egalitarnem sistemom. Pri tem naj bi ta sistem zaživel z odpravo akumulacije kapitala. Nekateri povezujejo to z izgubo učinkovitosti proizvodnje ali pa svobodne in odprte družbe. Wallerstein se potem malo zabava z navajanjem nekaterih možnih rešitev, ki pa brez ustrezne preizkušnje v praksi ne veljajo veliko. Tudi ne prinese veliko novega, kar ne bi že folk v 19.stoletju. Decentralizacija, neprofitna proizvodnja. Zavzema se tudi za ohranitev trga.

Wallersteinova vizija za naše potrebe ni dovolj radikalna. Omejuje se le na proizvodna družbena razmerja, ne pa tudi na druga neenakopravna razmerja, ki se jih ne skorajda ne dotakne, čeprav nekje omenja žensko gospodinjsko delo. V tem pogledu deluje celoten tekst kot le še marksistična akademska uteha dobro mislečim ljudem. Vsekakor lahko soglašamo, da v določenem zgodovinskem trenutku obstajajo možnosti za radikalne spremembe. Vendar ali to resnično pomeni, da ni bilo možnosti tudi že prej, ko je bil moderni sistem na vrhuncu svoje moči. Nič tudi ne izvemo o obravnavi ekološkega problema, ki je neločljiv del kapitalistične strukturne omejitve. Vsekakor je prvi del teksta precej boljši, ko opisuje nastanek sistema in vzroke njegove krize. Sinteza rešitve pa mu ne gre tako od rok. Vprašanje če sploh lahko komu. Lahko se samo strinjamo z avtorjem, da bo novi svetovni red odvisen od ravnanja privilegiranih in zatiranih. Čas je za prosto voljo (v kolikor ta po psihoanalizi sploh obstoji)!

Dediščina sociologije je pregled temeljev družbene vede, ki jo imenujemo sociologija in glavni izzivi, ki jo zadevajo. Opira se na Durkheima, Marxa in Webra, izzivi pa so mu Freud, feminizem, etnocentrizem, družbena konstrukcija časa, naravoslovje in neobstoj modernosti. Veliko bolj namenjena specifičnemu akademskemu bralstvu.
Marko Rusjan

Orndorff, Kata (ur.)
Bi Lives: Bisexual Women Tell Their Stories
See Sharp Press, 1999, 252 str.

Orndorffova je opravila in zbrala osemnajst intervjujev, ki razkrivajo izkušnje osemnajstih biseksualnih žensk. Vseh osemnajst jih živi v ZDA, njihova družinska, religiozna, etnična, razredna ozadja pa so "ameriško" raznolika.

Najmlajša med njimi je Revi, ki kot večina ostalih intervjuvank živi v San Franciscu, je stara komaj enaidvajset let, študentka in aktivistka tamkajšnje lezbične skupnosti. Ko je bila dopolnila devet let, je njena mama zapustila njenega očeta in si poiskala ljubimko. Vse mamine ljubimke so postale njene prijateljice in zaupnice. Njene mati, 'lezbična separatistka', se ni nikoli do konca sprijaznila s hčerkino biseksualnostjo. Ob vsaki ljubezenski težavi z moškim jo je poskušala prepričati, da z ženskimi ljubimkami ne bi naletela na takšne težave.

Casey je 42-letna mati dveh otrok, po poklicu babica, ki živi v triadi z možem Dougom in ljubimko Michelle. Casey je Michelle spoznala v službi in kmalu sta postali ljubimki. Doug njuni zvezi ni nasprotoval, nasprotno, postali so prijatelji, in Michelle se je po krajšem premisleku preselila k Casey in Dougu. Takrat sta tudi Doug in Michelle postala ljubimca. Potem so za krajši čas medse sprejeli še enega 'gosta', ki se pa ni obnesel. Danes Casey, Michelle in Doug živijo v triadni skupnosti kot enakovredni partnerji, Michelle se je rodil sin, ki tako kot otroka od Casey in Douga živi v ljubeči družini z dvema mamama in enim očetom.

