|
|---|
![]() |
![]() ![]() ![]() ![]() |
razprave iz sodobnih teorij gledališča če nam ideja gledališča brez predstave, ideja nemožnega ne pomaga pri opredeljevanju gledališke prakse, nam bržkone omogoča, da mislimo njen izvor, predvečer in mejo, da danes premislimo gledališče iz odprtja njegove zgodovine in znotraj horizonta njegove smrti. Energija zahodnega gledališča se tako pusti zaobseči v svoji možnosti, ki ni naključna in ki je za celotno zgodovino Zahoda konstitutivno središče ter strukturirajoče mesto. Toda ponavljanje presega središče in mesto, in to, kar bomo rekli o njegovi možnosti, bi nam moralo prepovedati govorjenje o smrti kot o horizontu in o rojstvu kot o minulem odprtju. Jacques Derrida Kot feministične kritičarke bomo zagotovo kritizirale zahodno gledališče kot kulturno mesto, kjer spolne modele, proti katerim se borijo ženske in moški, sistematično in donosno posnemajo. Toda gledališče je tudi, in to v kompleksnem smislu, mesto igre, in v gledališču, v nasprotju z drugimi mediji, isto igro - in "Isto" teorijo - lahko ne le znova odigrajo, ampak jo odigrajo tudi drugače. Elin Diamond Gledališče nas postavi v samo središče religiozno-političnega: v vprašanje o odsotnosti, v negativiteto, nihilizem, kot bi rekel Nietzsche: torej v vprašanje moči. Jean-François Lyotard Objekt beži pred pogledom in dotikom tistega, ki ga želi, in ne samo igralec, tudi vsa ta lepota na površini odrskega prostora je nenehno na begu pred nami, kot voda iz dlani zdrsi, se razblini in ne more izpolniti naše zahteve. Gledalčeva želja potuje od objekta do objekta, in če se ustavi ter se ustali, hkrati s tem izgine gledalčev odnos do gledališča. želeti si igralca (določenega igralca) pomeni odpoved svojemu položaju gledalca, pomeni zanikanje gledališča. Anne Ubersfeld Revija MASKA je v zbirki transFORMACIJE izdala zbornik sedemnajstih ključnih tekstov s področja teorije gledališča nastalih v zadnjih tridesetih letih. Problemi s katerimi se ukvarjajo izbrani teksti so širši teoretski problemi, ki so to postali v polju gledališke refleksije, ob razpravljanju o gledališču. Mislimo na problem reprezentacije (simulacija/realno), na političnost telesa, na teatralnost... kar so ključni problemi sodobne teorije in družbenih ved sploh. Kažejo se v treh temeljnih paradigmah med sodobnimi teorijami gledališča, ki izhajajo iz antropologije, semiotike in dekonstrukcije. Med avtorji prispevkov so najpomembnejši filozofi in teoretiki današnjega časa (Derrida, Lyotard, Eco), pionirji sodobnih teorij gledališča, ki se s svojimi teksti prvič predstavljajo slovenskemu bralstvu (Pavis, Ubersfeld, De Marinis), kakor tudi najprodornejši pisci zadnjega desetletja (Féral, Diamond, Copeland). Za vse gledališke praktike bodo še posebej zanimive razprave slavnih režiserjev (Schechner, Barba). Ker je eden izmed ciljev objave zbornika spodbuda domače teoretske misli, objavljamo tudi tri izvirna prispevka mlajših a že uveljavljenih slovenskih avtorjev (Lukan, Milohnič, Hrvatin) Zbornik obsega 300 strani, opremljen je z izčrpnimi podatki o avtorjih, bibliografijo ter imenskim kazalom. |
|---|