Od protestov proti srečanju Svetovne trgovinske organizacije konec leta 1999 v Seattlu vsi vemo za globalizacijo in t.i. "protiglobalizacijsko gibanje". Ali gre dejansko za gibanje proti globalizaciji? Ali gre za novo politično gibanje? Kakšni so njegovi cilji in strategije? Kakšni so njegovi izgledi za uspeh? Debata se začenja...

Moralo se je zgoditi v Seattlu. Povedano natančneje, množični protesti proti Svetovni trgovinski organizaciji (STO, angl. World Trade Organization, WTO) konec leta 1999 so se morali zgoditi v Združenih državah Amerike, da so dosegli takšno odmevnost. Ko je več desettisoč glava množica preprečila pomemben sestanek ene osrednjih institucij globalne kapitalistične mašine, je bil to hud udarec za deželo, kjer so desetletje pred tem razglasili konec zgodovine, ki bi se naj iztekla v čudovito, nenadkriljivo obdobje liberalne demo-kracije v navezavi s tržno ekonomijo. Ko so mediji podobe obsednega stanja v Seattlu, brutalne policije, prestreljenih demonstrantov in skrušenih uradnikov Svetovne trgovinske organizacije prenesli v javnost, je bil to hud udarec za spolirano podobo Amerike. Za podobo, ki nas prepričuje, da vsakdo lahko uspe, če se le dovolj potrudi. Čeprav so podobni protesti bolj ali manj stalnica v drugih delih sveta, še več, tudi bolj množični in odločni so, pa se imamo prav dogodkom v Seattlu zahvaliti, da je pojem "nasprotniki globalizacije" postal del pop kulture. Da so šli namreč prav Američani na ulico protestirat proti naraščajoči moči korporacij, proti izrinjenosti iz sfer odločanja, proti nemoči nad obvladovanjem vsakdanjega življenja, je iz podjetniške vsak-naj-se-briga-zase logike nepojmljivo.

Pri tem, da je Seattle postal sinonim za t.i. proti-globalizacijsko gibanje, se gre, če pri tem pustimo ob strani izjemno organiziranost tisočerih skupin in posameznikov, ki so na demonstracijah sodelovali, zahvaliti "ameriškosti" še iz enega drugega razloga. O tem, kar se je zgodilo v Ameriki, je obveščen cel svet. Zgodbe, ki bi v neki bolj nepristranski globalni podobi dogajanja sploh ne izstopale, so osvetljene in napihnjene, medijsko izjemno pokrite, medtem ko o drugih predelih sveta ne vemo nič. Ko je profesionalni športnik v Ameriki obtožen umora svoje žene, lahko o tem brez skrbi kramljamo z Micko iz Spodnje Idrije, ko pa v Indiji 100.000 kmetov protestira proti Monsantu, agro-tehno-kemijski korporaciji, ki jim poskuša vsiliti gensko modificirano poljščine, pa o tem preko slovenskih medijev ne zvemo nič. S tem nočem reči, da je bil dogodek v Seattlu globalno nepomemben - prav nasprotno - gre zgolj za shematični prikaz načina delovanja medijev. Prav ta medijska vseprisotnost pa je imela tudi drug odzven - nenehne reprize posnetkov demonstracij, krožeči komunikeji, manifesti, intervjuji o prej zanemarjenih temah, so občutek, da pa neka luknja v sistemu vseeno obstaja, da obstaja energija, ki noče stagnirati, ki hoče živeti vizijo dobrega življenja, prilepili na televizijski ekran (e-sporočila, spletne strani, časopise) širom sveta.