Tudi Mary je 42-letna ženska, živi v južni Kaliforniji in je okužena z virusom HIV. Mary je nedolžnost izgubila pri osemnajstih s fantom, s katerim je hodila že dve leti. Orgazma ni poznala vse tja do sredine svojih dvajsetih let. S svojim prvim možem je bila poročena šest in pol let in tik pred razvezo sta poskušala svoj zakon začiniti z odprtim življenjskim stilom. To je bil začetek njene biseksualne kariere. Po razvezi je spoznala svojega drugega moža Dana, s katerim je v prejšnjem zakonu začeti način življenja nadaljevala. Kmalu sta oba odkrila, da sta okužena z virusom HIV. Dan je pred časom podlegel AIDS-u. Mary je trenutno v nekajletni zvezi s HIV negativnim moškim in navkljub hudim zdravstvenim težavam še vedno 'ljubi življenje'.

Judy je najstarejša intervjuvanka, stara je 57 let, invalidka, pisateljica, aktivistka pri NAAFA (National Association to Advance Fat Acceptance). Izhaja iz židovske družine, ki pa ni bila ortodoksna. Čeprav je bila Judy v drugem razredu osnovne šole neznansko zaljubljena v svojo učiteljico in se spominja svojih zaljubljenosti v dekliških kampih, ki jih je obiskovala vrsto let med poletnimi počitnicami, je svojo prvo seksualno izkušnjo doživela z moškim. S svojim očetom, ki jo je zlorabljal, odkar se spomni pa vse tja do 15. leta, ko je za dotične 'usluge' od njega začela zahtevati denar in vsoto vsakokrat zviševala, dokler mu ni postala predraga. Judy je vedno hodila na zmenke s starejšimi dečki. Svojo prvo spolno zvezo z žensko pa je doživela v svojih tridesetih. Judy je pred tem bila tudi poročena in je rodila otroka. Ko je postala politično aktivna, je njen zakon začel razpadati. Po razvezi si je obljubila, da nikoli več ne bo v seksualni zvezi z moškim in tega se je tudi držala. Judy je sedaj stara 57 let in je že šest let samska. Njena bolezen se imenuje 'okoljska bolezen', ki je psihološkega značaja in ji pobere veliko energije. Sicer pa pravi, da je odprta za možnost monogamne zveze z žensko, ker ne-monogamne zveze bojda požrejo preveč energije.

Knjiga je polna takšnih in drugačnih biseksualnih izkušenj, življenjskih stilov, življenjskih zgodb. Čeprav gre za osebne izpovedi intimnega značaja, pa je mogoče iz intervjujev razbrati tudi nekatere, recimo temu, 'zakonitosti'. Teh zakonitosti ni mogoče razbrati iz družinskih ozadij ali religiozne podlage ali podobne osebne izkušnje posameznic, ki so bile intervjuvane, pač pa v njihovi politični zavesti in izkušnji biseksualnosti v interakciji z različnimi svetovi, različnimi skupnostmi: heteroseksualno okolje, homoseksualna skupnost, lezbična skupnost, skupnost okuženih z virusom HIV. Knjiga se prebere v dveh dneh in je lahko zanimiva tako za tiste, ki imajo radi osebnoizpovedno zvrst, kot za tiste, ki jih zanima 'širši pomen'. Poleg intervjujev pa na koncu knjige najdemo še dve krajši poglavji oziroma prilogi. Prva je nekakšen vodič po varnejšem seksu s praktičnimi navodili in informacijami, druga pa je spet vodič po virih oz. naslovih, na katere se lahko obrnejo, ali eksplicitno ženske biseksualke ali pa vsi biseksualno orientirani ljudje, ter izbrana bibliografija za biseksualce (strokovna, leposlovna in periodika).
Mateja Zobarič

Robinson, Rowan
Velika knjiga o konoplji
Samozaložba A.Urbančič, 2000, 282 str.

