Svojo prvo predstavo Kanon (1990) je Emil Hrvatin označil za previzijo, neke vrste režijsko knjigo, ki naj bi napovedovala njegovo gledališko ustvarjanje v devethesetih. Kanon je v svoji specifični gledališki strukturi prikazoval in odpiral različne opcije obravnavanja gledaliških elementov, ki so zajemali tako problematizacijo gledalčeve percepcije, novega igralca, kot tudi časovno-prostorske kategorije novih gledaliških form.
	V utesnjenem prostoru zaklonišča, kjer se je predstava dogajala, je bil vsak izmed gledalcev (število gledalcev je bilo omejeno) na podlagi žreba, popolnega naključja torej, diferenciran v tri različne prostore, kjer si je lahko skozi različno oblikovane odprtine v zaslonu, ki ga je ločeval od akterjev, ogledal dogajanje na "odru". Ko se je sekvenca v enem od prostorov končala, se je žrebanje ponovilo. Obstajala je torej možnost, da gledalec nikoli ne vidi vseh treh prostorov in da, če parafraziramo Heraklitov silogizem, vedno znova stopi v isto reko.
	Tri prostore, v katerih je potekalo tako vsebinsko kot tudi vizualno popolnoma različno dogajanje, je avtor poimenoval subjektivni, objektivni in absolutni prostor. Vsa tri dogajanja pa so delovala znotraj nekakšne escherjevske logike, pri kateri se gledalčevo oko zapne v posamezne pasti obrnjenih perspektiv, ustavljenega ali neskončnega časa in novih dimenzij. Perceptivni čas gledalca se zaradi omenjenih lastnosti predstave podaljša, gledanje postane zrenje. Gledalčevo oko postane aktivno oko, hkrati pa je vsak gledalec skozi ritual žrebanja individualiziran in skozi lastno recepcijo montira dogajanja, ki jih je opazoval v različnem vrstnem redu.