(Prvič objavljeno kot Il lavoro del revoluzionario v Anarchismo #59, januar 1988, str. 45–52.)
prevod Marko Rusjan

Ni lahko zbrati vseh vidikov revolucionarne dejavnosti. Še težje jih je spraviti v kompleksen predlog s svojo notranjo logiko in uporabno operativno artikulacijo. To, menim, je revolucionarjevo delo.

O individualizaciji sovražnika navadno vemo dovolj. V potrebi po opredelitvi povežemo elemente, ki izvirajo iz naših osebnih izkušenj (trpljenja in sreče), družbenega položaja in kulture. Vsakdo je prepričan, da ima primerne elemente za izris mape sovražnikovega ozemlja in za opredelitev ciljev in odgovornosti.

Nič nenavadnega torej ni, da stvari le niso tako preproste. Vendar se s tem ne ukvarjamo, le kadar je potrebno, opravimo potrebne spremembe in gremo naprej.

Nejasen je naš način delovanja, nejasne so stvari, ki nas obkrožajo, svetimo si le z ubogo svečo ideologije in varno, kot pod vodstvom kakega farja, nadaljujemo pot. Tragično je dejstvo, da se stvari, ki nas obkrožajo, spreminjajo. Včasih zelo hitro. Meje razrednih odnosov, ki se v protislovni situaciji stalno premikajo, se danes razkrijejo, jutri pa se zopet zakrijejo. Tako včerajšnja gotovost zdrsne v današnjo temo.

Kdor ohranja konstantno usmeritev, pa četudi ne nepremično, se ne obravnava tak, kot v resnici je, torej kot pošten navigator v morju razrednih zmedenosti, ampak je pogosto zamenjan za trmastega ponavljalca preseženih shem in abstraktnih ideoloških metafor. Kdor vztraja pri iskanju sovražnika pod uniformo, v tovarni, v ministrstvih, v šoli, v cerkvi itd., je obravnavan kot domišljavec. Stvarem v njihovi kruti realnosti se želi odvzeti abstrakten odnos, način bivanja, relativnost pozicij. Država tako postane način gledanja na svet, ne pa materialno dejstvo, sestavljeno iz ljudi in stvari. Posledica tega je, da ne moremo napasti idej države, ne da bi napadali državne ljudi in stvari. Želja, da bi jo napadali ločeno, v upanju, da se bo njim podrejena materialna realnost spremenila kot posledica njihovega padca v kritično brezno logičnih protislovij, je tragična idealistična iluzija. Dandanes pomeni večinoma opustitev borbe in operativnih predlogov.

Nihče, z vsem spoštovanjem do samega sebe, ne bi predpostavljal pozitivne vloge države. Iz tega izhaja logično sklepanje: če njena funkcija ni pozitivna, mora biti negativna. To pomeni, da mora nekomu škodovati v korist nekoga drugega. Toda država ni le ideja, ampak tudi "stvar", in ta "stvar" je sestavljena iz policista in sodniške palače, iz ministra in ministrstva (tudi iz stavbe, v katerem ima sedež), iz duhovnika in cerkve (tudi kraja, kjer se odvija kult prevare in laži), iz bankirja in banke, iz špekulanta in njegove pisarne, pa vse do posameznega vohljača in njegovega bolj ali manj udobnega predmestnega stanovanja. Država je artikulirana stvar ali pa ni nič: prazna abstrakcija, teoretični model, ki ga je popolnoma nemogoče napasti in premagati.

Seveda je država tudi znotraj nas in znotraj vseh drugih. Torej je tudi ideja. Toda ideja je s svojim bistvom odvisna od fizičnih krajev in fizičnih teles, ki jo ustvarjajo. Napad na idejo o državi (tudi proti tisti, ki jo, ne da bi se je sploh zavedali, velikokrat gostimo v sebi) je možen le takrat, ko fizično in destruktivno napademo njeno zgodovinsko materializacijo, torej njeno telesno pojavnost v mesu in zidakih.

Toda, kako napadati? Ni lahko. Ljudje se branijo in zavarujejo. Izbira sredstev napada je hkrati tudi sama žrtev podobne zgoraj omenjene pomote.

