Ko so Susie Bright vprašali, zakaj toliko piše o seksu, je odgovorila, da zato, ker nihče drug ne. "Pogosto sem se počutila kot šepav sekspert", pravi, "in bila sem v zadregi pred bremenom, ki ga sprejemam nase, ko s prstom kažem na iluzije in neiskrenosti, ki zadevajo seksualnost. O seksu ljudje povedo največ laži in pogosto je o njem nevarno reči nekaj preprostega in resničnega. Puritansko videnje seksa kot kazni je še vedno prisotno".

Susie Bright je pisateljica, urednica, performerka, predavateljica. Javno deklarirana lezbijka že od konca 70-ih let izobražuje ameriško javnost o seksualnosti in sladkostih telesnih užitkov; predvsem pa je ena prvih lezbično-feminističnih avtoric, ki je sprevrgla vrsto mitičnih predstav lezbičnega seksa kot nečesa kontradiktornega v sebi in nemogočega. Njen neposreden in provokativen stil pisanja jo je prikupil tudi mainstream medijem in tako poleg običajnih seksualnih delavnic po ameriških univerzah in klubih piše tudi kolumno z nasveti za Playboy. Zase pravi, da je aktivistka uživanja v svobodni ljubezni. Osvoboditve ne enači z dosežki feministk, ki so sprožile pravi val izpovedi žensk, ko so se te prvič javno in ponosno opredelile kot seksualna bitja z lastno fantazijo in zahtevami. Susie Bright pravi, da je bila velika napaka feministk ta, da so svojo seksualnost opredeljevale "negativno" - kot to kar ni, v primerjavi s seksualnostjo moških. "Lezbična feministična teorija seksualnosti se je osredotočila na izločanje vsega agresivnega, pasivnega in ne-ovalnega iz svojega slovarja", pravi Susie. "Lezbični mainstream mediji so razglašali seksistične klišeje o 'naravi moških in žensk', ki so velikokrat izhajali iz fundamentalističnih temeljev". V teh opisih so bili moški agresivni, naravno promiskuitetni in odvisni od seksa, posebej še od pornografije in "nevarne" masturbacije, ki je njihovo obsesijo ohranjala v sferi privatnega. Ženske so označene kot imanentno nežne in monogamne; svoje poželenje naj bi enačile z romantično ljubeznijo, seks pa z ne-genitalno usmerjeno, ljubečo skrbjo za partnerja. "Seksualni užitek in osvoboditev absolutno nikoli nista imela prioritete za ženske. In končno; ženske se nikoli niso posluževale pornografije, kaj šele, da bi jo izdelovale in v njej uživale".

S precej drugačno podobo sveta se je Susie srečevala vsak dan v službi. Kot svetovalka v seks šopu za ženske Good Vibrations v Kaliforniji je poslušala neštete izpovedi žensk, ki so želele zase seksualnost opredeliti drugače. "Kot se je izkazalo, je glavna skrb žensk ta, da ne morejo priti do vrhunca oz. orgazmov ne morejo nadzorovati. Moški se nikoli ne pritožujejo, da ne vejo kako in kdaj priti do vrhunca. Nikoli. To ni biologija; to je represija".

Leta 1984 je Susie Bright skupaj s so-lastnicami Good Vibrations osnovala revijo za lezbično seksualnost On Our Backs, kjer je bila v vlogi glavne urednice. Poleg tega so skupaj ustanovile tudi knjižno založbo Down There Press. Za oba projekta je značilno, da sta se od apologije svojega marginalnega statusa obrnila v pozitivno miselnost, v veselo raziskovanje lezbične seksualnosti, kjer se od tematiziranja seksa obračajo v širši kontekst lezbičnih razmerij in tudi zakonodaje, ki jih omejuje predvsem pri odločitvi za poroko in starševstvo.

