ŽENSKA, KI NENEHNO GOVORI



V Ženski, ki nenehno govori smo se "nenehno" ukvarjali s stopnjo zasebnosti, ki jo prenesemo mi (ko zasebnost uprizarjamo) in, ki jo prenese gledališče. Ali ni moč okvirja gledališke predstave le tolikšna, da nenehno podira kakršnokoli koketiranje z realnim Gledališče, kot edina tradicionalna umetnostna oblika, ki je v svoji pojavnosti hkrati realna in fiktivna se vedno sooča s tem vprašanjem: ni nikakršen problem veristično opisati ali naslikati nabijanje na kol, toda kako to prepričljivo pokazati v gledališču V teritorij gledališča se je prebil performans, ki je to ambivalenco radikaliziral v prid realnega, z nazornim pohabljanjem, mučenjem, izčrpavanjem telesa, a je s tem pravzaprav le znova potrdil mejo, čez katero ne sme (tako kot gledališče): smrt (če nihče tega še ni naredil se bo mogoče zgodilo, da bo kdo svojo smrt razglasil za umetniško delo/dejanje). Torej, telo je ena raven gledališke ambivalence med realnim in fiktivnim. Je hkrati telo nekega izmišljenega junaka, že zdavnaj umrlega, ali pa umrlega tukaj pred nami, ki je obenem zelo materialno, mesnato.

Druga raven ambivalence je identiteta - na odru je figura kralja Leara toda skoraj vsi vedo, da je to pravzaprav Radko Polič. Izhodišče Ženske, ki nenehno govori je bilo, da se ni mogoče izogniti delovanju okvirja/reprezentacije, ki vedno in nenehno predeluje posameznike in njihovo početje v fikcijo in, da gledalec nikoli ne bo verjel v realno pokazanega. Četudi bo Neda R. Bric povedala zgodbo o svojih dejanskih strahovih, četudi bo Petra Govc sestri med občinstvom naravnost v oči povedala, da je ona najpomembnejša oseba v njenem življenju (kar ji mogoče nikoli ni rekla)... ne bo to noben porok za resničnost njihovega trenutnega delovanja. Skratka, največ kar gledališče lahko doseže je to, da npr. Mojca Dimec igra Mojco Dimec. Barbara Novakovič na odru nikoli ne more biti Barbara Novakovič čeprav vsi vemo, da je to prav ona. Četudi izreče, da je B.N. to pomeni le, da igra lik Barbare Novakovič. Ko se v zadnjem prizoru pojavi napis To ni Metka Trdin ga sicer lahko preberemo kot zlom subjekta (modernega, postmodernega...), lahko tudi kot grob poseg v posameznikovo identiteto (avtorja, režiserja...), v bistvu pa gre za edino točko, kjer je vprašanje "ali gre zares" smiselno. Napis To ni gledališče s katerim predstava konča je zavesa, ki tokrat ne loči "resnico" od "iluzije", ampak izbriše njihova mesta. "Resnično" in "fiktivno" še naprej obstajata le da ne vemo več, kje se nahaja eno in kje drugo. Izjava To ni gledališče nima določene točke nanašanja; obsega vse in nič. Lahko je resnična prav zato, ker je lažna.

Portreti žensk, ki nenehno govorijo so podobe zapeljive ambivalence gledališča. So fotografije igralk, ki so kot igralke postale modeli, katerih podobe so potem reducirane na konture, risbe, na kar so nanašane plasti barv, oblik, znakov... Fotografije so anticipacije njihove igralske prihodnosti: nenehno spreminjanje identitet, luščenje čustvenih plasti, nanašanje obrambnih mehanizmov, ki naj bi le ohranili kaj zasebnega. Tako se je krog zasebno/realno - fiktivno - zasebno dokončno pokazal kot neskončna spirala.