"Svobodna
ljubezen? Kot da je ljubezen lahko drugačna od svobodne!"
- Emma Goldman, "Marriage and Love", The
Traffic in Women
"Večina
načrtov za ustvarjanje bolj pravične družbe je osredotočena
na reševanje problemov človeške revščine, ki se nanaša
na brezposelnost, lakoto, nepismenost, razredne neenakosti,
neenak dostop do zdravstvene oskrbe, onesnaženost,
preobljudenost in diskriminacijo na podlagi spola,
rase, starosti ali pripadnosti kateri drugi razvrednoteni
skupini. Čeprav se tudi sama zavedam vseh teh problemov,
me ob marsikateri predlagani rešitvi spreleti srh.
Morda zaradi ljudi, ki ob tako enormnih političnih
opravilih izgorevajo. V njihovih krasnih novih svetovih
namreč običajno ni prostora za zabavo, ustvarjalnost,
igro in hrepenenje. Dvomim v utopične sheme, ki ne
upoštevajo človekove potrebe po avanturi."
- Pat Califia, "Sluts in Utopia: The Future of
Radical Sex", Public Sex
Je svobodna ljubezen sled preteklosti? Ali ob zori
21. stoletja načelna promiskuiteta še obstaja? Kakšna
so stališča anti-avtoritarnih radikalcev v kulturnem
boju, ki želi erotične eksperimente odriniti v degradirano
subkulturo, o kateri se govori na 'talk showih', izobči
z interneta ali zatira z religiozno sveto vojno.
Navkljub demonizaciji različnosti in erotofobične
ere AIDS-a, so eksperimenti svobodne ljubezni uspevali
skozi cela 90-ta leta in tudi na začetku novega stoletja
ne kažejo znakov izginjanja. Zadnji val gibanja za
svobodno ljubezen je pogosto organiziran okrog koncepta
"poli", kot poliamorija ('mnogoljublje'
op.p.) in poliseksualnost.
Poliamorija se nanaša na filozofijo in prakso
sočasne ljubezni do več oseb. Etimološko beseda poliamorija
sugerira 'mnogo ljubezni' in je pred kratkim postala
skupna formula za vrsto alternativnih modelov odnosov,
ki delijo etiko sočutja, integritete in popolne odkritosti
v boju proti negativni družbeni stigmatizaciji, ki
jo označujejo besede varanje, menjavanje in promiskuiteta.
Poliseksualnost, skorajda sinonim utopični
biseksualnosti, opisuje inkluzivno seksualno orientacijo,
ki zaobjema ne le ljubeče ljudi obeh spolov, temveč
tudi erotični odnos do celotnega univerzuma in življenja.
Danes poliamorija in poliseksualnost privlači mnoge
mlajše ikonoklaste navdahnjene z različnimi kulturnimi
vplivi - z anarhizmom, punk-rockom, biseksualnostjo,
neo-tribalno plesno glasbo, modernim primitivizmom,
varnejšim seksom, poganstvom, Radical Faeries, Queer
Nation in feministkami s pozitivnim odnosom do seksa
kot so Annie Sprinkle, Susie Bright, Pat Califia in
Carol Queen. Alternative monogamiji poznajo obsežno
zgodovino znotraj homoseksualnih, lezbičnih, biseksualnih,
transseskualnih in queer skupnosti, kjer je ekskluzivna
monogamija do nedavnega veljala prej za pregreho kot
pa normo.
Sodobna poliamorija se pojavlja v vrsti odnosnih ureditev
vključno z odkritimi četveriadami in triadami, skupinskimi
zakoni in erotičnimi afinitetnimi skupinami, orgijami
ali zabavami z igrami varnejšega seksa, one-night
standi, privoščki, aferami in predrznim flirtanjem.
Toda najpogostejša oblika poliamorije je ne-ekskluzivna
primarna zveza, ki spoštuje potrebo po zdravih in
odkritih spolnih razmerjih obeh partnerjev z drugimi
ljudmi, ki ne ogrožajo ali spodkopavajo odnosa s primarnim
partnerjem. Če sta parametra varnosti in odobra-vanja
jasno dogovorjena, je priložnostni seks lahko resnično
osvobajajoč.
Kakorkoli že, svobodna ljubezen se ni začela s kontrakulturo
60-ih ali 90-ih let. Zgodovinarji in antropologi so
pokazali, da arhaični modeli tega, čemur danes pravimo
'alternativni življenjski stili', obstajajo v mnogih
kulturah skozi vso zgodovino. Josef Kohler v knjigi
"On the Prehistory of Marriage" oblikuje
antropološki argument za prevlado 'skupnosti v zakonu'
ali 'totemskem skupinskem zakonu' v celi vrsti primitivnih
kultur.
