| DIGITALNO LITERARNO?
kolaborativno pretipkan
POGOVOR Z JAKO ŽELEZNIKARJEM,
spletnim umetnikom in literatom,
najvidnejšim slovenskim ustvarjalcem
'umetnostnih vektorjev jezikovnega izraza'
P: Kot našega najplodnejšega avtorja tovrstnih del te najprej
vprašam, česa naj vedoželjni
ne spregledamo, ko želimo pregledati slovensko produkcijo na področju
digitalne literature, po zmagovitem pohodu računalniskih
mrež bolj znane v obliki internetne, mrežne ali spletne
literature?
J: Po svoje je v
spletni umetnosti zaradi samega dela na spletu težko govoriti o
nacionalni umeščenosti avtorjev. Po drugi strani pa smo avtorji
kljub takorekoč neizogibnemu mednarodnemu mrežnemu delovanju
fizično vpeti v določena geografska in kulturna okolja.
Recimo, da 'slovensko sceno' predstavljajmo avtorji, ki izhajamo
iz ali delujemo v Sloveniji, po možnosti (tudi) v slovenskem jeziku.
S pregledom takšnega celotnega korpusa ne bo večjih težav,
saj je tovrstna produkcija resnično redka. Med slovenskimi
avtorji se na elektronsko oziroma spletno poezijo najbolj osredotočam
sam (www.jaka.org). Vsekakor pa so na spletno litararnem področju zanimiva nekatera dela
Vuka Ćosića (www.ljudmila.org/~vuk),
predvsem njegov opus, vezan na ASCII, saj je ta neposredno vezan
na črke, osnovni material ali gradnik tako klasičnega,
kot vizualno ali drugače razširjenega jezikovnega izraza, ki
ga raba medija računalnika z možnostmi (mrežne) intarakcije
in generativnosti bistveno nadgrajuje. Pri Ćosiću si lahko
tudi zastavimo vprašanje, v kolikšni meri gre pri njegovi uporabi
jezikovnega oziroma črkovnega bolj za navezavo na konceptualno
in likovno umetnost. Ćosićevo delo, ki bi ga izpostavil,
je „Nacija-kultura“ (nacija minus kultura) pri katerem so s strani
uporabnikov v iskalnik Mat’Kurja (www.matkurja.si)
vpisovane iskane ključne besede v realnem času tvorile
sonet oziroma zapolnjevale njegovo obliko, črke tega soneta
pa so poskenirane iz znamenite izdaje Prešernove poezije. Hkrati
ni nepomembno, da je bilo to delo narejeno za sorazstavo v okviru
razstave o Prešernu v Narodnem muzeju (trenutno žal ni dosegljivo
online). Nadalje naj omenim Igorja Štromajerja (www.intima.org) in Tea Spillerja
(www.teo-spiller.org) kot
dva nadaljnja akterja, s katerimi smo (bili), z začetki okrog
leta 1996, aktivni na področju spletne umetnosti pri nas. Poleg
tega obstaja tudi nekaj večinoma bolj enkratnih poizkusov,
ki pa ne nudijo možnosti pregleda avtorjevega razvoja. Zanimivo
je tudi delo Martina Očka, “Neurohitmaker”, kjer se ob drugih
medijih tudi besedila tvorijo s pomočjo nevronske mreže (www.ljudmila.org/martin_ocko).
P: Ali bi glede na
to, da se omenjeni avtorji med sabo kar dobro poznate, v vašem ustvarjanju
bilo mogoče zaznati določeno kontinuiteto izraza, morda
žanrsko opredelitev?
J: Kontinuiteta nedvomno
obstaja. Poleg tega je pomembno, da se na začetku tega procesa
nobeden od nas – to je moj osebni pogled - ni pretirano obremenjeval
s tem, kam naj bi se dela uvrščala, prej smo bili osredotočeni
na medij sam. Zase danes sicer vem, da to kar počnem, nekako
spada v spletno literaturo, da gre za primarno (že predhodno likovno
in konceptualno razširjen) jezikovni izraz, takrat pa se nihče
ni spraševal o tem, kakšne vrste umetnost je to, kam spada. To seveda
ni veljalo le za Slovenijo, ampak povečini drži tudi za takrat
izredno živahen mednarodni prostor, kjer so se mešala konceptualna,
vizualna, multimedijska umetnost, … Gre za vse mogoče tradicije,
ki so se razvijale v novem mediju, le-ta pa jim je omogočil
radikalno drugačne izpeljave in družbeno aktivnost kot je to
bilo (možno) pred internetom. Ko takole pogledam nazaj, lahko vzpostavim
pogled pospravljanja in razdelitve v posamezne žanre, takrat pa
sem na to gledal drugače. Vsi ti razvoji, temelječi v
ekstremno različnih tradicijah so delovali skupaj in hkratno,
osredotočeni na rabo specifike (kot smo jo videli takrat) novega
medija. Zdaj bi temu lahko rekli obdobje takoimenovane zgodnje spletne
umetnosti, ki ga je morda najbolj vidno zaznamovala ‘zgodba’ net.arta
- a gotovo ni bila edina.
