Propad t.i. realnega socializma je pomenil veliko evforijo za ljubitelje svobodnega trga in kapitalističnega načina spreminjanja zemeljske podobe. Vsakršna alternativa je bila razglašena za utopijo, ki spada na smetišče zgodovine. Samozaverovanost je bila tako velika, da je teza o koncu zgodovine futurologa Francisa Fukuyame požela splošno odobravanje. Novi svetovni red, ki ga je razglasil tedanji ameriški predsednik George Bush, je postal novi hit. Transnacionalke so svoje lovke pognale na ozemlja nekdanje sovjetske interesne cone. Zato pomeni novi val proti-kapitalistične opozicije, ki smo mu priča v času graditve svetovnega sistema proste trgovine, toliko večje presenečenje.

1. januar 1994 pomeni velik preobrat za antikapitalistična gibanja. Na ta dan je stopil v veljavo sporazum NAFTA (North American Free Trade Agreement), ki odpravlja trgovinske omejitve med Kanado, ZDA in Mehiko, in še isti dan je nastopila tudi reakcija nanj v obliki upora mehiških indijancev, imenovanih Zapatistov po mehiškem revolucionarju Emilianu Zapati, v najrevnejši mehiški zvezni državi Chiapas. Za razliko od ostalih latinskoameriških gverilskih gibanj si Zapatisti za svoj cilj niso izbrali zmage v lokaliziranem oboroženem boju, ampak internacionalizirati svoj boj in hkrati sprožiti globalen upor proti neo-liberalistični globalizaciji. Priznati moramo, da jim je v obeh primerih uspelo, kljub temu da njihov lokalni boj že nekaj let stoji na mrtvi točki. Zapatistom lahko očitamo politično pragmatičnost in koketiranje z mehiškim nacionalizmom, vendar je njihov zgled mobiliziral nove generacije, ki ne verjamejo več v idilične ideje o koncu zgodovine. Pozvali so k boju proti neoliberalizmu, ki naj bi ga poosebljala sedanja globalna kapitalistična ureditev s svojo usmeritvijo v liberalizacijo trgovine in privatizacijo javnih dobrin.

Razvoj sodobnih protiglobalizacijskih gibanj je usodno zaznamoval nov medij - Internet. Simbol in orodje nove ekonomije je postal orožje v rokah novih internacionalistov. Povezava med aktivisti je postala takojšnja, koordinacija lažja in cenejša. Zatorej ni nič čudnega, da so kasnejši veliki protesti bili organizirani prav preko interneta. In prvi so ga uspešno uporabili ravno Zapatisti, ki so novico o svoji vstaji oznanili preko interneta. Da o sedaj že legendarnih literarnih prispevkih Subcommandata Marcosa, vojaškega poveljnika Zapatistov, niti ne govorimo. Pojavil se je tudi hakerski aktivizem, haktivizem, s katerim hekerji napadajo strani korporacij ali vladnih institucij in jih tako one-mogočajo. Internet pa je tudi omogočil vzpostavitev novih neodvisnih medijev kot je npr. Indymedia (http://www.indymedia.org) na katerega lahko vsakdo pošlje najnovejše novice z demonstracij. Indymedia strežniki so se kmalu razpasli po celem svetu npr. v Italiji, Franciji, Izraelu in sedaj predstavljajo pomemben vir neodvisnih informacij.

Leta 1996 so Zapatisti v Lacandonskem pragozdu organizirali prvo srečanje oz. encuentro "Za človeštvo in proti neoliberalizmu", ki so se ga udeležili predstavniki ljudskih gibanj iz celega sveta, sindikatov, Indijancev, kmečkih kooperativ, organizacij za človekove pravice in okolje-varstvenih organizacij. Na njem si je 6000 udeležencev izmenjevalo izkušnje in iskalo skupno taktiko, probleme in rešitve proti skupnemu sovražniku - kapitalizmu. Vse skupaj se je ponovilo še leta 1997 v Španiji. Ideje o svetovnih protestih proti Svetovni trgovinski organizaciji in ostalim mednarodnim finančnim institucijam so zaživele.