Arthur Evans pa v "Witchcraft and the Gay Counterculture"
razširi Kohlerjeve ideje o seksualni raznolikosti
med primitivnimi ljudstvi, ko opisuje orgije in seksualno
čaščenje v Afriki, Ameriki in drugih področjih predmodernega
sveta. O teh ekstatičnih ritualih Evans pravi: "Njihove
[primitivna ljudstva] orgije so bila dejanja seksualnega
čaščenja moči seksa občutene v njih samih in v naravi
okrog njih. Ljudje narave so dejansko verjeli, da
bodo skozi takšna dejanja njihova telesa postala močnejša,
pridelek bogatejši, sij sonca svetlejši in dež v izobilju,
ko bo to potrebno. Ampak vsemu temu so verjeli, ker
so imeli kolektivni plemenski občutek drhtenja moči
seksa v vsej naravi. Njihovo izkustvo seksa je bilo
tako odprto, javno, skupnostno in intenzivno, da so
ga čutili odmevati po vsem kozmosu".
Evans je sledil tudi evropskim zgodovinskim koreninam
seksualnega osvobajanja in čaščenja narave do zgodnjega
poganstva, ki se je odsevalo v naravnih, orgiastičnih
ritualih, v nasprotju z modernim družbenim stanjem
"odtujenosti od narave, seksualnega zatiranja,
samozanikanja in poslušnosti". Skozi vso svojo
knjigo Evans prepričljivo sugerira, da ekonomske nepravičnosti
in izkoriščanja narave ni mogoče ločiti od vsesplošnega
zanikanja telesa, ki je temelj krščanskih in kapitalističnih
vrednot.
"Hipijevska"
era orgij
Sledi sodobnih erotičnih eksperimentov v Ameriki vodijo
v utopične skupnosti 19. stoletja. Svobodna ljubezen
se je v bohemskih enklavah ohranja tudi skozi vso
20. stoletje. "Hipijevsko" ero orgij in
odprtih zvez poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih so zaznamovali
mnogi dejavniki, ki so prispevali k znani reputaciji
teh časov in jih hkrati razmejili od predhodnih primerov
te vrste. "Drugi val" feminizma, Stonewallska
era gayevskega osvobajanja, razširjena dostopnost
kontracepcije, medijska osredotočenost na kontrakulturo
in porast radikalnim gibanjem prijaznih učenjaških
raziskav, vse to je prispevalo k razširjevanju tako
slavljenj kot obsojanj svobodne ljubezni. Za tiste,
ki so bili del tega, je svobodna ljubezen predstavljala
emblem zbliževanja javnega in zasebnega, političnega
in osebnega, socialnega in spiritualnega.
Kolektivne geste erotične svobode in eksperimentalnih
zvez predstavljajo poglobljeno kontra-tradicijo nasproti
puritanski in vzdržni etiki, ki je prevladovala v
ameriški zgodovini. S proučevanjem zgodovine in filozofije
svobodne ljubezni ter raziskovanjem meja in možnosti,
na katere naletijo sodobni radikali pri iskanju svobodnih
zvez, ki sežejo preko zamejitev romantičnega kapitalizma,
bomo mogoče lahko obnovili naše zaupanje v moč ljubezni,
ki bo izzvala obstoječe družbene norme in pomagala
ustvariti bolj prijetno življenje.
Nuklearna
družina, avtoritarna ideologija in ekspanzivne alternative
Da bi razumeli moderno kritiko zakonske zveze in nuklearne
družine, mnogi radikalni misleci opozarjajo na pionirsko
delo odpadniškega psihiatra Wilhelma Reicha iz 30-ih
let prejšnjega stoletja. V "Sexual Revolution"
Reich trdi, da je "patriarhalna družina strukturno
in ideološko mesto reprodukcije vsakega družbenega
reda, ki temelji na avtoritarnih principih."
Reich zatrjuje, da je razumevanje zakonske zveze kot
naravne posledice ljubezni med dvema osebama zgrešeno
in, da je vsaka marginalno odrešilna značilnost modernega
zakona zatrta s potrebo po nadaljevanju obstoječega
ekonomskega, političnega in družbenega reda. Tako
zakonska zveza in družina postaneta golo "ideološko
vadišče za vsakega člana avtoritarne družbe".
Reich meni, da družbena revolucija mora biti seksualna
revolucija in da se zagotavljanje življenja mora začeti
z zagotavljanjem erotičnega užitka.
Po tej kritični zavrnitvi konvencionalne monogamne
zakonske zveze in patriarhalne nuklearne družine so
radikalni aktivisti v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih
poskušali reichijansko etiko seksualne afirmacije
vključiti v socialne in seksualne alternative, h katerim
so spadale tako komune in skupinske zakonske zveze
kot tudi ekstatične orgije in občasno izmenjevanje
partnerjev.
Način, na katerega definiramo družino kot kulturo,
je še naprej obsežna in kontroverzna tema. Življenje
z drugimi ljudmi in vzgoja zdravih otrok je stresno
in energetsko zahtevno tako v tradicionalnih kot ne-tradicionalnih
družinah, v suburbanih stanovanjih in v ruralnih komunah.
Ernest Callenbach v Ecotopian Encyclopedia trdi: "V
dolgem zamahu človeške zgodovine bo nuklearna družina
najbrž zgledala kot kratek odklon, nesposoben vzgoje
in ohranjanja človeških bitij, ki so ga prinesle posebne
potrebe industrijskega kapitalizma in izolirano suburbano
življenje, ki so ga omogočili avtomobili. Z življenjem
v komunah in razširjenih družinah se bomo približevali
starodavnim grupacijam, ki so predstavljale temelj
preživetja človeške vrste: majhne skupine, čigar različnost
moči in talentov je nudila veliko odpornost proti
zunanjim grožnjam in čigar notranje psihološko življenje
je bilo dovolj bogato in skomplicirano, da je izzivalo
razvojni potencial svojih članov".