Na tem mestu nas bolj zanima njeno delo na področju izobraževanja širše javnosti o seksualnosti. Na svoji internetni strani www.susiebright.com je udarno je zapisala, da "potrebujemo izobraževalne programe o seksualnosti za odrasle, potrebujemo programe erotične čitljivosti, ki bodo razkrili osnovne informacije o tem, kako v spolnem življenju delujeta naše telo in misel. Naravnost smešno je, da se mora človek podati v pornografijo, da dobi vsaj približno predstavo o vzburjenju in spolni želji. Pravica do seksualnega izražanja je najbolj zatirana pravica od vseh". In res se nekaterih besed se ne sme govoriti, ker so spolne narave, nekatere podobe so prepovedane, ker so seksualne in mnoge ideje so prepovedane prav zato, ker se naslanjajo na prispodobe iz spolnosti. "Kot da je seksualnost najbolj nevarna in vnetljiva reč na tem svetu. Vem, da prav zatiranje naše seksualne narave v ljudeh ustvarja močno orožje, ki je nedemokratično in neegalitarno kot vsak drug bajonet, njeni vulgarni izvori pa so predsodki, oportunizem in vraževernost najhujše vrste. Seksualna svoboda in znanje imata neprecenljivo vrednost; sta ustvarjalni orodji, ki se nekaterim zdita samoumevni, a nam v bistvu ponujata vizije lepše prihodnosti, če bi jima le dali možnost, da se izkažeta".

Podobno razmišlja tudi urednica on-line erotične revije Scarlet Letters (www.scarletletters.com), saj si prizadeva za novo, bolj permisivno dojemanje seksualnosti. V svojih kolumnah pogosto piše o povezavah med spolnostjo in smehom, kjer se retorično sprašuje, zakaj toliko ljudi šale ne razume. "Skorajda vsak barski vic govori o seksu, vsaka velika farsa v zgodovini svetovne literature se je na ta ali oni način obregnila ob seks, in dejanje samo je po svoji naravi komično: pritlehno in povsem smešno. Seks in telesni užitki so takrat, ko jih celostno in pozorno opravljamo en sam užitek, ki nas spravlja v veselje in smeh." Načini, kako se ljudje pogovarjamo o spolnosti so večinoma "negativni". Beseda teče o problemih in zavrtostih in "frigidnosti", medtem ko seksualne šale nikoli niso nedolžne –pojavijo se takrat, ko naj prikrijejo našo zadrego in nelagodje ob odkritem soočenju z lastno telesnostjo. Freud je tovrstno šaljivost poimenoval kot tendenčno, saj se njen učinek da ugotavljati prav glede na reakcije poslušalcev, kjer gre običajno za izbruhe krohota pri nekaterih in za tih odpor ali jezo drugih, ki jih mogoče dovtip intimno žali ali ogroža. Podobno smeh med seksom dopušča možnost, da je šala smešna na naš račun, vse dokler ljudje ostajamo ujeti v naše lastne predstave o seksualnosti, ki jih hkrati razumemo kot odločilno merilo naše lastne cene. Kvantanje o seksu pa govori še o nečem: o tem, da je sam spolni odnos postal politično dejanje, kjer je bolj kot (ne)obscenost različnih seksualnih praks pomemben vtis, ki ga izrekanje obscenosti (golote, prepovedanega, …) povzroča pri nevpletenih poslušalcih. Drža politične neoporečnosti pa je območje dopustne in nedopustne (ki je kljub temu v območju izrekljivega) seksualnosti zelo zožila. Obstaja namreč še veliko pozicij onstran binarnih zapisov moškosti in ženskosti, homo- in heteroseksualnosti, normalnosti in odklonskosti.

Kate Bornstein je bila prvih trideset let življenja moški, ki so ga privlačile ženske. Potem se je odločil za spremembo spola in postala ženska, ki ljubi ženske, torej lezbijka. V lezbični skupnosti je večinoma naletela na odklonilne reakcije, rekoč, da je "v bistvu" še zmeraj moški. To bistvo, ki so ga lezbijke tako z lahkoto vrgle Kate v obraz je nič drugega kot vera v determiniranost biološkega spola človeka. Kate jo je zavrgla dvakrat: najprej z odločitvijo za transspolno življenje in potem še enkrat, ko se je odločila svoj položaj opisovati glede na to, kdo jo privlači in ne glede na svoje spolne organe. A stvari so se še bolj zapletle: ljubica, s katero je živela štiri leta, se je odločila za spremembo spola. Postala je Dave Harrison, ki ga - malo zaradi hormonske terapije, bolj pa zaradi spremenjenih občutkov o svoji seksualnosti - ženske niso več privlačile. Kate moški nikoli niso pretirano privlačili. Tako sta se Kate in Dave razšla. Ljudem zunaj in znotraj gej in lezbične skupnosti je njuna zmešnjava spolov in seksualnih izbir dišala po čudnem, nerazumljivem, pretiranem,... gotovo pa tudi po svobodi onkraj spola in spolnih identitet. No, prej kot spregovorim o (ne)identiteti spola se bom sprehodila skozi zgodovino samoumevnih predpostavk o moških in ženskah ter ustavila pri tehnologiji in ljudeh, ki so te predpostavke za vedno izničili.