Ampak pustimo zaenkrat medije pri strani. Moje izhodišče je, da so se protesti proti STO v Seattlu zapisali v sodobno družbeno (politično) dinamiko kot točka, na katero se bomo še lep čas sklicevali. Po desetletju razpravljanja o globalizaciji na ravni aktivističnih skupin, nevladnih organizacij in akademije, je pojem globalizacije prešel na raven pop kulture, pisem bralcev, kolumn v dnevnem časopisju in to celo v Sloveniji. Kakorkoli bi pojem globalizacije poskušali opredeliti, pomembno je, da se opredelimo do njega – ali smo za, ali proti? Kaj mislimo o protiglobalizacijskem gibanju? Ali se nam protiglobalizacijska gibanja zdijo smešna, kakor se zdijo kolumnistu Južetu v aprilski številki študentskega mislipisa Zofa? So protiglobalizacijski protesti zgolj odraz mladostniške razposajenosti, ki ve, česar noče, ne ve pa točno, kaj bi rada? So nova oblika upora proti kapitalizmu, ali gre torej za anti-kapitalistična gibanja? Kakorkoli že, pop kultura od nas zahteva, da zavzamemo stališče. Slednja pa so pogosto zgolj izgovor za nereflektiranje, za odsotnost nenehnega preizpraševanja, ki je osnova vsake teorije osvoboditve, pa naj ta izhaja iz kategorije razreda, spola, rase ali narave. Da bi se začeli premikati k slednjemu, predlagam pregled nekaterih osnovnih opredelitvenih točk t.i. protiglobalizacijskih gibanj.

Globalizacija kot Velika zgodba sodobnosti
Sam pojem globalizacije je kompleksen in večplasten in se v osnovi nanaša na to, da so ljudje in kraji zaradi povečanega pretoka kapitala (blaga), informacij (idej) in ljudi vedno bolj povezani. Po tej teoriji se relativni prostor pospešeno krči, ljudje pa vedno bolj živimo v svetu brez meja, kjer namesto prejšnjih nacionalnih in globalnih razlik prevladuje prosta menjava in sodelovanje v skupno dobro celotnega človeštva. Ne samo, da nam je na dosegu tako rekoč cel svet, tudi mi smo vesoljnemu svetu na razpolago.

Nobeno naključje ni, da se je pojem globalizacije uveljavil v 90. letih, torej v letih, ko je razpadla bipolarna ureditev sveta. O mnogih pomembnih dogodkih, sprejetih ukrepih in razvojnih smernicah pravijo, da so se zgodili zaradi globalizacije, pod težo globalizacije. Celo mednarodne institucije, kot je že omenjena Svetovna trgovinska organizacija, ali Mednarodni denarni sklad, se sklicujejo na globalizacijo. Nenatančno opredeljeni pojem globalizacije predstavlja osnovo za politike in ekonomije širom sveta in na ta način se ustvarja vtis, da je globalizacija neizogiben proces, ki se mu lahko zgolj bolj ali manj uspešno prilagajamo, ne moremo pa se mu izogniti, ali pa ubrati kakšne druge poti. Na ta način se svetu, kakršen je, tej novi obliki družbene organizacije, narekuje smisel, ekonomski politiki (neo-liberalizmu), ki je zgolj nadaljevanje monetarizma in napada na državo blaginje, ki ga je lansirala naveza Reagan-Thatcher-Pinochet, pa se pridodaja okus naravnosti. O skrajno političnem procesu se govori v geografskih pojmih.

Kaj se skriva za imenom?
Težko bi natančno opredelili, kdaj in kako se je pojavil pojem ťprotiglobalizacijskega gibanjaŤ. Resnici smo verjetno še najbliže, če domnevamo, da so pojem v svoji nesposobnosti razumevanja in namerni diskreditaciji skovali mediji. Tako smo dobili zveneče, a obenem dvoumno poimenovanje, ki obenem vso raznolikost "gibanja" opredeli preko negativne oznake - šlo bi naj za tiste, ki so proti globalizaciji, kar še dodatno podkrepljuje pojem, ki se je uveljavil v slovenskih medijih, in sicer "nasprotniki globalizacije".

