Iz druge številke našega glasila OBSMRTNA DOŽIVETJA smo izbrali:

  NAMESTO UVODA

 OBSMRTNA DOŽIVETJA IN VERA V REINKARNACIJO

 ZAKAJ PRIHAJAM NA IANDS?

 

NAMESTO UVODA

Nekoč, pred davnimi časi, sta bila spočeta dvojčka. Tedni so minevali in dvojčka sta se razvijala. Začela sta se zavedati samega sebe in bila sta zelo vesela: "Ali ni veličastno, da sva bila spočeta? Ali ni lepo biti živ?"

Skupaj sta dvojčka odkrivala svoj svet. Ko sta odkrila popkovini, ki sta jima omogočala življenje, sta od sreče zapela.

"Kako velika je materina ljubezen, da deli svoje lastno življenje z nama!"

Tedni so se raztegnili v mesece in dvojčka sta opazila, kako zelo sta se spremenila.

"Kaj naj to pomeni?" se je vprašal prvi.

"To pomeni, da se najino bivanje v tem svetu bliža koncu," je odgovoril drugi.

"Toda jaz nočem oditi od tu, tu hočem ostati za vedno."

"Nobene izbire nimava," je odvrnil drugi. "Toda, mogoče je življenje tudi po rojstvu."

"Toda kako je to možno?" je odgovoril prvi. "Popkovina se bo pretrgala in kako je možno živeti brez nje? Pa tudi, videla sva dokaze, da so bili tu pred nama še drugi in nihče od njih se ni vrnil in povedal, da je življenje po rojstvu. Ne, to je konec. Mogoče celo mati v resnici ne obstaja."

"Mati mora biti," je protestiral drugi. "Kako bi sicer prišla sem?"

"Kako ostajava živa?" "Ali bova sploh kdaj videla najino mamo?" "Mogoče ona živi samo v najinih mislih. Mogoče sva si jo izmislila, ker naju ta ideja osrečuje?"

Tako so bili zadnji dnevi v maternici polni vprašanj, dvomov in strahu. Končno je prišel čas rojstva. Ko sta dvojčka zapustila svoj svet, sta odprla oči in zajokala od sreče. Kajti to, kar sta videla, je presegalo njune najdrznejše sanje.

 

OBSMRTNA DOŽIVETJA IN VERA V REINKARNACIJO*

Veliko raziskovalcev obsmrtnih pojavov je zaznalo povečano vero v reikarnacijo pri ljudeh, ki so imeli obsmrtne iskušnje. Pojav ni bil osamljen, saj so ga opazili pri večini ljudi, ki so jim zaupali svoja obsmrtna doživetja.

V zanimivem diplomskem delu se je tega pojava lotil Amber D. Wells, ki je diplomiral na univerzi Connecticut pri profesorju Kennethu Ringu, enemu izmed vodilnih raziskovalcev obsmrtnih pojavov. Da bi zadovoljil vsem znanstvenim kriterijem, je "testno populacijo" razdelil na štiri skupine:

Zadnji dve skupini sta ravno tako kot druga samo odgovorili na vprašalnik. V kasnejšem toku raziskave je avtor združil prvo in drugo skupino, saj med njima ni našel statistično pomembnih razlik.

Kot je bilo pričakovati, je več kot dve tretjini sodeljujočih iz skupin ljudi, ki so imeli obsmrtne iskušnje, izrazilo močno vero v reinkarnacijo. Po drugi strani je bila dobra desetina ljudi iz istih skupin prepričana, da se reinkarnacija ne dogaja, ostali pa so imeli nevtralen odnos do tega vprašanja. Pred obsmrtno iskušnjo je bila slika bistveno drugačna in je bila bolj podobna sliki splošne populacije, opisane v nadaljevanju. Bolj presenetljiva je bila ugotovitev, da je v skupini vprašancev, ki sami niso imeli obsmrtnih zkušenj, se pa zanje zanimajo, vera v reinkarnacijo še za odtenek močnejša, opazno pa je tudi manjše število skeptikov. V kontrolni skupini je prevladoval nevtralen odnos do reinkarnacije, med tistimi, ki pa so imeli izoblikovano mnenje, pa jih je bilo nekaj več takih, ki so v reinkarnacijo verjeli, kot tistih, ki niso. Njihovi odgovori so se dobro pokrivali z rezultati raziskave Gallupovega inštituta za celotno populacijo v Združenih državah Amerike.