Danes je reichijanska analiza prisile v patriarhalni,
heteroseksualni, nuklearni družini izgubila del svojega
sijaja: vodilni aktivisti za pravice gayev so prenehali
klicati po Whitmaneskni 'vojski ljubimcev' in začeli
prositi politike za pravico do posnemanja heteroseksualne
poroke; nekaj feministk se je pridružilo religiozni
desnici v pravni vojni proti seksualni svobodi in
Prvemu amandmaju; medtem ko se naši religiozni in
politični voditelji oprijemajo rigidnih predstav o
sorodstvu, so hipokritske izjave o svetosti tradicionalne
družine poplavile kulturo. Kljub vsemu pa običajne
alternative doživljenjske heteroseksualne zakonske
zveze še naprej naraščajo, od serijske monogamije
preko eno-starševskih gospodinjstev do kohabitacije
neporočenih. Vrsta libertarnih modelov razširjene
družine in erotičnih afinitetnih skupin, ki vključujejo
mreže ljubimcev in njihovih otrok, čeprav v manjšini,
pa vendar obstajajo vztrajno naprej.
Feminizem
in svobodna ljubezen
Ameriški radikalci na področju seksualnosti od 19.
stoletja do danes v svoje zagovarjanje erotične osvoboditve
vključujejo feministične ideale. Za mnoge radikalce
19. stoletja je svobodna ljubezen pomenila sinonim
za feministično kritiko zakonske zveze kot zakonite
manifestacije spolnega zatiranja in moške nadrejenosti.
V "Free Love in America" Taylor Stoehr opaža,
da bi "[ž]enske še posebno dosti pridobile"
z odpravo zakonske zveze in razcvetom alternativ.
Stoehr namreč meni, da je "zelo militanten svoboden
ljubimec" 19. stoletja "bil tudi feminist."
Vehementno razmišljanje Emme Goldman v "Marriage
and Love" tipizira radikalno odklanjanje zakonske
zveze s strani mnogih feministk poznega 19. in zgodnjega
20. stoletja. "Institucija zakonske zveze iz
ženske naredi parazita, absolutnega odvisnika. Onesposobi
jo za življenjski boj, zatre njeno družbeno zavest,
paralizira njeno domišljijo, nakar ji vsili svojo
graciozno zaščito, ki je v resnici past," piše
Emma Goldman. Anarhisti, zagovorniki svobodne ljubezni
v utopični koloniji Modern Times v 19. stoletju, so
podobno kot Goldmanova svojo retoriko osredotočili
na kritiko zakonske zveze. Najbolj nepopustljivo svarilo
pred zakonsko zvezo v koloniji Modern Times prihaja
od zakoncev Nichols. V njunem elokventnem napadu na
omejevanje erotike trdita:
"Resnična zakonska zveza je lahko tisto, kar
zakoni imenujejo nezvestoba, medtem ko je resnična
nezvestoba dejansko neljubeča zakonska zveza. [Narava
je moškemu in ženski dala] moč in posledično pravico,
da ljubita več kot eno osebo hkrati in da imata in
uživata vrsto naslednikov ter vrsto strasti. V sistemu
praznoverja, pobožnjaštva, zatiranja in plenjenja,
ki ga imenujemo civilizacija, je monogamna, neločljiva
zakonska zveza njen center in njena duša. Če je zakonska
zveza varljiva, mora biti uničena; in socialni sistem,
ki temelji na varljivosti, mora biti varljiv, kot
vsakdo vidi in čuti, da naša družba je zmotna in
gnila do jedra svojega srca. Naj bo uničena; čim prej,
tem bolje. Družba, kakršno si želimo, sestoji iz moških
in žensk, ki živijo v svobodi in jih vodijo njihove
privlačnosti".
Stoletje pozneje, ko se je svobodna ljubezen ponovno
rodila v kontrakulturi 60-ih in 70-ih let želja po
svobodni ljubezni ni vedno priznavala potrebe po spolni
enakosti. V tem času svobodna ljubezen ni več toliko
predstavljala eksplicitne feministične kritike zakonske
zveze kot je najavljala poziv k spoštovanju občutenja
prvobitnih impulzov in povabilo k vdajanju v intenzivne
užitke z vrsto partnerjev. Če prakticiranje erotične
odprtosti v seksistični družbi ne vključuje jasnega
pogajanja, pristanka in eksplicitne kritike odnosov
moči med moškim in žensko, lahko svobodna ljubezen
ženske še naprej šikanira, ne pa osvobaja.
Toda to ni toliko napaka filozofije svobodne ljubezni,
kolikor je dokaz, da obstoječe socializacije v tradicionalne
spolne vloge in puritanskega seksualnega zatiranja
ni mogoče popolnoma zatreti brez radikalnega prestrukturiranja
družbe. Očitno zavračanje ali pa nezavedna nesposobnost
moških in žensk, da bi v času seksualne revolucije
zgodo-vinsko povezavo med svobodno ljubeznijo in feminizmom
ohranili, sta lahko delno odgovorna za feministični
zavoj proti seksualni svobodi, ki se je zgodil v poznih
70-ih in zgodnjih 80-ih.