Iz omenjenih srečanj je nastala tudi globalna kampanja poimenovana People’s Global Action ("Ljudska globalna akcija", PGA) v kateri so združile moči največja socialna gibanja npr. brazilsko kmečko gibanje Movimento Sem Terra, v okviru katerega kmetje brez zemlje zasedajo veleposestva, in radikalni indijski kmetje, združeni v KRRS (Kmečka zveza države Karnatak).

Prva globalna akcija, koordinirana s pomočjo omenjene PGA, se je zgodila maja 1998 ob srečanju G8 (predsednikov osmih najrazvitejših držav) v Birminghamu in drugega ministrskega srečanja Svetovne trgovinske organizacije v Ženevi. Štiri dni se je tresla zemlja na različnih delih sveta. Najmnožičneje je bilo v Braziliji in Indiji, Ulice ljudem (orig. Reclaim the streets) zabave pa so se odvijale tudi drugod po svetu. V Ženevi pa je svetovna elita prvič naletela na oviranje njihovih dogovarjanj o nadaljnem razvoju kapitalizma v obliki množičnih demonstracij. In to ravno ob petdesetletnici GATT-a (General Agreement on Tariffs and Trade, Splošni sporazum o tarifah in carinah), sporazuma, ki je bil predhodnik Svetovne trgovinske organizacije.

Simbol boja proti transnacionalkam je tudi sedaj že legendarni McLibel proces v Angliji v katerem je McDonald’s tožil aktivista London Greenpeacea (ni ista organizacija kot svetovno znani Greenpeace) zaradi domnevnega klevetanja. Neenakopravni sodni boj med dvema pravno neizobraženima aktivistoma in vrhunskimi odvetniki, izvedenci za prav takšne sodne procese, je spodbudil mnoge aktiviste širom sveta v boju proti premočnim korporacijam. Korporacija McDonald’s pa je tudi postala nekakšen simbol globalizacije. S svojim franšizingom namreč ponuja povsod po svetu točno enako stvar in ne odstopa od tega. Tako lahko vsi zemljani od Eskimov do Bušmanov uživajo v sočnem hamburgerju in ledeni kokakoli. Na svojo lastno odgovornost, seveda. McDonald’s je doletela tudi čast, da mu po vsakih večjih demonstracijah zavarovalnice poplačujejo nastalo škodo. Pridobil je veliko potrošnikov, vendar tudi armado sovražnikov, ki agitirajo proti temu simbolu vsega slabega, kar prinaša kapitalizem. Da naštejemo: izkoriščanje delovne sile, nezdrava hrana, manipulacija z otroci, uničevanje naravnih bogastev npr. gozdov, krutost do živali itd.

Medtem so se organizirani protesti stopnjevali. Naslednji globalni dogodek se je odvil 18. junija 1999. Poimenovali so ga dan globalne akcije proti finančnim centrom oz. Karneval proti kapitalizmu. Akcije so potekale v 100 mestih v več kot štiridesetih državah, kar že nakazuje možnost koordinirane svetovne revolucije. Najhuje je bilo v Londonu, kjer je prišlo do spopadov in uničevanja lastnine korporacij in finančnih institucij. Impresiven je bil predvsem napad na londonski poslovni center City. Na drugi strani Atlantika pa so si ta dan najbolj zapomnili v majhnem študentskem mestu Eugene, domu znanega anarhoprimitivista Johna Zerzana, kjer so anarhisti razbijali trgovine največjih multinacionalk, ki so znane po svojem izkoriščanju ljudi in ostale narave.

