Zapiski, 2015
-Zame je likovna umetnost vedno bila in bo magija ritma, vživetja ter začasno poistovetenje z materialom in razmerji.
Zapiski, 2013
-Likovni umetniki so praktično uporabni. Zalagajo ljudi z vedno svežimi shemami, skozi katere gledalci občutijo pojave okrog sebe.
-Abstrakcijo in figuralnost je treba pogledati v novi perspektivi. Ne skozi dualizem objekt-iluzija ali likovna vrednost-vsebina. Obilje prefinjenega dekadentnega stila je posledica izčrpanosti tega gledanja.
-Samo intuicija sluti kam se stvari razvijajo.
-Nobena pot v obnovo figuralike ne vodi mimo novega strukturiranja likovnih vrednosti.
-Nujna je vsebinska svežina, drugače je tudi metjejsko dobra slika dolgočasna.
-Nova umetnost je vedno tudi koncentrat stare.
-Figuro je treba gledati kot filozofijo oblik, bolj kot odslikavanje.
-Vsaka stilizacija je tudi 'način dotika'.
-Pisatelj mora imeti občutek za 'vozlišča občutkov', ki nastajajo tekom življena. ( v okolju, ki ga pozna). Kje nastajajo sprostitve, veselja, strahovi, pričakovanja itd.
-Vsakemu mediju je že imanentna določena stilizacija.
-Stilizirana forma je jasnejša in gledalcu omogoča, da sam ustvarja kombinacije oblik in iz njih izvaja 'forma- vsebina' mišljenje, oziroma po domače vsebino.
-Sovplivanje oblik ustvarja čustven naboj, ki govori o vsebini.
-Kvaliteta je tudi v razumni porabi sredstev za oris psihologije.
VIDEO (youTube) Štiri kompozicije narejene po postopku 'stilizirane figuralike z abstraktnim ključem'
Boštjan Novak(2012):
(objavljeno v reviji Likovne Besede,štev.96, zima 2012, )
STILIZIRANA FIGURALIKA Z ABSTRAKTNIM KLJUČEM
Dandanes redkokdo verjame, da je možno narediti figuro, ki bo imela določen smisel in učinek. Zdi se, da je med abstrakcijo in 'realizmom' že vse popolnjeno? Vrnitev na stilizirano figuro zveni kot korak nazaj. Tudi mene začne boleti glava, ko pomislim na svetovno produkcijo stiliziranih kipov, stanje na področju literature pa je še hujše. Vendar ni brezupno, saj se še vedno da najti na novo izšlo intiligentno knjigo.
Kako torej priti do figure, ki bo kompleksno strukturirana in povedna ? Ki ne bo samo reprezentativna, ampak tudi interpretativna. Stilizacije so doslej nastajale bolj v odnosu do tehnologije. Danes imamo velik in hiter vpogled v pretekla obdobja, kar je nova kvaliteta. Po dolgoletnem ukvarjanju s figuro se mi je izkristaliziralo nekaj praktičnih spoznanj. Eno teh je, da je možno zavestno usmerjati percepcijo. To naredim z abstraktnim ključem, ki je pravzaprav izbrana hierarhija likovnih kontrastov, materializirana v manjši abstraktni kompoziciji. V stilu te kompozicije, filtra, se potem gleda model in gradi figura. Opisan postopek pa zahteva nekaj vaje. Slaba novica za razvajeno publiko je najprej ta, da se bo treba učiti znova gledati in druga, da vsebina ne bo atraktivna. Ta način dela ima elemente igre in kombinatorike, kar samo po sebi vpeljuje intuicijo in ritem.. Ob tem je važno, da je ustvarjalec dober opazovalec in zna izbrati bistvene poudarke . Pri tem mu stilizirana forma tudi pomaga.
Postopek ima dve glavni fazi.
1. Izdelava ABSTRTAKTNEGA KLJUČA: Najprej se določi hierarhijo likovnih kontrastov. Ta je lahko bolj ali manj zapletena. Lahko se usmerimo na en sam kontrast , lahko pa jih je več, odvisno koliko jih še lahko miselno obvladamo. Meni osebno so dovolj trije različni kontrasti na ravni volumna, ploskve in linije. Pozornost nanje usmerjam časovno zaporedno. (na enkrat imam lahko namreč v mislih samo en kontrast) Na primer: volumen-široko:ozko(gledam samo to), ploskev- gladko: razčlenjeno(gledam samo to), linija- krivo:ravno. Potem naredimo abstraktno kompozicijo pri kateri se osredotočimo na izbrana likovna nasprotja in jih tako materializiramo. To je abstraktni ključ, ki predstavlja neke vrste sito opazovanja (filter percepcije) skozi katerega bom kasneje gledal model (temo) in v okviru tega delal kompozicijo, ki bo hkrati interpretacija. Abstraktni ključ nam torej omeji repertoar oblik, s katerim gradimo.