V "Among Us, Against Us: Right Wing Feminism"
v njeni knjigi Public Sex Pat Califia naslavlja ta
zavoj s kronologijo propagande in političnih ciljev
feminističnega proti-pornografskega gibanja, ki sta
ga vodili Andrea Dworkin in Catherine MacKinnon. Medtem
ko sta obe svoje križarske vojne osredotočali na določen
problem, njuna retorika tipizira vseobsegajoče erotofobične
vrednote, ki so med feministkami pridobile na popularnosti
v času Reaganove vladavine.
Califia s svojo prodorno kritiko napada to novo feministično
moralo na vseh koncih in krajih, najbolj izstopajoče
pa je njeno vztrajanje, da je anti-seksualni feminizem
reakcionaren in kontra-revolucionaren, ker ponovno
vzpostavlja vikto-rianski ideal o tem, da "ženske
morajo biti zaščitene pred seksom", da bi se
izognile "degradaciji in viktimizaciji nekontroliranih
moških" in daje podporo "močnim segmentom
naše družbe pri ustvarjanju seksualno-negativne klime,
ki bo pospešila zatiranje vseh oblik seksualnega odpadništva."
Daleč od problema filozofije feminizma in spolne enakosti
je ta nova navidezna krepost le čudna manifestacija
patriarhalnega zatiranja v preobleki feministične
retorike. In daleč od obsojanja svobodne konsenzualne
izbire vsake ženske, radikalne seksualne feministke
želijo le spoštovati svobodno erotično poželenje kot
del svoje socialne osvoboditve brez grožnje pravnega
in moralnega preganjanja s strani politikov, pridigarjev
in, žal, tudi nekaterih feministk.
S tem, ko sodobne feministke s pozitivnim odnosom
do seksualnosti feminizem in poželenje zahtevajo nazaj
od strašnega puritanizma novih viktoriancev in erotofobične
seksualne policije, utopični glasovi majhnega, a eklektičnega,
ekscentričnega in egalitarnega gibanja za svobodno
ljubezen ostajajo močni in obljubljajo polno oskrbo
z vsemi možnimi alternativami za ljudi vseh spolov
in spolnih orientacij.
Erotična
univerza: posvečen seks in poliseksualnost
V dobi politike identitet lahko označevanje samega
sebe predstavlja obliko umetnosti. V času raznolikosti
je to lahko način spoštovanja razlik ali pa ločevanja
ljudi na antagonistične klike in posebne interesne
skupine. Ko se odločim samega sebe označiti kot poliseksualca
ali pogana ali anarhista, sodelujem v igri označevanja
in se hkrati poskušam prebiti preko nje. Uporabiti
pojem poliseksualen, ki se lahko zdi eksotičen ali
nejasen, pomeni vztrajati, da moje seksualnosti ni
mogoče zaobjeti s pojmi, ki obstajajo v našem omejenem
leksikonu libidinalnih oznak. Poliseksualnost bolj
kot katerakoli druga seksualna orientacija sugerira
neskončne možnosti, ne le v smislu, koga ljubimo,
temveč tudi, kako ljubimo. Med vsemi utopičnimi pisci,
ki sem jih bral, pride Starhawk še najbliže zaobjetju
te ekspanzivne vizije erotičnega univerzuma.
Medtem
ko mnoge feministične avtorice teoretskega leposlovja,
fantazije in znanstvene fantastike navadno postavljajo
svoje portrete eroticizma v predominantno heteroseksualni
ali lezbični kontekst, Starhawk čutno ustvarja strastno
pluralen prostor, ki bi ga sam opredelil kot poliseksualnega.
Mnogi njeni protagonisti v "The Fifth Sacred
Thing" igrivo eksperimentirajo z mnogoterimi
partnerstvi v pohotnih odlomkih, ki opisujejo skupinski
seks kot ekstatični zakrament zdravljenja in kjer
odredbe monogamije in monoseksualnosti izginevajo
v vročem deliriju medsebojnega užitka med mnogoterimi
partnerji. Ko se tesno povezana skupina kameradov
po raznih travmatičnih političnih bojih spet združi,
se njihova povezanost spremeni v erotični "ples
rok, ustnic, prsi, kurcev, vulv, medsebojne prepletenosti
energij, ki izzvanjajo visoke note in globoke note
in sinkopira ritme užitka."
Starhawk se sklicuje na svoje strastne sentimente
do eroticizma, razširjenih družin in celotne družbe,
ki jo prikazuje v "Mestu" prej znanem po
imenu San Francisco. Na začetku knjige, Maya, oseba
iz romana, govori z mestom, kot da je ljubimec in
opisuje kraj kot "ne-monogamen, ampak nikoli
nezvest, včasih malce bleščav, a nikoli dolgočasen."