Lahko napadamo (oz. moramo napadati) z idejami – kritiki se zoperstavimo s kritiko, logiki z logiko, analizi z analizo. Toda vse to bi bilo nekoristno početje, če bi potekalo izolirano, ločeno od neposredne intervencije na državne stvari in ljudi (in kapitala, da se razumemo). Torej je glede na že povedano potreben tudi napad z orožjem, ne samo z idejami. Druge rešitve ne vidim. Omejitev na ideološki boj ponuja sredstva sovražniku.

Torej, teoretično proučevanje vzporedno s sočasnim praktičnim napadom.

Še več. Prav z napadom se teorija spreminja v prakso in praksa prevzame svoje teoretične temelje. Z omejevanjem na teorijo se ostaja v taboru idealizma, tipične buržoazne filozofije, ki je na stotine let polnila blagajne vladajočega razreda in tudi lagerje iztrebljevalcev z desnice in levice. Kljub temu da se je včasih idealizem maskiral v materializem (historični), je bil to še vedno stari idealizem, ki je požiral ljudi. Libertarni materializem mora nujno preseči ločevanje med idejo in dejstvom. Če se sovražnik individualizira, ga je treba primerno napasti. Ne ravno primerno optimalni oceni njegovega uničenja, oceni, ki jo opravi napadalec, temveč glede na celotno situacijo, ki v sebi združuje nenadomestljive dele obrambe in oceno možnosti preživetja ter naraščanja nevarnosti sovražnika. Če se ga napade, je treba uničiti en del njegove strukture, kar oteži skupno delovanje. Vse to pa v izoliranem pomenu tvega, da ne bo imelo velikega pomena - da se ne bo uspelo spremeniti v nekaj "realnega". Če želimo doseči takšno transformacijo, mora napad spremljati kritično preučevanje sovražnikovih idej, ki so del njegove represivne in prisilne aktivnosti.

Toda do takšne dvosmerne preobrazbe praktične v teoretsko aktivnost in teorije v prakso ne more priti umetno, naneseno eno na drugo. V smislu npr. da kdor opravi neko akcijo, poleg natisne še pogumen dokument svojih zahtev. S tem se sovražnikove ideje ne kritizirajo, niti se ne proučujejo. Znotraj ideološkega procesa se kristalizirajo in se pojavijo trdno zoperstavljene idejam napadalca ter se s tem prav tako spremenijo v nekaj okorno ideološkega. Le malo stvari mi je tako zoprnih kot takšen način delovanja.

Toda, ali sploh obstaja drugačna možnost?

Kraj preobrazbe teorije v prakso (in obratno), je kraj "projekta". In projekt, v svoji artikulirani celoti, daje praktični aktivnosti in kritiki sovražnikovih idej drugačen pomen. Iz tega izhaja, da je "revolucionarjevo delo" predvsem izdelava in uresničenje projekta.

Preden odkrijemo, kaj bi lahko bil "revolucionarni projekt", pa se moramo strinjati glede tistega, kar revolucionar potrebuje za svoje delo in pripravo svojega projekta.

Predvsem je to pogum. Ne tisti banalni pogum ob fizičnem spopadu ali jurišu na sovražnikove okope, ampak tisti, veliko večji – pogum lastnih idej. Če razmišlja, če premore ocene stvari in ljudi, sveta in njegovih zadev, mora zbrati pogum in iti do konca, brez kompromisov, brez polovičnih rešitev, brez pietizmov, brez iluzij. Ustaviti se na pol poti je zločinsko ali, če vam je ljubše, popolnoma normalno. Toda revolucionar ni "normalen" človek. Iti mora dlje, preko normalnosti, toda tudi onkraj eksluzivizma, ki je aristokratski način obravnavanja različnosti. Onkraj dobrega in zlega, bi rekel kdo.

Revolucionar ne sme čakati, da bodo potrebno storili drugi. Ne sme drugim prepustiti dejanj, ki mu jih veleva vest. Ne sme mirno sprejeti tega, da naj drugje, drugi ljudje, a kot on hrepeneči in željni uničenja svojega zatiralca, naredijo tisto, kar bi lahko naredil sam, če bi le hotel - če bi le izšel iz otrdelosti in prevar, iz blebetanja in pomot.

Torej mora delati in to trdo. Delati, da si priskrbi potrebna sredstva, s katerimi si zgradi primerne temelje za svoja prepričanja.

In tu se pojavi nova stvar: vztrajnost. Moč nadaljevati, vztrajati, pritiskati, tudi ko drugi izgubijo pogum in je na pogled zelo težko.

