Trenutno sta na tej strani trije teksti, tri pričevanja o obsmrtnih doživetjih. Prvo je naše domače Anino pričevanje, druga dva pa sta prevedena iz revije Vital Signs in sta bila s slovenščini že objavljena v reviji Karma. V prihodnosti nameravamo dodati še nekaj tekstov, predvsem pričevanj o obsmrtnih doživetjih s področja Slovenije.

Ker mi je nameraval izpuliti zob, mi je zobozdravnik dal injekcijo. Takoj po tem mi je začel zatekati vrat in v tistem trenutku sem izgubila zavest. Znašla sem se na začetku tunela. Pogledala sem se in videla svoje telo, roke, noge; vse je izgledalo fino, kot da ni snovno telo, temveč nekakšno eterično telo. Začela sem se pomikat po tunelu navzgor in ob sebi sem čutila, da me nekdo spremlja. Z neverjetno hitrostjo sva se dvignila po širokem, temnem predoru. Stene so se bleščale, kot da bi bile posute s kristali. Dobila sem vtis, kot bi bila v pravem tunelu. Res sem mislila, da sem v tunelu. Potem sva se spustila, rahlo zavila in nato dvignila. Že od daleč sem zagledala svetlobo, ki sva se ji neverjetno hitro približevala.

Pred svetlobo sva obstala in moj spremljevalec me je z nekakšno energijo ustavil, da nisem šla naprej v svetlobo. Tam je bilo okno, na katerega sem se naslonila. Svetloba me je objela in prežela z ljubeznijo in toploto. Občutek sem imela, da se bom od silne ljubezni, ki me je obdajala, raztopila. Pogledala sem skozi okno in s pogledom zajela zeleno poljano v neskončni razsežnosti. Vse mi je bilo zelo blizu, kljub neskončnosti. Poljana je bila obsijana z neverjetnimi, zelo intenzivnimi barvami. Vse je žarelo in bilo polno ljubezni. Dobila sem občutek, da sem prišla domov in da tja spadam.

Zdravnik mi je povedal, da sem bila klinično mrtva. Klicali so mojega moža, da mu povejo, da sem mrtva. V komi sem bila štiri ure.

Na podlagi svoje izkušnje vem, da je proces smrti neboleč.

Veliko ljudi zanima, kaj med obsmrtnimi doživetji vidijo slepi ljudje. Čeprav že dolgo krožijo govorice o takih primerih, pa je sledeči opis prvi zapis o takem primeru. Kim Clark Sharp, koordinatorica IANDS v Seattlu, se je prvič pogovarjala z Vicky leta 1993. Dogodek je opisan v Sharpovi knjigi, ki je izšla spomladi leta 1995. Tu je objavljen z dovoljenjem.

Prevod je vzet iz opisa dogodka, kakor ga je posredovala Vicky v več, skupaj 125 pisanih strani dolgih, pogovorih. Večina vsebine pogovorov opisuje njeno težko življenje. Ta del tu ni predstavljen. Nekateri Vickyjini komentarji iz različnih pogovorov so združeni po temah zaradi večje jasnosti. Nekateri deli so skrajšani, vendar pa so kljub temu podani z njenimi besedami.

"Rojena sem bila decembra 1950 v Pasadeni, Kalifornija. Porod je bil prezgoden. Ob porodu sem tehtala samo 1 funt in 40 unč. V porodnišnici so imeli nov zaprt inkubator za reševanje otrok, kot sem bila sama, in nisem prepričana, da nam niso dajali preveč kisika. Kasneje, ko so ugotovili, da so piloti, ki so vdihavali zrak s preveliko koncentracijo kisika, izgubili periferni vid, so povezali ti dve stvari skupaj in tako so tudi ugotovili, kaj se je dogajalo s prezgodaj rojenimi otroci. V državi je med letoma 1947 in 1952 oslepelo na ta način okoli 50000 otrok. Moj optični živec je bil uničen. Doktor, ki je skrbel zame ob rojstvu, je že dolgo mrtev, toda dogodek, to sem prepričana, bi se dalo raziskati.

