Na avtonomnem politično-družbenem prostoru Slovenije se je dolgo časa iskal recept delovanja, ki bi na ravni prakse uspel preseči margina-liziranost in partikularnost delovanja skupin in posameznikov, klasikov bolj ali manj radikalnega aktivizma, ki jim kljub precejšnji zagnanosti in znanju ni uspela širša mobilizacija ali vsaj prodor iz geta enakomislečih.

Vonj po novem vetru nas je po nosnicah pobožal kmalu po vrnitvi iz Prage, ki je s svojo odmev-nostjo in relativno bližino vzdramila marsikatero zaspalo aktivistično žilico, prav tako ne smemo zanemariti novega vala mladih aktivistov, gene-racije, ki se ne spominja niti osamosvojitvene vojne, kaj šele rdečih rutic in ki svoje uporništvo razlaga s preprosto željo po avtonomiji duha in misli. Z zaostrovanjem položaja prebežnikov in prebežnic in spremljajočo, na problem identitete in strahu vezano moralno paniko domorodcev, se je formiralo trdo jedro Urada za intervencije. Z javnimi pismi in tribunami je UZI že od lanskega oktobra intenzivno opozarjal na popolno odsotnost vsakršne migrantske politike in na znanstveno fantastiko meječe neodgovorno in nereflektirano medijsko poročanje, ki je s svojo ignoranco in sovražnostjo takorekoč privatiziral javnomnenjski prostor. Tako je edini neodvisni medij drugače mislečih in drugače čutečih postala ulica.

Z manifestacijo v Ljubljani je Uradu za inter-vencije uspel preboj na večih ravneh. Vsekakor je bila to prva mednarodna, ali še bolje, trans-nacionalna manifestacija, kjer so se nam pridružili prijatelji in prijateljice iz Italije, Hrvaške, Belgije in Avstrije. Duh Seattla, Prage in Nice se je naselil na ljubljanske ulice, kar nakazuje na novo, lokalizme in nacionalizme presegajočo stopnjo zavesti, saj je njihova prisotnost dokazala, da nastajanje in reševanje problemov in protislovij ekonomske kapitalistične globalizacije niso več domena nacionalne države. Z drugimi besedami, vse v življenju je povezano, vzrokov in posledic

migracij ter rasističnih in nacionalističnih kontrareakcij ni mogoče ločiti od podrejanja vseh aspektov življenja tržni logiki, od proizvajanja psevdovrednot in psevdopotreb ter reduciranju posameznika preko mehanizmov ovrednotenja na njegovo produkcijsko in potrošniško funkcijo. Transnacionalnost boja je edini način upora proti globalni kapitalistično-izključevalni logiki.

Druga novost je način organizacije Urada za intevencije, ki je sprožila nemalo ugibanj, saj je zaradi fantomske strukture popolnoma neopri-jemljiv, hkrati pa je ta fantomskost temelj njegove učinkovitosti. UZI je koordinacija avtonomnih skupin in posameznikov, novo nehierarhično politično gibanje, zaenkrat nima ne članstva ne mesta delovanja, prepoznamo ga po metodi in po diskurzu kontraoblasti, ki ni ne akademski, ne strokovni, ne civilnodružbeni, temveč političen. Ne sprejema identitete marginalcev, temveč sebe postavlja kot kontraoblast, ki z oblastjo vstopa v razmerje le s pogajanji in ne z dialogom. UZI torej ni civilna družba, tudi ne nevladna organizacija (NVO, v angl. NGO), UZI je proti-oblastna organizacija (POO, v angl. AGO, Anti-Government Organization), osvobojeno ozemlje, je skupina v boju.

Manifestacija je bila le začetek zbiranja energij, UZI je svoje lovke iztegnil tudi v Trst in Novo Gorico/Gorico ter s tem zaključil prvo etapo skupnega projekta Transalpina z organizacijami iz Italije (Ya basta, Tute Biance in Centri Sociali Nord-Est), Slovenije (UZI, Gibanje za svobodo ljudi), Hrvaške in Avstrije. Transalpina podaja nove alternative aktivizma, njen cilj je, zaenkrat na regionalni, kasneje pa na globalni ravni, prost pretok ljudi, globalizacija univerzalnih pravic ter vzpostavitev planetarnega državljanstva in intergalaktične solidarnosti.

OKUŽITE SE!