Potrebna sredstva se lahko pridobi le z vztrajnim delom. Revolucionar potrebuje "kulturna" sredstva, analize, poznavanje osnov, preučevanje inštitucij ... Tudi proučevanja, ki se zdijo oddaljena od revolucionarne prakse, so za aktivnosti nujno potrebna. Jeziki, ekonomija, filozofija, matematika, naravoslovne znanosti, kemija, družboslovne znanosti, itd. Vseh teh znanj pa ne smemo obravnavati kot področja specializacije, vendar tudi ne kot začetniške vaje čudaškega duha, ki željan védenja ščipa tu in tam, kljub temu pa je trajno neveden, ker ne pozna metode, s katero bi lahko razumel. In poznavanje tehnik: brezhibno pisanje (in primerno cilju, ki ga želimo doseči); govorniške sposobnosti (z vsemi govornimi tehnikami, kar ni lahko, a je izredno pomembno); študij (ki je tudi tehnika in ki se je učimo zaradi lažjega razumevanja, in ne kot specializacije); memoriziranje (ki jo lahko izboljšamo in se ne zadovoljimo samo z naravnimi danostmi iz otroštva); manipuliranje (kar mnogi razumejo kot nekakšen skrivnostni naravni dar, vendar je to tehnika, ki se je lahko priučimo in jo izpopolnimo); ter drugo. Iskanje teh sredstev je trajno delo, ki se nikoli ne konča. Njihova izpopolnitev kot tudi širjenje na različna področja je trajna obveznost revolucionarja.

Tu je še tretji element: ustvarjalnost. Celota sredstev, ki si jih gradimo, vsekakor ne bi bila produktivna in bi se pogreznila v specializacijo, ki bi bila sama sebi namen, če ne bi, takoj ali čez določen čas, pridobili novih izkušenj, ki globoko spremenijo posameznika in iz katerih se neprestano vzpostavljajo modifikacije celote samih sredstev in možnosti njenih uporab. Logični procesi ostanejo v ozadju, postanejo temeljno dejstvo, zanemarljiv element, medtem ko se pojavi nov, totalen in drugačen element – "intuicija".

Problem je sedaj videti drugačen. Nič več tak kot prej. Neštete povezave in primerjave, inference in dedukcije se pojavljajo, ne da bi se jih zavedali. Celota sredstev, ki smo si jih pridobili, vibrira in oživlja. Spomini in nova razumevanja, stare nerazumljene stvari postanejo jasne ideje in napetosti. Nenavadna zmes, je sama postala kreativna in mora biti takoj podrejena disciplini metode in prevladi tehnike, da lahko ustvari nekaj po želji omejenega, vendar takoj zaznavnega in prebavljivega. Na žalost je usoda kreativnosti, da se mora ves njen ogromen začetni potencial (ki postane ubog ob manjku že omenjenih osnovnih sredstev) v nadaljevanju vrniti v meje tehnike v ožjem pomenu - postati mora beseda, stvar, podoba, zvok, oblika, predmet... V nasprotnem primeru zunaj tega malega komunikacijskega zapora ostane zapuščena in razpršena, revna v morju neizmerljivega.

In nazadnje še zadnji element: materialnost. Torej sposobnost dojeti materialno osnovo, dojeti realno, ki nas obkroža. Npr. sposobnost razumeti, da so za delovanje potrebna akciji primerna sredstva, ni tako preprosto. Vprašanje sredstev je precej jasno, vendar vedno znova povzroči napačno razumevanje. Vzemimo npr. denar. Ni dvoma, brez denarja ne moremo početi vsega, kar bi radi. In ni dvoma, da revolucionar države ne more prositi za finančno pomoč za pripravo projekta njenega uničenja. Ne more je prositi tako zaradi etičnih razlogov kot tudi zaradi logičnega razloga (država mu ga ne bi dala). Prav tako ne more resno računati, da bo lahko z majhnimi (in navadno skromnimi) osebnimi prispevki naredil vse, kar želi (in kar meni, da bi bilo potrebno) narediti. Tudi ne sme tožiti nad večnim pomanjkanjem denarja ali se sprijazniti z dejstvom, da zaradi pomanjkanja denarja nekatere stvari, ki bi jih moral, ni moč opraviti. Prav tako ne more dolgo zavzemati pozicije popolnega zadovoljstva, ker denarja nima in zato ne sodeluje pri skupnem naporu, čakajoč, da drugi opravijo nalogo namesto njega. Vsakomur je jasno, da tovarišu, ki nima denarja, ni treba plačati, ker si tega ne more privoščiti; kljub temu pa ostaja vprašanje, ali je res naredil vse, kar bi lahko, da bi do denarja prišel? Ali obstaja samo en način pridobivanja denarja: da beračiš, tako da te izkoriščajo gospodarji? Mislim, da ne.