Oznaka "protiglobalizacijsko gibanje" je problematična. Kot prvo, daje vtis, kot da bi šlo za bolj ali manj enotno gibanje, ki se upira neizogibnemu razvoju. Vendar bi kdorkoli, ki vsaj površno spremlja dogodke, lahko brez problema razkril to neustrezno trpanje izjemno raznolikih tendenc pod eno etiketo. Če je soditi po najbolj odmevnih manifestacijah "protiglobalizacijskega gibanja", kontra-srečanjem, ki potekajo vzporedno ob srečanjih močnih mednarodnih institucij, kot so Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, G8, itd., je gibanje izjemno raznoliko in niti najmanj enotno. Pogosto pod dežnikom kontra-srečanj drug ob drugem nastopajo sindikalisti, okoljevarstveniki, anarhisti, nažalost neuničljivi predstavniki zaprašene avtoritarne levice, feministke, borci proti rasizmu/nacionalizmu, kmetje, indigena plemena (kar jih "globalizacija" še ni požrla), itd. Pri tej raznolikosti ne samo, da omenjeni niso enotni in nimajo skupnega programa, povečini tudi ne bi mogli reči, da gre za "nasprotnike globalizacije", pač pa bi bilo mnogo pravilneje in od medijev tudi korektneje, če bi zapisali, da gre dejansko za širok razpon prizadevanj, od takšnih, ki so za globalizacijo, ampak drugačne sorte – takšno, ki bo omogočala prost pretok tudi ljudem in ne samo blagu in kapitalu, ki bo spoštovala lokalne potrebe, pravice ljudi in okoljske ter socialne standarde storitev - do takšnih, ki menijo, da globalizacija v nobenem primeru ne pride v poštev in v nasprotju s tem govorijo o de-globalizaciji, re-lokalizaciji, ipd.

Kljub temu pa vseeno obstaja ena možnost, ki upravičuje uporabo pojma "protiglobalizacijsko gibanje". Do te pridemo, če upoštevamo, kar smo zapisali v prejšnjem razdelku o globalizaciji kot veliki zgodbi urejanja sveta po razpadu bipolarne ureditve. Tako bi lahko protiglobalizacijsko gibanje razumeli kot gibanje, ki odločno nasprotuje razumevanju globalizacije kot je bila opredeljena zgoraj, torej kot ustvarjanju sveta brez meja, kjer si tržna ekonomija in demokracija podajata roko, država pa je zreducirana na zadovoljevanje potreb abstraktnega trga, ki ga vodi "nevidna roka" v imenu človeške svobode, svetovne gospodarske rasti, posamezničine neodvisnosti in možnosti. Proti-globalizacijsko gibanje bi torej v tem primeru zapisali kot proti-"globalizacijsko" gibanje, saj je nestrinjanje z neo-liberalistično pravljico dejansko tista stična točka, ki povezuje sicer izjemno raznolika prizadevanja "nasprotnikov globalizacije". Temu bi ustrezal pojem antiglobalizma (beremo recimo o antiglobalistih, ki so storili to in to), če globalizem razumemo kot ideologijo, ki vključuje neoliberalistično pojmovanje globalizacije.

Oznaka protiglobalizacijskega gibanja (anti-globalizma) pa je problematična tudi iz drugih vzrokov. Najpomembnejši je ta, da gre za negativno opredelitev, ki zanemarja utopični naboj ali pozitivne programe, ki jih ta gibanja promovirajo: "alternativne" oblike ekonomije, ekološko kmetijstvo, obvladljivo tehnologijo, solidarnost, vzajemno pomoč, vključujoče družbeno okolje, itd. Kakšno bi torej bilo afirmativno ime za gibanje, ime, ki bi dalo vedeti, da se zavzemamo za globalno svobodo, ki lahko uspeva edino takrat, ko zajezimo ali izkore-ninimo institucije in oblike izkoriščanja, prisile in avtoritarnosti? Mogoče gibanje za globalno solidarnost? Ali pa gibanje za direktno demokracijo? To sta zgolj dva predloga, ki pa bi morala - ob obsežnih diskusijah - vzpodbuditi domišljijo. Sama oznaka ni toliko pomembna zaradi medijev, saj si je težko predstavljati, da bi opustili izjemno priročno etiketo, ki jo uporabljajo trenutno. Bolj kot za medije je oznaka pomembna za gibanje samo, za to, da se osredotoči na pozitivne aspekte svoje identitete.