P: Net.art je bil
že nakajkrat proglašen za mrtvega...
J: Potem so ga obujali,
mu dajali umetno dihanje, etablirali in deetablirali. Gre pa v tem
primeru predvsem za aktivnost manjše, a izredno glasne skupine avtorjev,
vezane predvsem na poštno listo Nettime. Vsekakor začetne energije
kot tudi konteksta ni več. To se je spremenilo in sedaj se
zadeve razvidno specializirajo in namensko usmerjajo v določene
prepoznavne oblike, kot so na primer poezija, likovna umetnost,
spletne instalacije, glasba, programska umetnost in podobno. Prelomnico
lahko umestimo nekam okrog leta 2000, zatem pride novi val, ki pa
ni vezan toliko oziroma samo na avtorje temveč na širšo umetniško
skupnost, ki vključuje teoretike, festivale, razstave, ...
Vezan je na širši družbeni in tehnološki kontekst.
P: Kako je torej
z aktualnim trendom pri nas v primerjavi z razvojem, ki ga zaznavaš
na mednarodnem nivoju?
J: Glede na omenjeno
specializacijo je zadeva malce bolj zapletena. Nekaj časa je
veljalo, da je vsak festival, ki je dal kaj nase moral imeti sekcijo
za net.art oziroma spletno umetnost. Na današnjem videofestivalu
boš najverjetneje našel sekcijo za nove tehnologije, kjer bodo seveda
izbrali spletno delo, ki se nanaša na video, jezikovna dela pa verjetno
ne bodo prišla v poštev. To nikakor ne vidim kot slabost, saj je
že čas, da se nekatere svari izkristalizirajo. Seveda je tudi
avtorjev tovrstne produkcije zmeraj več in potreben je nek
red, širši pregled. Sredi devetdesetih smo bili še približno poimensko
obvladljivi, danes pa je zadeve nemogoče pregledati in zaobjeti
v celoti. Dodati velja, da so se pojavili tudi univerzitetni programi
za spletno umetnost in tudi druge oblike institucionalizacije področja,
medtem ko je začetke zaznamovala predvsem odsotnost predobstoječega,
formaliziranega.
P: Predalčkanje je potemtakem skoraj nujno, tako za ustvarjalce
kot za tiste, ki njihova dela uporabljajo oziroma konzumirajo. Seveda
pa še najbolj služi tistim, ki se z njimi teoretično ukvarjajo…
J: Pri tem bi bilo
vendar mogoče izluščiti določen trend: avtorji se
nedvomno usmerjajo vedno bolj k različnim izraznim možnostim.
Najprej so bila vsa dela osredotočena na računalniški
ekran, morda so upoštevala še miško in tipkovnico. Nato so prišle
najrazličnejše instalacije, kjer je ustvarjalnost izstopila
iz okolja osebnega računalnika, sedaj pa dela temeljijo na
mnogoterosti informacijskih tehnologij: internet je dostopen preko
dlančnikov in telefonov, število z internetom povezanih medijev
je naraslo, vsi pa nosijo neko svojo specifiko, kar je, po svoje,
že tradicionalen predmet umetniškega raziskovanja in tudi sprevračanja.
Takorekoč stare tahnologije kot so na primer WAP in SMS se
uporabljajo na nove, kreativne načine ter kombinirajo z najvišjimi
tehnološkimi standardi in najnovejšimi produkti medijske oziroma
informacijske industrije.
P: Bi torej lahko
rekli, da se je vsakokratna razvojna stopnja določene tehnologije
morala najprej prevaliti v svojo splošnouporabno, javno fazo, preden
jo je bilo mogoče ustvarjalno in prevratniško uporabiti za
umetniško komunikacijo? Najprej se je med ljudmi moral do določene
mere razširiti osebni računalnik in se potem še priključiti
na internet. Nato so računalniki z bolj ali manj interaktivnimi
inštalacijami napolnili galerije ter se kmalu preselili – pravzaprav
smo temu priča ravnokar - v vsakodnevni javni prostror ulic
in čakalnic. Že nekaj let lahko opazujemo razmah digitalnih
in prenosnih komunikacijskih ter zabavnih igračk na osnovi
mrežnih tehnologij. Tako vsaj v ameriško-evropskem tehnološko, tržno
in popkulturno ustrezno razvitem prostoru. Ali digitalne komunikacijske
mreže in njihove tehnologije torej resnično postajajo najpomembnejša
okolja umetnosti?