V množici različnih načinov bivanja, osebne usmeritve in kulturne pridobitve si nasprotujeta dve skrajni drži, ki sta obe omejeni in otežujoči. Na eni strani je tisti, ki privilegira teoretični pomen, na drugi strani pa tisti, ki se zapira v praktičnega. Skoraj nikoli teh dveh polarizacij ne najdemo v "čisti obliki", vendar sta velikokrat dovolj izraženi, da postaneta oviri in motnji.

Velike možnosti, ki jih revolucionarju ponuja teoretsko proučevanje, so mrtva črka na papirju oz. postanejo element protislovja in ovira, ko so neskončno zagrenjene. So taki, ki ne znajo drugega kot o življenju razmišljati teoretično. In ni treba, da gre za književnika ali znanstvenika (zanju bi bilo to normalno), lahko je to tudi kakršenkoli proletarec, marginalec, ki je zrasel na ulici in počel pizdarije. To iskanje razodevajoče hipoteze s pomočjo bistroumnega presojanja se spremeni v neorgansko hrepenenje, v glasno željo po razumevanju, ki se zanesljivo spreminja v popolno zmedo. Kar zmanjšuje vrednost možganov, ki se jo kljub vsemu želi ohraniti za vsako ceno. Takšne frustracije zmanjšujejo možnost kritike, s katero posameznik uredi svoje ideje. Hkrati razširjajo možnosti posameznikove ustvarjalnosti, a le v grobi, lahko bi rekli nenadzorovani obliki, ponujajoč podobe in sodbe brez vsakršne organizacijske metode, ki bi jih naredila uporabne. Subjekt skoraj vedno živi v nekakšnem "transu", se slabo prehranjuje, zapostavlja svoje telo in odnose s soljudmi ... Zlahka postane sumnjičav ali vsaj hrepeni, da bi ga drugi "razumeli", zaradi česar vse bolj kopiči nemogočo mešanico protislovnih razmišljanj, ne da bi našel rdečo nit. Rešitev iz labirinta bi bila akcija. Vendar bi morala biti ta po našem modelu polarizacije, ki ga proučujemo, najprej podvržena prevladi možganov, "logiki" razmišljanja. Drugače je akcija ubita, odložena ali pa slabo doživeta – ker ni "razumljena", ker ni izpostavljena primatu misli.

Na drugi strani je trajnost delovanja, prilagoditev svojega življenja stvarem, ki jih je treba opraviti. Danes, jutri. Dan za dnem. Vse v pričakovanju dneva, ki bo temu odlaganju v neskončnost naredil konec. Toda medtem ni nikakršnega ali skoraj nikakršnega iskanja trenutka refleksije, ki ne zadeva izključno stvari, ki jih je treba narediti. Primarnost dejanja ubija tako kot primarnost mišljenja. V sami akciji ni preseganja protislovnega pomena posameznika, za revolucionarja so stvari še slabše. Klasično prepričevanje, ki ga razvije posameznik, da se prepriča o uporabnosti in popolnosti želene akcije, revolucionarju ne zadošča. Edini izgovor, na katerega se lahko sklicuje, je čakanje na boljše čase, ko se ne bo treba posvetiti "izključno" dejanjem in se bo lahko tudi razmišljalo. Toda kako se bo lahko razmišljalo brez potrebnih sredstev? Ali je mišljenje avtomatska aktivnost človeka, ko ta prekine svoje delovanje? Prav gotovo ne. Kot tudi delovanje ni avtomatska aktivnost človeka, ko ta preneha misliti.

S posedovanjem elementov poguma, vztrajnosti, ustvarjalnosti in materialnosti lahko revolucionar uporabi sredstva in z njimi izgradi svoj "projekt".