Ulica je naša
Najbolj prominenten del dogodkov, ki so sprožili dvome o globalizaciji ter osvetlili skorajda neznano delovanje mednarodnih trgovinskih in finančnih teles, so bili nedvomno ulični protesti, predvsem iz evropocentrične perspektive. Shodi v Seattlu, Pragi, Nici, Quebecu, o katerih nekaj več piše tudi Marko Rusjan v članku "Zgodovina protiglobalizacijskega boja v desetih minutah" na naslednji strani, so izkoristili usmerjenost pozornosti mednarodnih medijev v omenjene kraje, kjer so istočasno potekali sestanki "na višjih nivojih". Tako so se podobe in včasih tudi mnenja protestnikov razširjala po medijskih distribucijskih mrežah ter tako širši javnosti približala "drugo stran", mnenja, ki jih ne slišimo iz ust ustaljenih mnenjskih voditeljev, direktorjev borzno-posredniških hiš, trgovskih podjetij in jedrskih elektrarn. To bi lahko smatrali za uspeh teh gibanj, še posebej če upoštevamo, da na svoji strani nimajo ne resursov, ne moči, ne treniranih govorcev in ne lepih obrazov.

Kar je pri tem bolj problematično, je način, na katerega jih mediji predstavljajo - kdor si je na TV ogledal letošnje proteste ob 1. maju iz Londona, ki so bili organizirani po principu igre Monopoly, bo moral pritrditi, da gre za doslej še nevideno stopnjo spektakularizacije protestov, ki pa so bili neznosno predvidljivi in podcenjujoči. Nenehni neposredni prenos in reportaže z ulice, tako rekoč z lica mesta, program pa občasno prekinjen za priložnostni intervju z moderatorji, ki jih je ves čas zanimalo izključno to, ali je že prišlo do nasilnih obračunov med protestniki in policisti. Nič ni bilo več pomembno, ne namen, ne sporočilo, ne kritike obstoječe ureditve, ki so protestnike gnale na ulico, samo to, kdo bo prvi zalučal steklenico. "Nasprotniki globalizacije", ali v angleškem primeru nasprotniki kapitalizma, so jo seveda zalučali in medijski zombiji so doživeli katarzo, češ, "saj smo vam rekli, to so neciviliziranci, ki niso sposobni dialoga, so proti, pa ne vedo, kaj bi radi... saj se strinjamo z nekaterimi njihovimi ugovori, ampak ne z metodo".

Medijsko taktiko marginalizacije nemočnih dopolnjuje policijsko-oblastniška, ki je pravtako predvidljiva. Če vzamem za primer samo proteste proti srečanju Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke lanskega septembra v Pragi, kjer je notranje ministrstvo izdalo priporočila prebivalcem mesta, naj si po domovih nakopičijo hrano in zdravila, kjer so zaprli nekatere šole, od staršev pa zahtevali, da podpišejo izjavo, da bodo njihovi otroci (dijaki, študentje) teden dni preživeli izven Prage, da bi mladino "obvarovali" pred protesti. Župan Prage, Jan Kasl, je predhodno naznanil, da je del ljudi, ki se bodo udeležili protestov v Pragi, pripravljenih tudi ubijati. Po takšnih senza-cionalizmih, kaj mislite kakšno podporo lokalnega prebivalstva so imeli protesti? In kaj mislite kakšna je bila kasneje reakcija na policijske prekoračitve pooblastil, brutalna obračunavanja s protestniki, nespoštovanje osnovnih pravic, maltretiranje po zaporih?

Praga seveda ni osamljeni primer - navsezadnje so praške policiste pred protesti poučevali ameriški FBI-jevci. Mehanizem je že stokrat preizkušen: najprej je treba z alarmantnimi izjavami in ostrimi ukrepi v javnosti ustvariti zmedo in strah, nato pa čimbolje poskrbeti za to, da se bodo dogodki dejansko odvijali po predvidevanjih. Če je treba, se v množico pošlje agente provokatorje, omeji se vstop v državo (le kaj bi hodili v druga mesta in države, saj imamo vse na dosegu miške?), prisluškuje se mobilnim telefonom (tako so nedavno v Quebecu aretirali Jaggija Singha, enega izmed glasnih nasprotnikov nadaljnega sproščanja omejitev meddržavnega trgovanja na ameriških celinah), nadzoruje se elektronsko pošto, izganja ljudi (iz krajev, kjer prebivajo), zapira strežnike, ki skrbijo za neodvisna poročila o dogodkih. Pa o tem iz medijev ne boste zvedeli kaj preveč, kvečjemu kakšno puhlico o strogih varnostnih ukrepih.