V Oregonu sem hodila v šolo za slepe med letoma 1954 in 1965. Sem popolnoma slepa. Ne vidim svetlobe, ne sence, ničesar, nikoli. Tako nisem nikoli imela možnosti razumeti pojma svetlobe.

To obsmrtno doživetje bi opisala kot občutek prehoda skozi cev. (Lahko sem videla.) Bila sem šokirana. Bila sem zelo prestrašena. Mislim, celo ne morem je opisati, ker sem mislila: "Le čemu je to podobno?" Toda nato sem pomislila: "To je celo bolje, kot sem si lahko predstavljala". In videla sem svoje telo. Svoje telo sem videla samo za trenutek, predno me je cev vsrkala. Bila sem na stropu in gledala sem svoje telo, pripravljeno za operacijo. To sem videla. Vedela sem, da sem na mizi, kovinski mizi. Vedela sem, da sem to jaz. Da, vedela sem, da sem to jaz. Videla sem kovinsko mizo in nato sem bila zunaj. Videla sem...vedela sem, da sem na mizi jaz, vendar se nisem niti ogledala, saj me je vsrkala cev.

Imela sem težave z vidom. Imela sem resne probleme z njim, kajti nikoli nisem videla in odkar pomnim, je bila to nekaj, kar sem si želela. Kako naj to povem? To je bilo kot poslušanje neznanih besed; čeprav je pomen neznan, vemo, da so to besede. In preje nismo nikoli ničesar slišali. Toda bilo je nekaj novega, nekaj, s čimer ne bi mogli povezati nobenega znanega pomena. Neke vrste "Kaj?!". To je bila neke vrste skrivnost. Hotela sem to. To je kot nekaj, po čemer sem hrepenela, pa vendar mi je bilo tuje.

In potem me je potegnilo v tunel. To sem občutila kot srk. Mislim, bilo je zelo nepričakovano. Bila je podobno občutku, ki ga imaš, ko vsrkaš špaget v usta. Mislim, da zveni to surovo. Čutila sem hiter tok zraka ob meni. Bilo je kot v velikem ventilatorju. Imela sem občutek, da sem v velikanskem, ogromnem ventilatorju. Bilo je temno. Zelo je bilo ozko, tako, da mi je bilo na nek način težko iti skozi. Toda ni me... ni me neprijetno stiskalo. Toda bila je kot, da je ozko, kot da ni dovolj prostora, da bi se raztegnila.

Bilo je nekaj podobnega oknu. Ne morem ga natančno opisati. Samo ponavljajoči občutki nečesa., da vidim, kako lahko to opišem ... to je kot nekaj, kjer je izhajal zrak; to je edina primerjava, ki si jo lahko zamislim, kot nekaj, kjer je del, kjer ni zraka in nato del, kjer zrak je. In nato zopet del, kjer ga ni in nato del, kjer je. Bila je, kot da so prostori... bili so vedno odprti. Toda bili so prostori, ki so bili zaprti in ki sem jih pustila za sabo. In ponovno so bili prostori, ki so bili odprti. Bilo je skoraj kot kletka. In tako greš skozi to stvar in občutiš ta "vsrk". Prav tako, kot sem ta srk čutila, sem ga tudi slišala.

In nato sem videla ljudi, mimo katerih sem šla. Nekateri so stali, nekateri so se gibali, kot bi šli ob meni. Toda niso bili neposredno z mano, kajti nismo se mogli dotakniti drug drugega. Nekateri so bili za mano, nekateri pred mano in nekateri so bili vzporedno. Imeli so oblike, podobne telesu. Tisti, ki so bili za mano, so mi izgledali resnično nesrečno. Zelo nesrečno. Tisti, ki sem jih pustila za seboj, so izgledali, kot da ne nameravajo nadaljevati, izgledali so zelo nesrečni. Videla sem potlačenost, ali vrsto .. Ne vem, kako naj to izrazim. Bilo je kot neke vrste hiranje. Toda, bilo je kot moj občutek tega. Bilo je skoraj več kot samo mentalen občutek, lahko sem jih bolj čutila, kot pa videla. Videla sem jih tudi, toda bili so daleč. Ne vem, kako daleč, ker nimam za to nobene primerjave. Toda na noben način se jih nisem mogla dotakniti.