Sem človek, ki večinoma zamuja dogovorjene ure. Zamudila sem tudi začetek projekcije filma M Butterfly na uvodnem predavanju v Sociologijo spola na Filofaksu. Bila sem v negotovem položaju, saj nisem vedela, kaj sem zamudila, niti kako (ne)pomembno je bilo zamujeno. No, zamudila sem samó uvodno špico in ostala brez informacij o avtorjih filma M Butterfly. Če bi vsaj vedela katerega spola je bil(a) režiser(ka), sem tehtala, bi to lahko bistveno pripomoglo k razlagi vsebine. Naj je ženska ali moški - v vsakem primeru sem čutila, da mi kot ženski to védenje daje moč, da cinično zamahnem z roko, presodim in porečem: ah, saj je bilo očitno, da samo moški oz. ženska lahko takole enostransko prikaže svoj spol in svojo seksualnost. A če bi začela analizo tako, bi to pomenilo, da nisem opazila bistva filma, ki je temeljito zanikal pomen in "razsodno moč" spola kot lastnosti, ki človeka opredeljuje v njegovem bistvu. Spol določa obnašanje, čustvovanje, celo gibe in oblačenje in način govora, vse to drži. Ampak - kaj določa spol? Sociologija spola pravi, da je kultura tista, ki dokončno oblikuje človekov družbeni spol. Treba je poudariti, da je definicija biološkega spola ob rojstvu tista, ki zasebnim in institucionalnim socializatorjem zares pove, kako naj se do otroka opredelijo. Opredeljujejo se glede na svoj in otrokov spol. Zato je treba enako vprašanje zastaviti malce drugače: kdo je tisti, ki določa spol?

Uveljavljanju fotografije in filma gredo zasluge za to, da so del zgodovine zadnjih dvesto let postale tudi podobe, ki relativizirajo trdnost in nedvoumnost biološkega spola. Fotografije potujočih cirkusov in freak predstav z nadrealističnim izborom spačkov, siamskih dvojčkov, pritlikavcev in hermafroditov so ohranjene v številnih monografijah o začetkih dokumentarne fotografije. V sodobni fotografiji je Joel-Peter Witkin eden od fotografov bioloških odklonskosti, ki se zoperstavljajo "naravnosti" narave same! Hermafroditi, ki so zanimivi za ta esej, vnašajo dvom v dvostransko delitev ljudi na moški in ženski spol.

Hermafroditi so megleno področje vmes, so obojespolni, včasih bolj moški, včasih bolj ženski, vsekakor pa človeka zbegajo s svojimi razkritimi telesi, s prsmi in penisom in vagino v istem telesu. Četudi se da ta pojav razložiti "zgolj" kot gensko mutacijo, je v sociologiji spolov njen pomen bistven: jasno pove, da je govoriti o biološki naravnosti delitve na moške in ženske napačno. Da s postavljanjem binarnih opozicij med biološka spola to ozkost prenašamo tudi na definicije družbenega spola in identitet, ki mu pritičejo.

Biološka razlaga spolnih razlik in spremenljivosti ne zadostuje. Spol opredeljuje fiziološko; glede na odsotnost ali prisotnost penisa. Naj pustim ob strani falocentričnost znanosti, ki se s tovrstnim razmišljanjem podreja patriarhalnim predstavam o spolu. Da ji to dodatno manjša razlagalno moč, ni vredno omembe. Na tem mestu je bolj pomembna dejanska moč medicine, ki v trenutku rojstva otroka določi kot moškega ali žensko na podlagi prej omenjenega diskriminatornega kriterija. Sprašujem se, kaj se zgodi otrokom, katerih spolni organi odgovarjajo tako definiciji moškega kot tudi ženske. Kaj se zgodi otroku - hermafroditu? Je preveč drzno sklepati, da so prav porodničarji tisti, ki prevzamejo nase t.i. "težo družbene odgovornosti" in tudi takemu otroku določijo nedvoumen spol?