Vprašanje nasilja
Začarani krog oblastniške kriminalizacije protestnikov in medijske trivializacije njihovih motivov in vrednot se zdi neobvladljiv. Eden izmed pomembnih učinkov kriminalizacije je zaostrovanje pravnih sistemov na mednarodni ravni (tako recimo najnovejši protiteroristični zakon v Veliki Britaniji med teroristične vključuje doslej nesluteno paleto pobud, od nasprotnikov korporativne genske kolonizacije vsega živega, do borcev za pravice živali, predpisi o javnih zborovanjih pa se zaostrujejo tudi v tako spokojni deželici, kot je Slovenija). Kriminalizacija zagovornikov korenitih družbenih sprememb ima zrcalno podobo v kriminalizaciji revščine: koliko brezdomcev je bilo na ulici, ko je v Ljubljano priskakljal Bill Clinton?

Sistem, ki nenehno oži izbor možnih alternativ in greni preživetje milijonom, da izžame vedno več dobička za neznosno privilegirano manjšino (200 najbogatejših Zemljanov je imelo sredi 90. let pod palcem ravno toliko kot 40% svetovnega prebivalstva s spodnje smeri lestvice!), pa se - začuda? - izkazuje kot zelo fleksibilen pri utelešenju omenjenih presežkov. 2 milijona zapornikov v ZDA predstavlja izjemno poceni silo, "surovo moč" privatne zaporniške industrije, ki velja za najhitreje rastočo "gospodarsko panogo".

Kakšno težo imajo molotovke in tlakovci proti vojski sistema? Kljub temu pa ob medijskih poročilih o "famoznih" protestih vedno poslušamo o bajeslovnem nasilju na ulici ("Prago so spremenili v bojišče"), ki ogroža nič drugega kot naš obstoj. Perverzno. Pa če bi bilo samo to, bi cmok še nekako požrli, ampak na medijsko-oblastniške limanice o spodobnosti se lovi tudi velik del t.i. protigloba-lizacijskega gibanja. Velike nevladne organizacije, ki so bile med organizatorji seattleskih dogodkov in vsi preostali rešpektabilni, so se z grozo in studom distancirali od "nasilja majhne skupine v črno oblečenih anarhistov", pa čeprav so ti razbijali zgolj izložbe in notranjosti lokalov nekaterih najbolj prepoznavnih korporacij, motorjev zniževanja standardov zaščite ljudi in okolja.

Vprašanje nasilja je prav gotovo ena izmed osrednjih problematičnih točk gibanja, problematičnih predvsem v smislu, da vodi v razkol in le redkoma v konstruktivno razpravo. Gre pa seveda za eno temeljnih vprašanj gibanj za korenite družbene spremembe skozi človeško zgodovino, zato je vsekakor prav, da se o tem razpravlja čim več, ne pa da se odpravlja debato z raznimi moraliziranji o nasilju. Če se sprašujemo o smislu in dosegu "ulične politike", pomeni to razglabljanje o taktikah in strategijah, tudi uličnih. Najpogostejši očitek tistih, ki se zgražajo nad militantnostjo protestnikov je, da s tem mečejo slabo luč na celotne proteste in da dejansko igrajo po taktu oblasti, ki bi protestnike rada diskreditirala. Sledeč tej argumentaciji, uporaba sile reproducira nasilje, ki je inherentno sistemu, in s tem postavlja pod vprašaj dejansko alternativo, ki bi jo protestniki naj zastopali. Nasilje, skratka, nima pozitivnega učinka.