V istem poglavju Starhawk poveže revolucijo in ljubezen:
"Želeli smo ljubiti, svobodno in brez ovir. Morali
smo spremeniti svet, da zdaj lahko." Za Starhawk
so erotične rahločutnosti intimno prepletene z njeno
spiritualnostjo in politiko in drže, ki jih zagovarja,
ostajajo v poliseksualni perspektivi osrednje: "Seks
je dober; seks je svet; univerzum je seksi."
|
Utopična
ljubezen: nepotrebna struktura ali neomejena svoboda
Da bi popolnoma razumeli dediščino komunske svobodne
ljubezni v Ameriki, se velja poučiti o nekaterih dobro
dokumentiranih primerih utopičnih eksperimentov drugačnega
življenja in ljubezni. Seksualna raznolikost in erotična
nekonformnost se lahko pripeti v vsaki skupnosti,
ki visoko ceni osebno svobodo, igrivo spontanost in
kolektivno toleranco. Danes mnoge kontra-kulturne
komune, ki prakticirajo svobodno ljubezen, ne podpirajo
nobene uradne ideologije poliamorije. V preteklosti
pa so nekatere komunske skupnosti javno zagovarjale
filozofijo svobodne ljubezni in celo poskušale institucionalizirati
prakticiranje le-te. V kratkem pregledu nekaterih
primerov takšnih skupnosti bomo lahko videli, kako
je bila ideja svobodne ljubezni testirana v velikih,
idealističnih, komunskih utopijah. Ti zgodovinski
primeri demonstrirajo potrebo po svobodi, fleksibilnosti
in odpuščanju v prakticiranju svobodne ljubezni, ne
pa preferiranju enega modela nad drugim.
Del mojih raziskav se vrti okrog zgodovinske literature
o štirih različnih komunskih eksperimentih: Oneida,
ki jo je ustanovil John Humphery Noyes v državi New
York leta 1848; Kerista, ustanovljena leta 1971 v
San Franciscu; Modern Times, ki jo je ustanovil Stephen
Pearl Andrews in Josiah Warren leta 1851 v kraju,
ki je danes znan pod imenom Brentwood v New Yerseyu;
in Home, ki so ga ustanovile tri družine v Puget Soundu
v državi Washington leta 1896. Te štiri skupnosti
je mogoče ločiti v dva različna modela svobodne ljubezni
v skupnosti.
Oneida in Kerista sta poskušali izvesti jasno organizirana,
kompleksna sistema ljubezni v utopiji, medtem ko sta
Modern Times in Home promovirala svobodno ljubezen
kot ideal, ne da bi institucionalizirala njegovo prakticiranje.
Čeprav si vsaka od njih zasluži poglobljeno študijo,
naj bo za ilustracijo nekaterih pomembnih svojstev
prakticiranja svobodne ljubezni v komunskem okolju
bežni prelet skozi zgodbe teh skupnosti dovolj.
Tako oneidčani kot keristančani so poskušali uveljaviti
strukturiran kontekst za mnogo-partnerske zveze, prakticirali
so tehnike skupinske terapije vzajemnega ocenjevanja
za ohranjanje skupne identitete in socialne kontrole,
sledili so odkritemu vodji in podredili delo in sredstva
interesom skupnosti. V Modern Times in v Home pa so
njuni člani brzdali skupnostni nagon z močnim libertarnim
duhom, delali so neodvisno na vrsti področij, aktivno
publicirali radikalne teorije in živeli, kolikor je
bilo to mogoče, skladno s svojimi željami. Čeprav
sta Modern Times in Home imeli ustanovitelje in odkrite
člane, pa sta obe zagovarjali anarhistične ideale
in nobena ni od svojih članov pričakovala podreditve
željam vodje ali ideologiji celotne skupine.
Ker so nekonvencionalne erotične ureditve bile del
uradnega programa, lahko izvemo več o dejanskih seksualnih
praksah v Oneidi in Keristi. Za anarhiste je svobodna
ljubezen utemeljevala teorijo, ki je bila namenjena
emancipaciji žensk od patriarhata in osvoboditvi ljubimcev
od zapovedi države. Sicer si z lahkoto predstavljam,
da so nekateri od teh anarhističnih naseljencev živeli
živahna in brezskrbna ljubezenska življenja, ki bi
vzela sapo celo sodobni čutnosti, vendar literatura
o Home in Modern Times zanemarja dejanski ljubezenski
del svobodne ljubezni. Podobno kot se dosegljivi viri
o obeh komunah izogibajo pohotnih detajlov, tako tudi
mnogi sodobni anarhistični kolektivi prakticirajo
poliamorijo, ne da bi v javnosti pridobivali privržence
na račun svoje zasebnosti.
Noyesovo oporišče Oneida iz 19. stoletja je uspevalo
30 let in je verjetno najbolj proučevan in najpogosteje
omenjan poskus prakticiranja svobodne ljubezni v utopičnem
kontekstu doslej. Navdahnjeni z biblično idejo o tem,
da se učenci v nebesih "niti ne poročijo, niti
niso oddani v zakonsko zvezo", so se oneidčani
zavzemali za in preizkušali obliko krščanske svobodne
ljubezni, ki so jo imenovali kompleksna zakonska zveza
ter utirali pot kontracepciji s prakticiranjem moške
vzdržnosti (spolni odnos brez ejakulacije, znan tudi
kot coitus reservatus).