In še to: monopol spola kot najpomembnejše kategorije za opisovanje "narave človeka" ima vrsto posledic. Recimo, tudi seksualnost opredeljujemo glede na spol. Heteroseksualnost, homoseksualnost in biseksualnost so tri zelo omejene kategorije, ki raznolikosti posameznih seksualnih praks ne upoštevajo, ampak spolnost reducirajo na edninsko rabo; v okvire soočanj "nasprotnega" ali "enakega" spola. Kaj če bi se v ta namen seksualnost klasificiralo po samem načinu spolnega zbliževanja, namesto po spolu? Potem bi se spraševali, če gre za analni seks, za oralni seks, za sadomazohizem, za zlati tuš, za skupinski seks, za fetišizem, za vstavljanje pesti, za seks med menstruacijo, itd.? Kot je razvidno iz naštetih primerov, so možnosti številne in nepredvidljive.

Kogar seksualnost ni niti monogamna niti heteroseksualna, ta ne more prevzeti samoumevnosti s katero o seksu in ljubezni razpravljajo tisti, ki spadajo v to kategorijo. Marco Vassi v The Metasexual Manifesto trdi, da je seks sopomenka za aktivnost, ki se odvija med enim moškim in eno žensko z namenom zaploditi otroka. Vse ostalo je zanj metaseksualnost, nepregledno in neraziskano polje seksualnega onstran samoumevnih kategorij krščanske tradicije Zahoda.

Zanimivo je tudi razmišljanje urednikov zbornika Pomosexuals, Carol Queen in Lawrenca Schimela. Uvajata kategorijo postmoderne seksualnosti - pomoseksualnosti -, ki v skladu z vodilno mislijo postmoderne dobe priznava različne in kompleksne poglede na realnost človeškega položaja. V uvodnem zapisu pravita, da je "postmoderna seksualnost onstran meja spola, separatizma in dejstvenih opazk o seksualni usmerjenosti. Postmoderna seksualnost živi v istem prostoru kot vse ostale ne-binarne seksualne in spolne identitete. V območju, kjer se meje prečka za šalo ali zgolj zato, ker se ljudi ne da ujeti v meje. Izziva razmišljanje v poenostavljenih binarnih kategorijah in nastopa v prid večinoma nelociranim možnostim, ki se odpirajo z dopustnostjo transgresije. Prepoznava užitek transgresije kot tudi potrebo po transgresiji meja, ki ne nudijo dovolj prostora nam vsem."

Še dlje v negiranju biologije gre skupina ameriških teoretikov spletne tehnologije Critical Art Ensemble. V delu The Electronic Disturbance razpravlja tudi o identiteti elektronskega telesa. Ta vizualna reprezentacija našega videza v elektronskem mediju ni naša resnična podoba. Da bi se ji približali, moramo stalno kupovati tisto, kar nas pripelje bliže k popolnosti naše elektronske identitete. Tako kupujemo lepoto, zdravje, celo inteligenco s tem, ko vestno zbiramo artefakte naše kulture. "Nobenih kurcev ni in nobenih pičk več", trdijo v performansu Body without Organs. "Čas je za telo brez organov. Vse podaljške je treba odrezati. Vse izrastke je treba zašiti, odklopiti. Znebiti se moramo biološkega, izprazniti biološkost. Ves fašizem biologije je treba raztrgati in zapečatiti in shraniti v muzeje, tako da nikoli ne bomo pozabili tiranije somatskega." Njihovo zagovarjanje "telesa brez organov" je presenetljivo blizu teoriji identitete, ki se v postmoderni dobi ne more več utemeljevati na majavih tleh spola in seksualne izbire.