2. OBLIKOVANJE FIGURE
Naslednja faza je oblikovanje stilizirane figure v stilu abstraktnega ključa. Gradimo kiparsko formo, ki ni mimetična, ampak vzporednica in analogija realnosti Lahko delamo po spominu ali pa se inspiriramo z modelom (model je lahko človeška figura, rastlina, predmet, karkoli in nekaj v kar lahko projiciramo likovne kontraste). Model je priporočljiv zaradi bogastva vtisov, ki jih lahko kreativno transformiramo v stilu abstraktnega ključa. Pri modelu postanejo odnosi hitro bolj kompleksni in nam je prisotnost ključa hitro v pomoč. Tu je treba poudariti, da pri stilizaciji model ni izgovor za neodvisno Formo, ampak tudi kasneje ostane referenčna točka vsebine. Za model je treba vzeti tisto o čemer bomo razmišljali, oziroma vzpostavljali odnos. Mentalni oziroma kreativni napor je v tem, da vidimo osnovni ritem (naprimer širjenje- ožanje) na vseh oblikah, ki se pojavljajo na telesu (to pomeni da vidimo razmerje širjenje-ožanje v laseh, v stegnu, v obrazu, roki, v vratu, v podstavku). Isti princip obvladuje celotno kiparsko formo in daje smisel povezavam. Predstavlja kreativno omejitev in olajša reševanje spojev itd. Kar naenkrat smo osvobojeni preobilice možnosti. Lahko se posvetimo količinam. Estetika je izrazito količinsko razmišljanje. Napetosti, ki jih izbrana likovna nasprotja ustvarjajo, hkrati usklajujemo še v odnosu do psihologije oziroma vsebine…Gotovo je potrebno nekaj podznanja o gradnji figure, likovni anatomiji in zgodovini umetnosti. Najbolj važno pa je , da vseskozi ohranimo ritmično percepcijo, od celote do detajla. S tem se izognemo vnašanju vsebine na manierističen način( vsebini, prilepljeni na stereotipne 'dobre' likovne rešitve.) Pri stilizirani figuraliki abstraknega ključa se vsebina vnese (zakodira) v samo zgradbo oblike. Ne gibamo se po osi realizem-abstrakcija, ampak se zavestno ustavimo nekje na tej osi in členimo v širino. Z abstraktnim ključem dosegamo visoko razčlenjenost na katerikoli stopnji poenostavitve. Ne gre za zmanjšanje kompleksnosti, temveč za redukcijo podatkov ob povečanju sugestije(podoben proces poteka v možganih pri sanjah). Poenostavitve so v funkciji povezovalca delov, neke vrste likovna rima. Važno je, da se osredotočimo na vsebino in iščemo ustrezno formo , pri čemer je oblikovanje že direktno mišljenje o modelu-temi.
Kako je lahko na primer zmodelirana krpa relevantna tema? Tako, da kot metafora predstavlja celoto in potem človek, ki je vešč ritmičnega in metaforičnega razmišljanja (kar naj bi estetika bila) skozi ritem in čutne informacije meditira odnose med delom , celoto in realnostjo. Umetnik poskuša doseči globino metafore in išče filozofijo v medsebojnih odnosih. V mislih nimam literarne metafore, kot jo je uporabljal postmodernizem, ampah kiparsko (prostorsko) metaforo, ki je bolj strukturna analogija med dvema predmetoma. Metaforična globina je žal vezana tudi na domišljijo in izobrazbo gledalca. Še enkrat poudarjam, da stilizacija v našem primeru ni tu prisotna, da bi se nekaj poenostavljalo, niti ni v funkciji ekspresije, čeprav je lahko tudi to). Je predvsem v funkciji 'povezovanja' delov, ki sicer niso očitno povezani. Karikiram na primeru modeliranja telesa: ena stilizacija poveže koleno z ramo, druga na primer koleno z ušesom. Ritem je vodenje poudarkov, poudarki pa določajo vsebino. Seveda je treba imeti določeno kulturo razbiranja vsebine iz likovnih odnosov. Več kot vložimo, več dobimo. Intelektualna bližnjica ne obstaja.