Pri tem morajo biti upoštevani analitični in praktični vidiki. Še enkrat se pojavi delitev, ki bi jo bilo treba poglobiti v njeni največji ranljivosti. Torej v njeni realni dimenziji splošnega kraja prevladujoče logike. Projekt je analiza (politična, družbena, ekonomska, filozofska itn.), vendar je tudi predlog organiziranja (tehnični, psihološki). Noben projekt ne more biti samo eno ali samo drugo. Vsaka analiza dobi drugačno perspektivo in drugačen razvoj, če je uporabljena v okviru enega predloga organiziranja, in ne v okviru drugega. In obratno, postane predlog organiziranja, utemeljen samo ob primerni analizi.

Revolucionar, ki ne obvlada analize in organizacijskega elementa svojega projekta, se bo vedno prepustil toku dogodkov in vedno zaostajal za njimi. Namen projekta je namreč videti in predvideti. Projekt je proteza, kot katerikoli drugi intelektualni produkt človeka, za izvedbo akcije, ki ji omogoča, da se ne izniči v nepotrebno zapletanje improvizacije. Toda ni "causa" akcije in v tem pomenu nima nikakršnega elementa razlage. Pravilno razumljen projekt je tudi sam v sebi akcija, medtem ko je le-ta, tj. akcija, sama v sebi projekt - postane polnopravni del projekta, ga poveča, obogati in spremeni.

Nerazumevanje teh temeljnih premis revolucionarjeve naloge velikokrat povzroča zmedo in frustracijo. Veliko tovarišev, ki ostajajo vezani na intervencije, ki jih lahko označimo za refleksivne, je pogosto podvrženo protiudarcem, ki so podobni demotivacijam, obupanosti. Zunanji dejavnik (velikokrat represija) determinira spodbudo za intervencijo. Ko takšen dejavnik izgine ali se izčrpa, intervencija nima več pomena. Od tu izvira spoznanje (frustracijsko), da se moramo zopet vrniti na začetek. Preveva občutek, da želimo v goro kopati z žličko. Ljudje ne pomnijo, hitro pozabljajo, do združenja ne pride. Skoraj vedno nas je malo. Do naslednje zunanje spodbude gredo spremembe pri tovarišu, ki deluje samo "refleksno", od radikalnega zavračanja do zapiranja vase, od tihe jeze do zapiranja v svoj svet, od tihe jeze do fantaziranja o uničenju sveta (s človeštvom vred).

Veliko tovarišev pa ostaja vezanih na dejavnosti, ki jih lahko opredelimo kot "rutinske". Tiste, ki so vezana na pisana (časopisi, revije, časniki, knjige) ali skupščinska (kongresi, konvencije, debate, zasedanja) ponavljanja. Tudi tu je prisotna človeška tragedija: velikokrat nimamo opraviti toliko z osebnimi frustracijami (tudi te so opazne) kot s spremembo tovariša v kongresnega biro-krata ali v urednika bolj ali manj berljivih tiskovin, ki poskušajo skriti svojo lastno nekonsistentnost predlogov z zaostajanjem za vsakodnevnimi dogodki, ki jih osvetljujejo s svoje kritične perspektive. Vidimo, da je tragedija vedno enaka.

Projekt je torej nujno predlagalne narave. Prevzeti mora iniciativo, temu se ne more ogniti. Najprej nastopi operativna iniciativa - stvari, ki jih je treba narediti na določen način; nato je potrebna organizacijska iniciativa - kako opraviti te stvari.

Veliko se jih ne zaveda, da tisto, kar je treba opraviti (nasprotje med razredi), ni določeno za vedno, ampak v času in spreminjanju družbenih odnosov prevzema različne oblike. To povzroči potrebo po teoretični oceni, kaj storiti. Dejstvo, da so nekatere stvari obstojne, kar jim daje videz nespremenljivosti, ne pomeni, da so nespremenljive. Potreba po organiziranju in napad na razrednega sovražnika sama po sebi prinašata, v kolikor je potrebno, obstoj v času. Sredstva in organizacijske metode se kristalizirajo. In glede na nekatere vidike je tako tudi bolje. Ko se reorganizira, četudi po pre-jetih udarcih represije, ni treba vedno vsega izumljati na novo. Vendar to ne pomeni, da mora biti "ponovitev" za vsako ceno popolna. Poprejšnji modeli so lahko podvrženi kritiki, čeprav na koncu ostanejo uporabni in so tako lahko nezamenljiva začetna točka. Na tem področju, pogosto na udaru kritike, tudi neinformirane in s predsodki, se skuša za vsako ceno ogniti obtožbi "iriducibilizma", neupogljivosti, ki sicer precej pogosto zveni kot pozitivna ocena, vendar vsebuje tudi pomemben element obtožbe nesposobnosti razumevanja celostnega razvoja družbenih razmer.