Kate Bornstein pa pravi, da obstaja veliko načinov za transgresijo predpisanih spolnih kod, ki so odvisne od svetovnega nazora človeka, ki naredi transgresijo: od tega, da kdo noče tako zelo rigidno ustrezati svojemu spolu, do tega, da ima kdo raje povsem nedoločen videz. Ugotovila je, "da je spol lahko spremenljiv, to pa je nekaj precej drugačnega od dvoumnosti. Če je dvoumnost zavračanje, da bi padli v predpisane spolne kode, potem je spremenljivost zavračanje, da bi ostali v enem ali drugem spolu. Spolna spremenljivost je možnost, da svobodno in zavestno postanemo en ali neomejeno število spolov."

Vizionarstvo in upanje sta kvaliteti, ki bi ju lahko pripisali večini aktivistov užitka v seskualnosti, in ki jih zaradi njihovih miroljubnih in umirjenih tonov pogosto zamenjujejo z new-age guruji. Nekaj takega se mogoče v zadnjem času dogaja tudi najbolj znani aktivistki, Annie Sprinkle. Ukvarja se z erotiko, seksom in pornografijo - in včasih iz njih dela religijo. Ustvarja tisto vejo feminizma, ki je nad vsemi tremi navdušen, a jih hkrati reinterpretira in si jih prisvaja (tudi) kot ženskam všečne in lastne prakse. Pisala je o svojem delu igralke in režiserke v porničih, fotografirala je druge aktivistke užitka in delo izdala v seriji igralnih kart, na svoji internetni strani je objavila svojo razprto vulvo kot vstop v interaktivnost seksa, v performansih se igra s seks igračkami in išče nove načine vzburjanja, tudi s pomočjo tantričnega dihanja in holistične medicine. Če povzamem; tudi Annie Sprinkle si tako v praksi kot teoriji prizadeva za novo, bolj permisivno dojemanje seksualnosti. Njeno delo ima zato nujno - četudi nehote - zelo poučno vlogo.

V manj pedagoškem tonu - a s podobnim sporočilom - v angleški in svetovni javnosti nastopa manj znana Jane Graham - pisateljica, založnica, performerka in striptizeta z umetniškim vzdevkom Minx Grill. (Minogrede, marca lani je v okviru festivala Rdeče zore nastopala tudi na Metelkovi.) Minx je striptiz kot izrazno sredstvo prenesla iz okolja angleških pubov v performance, kjer stereotip striptiza dekonstruira s tem, da v svoj nastop vnaša zgodbo; samorefleksijo in začinjen angleški humor, ki se zgleduje po tradiciji stand-up komedije Bena Eltona in bolj znani druščini Montyja Pythona.

Pred tremi leti je pisala reviji Cosmopolitan in vprašala, če jih zanima objava zgodbe 23-letne študentke iz Sheffilda, ki se ukvarja s striptizom kar tako, zaradi nore izkušnje same. Ni jih zanimalo. "Sem mlada, izobražena in inteligentna striptizeta, ki v svojem delu uživa, dobro zasluži in v preteklosti nikoli ni bila spolno zlorabljena. Bodisi da me ljudje hočejo videti kot žrtev mojega statusa revne študetke bodisi kot žrtev patriarhalne družbe – v nobenem primeru nimajo prav. Ker nisem žrtev", komentira Jane.

Stigma striptizete je močna in mnogi ljudje danes striptiz samoumevno povežejo s prostitucijo. Kar je pogosto res, vendar ne v primeru Jane Graham. Da bi sama zase opredelila razlike med obema dejavnostima se je posvetila raziskovanju zgodovine striptiza in ugotovila predvsem eno: striptiz kot ples, ki barskim plesalkam dovoljuje samó izražanje skozi gib, ne pa tudi govorni nastop, je inovacija druge polovice 20. stoletja in hitre komercializacije. Če je v preteklosti vzburjal nastop striptizete kot femme fatale, ki je vsevrstna umetnica; pevka, komedijantka in govornica, potem je striptizeta danes predvsem zapeljivka, ki mora umetnost flirta ločiti od ljubezni in seksa. Veliko odkritje za Jane Graham je bila biografija holivudske igralke Mae West, ki je bila ena prvih žensk v zgodovini Zahoda, ki je drzno in hkrati zapeljivo izražala svojo pravico do užitka v sebi kot ženski in v svoji seksualnosti. "Precej pomembno zame je, da se ne počutim kot 'žrtveno jagnje' industrije seksa", pravi Jane, "s tem ko poznam svojo preteklost in preteklost žensk, ki so se pred mano odločale za takšno kariero".

