CARLOS FUENTES, Terra Nostra

O gledališču spomina

... Moja iznajdba temelji na naslednji predpostavki: svet je nepopoln, kadar mislimo, da v njem ne manjka ničesar; svet je popoln, če vemo, da bo v njem zmeraj nekaj manjkalo. Poglej v osrčju mojega Gledališča spomina prelet najpopolnejsega med spomini: spomin na to, kar bi se moglo zgoditi, pa se ni; glej ga v najmanjšem in največjem, v nestorjenih kretnjah, v neizgovorjenih besedah, v žrtvovanih možnostih, v odloženih odločitvah...

... glej potrpežljivi Cicerov molk med Ksantipinim žlobudranjem; glej, kako Poncij Pilat osvobaja Jezusa glej, kako umira Odisej v lesenem konju, ki so ga zviti Trojanci zažgali pred obzidjem, glej starost Aleksandra Makedonskega, glej nemi Homerjev privid: glej, a ne govori, kako se Helena vrača na svoj dom in beži z domačije Job, glej Abela, ki ga je brat pozabil, Medejin spomin na soproga, Antigono, ki se je za mir v kraljestvu uklonila zakonu tiranije; zmago Spartakove vstaje, potop Noetove barke, Luciferjevo vrnitev na božjo stran, odpuščanje po božji milosti, oglej pa si še drugo možnost: Luciferja, ki ponižen vztraja v pranebesih, potem ko se je odpovedal uporu, glej mladega pastirja Ojdipa, ki je zadovoljen s tem, da bo za vedno živel pri krušnem očetu, Polibu korintskem, in glej Jokastino osamljenost, nedoumljivo tesnobo življenja, ki čuti, da je neizpolnjeno, prazno; odresi jo samo pregrešni sen: ne bo iztaknjenih oči, ne bo usode, ne bo tragedije, grški red pa bo izginil na silo, saj ni bilo tragičnega prestopka, ki bi ga zdrobil, ga obenem znova ustvaril in ovekovečil: rimska moč ni podjarmila grške duše; Grčijo so zmogli podjarmiti samo zato, ker je manjkala tragedija.

... glej tisto, kar je največje in najmanjše, berača, rojenega v prinčevi zibki, in princa v beračevi, otroka, ki je rasel, mrtev že ob rojstvu, in otroka, ki je umrl in nato odrasel; grdoba je bila lepa, pohabljenec zdrav, neumnež učen, svetnik zavržen, bogatin reven, vojščak glasbenik, politik filozof; Zadoščal je najmanjši vrtljaj velikega kroga, na katerem počiva moje gledališče: vode Rdečega morja se ne delijo, toledsko dekle ne ve, katerega izmed sedmero enakih cerkvenih stebrov naj izbere, za katero zrno dvojice enakih grahov svoje večerje naj se odloči, Judež je nepodkupljiv...


O zgodovini in pozabi

... Podobe mojega gledališča vključujejo vse možnosti preteklosti, a predstavljajo tudi vse možnosti prihodnosti, kajti če vemo, česa ni bilo, vemo tudi, kaj na vsa usta kriči, da bi lahko bilo: videl si, tisto, česar ni bilo, je latentno dejanje, čakajoče na svoj trenutek, na drugo priloznost, na možnost, da zaživi drugo življenje. Zgodovina se ponavlja samo zato, ker ne poznamo druge možnosti vsakega zgodovinskega dogodka: kaj bi ta dogodek lahko bil, pa ni bil. In če bi poznali zgodovino, bi mogli zagotoviti, da se ne bi ponavljala; da je druga možnost tista, ki se dogaja prvikrat. Vesoljstvo bi zadobilo svoje resnično ravnotezje. To bi bil višek mojih raziskovanj: povezati elemente mojega gledališča na ta način, da bi se popolnoma ujelo dvoje različnih obdobij; na primer: da bi se tisto, kar se je v tvoji španski zgodovini zgodilo ali pa še ni zgodilo 1492, 1521 ali 1598, do tenčin ujemalo s tistim, kar se zgodi tamkaj 1938, 1975 ali 1999. Tedaj, o tem sem prepričan, bi vzkalil prostor te hkratnosti in bi zaobsegel nepopolno preteklost, ki je nekoč živela in ugasnila tamkaj: dvojni čas bo terjal prav ta prostor, da se dopolni...

back