Obstaja možnost uporabe starih organizacijskih modelov, v kolikor so le-ti podvrženi radikalni kritiki. Toda kakšna naj bi bila ta kritika? Predvsem ena: razkrinkanje nepotrebnosti in nevarnosti centraliziranih organogramskih struktur, razkrinkanje mentalitete delegacije, razkrinkanje mita kvantitativnosti, razkrinkanje mita simboličnega in veličastnega, razkrinkanje mita o uporabi velikih informacijskih sredstev itd. Kot je razvidno, gre za kritike, ki kažejo na drugi vidik revolucionarnega obzorja - anarhistični in libertarni. Zanikati centralizirane strukture, vodstvene organigrame, zastopanje, kvantitativnost, simboličnost, informacijsko insajderstvo itd. pomeni popoln vstop v anarhistično metodologijo. In anarhistično načrtovanje zahteva nekatere preliminarne poudarke.

Na prvi pogled se predvsem tistim, ki niso docela prepričani v njeno nujnost in uporabnost, ta metode dozdeva (in v določenih pogledih tudi je) manj učinkovita. Rezultati so skromnejši, manj opazni, dajejo videz razpršenosti in nezmožnosti ponovne povezave z unitarnim projektom. Rezultati so zdrobljeni v prah in razpršeni. Izhajajo iz minimalnih ciljev, ki jih ne moremo takoj navezati na osrednjega sovražnika, vsaj kakor se pojavlja na opisnih ikonografijah, ki jih ureja sama oblast. Velikokrat želi oblast prikazati svoje obrobne panoge in strukture, ki jo podpirajo, v pozitivni luči, kot da bi te panoge opravičevale izključno socialne funkcije, ki so nujne in življenjsko potrebne. Vendar zelo dobro, ob naši nesposobnosti prepoznavanja povezav pa tudi zlahka, prikriva raz-merje med temi perifernimi struk-turami in represijo ali ustvarjanjem konsenza. Revolucionarja čaka pomembna naloga, ko se zaradi pričakovanega začetnega nerazumevanja njegovih akcij pojavi potreba po "pojasnilih". In tu nastopi dodatna past. Prevajati pojasnila v ideološke termine pomeni natančne termine koncentracije in central-nosti predstavljati v razpršenosti in obrobnosti. Anarhistične metode ni moč razumeti s pomočjo ideološkega filtra. Kadar se je to zgodilo, se je naše metode samo uporabilo v praksi in v projektih, ki v sebi niso imeli veliko libertarnega.

Z definiranjem delegacije kot razkrojevalne in tudi avtoritarne prakse (drugi vidik se bo morda zdel manj razumen tovarišem, ki niso že od vedno anarhisti) pridemo do proučevanja združevalnih procesov. To vodi k možnosti izgradnje "neposrednega združevanja", torej organizacijske oblike, ki ni vezana na organigramske temelje. Ločene skupine, ki jih združuje metodologija, ne pa hierarhični odnosi. Skupni cilj, skupne izbire, toda "neposredne", želeno skozi objektivnost skupnih odločitev, skupnih analiz in skupnih ciljev. Posameznik, ki dela svoje in ne čuti potrebe po vzpostavitvi neposrednih združevalskih odnosov, ki prej ali slej postanejo hierarhični organigrami (četudi horizontalni, če se poskuša ostati znotraj anarhistične metode) in ki postanejo uničljivi ob vsakršnem pojavu represije. Miti o številkah, ki "impresionirajo" sovražnika, miti o "silah", ki jih spustimo na bojno polje, miti o "osvobodilni armadi" in podobne zadeve.

Tako se stare stvari skoraj nehote spreminjajo v nove. Modeli preteklosti - cilji in prakse, se revolucionirajo od znotraj. V prvem planu se brez sence dvoma pojavlja dokončna kriza "politične" metode. Menimo, da je dokončno minil čas za kakršnokoli zahtevo po ideološkem modelu, ki bi bil namenjenem subverzivnim praksam.