V zgodovino pa se je vpisal 30. november 1999, delno tudi zaradi večje odmevnosti dogodkov na ameriških tleh. Seattle pač v svetovnem merilu bolj odmeva kot Kalkuta. Podcenjevanje moči aktivistične mreže se je svetovni eliti krepko maščevalo. Protesti so bili dolgo načrtovani in udeležilo se jih je več kot 70000 ljudi, kar se v najnovejši zgodovini ZDA še ni zgodilo. Na strani protiglobalizacijskega gibanja so se znašla zelo raznovrstna gibanja od protekcionistično usmerjenih sindikatov do anarhistov. Poleg uspešne blokade srečanja Svetovne trgovinske organizacije (delegati niso mogli priti do kongresnega centra), ki se je končalo zelo neuspešno, je Seattle zaznamovan tudi z izbruhom nasilja, predvsem s strani militarizirane policije. Na nenasilne demonstrante se je spravila z odkritim besom nad lastno nemočjo. Del anarhističnega "črnega bloka", ki združuje anarhistične skupine in posameznike na posamičnih protestih z namenom podajanja solidarnosti proti represivni državi in anarhistične kritike, pa je sistematično uničeval izložbe določenih korporacij, kar je povzročilo ponovno debato o nasilju in nenasilju znotraj proti-globalizacijskega gibanja. Dogodki v Seattlu so pokazali, da je koalicija različno usmerjenih skupin možna, vsaj v borbi proti skupnemu sovražniku. Hkrati je uspela potisniti demonstracije v središče zanimanja medijev, ki so tudi najširši javnosti predstavili določene probleme, o katerih se je pred tem molčalo.

Spodbujeni z uspehom v Seattlu so se protesti nadaljevali. 16. april, Washington DC je naslednji kraj dogajanja, kjer je potekalo srečanje Svetovne banke in Mednarodnega monetarnega sklada. Element presenečenja je tokrat manjkal, tako da je policiji tudi s spornimi prijemi uspelo preprečiti blokado. Kljub temu pa so aktivisti nastopili še bolje pripravljeni in tudi namen protestov se je prebil v medije. V insiderskih aktivističnih debatah pa se je pojavilo vprašanje zastopanosti temnopoltih v protestih. Toliko bolj, ker ne gre samo za rasno vprašanje, ampak tudi za razredno vprašanje, saj so temnopolti Američani večinoma pripadniki delavskega razreda.

Protesti pa so se razširili na skoraj vse celine. Azijsko-pacifiško krilo Svetovnega ekonomskega foruma (WEF, World Economic Forum), neformalne grupacije politikov, bančnikov, industrijalcev in ostalih vplivnežev, je pripravilo svoje letno srečanje 11. septembra v Melbournu, Avstralija. "Elitna banda" se seveda zavzema za nadaljno liberalizacijo svetovne trgovine. Presenetila pa jih je številčnost udeležencev v ne tako gosto poseljeni deželi. Tri dni so uspešno blokirali vse vhode do mesta konference. Nenasilni demonstranti so ohranili mirne živce tudi potem, ko so policisti uporabili nekoliko manj nenasilne metode.

Evropejci pa smo potrpežljivo čakali na svoj trenutek. Praga, 26. september. Zasedanje Mednarodnega monetarnega sklada (MMS, IMF) in Svetovne banke je sprožilo večmesečne priprave. Češka, ki se šele vključuje v evropske kapitalistične integracije (kandidatka za vstop v Evropsko unijo), je s poostrenim nadzorom prehoda meje in s prepovedjo demonstracij že vnaprej nakazala, da ne bo tolerirala demonstracij tokom zasedanja. Nečlanstvo v EU ji je še olajšalo delo, kajti na mejah je lahko preverila vsakogar, ki je hotel priti v državo. Mnogi veterani predhodnih demonstracij tako niso dočakali bojev v Pragi. Že sam prihod tujih aktivistov na Češko je bil nekakšen del demonstracij. Impozantni italijanski vlak, ki je v svojem trebuhu prinašal tisočerico glasnih nasprotnikov globalizacije in kapitalizma nasploh, se je moral ustaviti tik za češko mejo, kajti na njem je bilo nekaj nezaželenih "turistov". Šele po dolgotrajnih pogajanjih se je nekaj posameznikov, ki so jim prepovedali vstop, odločilo, da odidejo z vlaka in tako omogočijo ostalim pot do Prage.