Kaj naj bi bilo vzrok fenomenu izrazitega povečanja vere v reinkarnacijo pri ljudeh, ki so imeli obsmrtne iskušnje? Ali je to vedenje, pridobljeno neposredno v času obsmrtnega doživetja? Ali pridobljeno vedenje kot posledica splošnega psihičnega prebujenja po obsmrtni izkušnji? Ali pa je to razlaga drugačnega zaznavanja realnosti? Avtor pritrdilno odgovarja na vse tri možnosti., vendar je tistih, ki bi dobili vedenje direktno in neposredno med obsmrtnim doživetjem zelo malo. Pravzaprav v tej raziskavi ni bilo nobenega, kajti bilo je samo nekaj oseb, ki so trdile, da so imele "občutek", da so živeli že pred tem življenjem. Veliko več je bilo tistih, ki so izjavili, da so dobili neposredno vedenje o reinkarnaciji kasneje, predvsem v obliki spominov na pretekla življenja. (Tej skupini se pridružuje tudi avtor tega zapisa.). Želja po znanju, nenehno učenje in velika odprtost za vse ideje so splošno znane karakterne lastnosti, ki se razvijejo ali se okrepijo po obsmrtnem doživetju, zato ne preseneča, da je večina anketirancev iz prvih dveh skupin po obsmrtnem doživetju začela pridobivati znanje iz različnih izvorov o različnih (duhovnih) temah, med njimi tudi o reinkarnaciji. Zaradi tega naj bi bile te tudi enake ali zelo podobne t.i. "New Age" pogledu.

Avtor kljub zanimivi predstavitvi pušča še veliko praznin. Nekaterih se zaveda, drugih pa ne. Med zadnje spada žal tudi dejstvo, da temeljno vprašanje po mojem mnenju ni najbolj posrečeno zastavljeno, saj ne loči med vero v reikarnacijo in vedenjem (prepričanjem) o reinkarnaciji. Vera temelji na posrednih podatkih, vedenje pa na direktnih. Zaradi tega lahko pri tistih, ki niso neposredno dobili informacij o reinkarancij, govorimo le o veri, pri tistih, ki pa so dobili te informacije, v našem primeru med obsmrtno izkušnjo, pa o vedenju. Ti dve vrsti odnosa, vera in vedenje, imata zato bisveno različno težo, česar pa avtor v svoji (statistični) analizi ni upošteval. Druga kritična nedoslednost je enačenje idej o reinkarnaciji, karmi, smislu ponovnih utelešanj, …, z "New Age" pojavom, kar daje v podtonu (verjetno popolnoma nenamerno) videz enačenja pogledov ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja, s popularnim in modnim trendom "New Age", ki z duhovnostjo velikokrat nima več nobene resnične povezave. Pri tem pozablja, da so te ideje stare več tisoč let in da so se pojavljale v različnih kulturah in duhovnih gibanjih, "New Age" pa samo črpa iz tega vodnjaka modrosti. Prav tako je odprto vprašanje, zakaj se ljudje, ki so imeli obsmrtne iskušnje, obračajo ravno k vzhodnjaški, predvsem budistični filozofiji? Zakaj so njihove ideje tako podobne pojmom, ki jih označujejo karma, dharme, samsara,..? In zakaj so nekateri, ki so imeli obsmrtna doživetja, prepričani, da reinkarnacija ne obstaja? Od kje so oni dobili to prepričanje? Ali so dobili kakršnekoli informacije o neobstoju reinkarnacije med obsmrtnim doživetjem? Primerjava prepričanj tistih, ki so imeli obsmrtna doživetja in tistih, ki se zanje samo zanimajo nas puščajo v nepojasnjenih dvomih, da obsmrtna iskušnja nima na vero v reinkarnacijo nič večji vpliv kot zanimanje za obsmrtna doživetja?! Pa še nekaj: kako različna prepričanja o enem temeljnih vprašanj našega bivanja vpliva na praktično življenje ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja?

 

*Branja in pisanja o odnosu med reinkarnacijo in obsmrtnimi doživetji sem se lotil predvsem zaradi tistega dela mojega obsmrtnega doživetja, ki me inajbolj intelektualno zaposluje (ostolo dogajanje je bolj povezano z drugimi platmi moje osebnosti) in sicer prizora-dogodka v "filmu" pregleda življenja, ki ga do trenutka obsmrtnega doživetja še nisem doživel. Pa tudi do danes še ne. Hipotezama, da naj bi se ta dogodek zgodil v prihodnosti ali da se je enostavno zgodila "tehnična napaka pri predvajanju filma" se je pridružila še ena: šlo je za dogodek iz prejšnjega življenja. Zgornja raziskava mi ni dala končnega odgovora, dobil pa sem še nekaj okusne "hrane za možgane".

 

ZAKAJ PRIHAJAM NA IANDS?

Pozna jesen v letu 1997. V Nedeljcu preberem članek dr. Susmana o dušah, ki s smrtjo ne umrejo ampak vstopijo v novo življenje v neki drugi dimenziji, ki ga v tem svetu ne poznamo in mnogi tudi ne priznavamo. Ob članku je vabilo na predavanje o obsmrtnih doživetjih na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Seveda grem na predavanje, ta tema me zanima. In potem presenečenje ob prepolni predavalnici ter odzivu ljudi na izpovedi tistih, ki so že lebdeli med življenjem in smrtjo, pri tem nekaj doživljali in se tega tudi spominjajo. Nobenega izražanja dvomov, mrmranja ali celo posmehovanja, samo tišina in napeto poslušanje v nabito polni predavalnici. Sledil je ustanovni sestanek IANDS Slovenija, pa drugi, tretji in vsi naslednji do danes.