Tudi z drugih vidikov cel svet kot celota zavrača politični model. Kriza političnega je vsakdanja stvar. Tradicionalne politične strukture s svojimi "močnimi" vezami so zamrle ali izginjajo. Stranke levice se izenačujejo s strankami centra in stranke desnice se stiskajo proti sredini, da ne bi ostale osamljene. Zahodne demokracije se približujejo vzhodnim diktaturam. Takšno pogrezanje političnih odrov se ujema z globokimi spremembami ekonomskih in socialnih struktur. Za tiste, ki morajo razmišljati o upravljanju subverzivnih potencialov množic, nastajajo nove potrebe. Miti preteklosti, kakršen je npr. "nadzorovani razredni boj", so mrtvi. Množice izkoriščanih so posrkali mehanizmi, ki se tolčejo proti jasnim, a površnim včerajšnjim političnim ideologijam. Prav zato se stranke levice približujejo centralnim pozicijam, kar se substančno ujema z izničenjem političnih diskriminant in vsaj z administrativnega vidika možnim upravljanjem na podlagi konsenza. Stvari, ki jih je treba opraviti, kratkoročni programi, uprava javnih zadev, fokusirajo diskriminante. Idealni (in zatorej ideološki) politični projekti so izginili. Nihče (ali skoraj nihče) se ni pripravljen boriti za komunistično družbo, vendar pa je lahko znova umeščen v strukture, ki se potegujejo za varovanje njegovih neposrednih interesov. Od tu izvira naraščanje pomembnosti lokalnih političnih bojev in razvrstitev nasproti političnim strukturam večjih razsežnosti – nacionalnim in nadnacionalnim parlamentom.

Zaton političnega sam po sebi v tem konceptu ni dejstvo, po katerem bi lahko sklepali na "anarhističen" razvoj civilne družbe, ki z zavestjo o svoji primarnosti nasprotuje poskusom neposrednega političnega upravljanja. Nič od tega. Ogromne spremembe se dogajajo v moderni strukturi kapitala, ki se izenačuje tudi na mednarodni ravni, prav zaradi vedno večje soodvisnosti med različnimi perifernimi realnostmi. Te spremembe determinirajo nezmožnost konsenzualnega nadzorstva s pomočjo političnih mitov preteklosti in prehod na metode nadzorstva, ki so primernejše današnjemu času - k ponudbi kratkoročno najboljših življenjskih razmer: povečani zadovoljitvi primarnih potreb na Vzhodu, delu za vse na Zahodu ... To so smotri nove usmeritve.

Kljub temu, pa naj je videti še tako nenavadno, bo kriza političnega kot posplošeni fenomen nujno povzročila krizo hierarhičnih odnosov, krizo zastopanja itn. Torej vseh tistih odnosov, ki težijo k razmestitvi v mitsko dimenzijo realnih izrazov razrednih nasprotij. Dolgo ne bo minilo brez posledic na sposobnost razumevanja velikega števila ljudi, da boj ne more več potekati skozi mit političnega, temveč mora vstopiti v konkretno dimenzijo takojšnjega uničenja sovražnika.

Obstajajo tudi taki, ki nočejo razumeti bistva nalog revolucionarjev. Imajo se za branilce pred zgoraj omenjenimi družbenimi spremembami metode "mehkega" nasprotja in trdijo, da ovirajo poplavo nove dominacije s pasivnim odporom, "delegitimacijo" oblasti in drugim. Po mojem mnenju gre za nesporazum, ki temelji na dejstvu, da se misli na moderno oblast, ker je bolj permisivna in v veliki meri temelji na konsenzu, manj "močna" kot včerajšnja oblast, ki je temeljila na hierarhiji in absolutni centralizaciji. Napaka, tako kot vsaka druga, izvira iz dejstva, da znotraj vsakega od nas ostajajo ostanki primerjave oblast-sila, ki jo moderne dominantne strukture postopoma, delček za delčkom, razgrajujejo. Šibka, vendar učinkovita oblast je morda slabša od močne, a neokretne oblasti. Prva prodre v psihološko tkivo družbe, v samega posameznika, druga ostaja zunanja, je glasna, grize, vendar gradi samo zaporniške zidove, ki se jih prej ali slej prepleza.

Mnogovrstnost vidikov projekta revolucionarjevemu delu podeli prav tako mnogovrstno perspektivo.