Še en psihološki proces je važen pri stiliziranju. Vživljanje v objekt, ki ga gradimo nas naravno sili v enačenje z modelom (hočemo ga izsanjati v novem materialu kot Pigmalion). Stiliziranje je protisila temu procesu (nasilno je postaviti rob, kjer ga na modelu ni. Po drugi strani pa nas tja vleče' trans' ritma). Težko je voditi ti dve sili tako, da se podpirata. Neustrezna stilizacija blokira vživljanje, drobljenje slabi ritem. Nikakor ni možno kakorkoli stilizirati.
V opisanem postopku ni še nobene umetniške vrednosti. To je le struktura, ki zaživi ob pravih proporcih. Občutek za vsebino, ki izhaja iz proporca, si pridobivamo počasi z usmerjenim opazovanjem. Razmerje je bistvena stvar, ki jo umetnik z občutkom DOLOČI in po čemer ga v glavnem tudi sodimo oziroma beremo. To je težko in je (žal) lastno le ljudem z visoko likovno kulturo.
Boštjan Novak:
Scattered notes about my work
I explore the characteristics of bodies in our time. Their positions and movements. I am interested in how the world is reflected in shapes.
I think art is about perception of the world through rhythm.
Sculpting is about the relations between shapes. With its emphasis and reductions it can directly influence our visual experience. For example, it can make a hand look more a hand (...la pipe plus la pipe.) - the hermeneutics of visual perception, which for me is important. To place a work of art solely into the service of one, no matter how well-intended idea is humiliating. Sculptors are looking for stylizations which enhance our experience.
I take artistic 'realism' as one of complex ways of stylization, that is, placing shapes into rhythmic relations. A realistic stylization is a powerful frame for experience that is why it can never be out of date. The fact is that we are born uneducated.
Often a trivial image loses its triviality just because it is sculpted. That is puzzling. Why does this happen?
Perception is led by established everyday patterns. Works of art can redirect them.
Kitsch lies in the way of perception and not in the image itself.
How can a perception of a 'kitsch' image be directed to 'normality' with minimum interference?
The challenge to any stylization is how to remove data without loosing the evocative force.
I am interested in sculptural illusions of movement.
Historical periods? In art, they close up only temporarily. Probably to clean themselves of ideas which can overcast even the best of the vital creative sources. The last such source, in the abstract art, was formalism.
»Who am I? « seems to me a not very productive question. Whereas to such questions as »how do I observe, how do I look at, how do I percieve «, with my work, I can offer many answers and I can relate it to the work of the others.
If an artist did not enhance the experience, first for himself, he did nothing. I am quite sure about that. When he succeeds, a human being becomes more interesting as such, and thereafter we can speak about ‘humanism’ being a reality, not merely an idea.
Boštjan Novak (2001)
Richard Whitlock for Boštjan Novak's 1998 Krka exhibition
It is not exactly terracotta. It is not like fired clay at all, but a light flesh colour, incarnazion – the colour used by Giotto to paint angels, with a little black in the ochre to make them look solid, like real angels. You even feel like painting clothes on such a clay body – white, crimson, blue, green – like the Cycladic artists and the ancient Greeks – as though it were real. Come to think of it, Boštjan Novak's sculptures are as much sculptured paintings as painted sculptures, with more Pierro della Francesca than of Michelangelo.
This is not to betray his medium, but, on the contrary, to reunite it with itself. Sculpture addresses our eye as well as our sense of position, our feeling for form in space. It is the dialectic between these two qualities which gives it its specificity. Artists have tended to privilege one of the other of these qualities. With Rodin, for example it was the pictorial that dominated. He allowed structure to dissolve inside a surface of chiaroscuro composed of multiple silhouettes. Sol Lewitt did the opposite, eliminating the visual entirely by burying a cube of concrete in the ground (locating sculpture in the concept, in the cavity of our minds).
Novak brings these aspects together again, giving each its due weight and full character. And it is the moments in history when image and form start to contradict each other that intrigue him as a sculptor. Thus he can draw equally on the quadrifaciality of Egyptian or Greek sculpture, in which drawing dominates, and on the resolution of this formal rigidity in the spiral compositions of Giovanni Bologna, to whom he pays homage in one of the works in this exhibition.
With Novak's work we feel free to position ourselves as we like, to look back in time as well as forwards, free to look. We could contort and break our bones, like Rodin, or slash down into informe, like Pollock. But there is also freedom in the geometry that can account for the way we stand, the way we rest, the way she held her head.