Lahko sem stvari tudi slišala. Lahko sem slišala ljudi peti. In ljudje, ki so potovali z mano, so bili srečni. Niso bili žalostni. Prepevanje je prihajalo od spredaj. Lahko bi ga opisala kot .. bilo je besedilo, toda bilo je bolj kot vse himne, ki bi jih lahko kdajkoli slišali, zapete skupaj - himne kot hvalnice Boga - in še vedno bi lahko razločil posamezno. Toda bile so vse skupaj, in ničesar ni bilo, kar ne bi bilo v harmoniji. In tudi jaz sem glasbenik, in to me je osupnilo, vse te stvari zapete skupaj in ne zvenijo grozno. Toda niso. Bile so v popolnem redu, čeprav sem mislila, da niso. Vem, da se to sliši čudno. Niso bile v sozvočju, pa vendar so bile. To je bilo kot, da tisto, kar je lahko narejeno v redu tam, ne more biti narejeno v redu tu. In bilo je vsepovsod kot praznovanje. Toda ni bilo ničesar, za kar bi lahko rekli, da so bile žalostne himne, ki jih sedaj včasih pojemo o krvi, bolečini in podobnem. Radost me je popolnoma prežemala, ko sem se bližala koncu.

In nato sem videla moje življenje - veste, moje celo življenje do tedaj - pred seboj. Bilo je tako, kot je bilo v resnici, z mnogimi podrobnostmi, toda mimo je šlo zelo hitro. Vse sem čutila obenem. Kot, bila je nesreča, ki sem jo že pozabila. Bila je prijateljica Bunny, s katero sem hodila v šolo za slepe. In imela je razpelo, ki ga je varovala, in jaz sem si ga želela. Hlepela sem po njem. In ona ga je izgubila v šolski jedilnici in jaz sem ga našla. Slišala sem jo jokati za njim. In nisem ji povedala, da ga imam, in počutila sem se zelo krivo. Tedaj sem imela verjetno okoli osem let. In obžalovala sem to in si rekla: " Moram ji povedati". In povedala sem ji, da ga imam, da sem ga našla in da ne maram, če tako trpi. Rekla sem: "Moram ti priznati, da sem si ga malo izposodila. In nisem hotela, da bi se trpela, zato ti ga vračam.". In nato je ona predlagala, da si ga lahko včasih izposodim, da si ga lahko delimo, in to sem res sprejela. In takrat (v času obsmrtnega izkustva) sem ponovno občutila bolečino, krivdo in vse ostalo, samo močneje. In čutila sem njeno ljubezen in tudi se nekaj bolečine, ker ji nisem bila takoj povedala, da ga imam, ampak sem jo pustila nekaj časa jokati. In čutila sem tisti del, ki je govoril: "He, he, he, imam ga in ni mi ga potrebno dati nazaj." Lahko sem občutila vse občutke od tedaj. Toda videla sem se kot slepa deklica, ki je vse to delala. Gledanje je bilo čisto naravno. Še vedno sem bila prestrašena od tega, da vidim, toda istočasno sem čutila nekaj kot: "Dobro, to je sedaj tako, kot bi moralo biti. Toda ni tako, kot je bilo preje, ko sem bila slepa".