Če ne bi bil položaj konoplje v sodobni družbi tako dramatično resen, bi se človek smejal iz te farse in zamahnil z roko, ker bi se mu zdelo odveč ukvarjati se s takšnimi neumnostmi. Konoplja, vsestransko uporabna rastlina, tisočletja spremlja najrazličnejše kulture širom sveta, ki jo s pridom uporabljajo kot vir kvalitetnih vlaken, celuloze, olja, beljakovin, itd. Iz konoplje so bile narejene prve kavbojke, osnutek ameriške ustave so natisnili na konopljenem papirju, iz konoplje je Ford že leta 1937 proizvedel avtomobil, ki ga je poganjalo konopljeno olje. Konoplja je bila pred časom najpogosteje predpisovano zdravilo ter na široko uporabljana v kozmetiki. Zaradi svojih psihoaktivnih lastnosti pa seveda tudi v neubranljivo veselje odprtih glav.

Bila pa je pogosto tudi izjemno priročen grešni kozel, kriv pač tistega, kar ni ustrezalo trenutni oblasti oziroma tistim, ki so krojili usode soljudi. Za naše generacije je prav gotovo najbolj aktualna nažalost še vedno veljavna izločitev konoplje iz registra človeškega znanja. Kriminalizacija rastline, čigar cvetovi niso ubili še nikogar (v nasprotju z vojnami, jedrskimi elektrarnami, stresom, alkohol-om, cigareti, avtomobili, itd.), ki velja na medna-rodni ravni, je uspešno izvedla klika industrialcev (petrokemična, papirna, tekstilna industrija), na kar so se nalepili še predsodki in bolj ali manj prikriti rasizem.

Posledica kriminalizacije je seveda ta, da se o konoplji ne govori, da se istočasno izgublja zaloga vedenja o raznovrstni uporabi rastline, da so tisti, ki jo navkljub prepovedim uporabljajo, dojemani kot čudaki ("hašišarji", "mamilaši", itd.), obsojeni na margino, na potencialne kazni, na občutek krivde.

Zgodba o marginalizaciji konoplje ima standardno strukturo, a je nažalost tudi sama odrinjena na rob, nerazpoznavna in nemočna. Zato mi je še v toliko večje veselje, da je izšla v slovenskem jeziku spodobna knjiga, ki predstavlja konopljo v vseh njenih razsežnostih, od "industrijske" rabe do "duhovne". Čeprav gre za prevod dela, pisanega iz ameriškega zornega kota, je knjiga polna fascinantnih podatkov in teorij, dodano pa je tudi posebno poglavje "Konoplja pri nas (v Sloveniji in prejšnji Jugoslaviji)" (ki pa za razliko od ostalih poglavij pušča suhoparen vtis na kup zmetanih podatkov, kot da bi avtorji zlepili svoje seminarske in diplomske naloge).

Za tiste, ki ste brali Hererjevo "The Emperor Wears No Clothes" bo "Velika knjiga o konoplji" skrajšana obnova brez mesijanskega pridiha, izjemno poučna in nadvse priporočljiva. Kljub temu pa bi za uravnoteženo podobo podal še nekaj pomanjkljivosti knjige. Iz oblikovalsko-tiskarsko-jezikoslovne perspektive motita nevšečna podoba (prevelike črke, nekvalitetna reprodukcija slikovnega materiala, suhoparno oblikovani okvirji, itd.) in šepajoč jezik (mestoma nedodelan prevod in pomanjkljivo lektoriranje).

Iz vsebinskega stališča pa je vprašljiva predvsem fiksacija na t.i. industrijsko konopljo, torej tisto, ki ima izjemno nizek delež THC (spremenljiv, a ponavadi pod 0,5%). Pri tem vztraja predvsem založnik knjige, Aleksander Urbančič, ki v predgovoru k slovenski izdaji pravi, da je potrebno poskrbeti za to, "da so prizadevanja za širjenje pridelave in predelave navadne konoplje pri nas, ločena od naporov za legalizacijo marihuane in uvedbe državnega monopola nad prometom z njo. Združevanje obeh vprašanj je avtomatično voda na mlin branilcem sedanjega stanja."

