Miha Zadnikar je aktivist, publicist, predavatelj in promotor mejnih družbenih in umetnostnih praktik. Miha, ko govorite o EU, omenjate pravico do beračije, lenobe, norčavosti in strasti. Glede na to, da ste strokovnjak s področja kulture in umetnosti, kako te pojme umeščate v ta konteks? Miha Zadnikar: "Moj ekspoze bo izjemoma komponiran, čeprav ponavadi improviziram. Komponiran bo zaradi uvodnega pristavka, da tisti protokolarni delavci, ki ponavadi izvajajo evropsko himno, se pravi Odo radosti, dvomim, da danes razmišljajo, da je to delo revolucionarnega uma in človeka, ki je to delo zasnoval kot hendikepiran v zadnjem obdobju svojega življenja. Dvajset let od zametkov tako imenovane alternative osemdesetih je bilo pri nas potrebnih za en sam preprost empiričen dokaz, ki ga preganjane in zatajevane anarhistične in avtonomistične teorije že stoletja zajemajo skozi kratko premiso. Drugačnost je lahko tudi stvar docela zasebne ali kolektivne politične odločitve in ne nujno socialnih neprilik oziroma prilik, trenutnih mladostnih beganj, verovanjsko ideološkega sindroma ali celo bioloških danosti, kot danes zatrjujejo nekateri esktremni avtorji in avtorice. Bodimo slikovitejši: prezirati vzpon nove desnice, pri tem pa nikakor ne ponuditi ramena, na katerem se kanita zjokati za hip poražena neoliberalistična garnitura oziroma zbegana uradna levica. Takšna bo prihodnost redkih preživelih, ki se ne najdemo niti v sredi niti na domnevni ekstremni vsakdanji politični paleti. Zdesetkani od namišljenih strankarskih obratov in dogovorov, zaslepljeni od snopa različno razvetljenih luči zgodovinskega spomina, obubožani navzven, a bogati navznoter, si brez odvečnih metafizičnih zank drznemo postaviti naslednje sheme, naslednje teze: Letos se bo pokazalo, kdo je v tem okolju resnično drugačen, drugačna. Ta le na videz epohalen "resnično" seveda ne meri toliko na ekskluzivizem preživelih subjektov, kolikor na zavedanje, da bo razkol boleč in hkrati kristalno jasen. Hočeš, nočeš, treba bo položiti račune in, kakor v glasbi, če vzamemo za zgled to umetnostno praktiko, se bo takoj tudi za nazaj zaslutilo, kdo zgolj preigrava note in kdo igra oziroma se igra z njimi iz srca. Pri tem se je treba tako v dobro kakor v slabo vsem usodno zaznamovanim zavedati, da je neoliberalistična klika ukinila vizijo, celo sam nekdanji oziroma v.d. premier je nekaj tednov pred usodnimi dogodki izjavil: "kako je ponosen, da nima vizije, kajti dovolj je že bilo vizionarjev, ki so končali na smetišču zgodovine". Pomladniška garnitura in kler pa so si nonšalantno uzurpirali ves svet moralnosti in vrednot. Kako težko je potemtakem krmariti in snovati drugačen diskurz med takšnima mankom in uzurpacijo, torej v neki nenehni spraznjeni vsakdanjosti, ne da bi šel na limanice strankarskim etiketam in njihovih programov - o tem jasno, da ni treba zgubljati besed. Toda vzemimo v teh nekaj minutah, ki so nam na voljo, spraznjeno sedanjost dobesedno, ne samo kot pesimističen konstrukt. Denimo, da strankarska paleta med neoliberalistično kliko in pomladno garnituro in klerom skozi svoj, z ene strani manko in svojo z druge strani uzurpacijo, le govori nekakšno občo abstraktno resnico in da je sedanjost prav zares tudi brez njih spraznjena, brez vizije in vrednot. Kaj izbrati? Izbire kajpada ni. Očitno gre vztrajati v večnem žuru, klanu, zavezi in sprotnem prepletu nevizionarskih in amoraličnih podjetij, kar je definicija vsake poštene mafije. Hkrati pa kaže svoja podjetja povezati s širšim prebivalstvenim potencialom podobne sorte, ki je definicija nove Evrope. Če je bila katera