Pregled življenja se je zgodil takoj, ko sem zapustila tunel. Bil je zelo svetleč. In lahko sem videla iz daljave, da je bil zelo svetleč. In od daleč se je slišalo petje, ki je nato prihajalo bliže in bliže. In nato tudi luč. In točno ob koncu tunela se je zgodila ta življenska stvar. Videla sem cvetice, ki so bile neverjetne. In pristala sem na njih. Ko sem prišla iz tunela, sem grdo padla na cvetice. Skrbelo me je, da jih nisem poškodovala, toda nisem jih. Bilo je, kot da mi lahko mislijo ali nekaj podobnega, in so rekle: " Vse je v redu. Nisi nas poškodovala". Toda besed ni bilo. Bil je občutek, bil je bolj prenos misli, uganila sem, kaj so rekle. Toda lahko sem vzpostavila stik z njimi. Sporočila sem jim svoje občutke kot: " O ne, pristala sem na vas in vas ranila." In one so odgovorile: " Ne, nisi nas." In nato sem jih imela cel šopek. Hotela sem jih imeti nekaj in nenadoma so bile vse v mojih rokah. Nisem jih natrgala, same so prišle k meni.

Najbližji zemeljski vonj, za katerega mislim, da bi bil podoben, toda ni bil, je bil jasmin. To je najbližji vonj, za katerega sem mislila, da je enak tistemu, ki sem ga vonjala. In bil je kakor balzam. Ni bilo tako, kakor je vročega poletnega dne, toda bilo je zelo prijetno. In bilo je enostavno lepo. In bili so ljudje, in ljudje so peli, se smejali in se pogovarjali. In bila je trava. Trava je zelo dehtela. Tudi nekatere rože so bile drugačne.

Luč je bila vse naokoli in bilo je kot neke vrste zavetišče v parku. Bilo je kot, da bi bilo tam stebrišče. Toda glavna stvar, na katero sem se osredotočila, so bili ljudje in luč. Bilo je več stebrov in bila so vrata. Nedaleč so bila vrata, trdna vrata, toda niso bila točno tam, kjer sem bila jaz. Nisem bila točno pri njih. Bila je svetloba, svetloba. Resnična svetloba. Bila je trdna, toda imela je,. kako naj jo opišem .... bila je bleščeča. Zelo velika.

In tu je bila maja prijateljica, s katero sem bila hodila v šolo za slepe, in njeno ime je bilo Debby. In Debby in jaz sva bili zelo blizu, in ona je pravkar umrla, in bila je tam. Bila je vodenoglavka in na šoli so se veliko norčevali iz nje, ker ni bila, kakor so otroci govorili, "na tekočem". Toda ona in jaz sva veliko skupaj pohajkovali, delali sva okostnjake iz obešalnikov za obleko in lepilnega traku, dajali sva druga drugi stvari na obraz in delali se druge podobne stvari. Bili sva si res zelo blizu. Bila je ljubka. Bila je nekako počasna, ni dobro govorila in imela je težave z dihanjem. In otroci znajo biti zelo kruti, tudi slepi. Bila je ena mojih najdražjih prijateljic, kar sem jih imela, in velika ljudi se je norčevalo iz mene, toda to me ni skrbelo. Prišla je bliže k meni, kakor da me hoče objeti.

Tudi soseda, gospa Z., je bila tudi tu. Umrla je in njeno smrt sem res težko prenesla. Ko sem imela okoli devet in pol, deset let, je umrla, in tudi ona je bila tu. Vedela sem, da je tu, toda tega sedaj ne morem razložiti. Toda vedela sem, da je tam. Smehljala se je in sem mi približala. Bilo je, kot da je gospa Z. na eni strani, na moji levi, in Debby je bila na moji desni, in za njo je bilo drugo dekle, Diane, katero sem bila poznala v šoli za slepe in ki je umrla pri šestih letih v kopalnici poleg moje sobe. V banji je imela božjastni napad. Ona je bila še ena malo zaostala deklica, za katero sem skrbela in se z njo veliko ukvarjala. Vedno me je objemala. Lahko sem čutila, kaj hoče povedati, čeprav ni mogla normalno govoriti. Tega ne morem točno opisati, vendar je bilo podobno stanju, da je bila ona otrok in da sem jaz skrbela zanjo.