Jane poskuša razviti lasten koncept striptiza. Napraviti ga hoče bolj izzivalnega, vanj spet vnesti erotično umetnost in v svoje performanse dati humor - četudi pravi, da je dejansko slačenje pri striptizu niti najmanj ne moti. Zaveda pa se, da bo lahko prevrednoteni striptiz uporabila le v artistične namene, medtem ko se mora pri delu za denar v klubih do določene mere podrejati konsenzu. V eni od avtobiografskih zgodb je zapisala: "Četudi se podrejam pravilom plesa v klubih se subverzivni element počasi plazi tudi tja: The Cramps in Blondie namesto Def Leppard v podlagi, šokantno plavi lasje pod mojo 'normalno' lasuljo, moji tatuji, ki jih ne razumejo, ker niso 'nič konkretnega', da ne omenjam začudenih komentarjev 'U, glej, v pički ima pirsing'. V tej službi sem se več kot o seksu naučila o razrednih razlikah; moje slačenje je nepomembno v primerjavi z občutki, ki mi jih daje to okolje, ko se lahko povsem predam moji lastni žajfasti nadaljevanki".

Delo, ki ga Jane Graham opravlja je kontradiktorno. Sprašuje se, če se je zgolj podredila stereotipu študentke, ki hoče s striptizom nekaj zaslužiti, ker je to navsezadnje svojevrsten izziv, tudi vzburjenje. Striptiz v klasični obliki izključuje plesalkin intelektualni prispevek k delu. Striptiz kot delo, ki ga opravlja Jane Graham ji neupravičeno odvzema kredibiliteto, ko se poskuša uveljaviti kot pisateljica, fotografinja, performerka. Skoraj absurdno se zdi, da v svetu, ki verjame predvsem osebni izkušnji nekega umetnika prav ta nima nobene vrednosti ko gre za izkušnjo, ki ne spada v ozke okvire dopustnega vedenja v tej družbi, posebej še, ko gre za "kulturne delavce" in umetnike. Nujno je, da si Jane kot zelo osamljen primer tovrstne umetnice svoj položaj pogosto razlaga kot osebno krivdo in sram in se počuti ceneno. Takrat, pravi: "oblečem najcenejše perilo iz supermarketa in jim dam pri sebi vedeti, da je to vse, kar si zaslužijo. Najbolje je uporabiti najdražje perilo zato, da poceniš svoje seksualno življenje".

Jane - podobno kot Susie Bright in Annie Sprinkle - vrednosti svoje delo glede na to, koliko pri delu uživa. Četudi se pri vseh predsodkih, ki zadevajo seksualnost včasih zdi, da je delo aktivistk užitka še najmanj povezano z dejanskim seksom prav te stavijo vse na osebno zadovoljstvo. V seksu. V izzivu. V odnosih z ljudmi. V življenju, torej.

Razmišljam, če in v koliki meri je koncept aktivistke za užitek v seksu možno udomačiti tu, v Sloveniji. Potrebno bi bilo sestaviti seznam seksualnih delavk, umetnic in teoretičark, ki seksualnost razumejo kot eksplicitno umetniško prakso, kot izrazno sredstvo, ki je lahko namerno politično angažirano - v smislu izpraševanja družbenih vrednot, norm in zakonov. Lahko je angažirano nehote - že zaradi medija, ki se ga poslužujejo. Govorim o telesu, njegovi seksualni naravi in užitku, ki je v družbi s pretežno katoliško miselnostjo že sam na sebi provokativen in političen. Seveda našteto ne izključuje moških aktivistov, saj je seksualnost - v najširšem smislu - ena sama.

V slovenskem okviru gotovo velja upoštevati delo Galerije Kapelica, performanse duo Eclipse, pesnico Petro Kolmančič, pisateljico in teoretičarko Natašo Velikonja, pa novinarja Maxa Modica, teoretika Petra Mlakarja, fotografa Gorana Bertoka, striparja Iztoka Sitarja in druge ustvarjalce, katerih imen (še) ne poznam, a sem prepričana da so in živijo. Do naslednjič?