Rojena sem bila v realsocialistični Jugoslaviji in vzgojena strogo ateistično, tako kot večina mojih sodržavljanov. Odrasla sem v prepričanju, da je smrt absolutni in nepreklicni konec življenja, da se po njej prične nepredstavljivi, vendar popolni in neskončni NIČ. Če je kdo razmišljal drugače, mi je šlo malo na smeh. Vse do smrti mojega očeta, s katerim sva si bila zelo blizu. Ko je zbolel za neozdravljivo obliko raka in mu uradno priznana medicina ni mogla pomagati, se je v meni prvič nekaj premaknilo: mogoče bi mu pa lahko pomagala alternativna medicina? In sem prepričala še očeta, oba sva se oklenila te zadnje bilke in skoraj do njegove smrti hodila na terapije. Danes sem prepričana, da je bioenergetik s svojimi terapijami očetu vsaj malo podaljšal življenje in mu zelo olajšal trpljenje. Pozdraviti pa ga ni mogel in prišla je očetova poslednja noč v Kliničnem centru. Bila sem ob njem in tisto noč, malo pred njegovo smrtjo, sem doživela nekaj, čemur bi se še pred leti prizanesljivo nasmihala. Ob postelji je stal monitor, na katerem se je izpisoval očetov srčni utrip. Kakšno uro preden je umrl, se je število utripov srca pričelo zelo hitro zniževati, zmanjšalo se je na 40 udarcev v minuti. Sedela sem ob postelji, ga držala za roko in mislila na to, kako bo umrl preden pride zjutraj v bolnišnico moj brat. V mislih sem prosila: “Daj, vzdrži še malo, počakaj vendar Zvoneta” .In potem se je število srčnih utripov pričelo večati, počasi in mukoma, povzpelo se je na 80 udarcev v minuti, več srce ni zmoglo, ampak pri teh utripih je vztrajalo, utrujeno in opotekajoče, vendar trmasto, ves čas moje miselne prošnje. Po kakih 10 minutah nisem več vzdržala pogleda na napor umirajočega srca in pomislila sem: “Oh, kje je še jutro, ne muči se več, odpočij si”. In srce je začelo biti počasneje, in še počasneje, dokler se po 20 minutah ni ustavilo. Umirajoči oče je na nek način občutil in dojel moje misli, izgovorila nisem namreč niti besede. Torej telepatski prenos misli, o katerem sem vedno močno dvomila, ni nekaj izmišljenega...

Po očetovi smrti je nastopilo dolgo obdobje praznine, žalosti, krivde, usmiljenja in podobnih čustev ter občutkov in takrat mi je v roke prišla knjiga Raymonda Moodya “Življenje po življenju”. Za mojo razbolelo dušo je bilo to branje pravi balzam. Sledile so druge knjige s podobno tematiko, vse, ki sem jih našla po knjižnicah, in požirala sem jih eno za drugo.

In potem so bile tu še sanje, v katerih sem se pogovarjala s svojim mrtvim očetom in se teh sanj zjutraj živo spominjala. Skoraj vse so imele nek pomen, skoraj v vseh je bilo skrito kakšno sporočilo, nasvet ali pa celo opozorilo, ki se je že cez nekaj dni izkazalo za utemeljeno. Po enem takšnih sanjskih opozoril sem svojo mamo odpeljala k zdravniku zaradi navidez nedolžne bulice na dojki, česar še kakšen mesec prej ne bi storila. Izkazalo se je, da gre za maligni tumor, ki pa se še ni razširil naprej po telesu. Bolezen so glede na mamino visoko starost uspešno omejili s terapijo s hormonskimi preparati in danes, po letu in pol, ni napredovala.

Knjige o nadaljevanju življenja duše po smrti fizičnega telesa, sanje s sporočili, pa spet nova literatura in vsakih nekaj mesecev nove sanje s prikritimi pomeni. In v meni se je počasi utrjevala misel: mogoče pa moj oče ni izginil v neskončni nič, mogoče pa še vedno je tam nekje, mogoče je pa tam srečen in mu je lepo...

In zato sem se tiste pozne jeseni v letu 1997 brez oklevanja odločila, da grem na predavanje o obsmrtnih doživetjih, prišla na prvi sestanek IANDS Slovenija in potem na vse ostale sestanke. Mogoče pa lahko od ljudi, ki prihajajo na sestanke Društva za preučevanje obsmrtnih doživetij, izvem in se naučim še kaj več o “življenju po življenju”?

Alenka