Inovativne
seksualne prakse
Medtem ko so oneidčani odločno zavračali trditve,
da so neodgovorni, hedonistični ali perverzni, so
tudi odkrito in radikalno eksperimentirali s seksualnostjo
na način, da so moški prevzeli odgovornost za kontracepcijo,
ženske pa so sto let pred t.i. seksualno revolucijo
priznavale orgazme. Z uspešnim poslovnim prizadevanjem,
sofisticirano skupnostno kulturo, inovativnimi seksualnimi
praksami in identiteto razširjene družine je skupnost
kolektivno artikulirala, kar Lawrence Foster imenuje
"Noyesovo tisočletno pričakovanje, da bi idealni
modeli kraljestva nebes dobesedno lahko bili udejanjeni
na zemlji."
Kljub Oneidinim utopičnim dosežkom, kompleksna zakonska
zveza in skupnostna solidarnost nista prerasli očarljive
vizije ustanovitelja komune. Leta 1879, dve leti po
Noyesevi predaji vodstvene vloge, so oneidčani opustili
kompleksno zakonsko zvezo. Leta 1881 je komuna razpadla
in se reformirala kot delniška družba.
Nezadovoljstvo s strogo strukturo seksualnih odnosov
v skupnosti se je kazalo v mnogih oblikah. Glede na
to, da so vsi odrasli člani morali sodelovati v kompleksni
zakonski zvezi, da mladi odrasli niso mogli sami izbirati
svojih prvih seksualnih partnerjev, temveč so bili
vpeljani od starejših članov, da je o tem, kdo lahko
ima otroke in kdo ne, odločalo vodstvo skupnosti,
svobodna ljubezen v Oneidi pravzaprav ni bila preveč
svobodna. Kljub očitnim zmotam, pa je Noyes z oneidčani
s pou-darjanjem skupnostne ekonomije in prakticiranjem
erotičnega prijateljevanja na ameriške reformiste
naredil močan vtis.
Skoraj stoletje po razpadu oneidske kompleksne zakonske
zveze je peščica hipijevskih sanjačev poskušala ponovno
vzpostaviti skupinsko zakonsko zvezo brez ljubosumja
v Keristi, urbani komuni v San Franciscu. Navkljub
nalezljivemu utopičnemu idealizmu in uspešnemu skupnostnemu
računal-niškemu podjetju, sta dovršena socialna pogodba
in kult osebnosti (okrog neuradnega vodje skupine)
neizogibno ustvarila nevzdržno socialno klimo za člane
Keriste.
V "A Tale of Two Communes: A Scholar and His
Errors" Michael Cummings ponuja kritično, a uravnoteženo
oceno kreativnega odgovora Keriste na meje monogamije
in neuspešnega prakticiranja polizvestobe v kontekstu
feministične, egalitarne komune. Kot v mnogih drugih
utopičnih shemah tudi "ambiciozne vizije"
Keriste niso prenesle pritiska vsakdanje prakse. Kljub
vsemu pa se Cummings in bivši člani Keriste strinjajo,
da smrt te komune ni bila posledica odvečne svobode
v kontekstu seksualnih praks, temveč posledica pomanjkanja
svobode v sami strukturi komune. Cummings meni, da
je polizvestoba keristančane oborožila z "visokim
nivojem osebnega zado-voljstva in osvobojenosti od
seksualne napetosti."
"Slastni
seksualni izbor"
V "The Dark Side of Community" se bivši
član Keriste, Michael Slomiak, spominja "ljubezni,
slastne seksualne raznolikosti, intelektualnega dinamizma,
humorja in vizije". Podobno se spominja tudi
Eve Furchgott, ustanovna članica Keriste, "resničnega
občutka pripadnosti plemenu". Vendar pa Slomiak,
Furchgott in ostali člani, ki so preživeli eksperiment
Kerista, izražajo globoko razočaranje nad dinamiko
komune in avtoritarnimi tripi moči kvazi-guruja Keriste,
"Brata Juda".
Močan vodja in elementi socialne kontrole so v končni
fazi pretrgali plemenske vezi in zasenčili osvobajajoče
aspekte poliamorije. Ena od hib visoko strukturiranih
skupinskih zakonskih zvez in erotičnih komun je nezmožnost
zadostnega priznavanja inherentno nestrukturiranih
impulzov človeškega poželenja. Medtem ko svobodna
ljubezen lahko ljudi osvobodi meja monogamije, pa
zapuščini Oneide in Keriste dokazujeta, da je avtoritarno
vsiljevanje svobodne ljubezni v utopični komuni lahko
prav tako zatiralno kot nezdrava zakonska zveza v
mainstream svetu.
Nasprotno pa zgodovini Modern Times in Home rišeta
dramatično drugačno sliko svobodne ljubezni v Ameriki.
Posvetno, anarhistično gibanje za svobodno ljubezen
se je v 19. stoletju izkristaliziralo v komuni Modern
Times. Ti ameriški svobodni ljubimci so neobrzdano
pili iz ekscentričnega soda utopične filozofije francoskega
filozofa Charlesa Fourierja. Medtem ko so prvi ameriški
fourieristi razvodenili divje ideje o strastni privlačnosti
tega nenavadnega misleca na račun njegovega privlačnega
socializma, so anarhisti bistveno preoblikovali socializem
in zaobjeli svobodno ljubezen kot del njihovega vztrajanja
na individualističnih idealih. Dejansko so Fourierjeva
fantastična umovanja blestela s podobami zadetosti,
veselja in naslade v strastnem novem svetu, kjer je
po fourieristu iz 20. stoletja, Petru Lambornu Wilsonu,
"[v]se erotično" in je "edina možna
družba sestavljena samo iz ljubimcev".