Toda sedaj so bile .. kot da sploh ne bi imele nikakršne starosti. Toda bile so starejše kot so bile. To zveni bedasto, toda ne vem, kako naj to povem na drug način. Bile so kakor brezletne ali brezčasne, toda bile so starejše, kot so bile v življenju. Hočem reči ... mislim ... kot, bili sta lepi. Obe sta bili res zelo lepi. Toda vedela sem, kdo sta. Debby je bila popolna, vem, kaj bi lahko rekli. Bila je sijoča. Njen obraz je bil svetal, jasen, srečen, in bila je .. gibala se je proti meni, bila je ljubka, in bila je kot .. Bila je kot neke vrste "ropotija", ko je bila se v svojem telesu. To je beseda, ki jo lahko uporabim. In mnogi otroci so jo zasmehovali. Sedaj je bila kot je bila .. ne vem, kako naj to natančno opišem, ni bila napihnjena. Bila je samo ... bila je ona, toda kot bi bila pozdravljena, izboljšana, ali nekaj podobnega. In bilo je, kakor da je to še vedno njeno bistvo, toda bilo je boljše. Bila je boljša, kot je bila, nič več ni bilo bolečin ali težav. Diane, ista stvar. Bila je. bilo je .. bolj sem jo čutila.

Bila sem tako ujeta v čustva, da ne vem, ali so bile oblečene. Samo prevzetost, in - to zveni zelo nenavadno - toda počutila sem se golo. Toda zdelo se mi je, da nisem popolnoma gola. Čutila sem, ko da bi bilo nekaj okoli mene, kar me je ohranjalo spodobno, toda ne veliko. Počutila sem se bosa. To natančno vem. Čutila sem, da je bilo vse, kar bi lahko imela na sebi ali kar sem imela na sebi, hlapno. Naslednja čudna stvar je bila, da niso govorile z mano. Debby, Diane in gospa Z. niso govorile z mano, toda dobivala sem občutja od njih, kot tudi sporočila, kdo so. Prepoznale smo druga drugo ... skoraj spiritualna stvar, ne morem najti besed za to. Debby se ni mogla povezati z mano, ker je potem prišel Jezus.

Nenadoma se je pojavil. Prišel je ravno pred mano, in je, brez besed, na nek način odmaknil gospo Z., Debby in Diane stran od mene. Vrgla sem se k njemu in vzkliknila: "Ti si tu! Hočem biti s tabo!" Toda to sem naredila, kot "misel misli", kar je edini način opisa. Imela sem občutek, da sem hotela samo, da bi me zaobjel, da bi bila del njega. In rekla sem: "Hočem biti s tabo. Hočem biti s tabo. Nočem te zapustiti." In on je rekel: "Moraš. Ni se prišel tvoj čas." Rekla sem: " Hočem vstopiti skozi vrata." In on je odgovoril: " Ne moreš iti k Očetu. Ni še tvoj čas. Moraš se vrniti nazaj."

Počutila sem se, kot da bi vse v meni hrepenelo po vstopu skozi vrata. Za trenutek sem vedela, da so Diane, Debby in gospa Z. tam, karkoli "tam" že je. Vedela sem, da so preko, toda prišle so me pozdraviti, prišle so me povesti tja. To sem vedela. Bila sem jim poslušna. Čutila sem luč, ki me je vlekla. Svetloba je bila vsepovsod naokoli, toda vrata so bila svetlejša. Dve stvari, ki sta bili svetlejši od ostalih, so bila vrata in Jezus.