Ostalo je zgodovina. Na začetku mirni protesti so se razvili v ulične spopade v katerih so jo skupili tako policisti kot demonstranti. Zasedanje MMS-ja se je skrajšalo za en dan, ob tem pa so glasnogovorniki kapitalističnega terorja prepričevali same sebe in seveda tudi širšo javnost, da so vse predvideno opravili že v dveh, namesto v treh dneh. Pričevanja o odpadlih posamičnih sestankih je zelo preprosto zamolčati. Guverner Banke Slovenije dr. France Arhar je briljiral z izjavami v medijih, dnevniku Delo, o najetih demonstrantih in novih misijah v tretjem svetu. Po njegovem strokovnem mnenju z globalizacijo največ izgubljajo multinacionalke, ki zato tudi plačujejo demonstrante. V revne države pa bi morali pošiljati ekonomske svetovalce, ki vsekakor najbolje vedo, kaj je dobro za določeno državo in njeno prebivalstvo. Policija pa je svojo jezo zaradi neuspeha zlila na vsakogar, ki je bil podoben demonstrantom. Sistematično policijsko nasilje je spominjalo na neke druge čase. Veliko ljudi je bilo priprtih brez obtožbe in maltretiranih ter celo mučenih s strani policije. Protesti proti takšnemu ravnanju policije so se odvijali po celem svetu, tudi v Ljubljani, in znova pokazali, da mednarodna solidarnost še živi.

Ne mine teden, da ne bi zasledili novice o t.i. protiglobalizacijskem protestu zdaj na tem koncu, drugič na drugem koncu sveta. Skupna značilnost je množičnost udeležencev in sedaj že uveljavljena policijska grobost. Zasedanje Svetovnega ekonom-skega foruma v Davosu je spremenilo celotno mesto v neosvojljivo trdnjavo. Nica, Davos, Trst, Neapelj, Cancun, Stockholm, Quebec, itd. so imena krajev, ki so jih zadnje mesece pretresale demonstracije. Nenazadnje je demonstracijski val pljusknil tudi na slovenska tla, tako da lahko Manifestacijo proti nestrpnosti in za solidarnost s prebežniki, ki se je dogodila 22.2.2001 v Ljubljani, mirne duše povežemo z protiglobalizacijskimi demonstracijami. Še posebej zato, ker se je konkreten problem postavil v določene širše, strukturne okvire. In tudi zato ker se je po dolgem času zopet javno in glasno zaslišala beseda proti kapitalu.

Kljub velikemu navdušenju nad množičnimi protesti pa se že postavlja vprašanje o njihovi smiselnosti. Očitno demonstracije niso dovolj. Delovanje na lokalni ravni postaja vedno pomembnejše. Prodor skozi medijsko blokado je delno uspel, vendar je potrebno še veliko potrpežljivega in manj zabavnega dela na področju podajanja informacij o kapitalizmu, državni represivni strukturi in alternativah obstoječemu sistemu. Značilen pomislek povprečnega državljana Slovenije namreč je, da gre samo za nasprotovanje nedvomno krivični ureditvi, ne pa za ponujanje nečesa novega. Čemur sledi zaključek, da je obstoječa ureditev hkrati tudi edina možna ureditev. Raznolikost protiglobalizacijskega gibanja je pri tem hkrati koristna in izključujoča. Kljub mešanju idej, ki lahko pomagajo k izoblikovanju alternativ, so si nekatere ideje v očitnem nasprotju. V kolikor zagovarjamo nehierarhičnost, antiavtoritarnost, bomo težko shajali z demonstranti, ki se napajajo iz tradicije avtoritarne levice. Nenazadnje ne gre samo za kritiko ekonomske neenakosti, ampak tudi za kritiko moči in hierarhičnih odnosov. Samo skupni sovražnik ni dovolj, za kar imamo več kot dovolj primerov tudi v ne tako oddaljeni zgodovini.