V "Modern Times and the Emergence of Free Love"
John Spurlock poudarja "toleranco do čudnih in
nevarnih idej v Modern Times" kot dejavnik, ki
je iz skupnosti naredil "simpatični kraj rojstva
svobodne ljubezni" tako, da je "privabil
radikalce, ki so nezaupljivi do vsakršne institucije".
Vznemirljiva zbirka nekonformistov, ki so se združili
v Modern Times, je vsebovala tudi nekaj odkritih nasprotnikov
konvencionalne zakonske zveze, na primer pisca Marxa
Edgewortha Lazarusa in ustanovitelja komune Stephena
Pearla Andrewsa. Neki kratkoročni prebivalec komune
je, potem ko je komuno zapustil, dejal: "Žena
je zanje sinonim za sužnja, monogamija pa je ožigosana
kot izprijena ekskluzivna pravica do naklonjenosti".
Podobno kot Modern Times so se kot odmevajoč odgovor
na konvencionalne morale in strogo organizirane skupnosti
naseljenci kolonije Home upirali vsakršni formalni
organizaciji onstran združenja, ki je imelo skupno
zemljo.
V "Anarchist Utopianism in the Progressive Era"
detroitski socialni zgodovinar in sodelavec Fifth
Estate, Francis Shore, opisuje skupnost Home kot "pribežališče
nekonformistov" in opaža, da so se "naseljenci
zavzemali za svobodno seksualno osvobajanje, goloto,
skupnostno posedovanje zemlje in radikalno politiko,
ki je po vrsti izzivala vse prevladujoče norme in
vrednote njihovih sosedov in širše družbe."
Kritiki komune Home so njene prebivalce v lokalnih
medijih tistega časa senzacionalistično opisovali
kot "umazane sanjače" in anarhistične "perverzneže".
Vsekakor pa so si prebivalci komune pogosto zaslužili
in proslavili svoj ugled. V "Home: Nest of Anarchy
or Haven of Individualism" Charles Le Warne piše,
da je skupnost privabila raznoliko skupino ljudi,
vključno s tistimi, ki so živeli v vigvamih (indijanska
koča ali šotor) in drevesnih štorih, predavali o vsem
mogočem, od klasične zgodovine do zeliščarstva in
astrologije, nastanjevali begunce, igrali glasbo,
niso upoštevali spolnega razlikovanja pri oblačenju,
debatirali o filozofiji, študirali v bogati knjižnici,
otroke izobraževali brez pravil, jedli vegetarijansko
hrano in izdajali v širokih krogih brane časopise
anarhistične uporniške misli.
Poleg manj znanih sindikalistov in radikalnih piscev
so Home obiskali tudi veliki radikalni umi kot sta
bila Emma Goldman in Alexander Berkman. Medtem ko
je znano, da je Goldmanova tam predavala in obiskala
prijatelje vsaj dvakrat, pa se je tudi govorilo, da
je komuno kritizirala - tako kot so mnogi politični
aktivisti dvajsetega stoletja kritizirali hipijevske
komune - ker naj bi se ljudje tam bolj zanimali za
zelenjavo in piščance kot pa za propagando".
Po LeWarneu je njihova ideja svobodne ljubezni "temeljila
na prepričanju, da niti država, niti cerkev nimata
pravice nadzorovati družine ali spolnih vezi."
Medtem ko LeWarne izključuje možnost razuzdanosti
v komuni Home, pa se je pojavljala živahna polemika
okrog skupnostne seksualne etike v zvezi s prakticiranjem
golega kopanja. Po tem, ko je nekaj prebivalcev komune
bilo aretiranih, ker so goli plavali v tamkajšnjem
jezercu, se je lokalna skupnost razdelila na tiste,
ki podpirajo in tiste, ki naprotujejo goloti in preganjanim
kolegom. Radikalni urednik Jay Fox je odkriti tiradi
za nagci dolil olje na ogenj s člankom "The Nudes
and the Prudes", ki se je pojavil v The Agitator,
radikalnem časopisu komune. Fox piše:
"Obleka je bila narejena, da telo zaščiti, ne
pa, da ga skrije. [Home je vedno bila] skupnost svobodnih
duhov, ki so prišli v gozdove, da bi ušli onesnaženi
atmosferi od duhovnikov vodene konvencionalne družbe.
Ena od svoboščin, ki jo uživajo prebivalci Home je
privilegij kopanja v večerni obleki ali pač samo v
oblačilih, ki jim jih je dala narava, kakor želijo."
Foxovo opominjanje reflektira brezkompromisno etiko
svobode, ki definira tako anarhistične komune danes
kot tiste izpred sto let. Čeprav lahko le domnevamo
o specifičnih modelih odnosov, ki so jih uživali prebivalci
Home komune, kajti zgodovinska literatura se s tem
ni ukvarjala, pa je nedvomno, da je kolonija s tako
strastno libertarnimi ideali odobravala vsakršno manifestacijo
erotične mnogoterosti.