J:
Seveda. Nemogoče je gledati na razvoj tovrstne umetnosti brez
upoštevanja sočasnega tehnološkega poteka. Obstajajo razlage,
da je World Wide Web pravzaprav umetniško delo, v zmernejši in verjetnejši
razlagi vsaj velika kulturna inovacija. In v določeni meri
je to res, saj je popularni razvoj interneta v zadnjih desetih letih
zares uvedel določen kulturni preobrat. V kolikor pa gre za
skakanje od ene igračke do druge, pa opažam velike razlike
med avtorji. Zelo enostavno je namreč kot umetnik ujeti naročila
in plačila s tem, da svoje delo okrasiš z nekaj vročimi
besedami – kar danes že sama informacijska tehnologija nedvomno
je – pa čeprav so dela sama lahko popolnoma nerelevantna in
brez vsebine, a izvedena na najnovejših tehno-igračah. V smislu
iskrenega avtorskega pristopa pa je raziskovanje novih tehnologij
popolnoma nesporno.
P: Tehno-logija
odloča o rabi tehnik, visokih in nizkih, onih dragih
in teh širše destopnih. Dolžina pa je vendar pomembna - čeprav
v našem primeru neizogibno povezana s tehniko.
J: In ne le zgolj
s tehnologijo. Tehnologijo danes dobiš v paketu s PR-jem, zmeraj
so zraven tudi marketinške strategie, ki ne prodajajo le tehnologije,
temveč način življenja. Telefon s funkcijo interneta je življenjski stil.
Umetnost pa te obljube tako izkorišča kot tudi, kar je zame
bolj zanimivo, spodbija, sprevrača, ...
P: Spodnaša nam berglo...
J: Seveda ima vsaka taka ‚bergla’ svoje slabosti:
možnosti manipulacije, vmešavanja v zasebost, skratka načrtne
zlorabe uporabnika. Zelo veliko umetnosti v tehnološkem okolju,
zlasti tiste blizu aktivizmu, temelji na tem, da uporablja tehnologijo
na način miniranja ali opozarjanja na možnosti manipulacije,
ki so bolj ali manj neizogibno vgrajene v samo tehnologijo. Osvežuje
pa nam tudi pogled na našo neodvisnost od tehnologije in nas opominja,
da je človek pravzaprav svobodno bitje...
P: Svoboden stroj? Ali je politično motivirana, angažirana
in subverzivna raba tehnologije glavna naloga te umetnosti? Kaj
pa najrazličnejši še zmeraj močno prisotni formalizmi
in novomedijske estetizacije, kjer medij in njegova izraznost ne
služita napadu na sisteme kontrole in izpodbijanju pozicij moči?
Praksa larpurlartističnih oblik je tudi na tem področju
še zmeraj nezanemarljivo bogata.
J: Vseeno mislim,
da je aktivistično motivirani del te umetnosti dosti bolj pomemben
za družbo (predvsem v razsežnosti kjer se meja med umetnostjo in
življenjem briše). Zlasti s tem, ko razgrajuje konstrukte, ki jih
korporacije in institucije skozi svojo tehnologijo vsiljujejo. V
umetniškem smislu pa so seveda pomembna tudi tista druga dela. Oboje
pa prinaša globljo medijsko pismenost. Zakaj je dobro brati poezijo,
če na primer zanemarimo neposredni estetski užitek ob njeni
konzumaciji? Njena uporabna vrednost je v tem, da se preko medija
knjige naučimo izražati. Naše okolje pa je po novem zapolnjeno
tudi z medijem interneta oziroma z ‘igračkami’, ki se nanj
priklapljajo. Če se kot posameznik - isto pa velja za narod,
državo, določene povezane socialne strukture - ne vključiš
v proces opismenjevanja, ostaneš analfabet in postaneš žrtev razvitejših,
pismenih. Tu ni izbire, moramo se opismeniti. Umetnost pri tem igra
pomembnejšo vlogo, kot je videti, saj skozi njo spoznavamo in lahko
tudi uresničujemo koncepte ter strategie, ki ležijo pod površjem
nekega izraznega oziroma komunikacijskega medija in se jih naučimo
uporabljati v svoj prid. Jasno, umetnost tudi govori o človeku
kot o celoti, sploh v tehno okoljih pa tehnologija pogosto nagovarja
le del človeka, recimo njegov potrošniški del.
P: Kljub temu nekateri
to tehnološko uzaveščeno podmeno vztrajno zavračajo. Za
najbolj razviden primer lahko vzamemo ravno področje literature,
kjer obstaja znana in kanonizirana oblika tovrstnega početja,
torej izražanja s črko, besedo in besedilom kot linearnim
in na papirju zapisanim zaporedjem z določeno estetsko vrednostjo.
Sporočilnost v prvi vrsti niti ni nujna. Na ozadju tega močno
institucionaliziranega in povečini nacionalno konstitutivnega
kanona vsebine/oblike ima spletna oziroma internetna literatura
nelahko nalogo.
J: Tradicionalna
literatura ima vsekakor svoje mesto in je resnično pomembna.
Ne verjamem namreč, da bodo nove tehnologije izpodrinile katerokoli
izmed starih.
P: Predlagam, da
v področje vseeno vneseva malo razlikovalnega reda. Kje vidiš
razmejitve med spletno umetnostjo in spletno literaturo? Je njuno
razmerje enako kot pri tradicionalnih umetniških oblikah? Kako bi
v zvezi s tem opredelil svoja dela?