Vse, česar sem se zavedala, je bilo neverjetno, bleščeča luč, ki jo je del mene komaj prenašal, je bila okoli, vendar sem jo se lahko prenašala. Bilo je, kakor da neposredno prihaja iz njega, kakor da je narejen iz nje. In bilo je, kakor da sem tudi jaz narejena iz nje, če je to sploh smiselno, toda moja ni bila tako močna kot njegova. Svetloba je bila tudi okoli njega, kot ... prihajajoč iz njega, kot žarki. Toda bila je neprekinjena. Toda bili so deli, ki so ga obkrožali in obdajali v obliki zvezde. Tega ne morem popolnoma opisati. Toda bilo je, kot bi bili okrog njegove glave žarki. Bilo je, kot bi bil del okrog njegove glave svetlejši in bolj razdeljen. In imel je točke, kjer je svetloba prihajala iz njega. Ni bil enotna, medtem ko je bila svetloba iz njegovega telesa bolj enotna, bolj enolična.

In nič ne more biti skrito. Počutila sem se - to ne mislim v obredno religioznem pomenu - počutila sem se golo. In kot da je on lahko vedel vse o meni, čisto vse, celo več kot sem vedela sama. In to je bilo neke vrste: "Na nek način se tega bojim." In še, hotela sem biti del njega. Bila sem kot del tiste pesmi, veste, ki jih pojejo o zaljubljencih, pri katerih hoče en oditi, drugi pa ne. To je neka vrsta podobnosti. In ljubezen na koncu zmaga. Veste, moj strah je bil popolnoma premagan, strah pred njegovim prodornim pogledom. Potem sem mu pustila gledati skozi mene, popolnoma, in nisem več hotela pobegniti pred njegovimi očmi, ko sem mu povedala, da hočem iti skozi vrata, in začela sem popuščati. Toda del mene se je boril, da bi ostal tam, drugi pa bi se vrnil, kajti čutila sem, da nekaterih stvari še nisem končala. Ko pa sem gledala njega, sem čutila, da se nočem več vrniti nazaj.

Ni mi bilo dovoljeno vstopiti skozi vrata, kajti Jezus mi je rekel, da ne smem. In dodal je, da moram nazaj, in zato ni dovolil Debby in gospe Z., da bi se me dotaknili. To jim je blago preprečil. Bil je svetlejši kot karkoli ali kdorkoli. In bil je tak, da nisem mogla stati ob njem, bil je tako lep, in morala sem biti pri njem. Bila sem eno z njim. Počutila sem se kot .. kot .. počutila sem se ponižno in kot, da nisem mogla verjeti, da je bil tu. Bil je tako svetal, tako ljubeč, in počutila sem se kot .. kot, da me pregleduje, da vidi, kaj sem naredila, moje napake in stvari, ki sem jih naredila prav, da vidi vse. Popolnoma me je sprejel in me ljubil, kakršna sem bila. Čutila sem ga. Izhajalo je iz njega. Hotela sem samo, da bi me na nek način ovil, da se ne bi ločila od njega. Vrgla sem se pred njega in rekla: "Hočem biti s tabo! Hočem biti s tabo!" Čutila sem toliko ljubezni in miru, da se nisem hotela vrniti. In on je dejal: "Moraš se. Ni še tvoj čas."

In potem je nenadoma vse izginilo, takoj za tem, ko je rekel: "Ni še tvoj čas." In je rekel: "Moraš se še učiti", in njegov glas je pojemal, vse je izginjalo."Moraš se še več naučiti o ljubezni in odpuščanju", in potem sem začutila zamolkel padec. Težave in bolezni ... strašno .. kako naj to opišem. Bilo je strašno. Čutila sem, da se gibljem zelo hitro, občutek je bil podoben srku v cev, samo obraten. Ponovno sem čutila veter, in čutila sem "srk", samo, da ta ni bil prijeten. Kasneje sem ugotovila, da sem bila precej grobo vržena nazaj. Po tem sem se počutila zares težko; naslednja stvar, ki se jo spomnim, je bilo moje telo, polno bolečin. Ko sem se zbudila, sem bila zares bolna, in moja mati je bila z mano. Rekla je: "Fant, mislili smo, da te bomo izgubili."