Zna biti. Priznam, da poznam le malo ljudi, ki bi uživali v nasilju (pa še pri tistih, ki jim prija, gre ponavadi za nadzorovano silo v okviru domišljenih spolnih praks), vendar menim, da dogodkov na uličnih protestih ne moremo kratkomalo enačiti z nasiljem, in sicer vsaj iz dveh razlogov. Kot prvo, uporaba sile je usmerjena bodisi proti izkoriščevalcem samim, bodisi njihovim zaščitnikom. Upoštevati je torej potrebno kontekst uporabe sile. In ta kontekst nam pove, da nasprotna stran ni nič drugega kot sistematizirano, strukturno nasilje. Zakaj torej problematizirati ravno uporabo sile na strani, ki je neskončno šibkejša?

Kot drugo, če dvomimo o nasilju - in prav je tako - lahko vendarle podvomimo tudi o nenasilju? Ali se da z nenasiljem doseči korenite družbene spre-membe? V kolikor je temu tako, dokumentirajmo te primere, jih preučimo in presodimo, ali se lahko oprimemo podobne metodologije. Menim, da se vprašanju nasilja/nenasilja pripisuje v okviru progresivnih gibanj pripisuje dosti preveč pomena, še posebej zato, ker se razprave na to temo nenehno ponavljajo z že vnaprej znanimi rezultati, ki vzdržujejo tako privilegirano vzvišenost moralistov kot na drugi strani erotično obsedenost z ruvanjem tlakovcev

Usmerjanje energije
Svetovna banka je nedavno odpovedala napovedano srečanje v Barceloni konec junija, ker se bojijo konfrontacij med demonstranti in policijo. Na nek način bi torej lahko rekli, da imajo demonstracije nek učinek. Problem je seveda v tem, da je večina odločitev sprejetih izven teh sestankov, kjer jih praviloma zgolj potrjujejo oziroma zavračajo. Poleg tega pa lahko v prihodnosti pričakujemo scenarije, primerljive z naslednjim srečanjem Svetovne trgovinske organizacije - "pripravljene na dialog z javnostjo" - ki bo v Katarju. Koliko ljudi, mislite, bo šlo protestirat proti nesprejemljivi politiki STO v Katar (pa pri tem zanemarimo vprašanje, ali jih bodo v emirat sploh spustili)? Za protestnike se tako postavlja ključno vprašanje: kako naprej? Nedvomno gre pri tem za obračun, za moč, ki pa je na strani oblasti, korporacij in medijev. Ali se je mogoče enakovredno kosati s to močjo? Če je odgovor na to vprašanje že vnaprej znan, se moramo vprašati, katere druge možnosti so še na voljo?

Problem se postavlja tudi z druge strani, protestniške oziroma aktivistične. Ob dosedanjih protestih je bilo opaziti, da velike skupine aktivistov potujejo od enega srečanja do drugega, se sicer na licu mesta vključujejo v lokalne kampanje, a se po končanih protestih odpravijo naprej. V angleščini obstaja za to že posebna besedna zveza - summit-hopping, oziroma skakljanje od srečanja do srečanja. Pri tem se upravičeno vzbujajo pomisleki - ali ne gre pri teh skakafcih za odsev njihovega privilegija (da si pač lahko privoščijo tovrstno popotništvo)? Ali tovrstne množične mobilizacije ne odžirajo energije lokalnim pobudam, povezovanjem v lokalni skupnosti? Zakaj se osredotočiti samo na "dneve akcije" - a ni za večino ljudi vsak dan borba? Ali so lokalne iniciative dejansko razvite, vpete v mreže solidarnosti, kolektivne akcije, ali še vedno padamo na stare levičarske fore - moč v številkah?

V tokratnem prispevku sem se osredotočil predvsem na nekatere najbolj izpostavljene točke tistega dela t.i. protiglobalizacijskega gibanja, ki je vidno na ulicah ob "dnevih akcije". Moj namen je bil postaviti več vprašanj kot ponuditi odgovorov in s tem podati osnovo za debato, ki se bo v prihodnje - upam - odvijala tudi na straneh .svojtoka. Za razliko od nekaterih prejšnjih koncentracij utopičnih energij, ta najsodobnejša nima šefa, nima velike zgodbe, ene same finalne teorije in se zaveda, da ne gre zgolj za spodbijanje moči, ampak za njeno preoblikovanje v egalitarne in libertarne oblike. Zato nas za debato nima kaj skrbeti.