J: Najprej morda
o razliki med spletno in nespleteno umetnostjo. Ključna razlika
je, da je spletna umetnost ustvarjena specifično za internet,
neglede na njegovo pojavno obliko, a v skladu z njo. Na internetu
objavljen sken “Mone Lize” ali “Kofetarke” pač ni spletna umetnost,
saj gre za ponovno objavo v drugem mediju. Vsa dela, ki so v osnovi
narejena za kateri drug medij in nato postavljena na splet, so zgolj
reprodukcije. Spletno umetnost prepoznaš tako, da jo daš v drug
medij in postane reprodukcija, poslej je le še podobna svojemu izvirniku
in s tem nepopolna. Spletno literaturo vidim kot tisti del spletne
umetnosti, katerega ključna sestavina je jezik. Če se
navežem na primero z reprodukcijo: pri jezikovnih delih na spletu
je tako, da se jih v večini primerov ne da natisniti. Papir
in svinčnik sta enostavna tehnologija, s katero lahko sicer
izraziš vse svoje bitje, a ta izraz ostane statičen. Kar je
na papirju je povečini nespremenljivo, medtem ko računalniški
ekran omogoča kinetiko in dinamiko teksta ter inteligentno,
za medij ‘naravno’ interakcijo, o kateri pri televizijskem ekranu
ne bi mogli govoriti. Računalnik ima ključno lastnost
programske vodljivosti, ki jo je mogoče dobro izrabiti v umetniške
namene. V primeru besedila lahko interaktivnost kot ‘naravno’ funkcijo
računalnika uporabim za generiranje tekstov, ki tudi sicer
obstaja znotraj človekove jezikovnosti. V svojih delih najraje
izrabljam prav to možnost, saj se teksti na podlagi računalniškega
programa spreminjajo takorekoč samostojno, lahko tudi glede
na ‘bralčeve’ aktivnosti in v realnem času.
P: Lahko podaš kak
ustrezen primer iz svojega opusa?
J: Ravno pri najnovejšem
spletnem delu z naslovom “Pretipkovalec” (www.jaka.org/2003/pretipkovalec)
na primer za tem, ko vtipkas nek spletni naslov, prideš na zgenerirano
spletno stran, ki je identična originalu, le da njeno vsebino
zdaj lahko dobesedno pretipkaš, torej po svoje prepišeš. Zadevo
vsekakor razumem kot jezikovno delo, pri tem pa niti vsebina niti
oblika nista več tisti, preko katerih se avtor izraža. Moj
lasten izraz znotraj dela nastopa v obliki programiranja same jezikovne
možnosti manipulacije, torej gre za vzpostavitev določene jezikovne
možnosti, uporabnik pa semantično delo od te točke nadgradi
sam, kar je pomembna sestavina dela – odgovornost za relevantnost
dela od avtorjevega nastavka dalje v veliki meri izdela sam uporabnik,
bralec. V pomenskem smislu gre pri tem delu za vnaprej ponujeno
strukturo oziroma možnost določenega besedila, ki v celoti
funkcionira šele v izbranem kontekstu. Lahko torej izbereš stran
predsednika vlade in njeno vsebino prepišeš po svoje. Pri tem ne
spremeniš dejanske spletne strani, temveč le njeno natančno
kopijo, ki ti jo v pretipkovanje ponudi program. Pomembna torej
postane ne le vsebina napisanega, temveč predvsem avtor in
lokacija besedila (ob sami možnosti takšnega jezikovnega vedenja).
P: Ali je področje
internetne literature oziroma spletnega ustvarjanja z besedilom
zaradi bistvene bližine človeškega in strojnega jezika bolj
dojemljivo za ustvarjanje na računalniku kot naprimer tonski
ali likovni izraz? Še do nedavnega se je beseda po internetu pretakala
dosti hitreje od slike…
J: Računalniku
je pravzaprav povsem vseeno, kaj premetava naokoli. Zanj to niso
besede ali slike, ukvarja se le z binarnim stanjem med 0 in 1, logično
možnostjo da in ne. Tehnično ni pomembno, ali bo ta logični
niz elektronov pristal na LCD ekranu, mobilnem telefonu, projiciran
na zid ali v zvočniku. Jezikovna komunikacija z računalnikom
je posredna in če bi bil zares dober programer, bi pisal neposredno
v zbirnem jeziku preko ničel in enic. To pa z jezikom nima
dosti opraviti, prej z matematiko. Kot orodje računalnik nima
preference in ničesar ne vsiljuje kot osnovni komunikacijski
način. V isti meri je beseden, likoven in zvočen.
P: Kakšno vlogo v tvojih delih igrajo črka,
beseda in besedilo? Kako s tem v zvezi pojmuješ tekst in opisuješ
svoje strategije literarnega ubesedovanja?