Tudi prebivalci komune Home so podobno kot prebivalci
Modern Times živeli v zasebnih bivališčih in si prizadevali
za individualno preživetje. Težili so k življenju
brez zakonov in prakticirali prostovoljno sodelovanje.
Kontrastno skupnostnim ekonomijam in kompleksnim zakonskim
zvezam Oneide in Keriste so člani teh anarhističnih
družb svobodne ljubezni prakticirali kulturni radikalizem
brez mesijanskih vodij, omejevalne socialne pogodbe
ali kakršnekoli ideološke doktrine razen popolne svobode.
Ustanovni član komune Home, Oliver Verity, je njihovo
filozofijo opisal kot "osebno svobodo prizadevanja
za svojo lastno linijo delovanja, ne glede na to,
kako se le-ta razlikuje od navad preteklosti ali sedanjosti,
brez cenzure ali preganjanja od sosedov".
Svobodna
ljubezen in poliseksualna prihodnost
Osemdeseta in devetdeseta so bila priča inscenaciji
grenkega moralnega nasprotovanja erotičnim alternativam
s strani reakcionarnih političnih in religioznih vodij.
Lezbičnim, homoseksualnim, biseksualnim in poliamornim
staršem so grozile stroge kazni, v nekaterih primerih
so ljudje izgubili skrbništvo nad svojimi otroki,
ker vlada meni, da lahko odloči, da je bolje biti
zakonito ločen od svojih staršev, kot pa naučiti se,
da se ljudje lahko imajo radi na več načinov. Medtem
ko znotraj komunskega gibanja obstaja odmeven homo-seksualni,
poliseksualni in poliamorni kontingent, smo prisiljeni
svoje izbire braniti pred moralističnim sumničenjem
in obsojanjem neodobravajočih družin, napadalnih socialnih
delavcev in včasih celo pred hipokritskimi komunardi.
Današnje komune, ki obstajajo kot enklave erotične
svobode, navadno kličejo po vrednotah raznolikosti
in strpnosti, ne da bi uradno kolektivno promovirale
doktrino seksualnega radikalizma, čeprav so mnogi
prepričani, da je popolna erotična osvoboditev lahko
tudi odkrita etična izbira bolj svobodnega in bolj
polnega življenja. Navkljub življenju polnem represije
zaradi naših izbir, se še vedno obotavljamo pred izzivanjem
prednosti vsakega posameznika pri izbiri monogamnega,
heteroseksualnega življenj-skega stila.
Po reichijanskih idejah, ki seksualno zatiranje, zasebno
lastnino in patriarhalno nuklearno družino postulirajo
kot temeljne vire bede in odtujenosti v modernem svetu,
se pogosto zatekam k inspirati-vnim razkritjem osvobajajočega
potenciala svobodne ljubezni. Resnično, neotipljiva
in nepopisljiva moč same ljubezni je tisto, kar omogoča
poli-amorijo. Besede Emme Goldman nas spominjajo,
da je ljubezen "najmočnejši in najgloblji element
vsega življenja, glasnik upanja, radosti, ekstaze,
kljubovalec vsem zakonom in konvencijam...".
Sodobni poliamoristi, ki so nasledili radikalno zapuščino
svobodne ljubezni, zavračajo pravljični koncept "ene,
prave sorodne duše" predpisan s strani konzervativne
religije ter fabriciranih podob hetero-nadvlade in
parčkanja, ki jih proizvaja kultura udobja in ki so
tako patetično očitne v kulturnih artefaktih kot so
pop pesmi, filmi o zmenkih in ljubezenski romani.
Ideja o tem, da mora vse naše intimne potrebe zadovoljiti
ena sama oseba, je mit, o katerem bi se morala spraševati
celotna kultura, pa četudi se nekateri zavestno odločijo,
da ne bodo sledili svojim željam po ljubezni do več
kot ene osebe. Ljudje imamo vrsto fizičnih, intelektualnih,
čustvenih in spiritualnih potreb in želja, ki jih
najbolj primerno lahko zadovolji vrsta ljudi na vrsto
načinov.
Obenem pa razširjanje definicij intimnosti nikakor
ne sme biti omejeno na seksualno izražanje. Kot pri
erotičnih utopistih pred nami, tudi naše seksualno
eksperimentalne geste vsebujejo del ustvarjanja nove
kulture.
Končno je ljubezen sama sebi opravičilo. Tako kot
nekatere komune in skupinske zakonske zveze propadejo,
se druge ponovno porajajo. Kakršnakoli že bo prihodnost
svobodnih ljubimcev, mojo vizijo ljubeče in avtonomne
družbe določata brezpogojna ljubezen in neomahljiv
optimizem. Torej, z mojim živahnim kitenjem strasti
zaplešimo v poliseksualno prihodnost z entuziazmom,
izkušnjo in razvijajočimi se vizijami nasladnega življenja,
ki izziva konformnost in slavi raznolikost.
(objavljeno kot "Group Sex: Communal Ethics
of Eroticism, Free Love and Extended Family"
v Fifth Estate, #355)
prevod Mateja Zobarič
|