naloga slovenske politike v zadnjih letih zares skupna, potem je bila tale: imenujmo jo kar ecstasy parlamentarizem. Do skrajnega roka tako potencirati manko vizije in obenem uzurpirati svet moralnosti in vrednot, da bo želja po vse večjem partiju postala silovit, občutek premajhne države pa neznosen in bo treba v večjo, v Evropo. Skozi opevana osemdeseta, zlasti pa med letoma 1988 in 1991 so nam vsiljevali prav obrnjeno igro - recimo ji acid parlamentarizem. Svet moralnosti in vrednot je bil prepuščen omamljenemu ljudstvu in neodvisni oziroma alternativni kulturi in njenim občilom. Luč vizije in dobrote pa sta prevzeli razsvetljena organizacija upokojenih funkcionark, funkcionarjev oziroma nekdanji ZSMS, ki nikakor ni dopustila, da se kakšna scena sploh razvije sama zase, in v poznejši fazi še dodobra zmehčana komunistična partija. Država je bila na mah občutno prevelika, preveč je bilo, če hočete prezicno, torej z metaforo rečeno, tistih na njenem jugu, ki niso pravočasno užili svojega koščka sintetične droge. Na tej točki se moramo vprašati, kaj pomenita omenjeni igri za avtonomističen um. Z osemdesetimi se zdaj ne bomo ukvarjali kaj preveč, le toliko, da ugotovimo bore malo preživelih iz njihovega občega parlamentiranja z acid kulturami. Današnji avtonomistični um, ki zase ugotavlja, da ni le preživel osemdesetih, pač pa celo razpoznava izpraznjeno sedanjost oziroma strankarsko zaroto med mankom in uzurpacijo pa stoji pred dvema pomembnima nalogama: razširjati mora zunajstrankarsko bojno polje, torej iskati vizijo in nove nevsiljive areligiozne moraličnosti in vrednot, obenem pa mora iste vzporednice prepoznavati baje še v evropskih razsežnostih, pa najsi so skupne ali ne. Pri tej razširjeni dejavnosti ni prav nič čudnega, da se avtonomističen um v zadnjem času krčevito oprijema kulturne sfere. Nič koliko avtonomističnega potenciala in angažmaja je šlo pri nas v področje umetnosti, organizacijo, promocijo, distribucijo in izvedbo. Nekaj najizvirnejše politične misli najdemo ta čas nagnetene v območju organizacije, promocije, distribucije in izvedbe umetnostnih praktik. Med tem ko se je v devetdesetih nadaljevala neskončna akademska debata o alternativah in subkulturah, je ta um iz umetnostnih praktik ven ali celo skoznje narekoval državi vzporedno kulturno politiko, vzdržal do it yourself izmenjavo z Zahodom in, kar je morda najpomembneje, prvi obnovil odmrle balkanske stike. Pri tem je nehote odigral, in v tem je poanta današnjega izvajanja, navzlic svoji dobršni politični osveščenosti, vlogo, kakršna čaka celo državo, ko in če stopi v uradno Evropo. Odigral je tamponsko vlogo, vlogo vojne krajine, izrabil cenenost svoje delovne sile, z beraškimi podjetji, lenobno simboliko, norčavo podobo in entuziazmom, kot da bi ga pobral iz kakšne hierarhične neoliberalistične inštitucije, je pokazal, kaj se nam ima pripetiti. Kako danes in v tem okolju sploh ločevati odvisno kulturo od neodvisne? Po vpletenosti oziroma nevpletenosti državne sfere, glede na način življenja, ideološko naravnanost, estetiko - bolj shit. Edina ločnica med odvisno in neodvisno kulturo je v prepoznavanju gornjega, v identični tamponski vlogi, vlogi vojne krajine, izrabi cenenosti svoje delovne sile z beraškimi podjetji, lenobno simboliko, norčavo podobo in entuziazmom, kot da bi ga pobral iz kakšne hierarhične neoliberalistične inštitucije, se je kakopak znašel tudi, denimo Evropski mesec kulture, v tej vlogi se bo pa čez dober mesec znašla tudi Manifesta. Toda, s pomembnim razločkom, da vloga ni bila in ne bo prezpoznana, da je bila instrumentalizirana, kakor