J: Nimam ene same strategije pristopanja k jeziku,
pri vsakem delu je drugače. Ko se ozrem nazaj, opazim, da sem
začel kot tradicionalističen pesnik, ki je pisal besedilo
zato, da bo natisnjeno na papirju. Vse od začetka pa me je
zanimala vizualna in konkretna poezija, slovenska, takorekoč
zamolčana v mojem izobraževanju, se mi zdi izjemno zanimiva.
P: Pri nas se temu
posebej posveča Bežigrajska galerija. Zanimivo, da ravno galerija…
J: To sploh ni
tako čudno. Likovni prostor je namreč, vsaj v Sloveniji
tega trenutka, dosti bolj odprt od literarnega, sploh pri slednjem
gre v Sloveniji za zelo zaprto in konzervativno tvorbo, ki ni dovzetna
za karkoli resnično novega. Literarna scena pri nas vztraja
na vzorcih izpred stotih let in se obnaša kot da se vizualna poezija
ni nikdar zgodila, dosledno spregleduje konceptualno umetnost in
zvočno poezijo, kot da tega pri nas (ali širše) nikoli ne bi
bilo. V delih mojih pesniških kolegov pa tudi starejših avtorjev
teh vplivov, z res redkimi izjemami, ki gredo predvsem v druženje
besede in zvoka, takorekoč ni moč zaslediti. Še manj v
šolskem sistemu in posledično tudi v, naprimer, znanju kritikov.
Naš prostor je v tem smislu takorekoč popolnoma zaprt.
P: Zakaj vizualni
ustvarjalci pri nas toliko lažje pripuščajo besedo in zvok,
besedni umetniki pa se še zmeraj ne navdušujejo nad nedvomno zapeljivimi
in mestoma že kar (tako obrtniško kakor umetniško) prepričljivimi
možnostmi več- in medmedijskega izraza?
J: Tudi to pravzaprav ne presenča.
Likovna umetnost je praviloma usmerjena v raziskovanje, samopreizpraševanje
in nagnjena k spremembam. Za sabo ima izkušnjo konceptualne umetnosti,
ki je galerijo zradirala kot (edini) relevantni prostor predstavitve.
Najbolj od vseh umetniških praks ji je uspelo razširiti polje izraza,
in sicer celo do te mere, da je dokončno izničila skoraj
vse predloge in pravila. Likovni projekt lahko danes predstaviš
kjerkoli, doma, na ulici ali pod vodo. Ta prostor je sposoben vgraditi
ostale izrazne oblike. DJ, plesni nastop ali koncert resne glasbe
se razmeroma zlahka vklopita v galerijsko dogajanje. Seveda se glede
situacije pri nas ne nanašam le na avtorje, temveč tudi na
založnike, kritiško in znanstveno refleksijo. Imam občutek,
da se pri nas na tem nivoju enostavno ignorira področje spletne
literature, predvsem nam manjka ustreznih premostitev med avtorjem
in bralcem.
P: Le zakaj literatura komajda
najde na ulico in nikdar ne zaide pod vodo? Kako da javna branja
preveč poredkoma spremlja (le) zvok kitare ali violine? K tej
pomembni temi se vrneva malo kasneje. Najprej me zanima, zakaj sam
vztrajaš na besednem izrazu, ko pa bi se spričo opisane situacije
zlahka lotil tudi bolj vizualnih oziroma multimedijskih projektov?
J: To bi težko pojasnil. Jezik
se mi zdi neznansko zanimiv. Jezika sem se študijsko lotil tudi
v njegovi hard-core obliki, jezikoslovju. Gre za pravzaprav
nepojasnljiv osebni interes, ki ga udejanjam ne glede na razmere
v okolju.
P: Avtonomija je torej mogoča.
Vztrajanje v območju besednega izraza si privoščiš kljub
neizprosnemu trgu pozornosti, ki naj bi z vizualnimi in akustičnimi
dražljaji odvračal od besede in ji takorekoč delal nelojalno
konkurenco…
J: Morda gre tudi za neke vrste
mentalno higieno. Z osredotočenjem se lahko upremo multimedijski
komercialno zlorabljeni vsakodnevnosti.
P: Prav, pa se osredotočiva
na razlikovanje navidezno podobnega. Kakšno je razmerje med “hiperromanom”,
“hiperdramatiko” in “hiperpoezijo”? Kako se na internetu oblikujeta
proza in poezija? Kaj od tega počneš ti?
J: Moja dela spadajo v področje
digitalne literature in predvsem poezije. Vsaj zadnjih nekaj del
kot na primer “Pretipkovalec”, “Pesem za Echelon” (www.jaka.org/2001/echelon)
ali “Asciidarij” (www.jaka.org/2001/typescape2/asciidarij.html)
je izrazito pesniških, saj gre za kratke jezikovne forme. S tem
se, domnevam, ukvarja največ ljudi. Razlog je preprost: ogromno
možnosti izraznih sredstev in jezikovnih možnosti vstopa v elektronske
sisteme, ki s svojo kompleksnostjo najverjetneje presegajo današnje
zmožnosti človeka. Z vsakim delom odkrivam nove možnosti izraza.