Tovrstno rezoniranje je problematično, ker v imenu "industrijske uporabnosti" in "blagodejnega vpliva na ekonomijo" pristaja na nadaljnje odrinjanje konoplje kot celote in priznava zgolj tisto njeno dimenzijo, ki je praktična, uporabna v resnem svetu ekonomije in reševalcev sveta ter zarisuje novo ločnico med tistimi, ki bi radi konopljo zaradi vlaken in tistimi, ki bi "se radi zadevali", kot da ti slednji ne bi bili upoštevanja vredni, kot da bi bilo bolje, da se "teh" izogibamo, če hočemo sami biti deležni spoštovanja. Kot da bi to pisalo v Veliki knjigi o industrijski konoplji in ne v Veliki knjigi o konoplji.
Tom d'Elf

Julius Van Daal
Bello come una prigione che brucia
Bertrand Louart
Il nemico ë luomo
Pagine in rivolta #12

V Torinu deluje skupina, ki želi z izdajanjem knjig postati negacija založbe. Mogoče se le-ta skriva v spremni besedi Louartove knjige. Tu namreč označijo skupni imenovalec pisarij, ki jih bodo izdajali: konec kredibilnosti vseh argumentov te onemogle družbe brez krasne posledice konca same družbe.

Prva knjižica je sestavljena iz dveh delov. V prvem lahko preberemo pozabljeno zgodovinsko dogajanje v Londonu z začetka industrijske revolucije. Popisani so upori z ginom prepojenih Londončanov, ki so pred sabo rušili bogataše in zapore. Šele vojska je pogasila preveliko vnemo nezadovoljnežev. Precej zanimiva zadeva, ki pa jo nadgradi precej situacionistično obarvan komentar skupine 415 "Slabo kot zapor, ki ne gori". V njem se lotevajo falsifikacije resnice, ki jo predstavlja neomoderno obdobje, kar naj bi bil pravi izraz za t.i. post-moderno. Današnje obdobje označuje za diktaturo surogata, ki pa ni popolna. Prav ta diktatura ni noben surogat diktature, ampak najbolj dolgočasno in nerazumno poglavje zgodovine izkoriščanja človeka po človeku.

Louartov tekst je ena sama kritika znanstvene paradigme. S precejšnjo ironijo prikazuje izjave in mnenja različnih znanstvenikov, ki iščejo vzroke krize. Gre za tiste znane kardeljanske zgodbe o dobrih idejah in slabih ljudeh. Le da imamo tu opravka s predstavniki prevladujoče znanstvene usmeritve, ki podpira ideje o napredku in ohranjanje tržne družbe kot edine zveličavne. Od tu izvira tudi sam naslov Sovražnik je človek. Sistem je namreč super, le ljudje se v njem neprimerno obnašajo. Čemur sledi velika ekološka kriza, lakote, vojne in vse ostale nepredvidene nevšečnosti. Knjižico lahko na svoji knjižni polici položimo poleg bolj znanih kritikov tehnologije in napredka angloameriškega porekla.

Da ideja o oboroženi anarhistični vstaji nikakor ni mrtva, nam dokazuje tudi torinski časopis Pagine in rivolta. Približa nam ideje in usode tovarišev, ki so se znašli za rešetkami. Prav presenetljivo je, kako malo se v anarhistično naravnanih medijih lahko prebere o anarhistih, ki so v boju proti državi prijeli za orožje. Španija leta 1936 se še vedno premleva, medtem ko dileme oboroženega boja in tudi samega nasilja ostajajo odprta. Čeprav dopuščam možnost, da so nam nekatere informacije težje dosegljive, saj se večina anarhističnega oboroženega boja odvija v mediteranskih deželah Španiji, Italiji in Grčiji. Očigledno je strah pred lastno podobo skrajneža v javnosti tako velik, da vodi v samocenzuro. Kar pa je nekaj, kar si anarhisti nikakor ne bi smeli dovoliti. In se tudi ne skrivati za raznoraznimi manj očrnjenimi besednimi zvezami. Zato so tudi takšni odkriti anarhistični časopisi, ki podpirajo revolucijo sedaj in ne v neki oddaljeni prihodnosti, še kako pomembni.
Marko Rusjan

Vse knjige, recenzirane v tej številki .svojtoka. so na voljo za izposojo v Škratovi čitalnici.