vsajena nekemu navadnemu človeku iz že Evrope. Kultura je torej pri nas ta hip neodvisna samo, kadar prepoznava svojo posebno vlogo v evropskih razmerjih moči. Pri tem se kot subjekt prepoznavanja odlikuje peščica tistih, ki so znali prepoznati tudi svojo posebno vlogo v nekih drugih, domačih razmerjih moči osemdesetih in devetdesetih, ki so skratka preživeli in se niso vključili v kliko in so potemtakem civilna družba. Kakšno ceno plačuje danes tista zredčena populacija, izgnana ali iztrgana iz političnih bojev in obenem prepoznana v svoji političnosti? Vzemimo za žalosten zgled neko festivalsko prireditev, katere naziv meri natanko v bistvo problema. Prepovedani sadeži civilne družbe. Dogodek je nastal poleti leta 1993 kot skupna, recimo, in podtalna in široka iniciativa prebivalk in prebivalcev z nizozemskega Utrechta in Ljubljane. Za uvod je pomagal izpeljati usodno akcijo na Metelkovi in je do zdaj v dvanajstih izdajah obredel precejšen kos Evrope in se v določenih krogih ustalil kot prava no ali very low low budget posebnost do tistega trenutka, ko se je pokazala njegova zelo evropska posebnost. Nizozemski organizacijski del je namreč pred dvema letoma nenadoma in brez posebnih kolektivnih diskusij osnoval fundacijo. Prepovedani sadeži civilne družbe se je obdal s predsednikom, tajnikom, blagajnikom in svetom in zdaj diktira festival od nekod zgoraj, programsko, logistično, organizacijsko. Letos bo prireditev že drugič zapored pri nas, izkoriščajoč ceneno delovno silo, entuziazem, poceni tehnično opremo in vsakršno pripravljenost za mednarodno aktivno družabnost. Še huje, večina umetniške produkcije prihaja na ta festival z Balkana in z evropskega Vzhoda. Nekdanji avtonomistke in avtonomisti z Nizozemske, med katerimi se mnogi hvalijo s številom Schellovih bencinskih črpalk, ki so jih kdaj pognali v zrak, s številom policistov, ki so jih kdaj natepli, številom demonstracij in osvojenih bivalnih prostorov. Skratka, nekdanji ponos evropske scene zdaj sedi ob pivu s socialno podporo tam zgoraj in se po vampirsko veseli turističnega potovanja, da bo junija na gradu Mala Loka pri Trebnjem prejel svojo porcijo. Slovenska ekipa mu bo seveda pridno organizirala vso tehniko in logistiko, Vzhod in Balkan pa ga bosta nahranila s svežo umetniško krvjo, kakršne v izsušeni deželi, za katero vemo, da ni drugega kot spreten obrat Hitlerjeve socialne države, že lep čas ni več zaznati. Nekdanji ponos evropske scene se v neokolonialističnem zamahu prav nič ne loči od svojih pradedov, ki so strašili po Indoneziji, samo sredstva so druga. In če duhovna izpraznjenost celo na sceni, v nekdaj avtonomističnemu gibanju poraja neokolonialistične sindrome, kaj je potem pričakovati šele od uradnih in državnih sfer. Tiukajšnja neodvisna kultura, ki bo po letošnjih prepovedanih sadežih civilne družbe rekla ne svojim paternalističnim prijateljem in prijateljicam, bo enako govorila tudi Francoskemu inštitutu, Goettejevemu inštitutu in ali nemškemu kulturnemu atašeju, ko bodo drugorazrednemu in majhnemu okolju vsiljevali svoje zveličavne programe. In žal bo, spričo svojih izkušenj in zavesti morala reči ne tudi uradni domači politiki, ko bo prebivalstvo s stopnjevanjem manka vizije in uzurpacije sveta, morale in vrednot prignala do edine možne odločitve. Kajti enako in še veliko huje, kot se zdaj godi neodvisni kulturni sferi, se bo v evropski združbi godilo vsej državi, predvsem pa tistemu večinskemu delu, ki ne bo prav dobro plačan, da opravi nečedno tamponsko opravilo in balkansko oziroma vzhodno vsebino prefiltrira za sprotno rabo Zahoda."