Sprememba majhnega dela besedila navadno povzroči izjemno obširen
poseg v celoto. Zato so kratke, pesemske oblike (interaktivnega/generativnega)
jezika še nekako obvladljive, večje pa ne več, vsaj ne
do iste mere kot krajše. Sicer pa bi se hiper-žanre lahko določilo
glede na njihovo tradicijo, a razširjene s spletnimi prijemi.
P: Komunikacijska privlačnost
nestabilnega izdelka se skriva v njegovih mnogih interpretacijah
in identifikacijah, značilnih za dobo kratkotrajne pozornosti.
Internetni čas je še zmeraj dragocen, spletne literature pa
nam zaenkrat še ni potrebno neposredno plačevati, da bi se
ji potem z naklonjenim časom morali odkupiti za nastale materialne
stroške. Kako si beseda pribori pozornost deskajočega?
J: Kolikor sam opazujem produkcijo
na internetu pesniške forme prevladujejo pred ostalimi. Prozne oblike
skoraj izključno uporabljajo strategijo hiperteksta kot možnost
nelinearnega branja. Programsko generiranje besedila in njegova
interaktivnost pri velikih besedilnih sklopih ne prideta toliko
v poštev. Dramske oblike so še redkejše, izpostavil bi zanimivo
delo skrivnostne avtorice oziroma skupine avtorjev pod imenom Netočka
Nezvanova (www.salon.com/tech/feature/2002/03/01/netochka/),
ki s pridom izrablja dejstvo, da je osnovno sredstvo drame dialog
oziroma govor. Pri enem njenih ključnih (in hkrati, sic!, za
lastno programsko opremo propagandnih) projektov za pisanje teksta
uporablja elektronsko pošto, povečini poštne liste, preko katerih
stopa v javne (agresivne) dialoge z drugimi.
P: V nemškogovorečem delu
interneta je zadnji dve leti veliki hit prav takoimenovani “Chatthetaer”
(www.chattheater.de),
ki gradi na podmeni, da je internetni pogovor oziroma čvek
v živo pravzaprav gledališka forma zase. Sodelujoči v internetnem
chatu skupaj gradijo dramski tekst. Gledališče kot institucija
pa se poslužuje interneta tako zaradi komunikacije z obiskovalci
v smislu obveščanja in trženja svoje ponudbe kot v interesu
umetniškega presežka, ko preko interneta prenašajo konkretne gledališke
predstave, na katere lahko teleprisotni gledalec neposredno vpliva,
takorekoč pred-pisuje dialoge in na različnomedijske
načine posega v dogajanje.
J: Kaj takega v Sloveniji še
ne pričakujem. Kot pozitivno izjemo pa bi želel omenti Igorja
Štromajerja, ki kot eden redkih - v manj jasni, a kompleksnejši
sliki omeniva še Marka Košnika - pri nas resno dela v tej smeri,
vendar s to razliko, da v svoje predstave praviloma ne vključuje
uporabnikov ali večjega števila igralcev.
J: Poizkusil sem se tudi v skupinskih
projektih, a mi nekako ne ležijo. Raje delam sam in tudi poezija
je kot oblika primernejša za samotno delo. Poleg tega pa ne vem,
s kom bi to lahko počel. Čim se ukvarjaš z jezikom, rabiš
sogovornika oziroma naslovnika. Saj moja angleščina (ali španščina)
je kar v redu, ni pa na tej ravni, da bi se v njej lahko suvereno
literarno izražal. Za kaj takega nisem prebral dovolj knjig in spletnih
strani v angleščini in enostavno nimam zadostne jezikovne reference.
P: Kolaborativni online projekt
v slovenščini?
J: Možno. In z veseljem, če
bi me kdo povabil. Nimam pa volje, da bi to uvajal sam in pri tem
ljudi priganjal k nečemu, kar ne počnejo radi.
P: So ti znani obstoječi
poizkusi kreativnega online sodelovanja v umetniškem kontekstu pri
nas?
J: Bral sem roman.com (chp.uni-mb.si/mkc/trampolin),
ki se mi kot literarno delo sicer zdi relativno zanimivo, predvsem
iz vidika soavtorstva. Vendar me moti, da so projekt promovirali
kot internetni roman, sam ga namreč razumem kot klasično,
večavtorsko literarno delo. Internetna dimenzija temu besedilu
namreč nič ne doda in nič ne odvzame, sploh ni pomembno
ali so se dobili v gostilni in zadevo napisali skupaj ali so si
tekste pošiljali preko elektronske pošte. Gre za klasično literarno
delo sodelujočega značaja, ki so ga nato celo natisnili.
P: Specifičnost interneta
kot medija je pri tem torej zgrešena in delo se izdaja za nekaj,
kar v resici ni…
J: Že sam internetni roman v
knjigi se mi zdi sumljiva ideja. Ponavljam, da ne govorim o tradicionalno
literarni kvaliteti dela, temveč le o tem, kako je predstavljeno.