Nobeno področje možne aktivnosti ne sme biti vnaprej izključeno. Iz istega razloga ne morejo obstajati področja privilegiranega interventa, "prirojena" področja posameznika. Poznam tovariše, ki se ne čutijo "poklicane" za določene sektorje - recimo za boj za nacionalno osvoboditev, ali za nekatere revolucionarne prakse kot specifično manjšinsko dejavnost. Ugovori, ki podpirajo zavračanje določenega področja interventa, so različni, vendar jih vse združuje (napačna) ideja, da mora vsak početi stvari, ki mu prinašajo največje zadovoljstvo. Ideja ni zgrešena zato, ker ne bi bilo prav, da mora biti eden od vzgonov akcije osebno veselje in zadovoljstvo, ampak zato, ker iskanje osebne motivacije lahko prepreči veliko bolj obsežno in pomembno iskanje, ki se opira na totalnost interventa. Obravnavati s predsodki določene prakse in teorije pomeni zakopati se - izključno iz strahu – za dejstvom, ki je skoraj vedno iluzorno, da nam te prakse in te teorije niso "všeč". Vendar vsakršno vnaprejšnje zavračanje temelji na slabem poznavanju tistega, kar se zavrača, na majhni ali nikakršni pripravljenosti za spoznavanje stvari, ki jo zavračamo. Današnje zadovoljstvo in veselje so tako izbrani kot končni cilj, a si v svoji neposrednosti zapirajo jutrišnje perspektive. Tako velikokrat nehote postanemo plašni in dogmatični, zavistni do tistih, ki te ovire uspejo premagati. Nezaupljivi do vseh, nezadovoljni, nesrečni.

Edina sprejemljiva omejitev so naše (omejene) možnosti. Toda tudi to omejitev lahko individualiziramo šele na konkretnem primeru, ne pa da že vnaprej verjamemo v njen obstoj. Vedno sem začenjal s podmeno (očitno fantastično, vendar operativno realno), da zame omejitev ni in da so moje možnosti in sposobnosti neizmerne. Vsakdanja praksa mi je pokazala moje objektivne meje in meje tistega, kar sem počel, vendar me te omejitve niso nikoli že vnaprej zaustavile. Pojavile so se kot kasnejše neizogibne ovire. Pred nobeno, še tako nemogočo in ogromno nalogo se nisem zaustavil, še preden sem začel. Šele pozneje, med potrebno prakso, se je izkazala skromnost mojih sredstev in mojih sposobnosti. Vendar ji tudi s svojo oteževalno prisotnostjo ni uspelo preprečiti, da ne bi dosegel vsaj delnih rezultatov, ki so le edine človeško zajete stvari.

Vendar je tudi to dejstvo problem "mentalitete", načina pogleda na stvari. Velikokrat ostajamo preveč vezani na takoj dosegljivo, na "socialistični" realizem četrti, mesta, nacije itn. V besedičenju smo internacionalisti, vendar v konkretnih zadevah izbiramo drugo, kar je bolj poznano. Tako se zapiramo navzven in navznoter. Zavračajo se realni mednarodni odnosi, ki so odnosi vzajemnega razumevanja, preseganja mej (tudi jezikovnih), sodelovanja in vzajemne menjave. Toda zavračajo se tudi specifično lokalni odnosi, s svojimi značil-nostmi, notranjimi protislovji, miti in težavami. Pri tem je smešno, da se prvi zavračajo v imenu drugih in drugi v imenu prvih.

Enako se zgodi pri specifičnih pripravljalnih aktivnostih, ki so usmerjene k iskanju revolucionarnih sredstev. Tudi tu je zastopanje drugih tovarišev dejstvo, ki se določi vnaprej. Temelji na zadržkih in strahovih, ki, če jih pregledamo podrobneje, nimajo podlage. Profesionalizem, ki paradira drugod, v anarhistični metodologiji ni zaželen, prav tako tudi ne vnaprejšnje zavračanje ali sklepanje na podlagi predsodkov. Enako velja za stvari, ki se zgodijo zahvaljujoč hrepenenju po izkušnji, ki je sama sebi namen, iz nujnosti "početja", osebnega zadovoljstva, zaradi vznemirjenja. Dve skrajnosti se dotikata in se med seboj prevzemata.

Projekt odpihne te probleme, saj vidi stvari v njihovi globalnosti. Zaradi tega je delo revolucionarja nujno vezano na projekt, s katerim se identificira, in se ne more omejevati na parcialne vidike. Sam na sebi parcialni projekt ne more biti revolucionarni projekt. Lahko je odličen delovni projekt, lahko zaposli tovariše in sredstva za daljše časovno obdobje, vendar prej ali slej postane neenakopraven z realnostjo razrednega spopada.