Sicer so na tem področju bili dosti bolj aktivni, če se
ozremo po regiji, na Hrvaškem, kjer so pod okriljem založniške hiše
“Libera” avtorji družno pisali hipertekst, (www.attack.hr/hipertekst).
V slovenskem prostoru za kaj takega še nisem slišal.
P: Upajva, da še boš. Kako ocenjuješ
možnosti v okviru obstoječih virtualnih in konkretnih platform,
vseskozi primerljivih s hrvaško infrastrukturo, na primer mariborska
Kibla (www.kibla.org ) ali ljubljanska
Kiberpipa (www.kiberpipa.org)? Razmere
za kaj takege očitno obstajajo. Čez
štirinajst dni se nam obeta drugi tradicionalni slovenski LANFEST
v Markovcih pri Ptuju (www.slo-lanparty.com).
Ljudi je torej težje privabiti k umetniški oziroma literarni kolaborativni
produkciji kot pa k družnemu igranju računalniških igric?
J: Kot avtor moraš
najprej narediti tisti najpomembnejši konceptualni premik, ki za
tradicionalno usmerjene ustvarjalce niti ni tako zelo majhen. Če
bi se sam lotil takega projekta, prav gotovo ne bi vabil že uveljavljenih
piscev, za katere sploh ni nujno, da bi bili dobri tudi v novem
mediju, predvsem če so vanj povabljeni od zunaj. Utegnilo bi
se jim morda zdeti zanimivo, vendar je za kaj takega treba čutiti
neko notranjo nujo, željo po izražanju skozi računalniški medij,
ki je povsem drugačen od papirnatega oziroma tiskanega.
P: Ali to pomeni,
da bi utegnili biti ‘navadni’, vsakodnevni uporabniki računalnikov
bolje opremljeni oziroma izurjeni in višje motivirani za tak projekt?
Morda zahteva po visoki literarni oziroma umetniški kvaliteti na
začetku niti ni tako nujna, bolj pomembno se zdi, da se posameznik
kot del skupine ali celo kolektiva stvari loti z neobrzdano ustvarjalnostjo,
naklonjenostjo do medija ter pri tem izkoristi svoje vsakodnevno
uporabniško poznavanje okolja. Nenazadnje je potrebna tudi želja
po interakciji, po vzajemnem stiku, tako z ljudmi kot s stroji.
Vse našteto je ob prevelikem prizadevanju za umetniško veličino
in prepričljiv ter konkurenčen izdelek vseprepogosto puščeno
ob strani. Omenjene platforme naj torej služijo za neobremenjeni
eksperiment in raziskovanje novega, ne pa za podvajanje produktov
in potrjevanje že dokazanih talentov. Morda delavnice na temo? Seminarji
in srečanja tako na prostočasni kot na institucionalni
osnovi in njihova ponudba v sklopu učnih programov? Morda najprej
mehko strukturirana in previdno moderirana sobotna druženja v kiberkulturnih
vozliščih ali celo online?
J: Dolgo vprašanje
:) Ocenjujem, da če bi se kdo take zadeve pri nas lotil dosledno
in dolgoročno v prvem tednu ali mesecu dni oziroma pri prvem
projektu še ne bi mogel računati na uspeh, pa tudi odziv bi
bil na začetku majhen. Čez pol leta bi se morda lahko
nadejal določene publike in če bi taka stvar obstajala
dlje časa ter se redno ponavljala bi se iz te publike oziroma
skupine uporabnikov izluščili avtorji, ki bi aktivno oblikovali
sceno. Kot dober primer oziroma vzorec takega razvoja lahko vzamemo
ljubljansko galerijo Kapelica (www.kapelica.org),
kjer je začetno zanesenjaštvo posameznikov obrodilo bogate
sadove šele po nekaj časa. Zdaj se o tem govori in piše kot
o uspešni zgodbi, v kateri nastopajo mednarodno priznana imena.
P: Vprašanja odgovarjajo. In obratno. Saj res, kako je z znanstveno oziroma
teoretično obdelavo domače in tuje produkcije spletne
literature v Sloveniji? Ali sploh obstaja kakšen nivo refleksije
tovrstnega početja med uporabniki ali vsaj med ustvarjalci
samimi? V evropskem prostoru se v zadnjih letih ustanavljaljo mnoge
javne in zasebne institucije, ki oznanjajo dobo masovnega elektronskega
opismenjevanja. Vedno več je tudi tistih, ki skrbijo za visokokvalitetno,
takorekoč elitno umetniško produkcijo. Na grobu net.arta se
bohoti na stotine novih imen in poganjajo tisočere sveže stvaritve.
Ne le založniške hiše, galerije in spletni portali, temveč
tudi lokalne skupnosti in univerze očitno verjamejo, da je
skozi promocijo kreativnega pristopa k novim medijem tako elitistično
kot popularno kulturo mogoče obraniti pred slabimi posledicami
tehniziranih, globaliziranih komunikacij. Seveda je tudi med njimi
moč najti zgodbe o večjih in manjših uspehih, priznati
je treba, da se nadaljujejo dotkomovski propadi, digitalni prepad
pa se kvečjemu še naprej poglablja. Skrajni čas, da se
tudi pri nas lotimo dela?
J: Glede institucij stanje pri
nas vsekakor ni razveseljivo. Univerza je na tem področju preveč
olesenela. Ko smo pri predavanjih iz literarne teorije prišli do
sodobnih oblik literarne produkcije, so največ dvakrat omenili
besedo hipertekst, to pa je bilo tudi vse. Saj niso prišli
niti do zvočne poezije, ki ima skoraj stoletno tradicijo,
prav tako so povsem preskočili vizualno poezijo, ki
je medtem pri nas praznovala več deset letno obletnico. (Obstaja
nekaj izjem, ki pa so bile, vsaj ko sem se sam šolal, potisnjene
na samo obrobje in sem za njih izvedel iz brskanja po literaturi,
in večinoma ne na predavanjih.) Kolikor mi je znano to velja
tako za področje slovenistike kot primerjalne književnosti
vključno z likovno akademijo. Najprej bi sploh morali odkriti
osnovne oblike drugačnega literarnega izraza, da se
bi lahko lotili računalniške literarne produkcije. V okviru
tradicionalno orientiranih publikacij se sicer v zadnjem času
pogosteje pojavljajo krajši zapisi, med katerimi gre povečini
za posamično in površinsko obravnavanje področja. Ena
izjem pri nas je samostojni raziskovalec Janez Strehovec (www2.arnes.si/~ljzpubs1),
avtor, ki se je zadeve lotil z veliko mero pozornosti in poznavanja,
vendar tudi pri njem pogrešam poglobljeno refleksijo slovenske ‘situacije’.
V okviru uradnega šolskega sistema se lahko kvečemu zanesemo
na mlajšo generacijo, ki pa bo žal morala urediti tudi stvari za
nazaj. Sam v uradnem šolanju takorekoč sploh slišal nisem za
gibanje dada, za medijske kombinacije literarnega, za eksperiment.
Je pa tudi res, da je od tega že dolgo in morda mlajše generacije
zvedo več, vendar za kaj takega ne vem.
P: Produkcija bi torej morala
preseči določeno kritično maso, tako v kvantitativnem
kot v kvalitativnem smislu, s tem pa bi se moralo zganiti tudi institucionalno
kolesje. Odmev tovrstne visokokvalitetne umetnosti kot tudi njena
uporabniška soprodukcija bi iz pozicije subkulturne postopoma segala
med množice in kmalu bi ob odprtju katedre za digitalno literaturo
kronali še e-Prešerna – morda kot psevdonim za skupino literarno
navdušenih hekerjev? V kiberlaboratorijih bi se seveda vrstile delavnice,
Mladinska knjiga bi podprla nekaj dobrih spletnih portalov ter založila
nekaj najboljših CD-ROMov..
J: In na Vilenici bi uvedli e-sekcijo.
Težko predvidljive stvari. Vsekakor pa se bo naš šolski sistem moral
opredeliti do potreb in dolžnosti časa, če ne prej, ga
zna, upam, v rit zbrcati vstop v EU. Morali se bodo preposto pričeti
obnašati bolj konkurenčno, pokriti bodo morali vse kar dejanjsko
obstaja in ne le tisto, kar ustreza njihovim znanstvenim profilom.
Povabiti bo treba katerega od avtorjev in kakšnega gostujočega
profesorja, samoumevnost kariere od asistenta do častnega akademika
pa bo zamenjala kreativna konkurenca kadrov, ki se bodo morali na
svojih pozicijah ustrezno dokazovati. Teoretsko polje se bo vključilo
in prepletlo s konkretno produkcijo, s tem se bo pričel spreminjati
tudi širši kulturni odnos in mnenje množice. Morda se pa vse to
tudi ne bo zgodilo in stvar bo, takšna kakršna je sedaj, obstajala
še naprej izven uradno priznanih institucij. Kar pa je spet lahko
pozitivno, saj ti vsaka trdna institucija daje pospešek v določeno
smer. To pa je spet lahko tudi slabo. Pomen opisanih institucij
se skriva tudi v zgodovinskem spominu – tam lahko posameznik
črpa določen nabor znanja, vključno z vedenjem o
lastni umeščenosti (tukaj mislim že na osnovne šole). Skratka,
da ne bi po nepotrebnem izumljali že odkrito.
P: Veš, poet, stroju svoj dolg?
J: Zame je računalnik zgolj
orodje, s katerim lahko raziskujem nove vidike predvsem jezikovnega
izražanja. Če čutim dolg, gre ta raziskovanju jezikovnega izražanja,
ki se zaveda časa a se hkrati nikakor ne vidi kot edino možno.
Jaka Železnikar
pETER Purg
Intervju: Ljubljana, 4. 10. 2003
Pretipkovanje: Internet, 6. 10. – 2. 11. 2003
|