Delala sem kot glasbenica, kot pianistka in pevka v restavraciji. Neki ljudje so me hoteli odpeljati domov; bili so pijani. Samo ponudili so se, ker sem bila slepa in uboga, in so me slišali, ko sem govorila o tem, da bom poklicala taksi. Menager mi ni hotel odpreti pisarne, da bi od tam telefonirala. Morala sem se odpeljati domov s temi ljudmi, saj nisem imela druge izbire. In tako smo se obrnili na cesti in se zaleteli v zaščitno ograjo. Obrnili smo se in izgubili kontrolo. Potem je rekla Shirley: "O moj Bog, zaleteli smo se!" In nato je zakričala, zakričala sem tudi jaz in to je zadnja stvar, ki se jo spomnim.

Nato sem bila na ulici nad svojim telesom, ki je ležalo na ulici. Bila sem zelo visoko, toda lahko sem se videla ležati na pločniku. Gledala sem se nekaj časa, dokler niso prišli pome in me odpeljali v bolnišnico Harborwiev. Prišli so reševalci, mi prerezali obleko, me dali na nekakšno oporo in me odpeljali v Harborwiev.

Bila sem pod stropom. Spominjam se zdravnice, ki je govorila, da krvavim iz ušesa in da mogoče ne bom več slišala. Kričala sem ji: "Jaz sem tu! Zelo dobro te slišim! Me ne slišiš? Tu sem! Dobro mi je." Bila sem jezna. Bila sem resnično prizadeta in jezna, ker me ni mogla slišati, kajti kričala sem z vso močjo, toda izgledalo je, kot da za njih sploh ne obstajam. Za njih nisem obstajala. Oni zame so, toda jaz za njih nisem.

Prepoznala sem to stanje, veste, v katerem sem že bila, in vse te stvari. Toda nekatere stvari so bile drugačne. Svoje telo leta 1963 nisem videla taka jasno, kot sem ga sedaj. Bilo je podaljšano, veste, kot .. in nikoli preje nisem poskušala vpiti na nikogar, ali kričati na kogarkoli. To je bilo novo. Imela sem občutek: "Zopet sem tu." In del mene je hotel vedeti, če bom ... Spominjala sem se, kaj je Jezus rekel: "Ne moreš še k Očetu", in zanimalo me je: "Zanima me, ali bom tokrat lahko odšla k Očetu?"

Bilo je lepo, ogledovati si, toda bilo je tudi zmedeno. Bila sem v neke vrste šoku. Čutila sem neko vrsto omamljenosti. Verjetno je bilo več faktorjev, ki so vplivali na to. Soočen si z dejstvom, da si mogoče fizično mrtev, ali da si blizu tega. Bil je šok ... gledati, kaj se dogaja. Bila sem nekoliko omamljena in zmedena, pa tudi srečna, stanje, kateremu sem se prilagodila. Na nek način kot: "O, to je to, kar se je zgodilo. Dobro, stvari si bom morala urediti, da jih bom lahko obvladala."

Bila je neke vrste usoda. Ne vem natančno zakaj, toda poskušala sem .... del mene se je poskušal vrniti v telo. Drugi del se je zunaj dobro počutil. Bila sem zelo lahka. Počutila sem se kot stvari, ki niso pomenile ničesar. Kot da vidim, kako lahka ta povem. Kot vse .. lahko sem prodrla v vse. Bila sem kot nič, kar pomeni vse, razen jaz. Bila sem sama tam, toda drugih stvari se nisem mogla več dotakniti. Hotela sem se povezati, toda nisem se mogla. Počutila sem se, kot da sem vržena stran od sebe, in del mene je hotel iti, in drugi del ni hotel iti. Hotela sem govoriti z ljudmi, toda niso me mogli slišati. Nato sem odšla skozi streho. Enostavno sem odšla. Videla sem luči, toda nisem vedela, od kje prihajajo. Bila sem omamljena z občutkom, da se lahko gibljem. Bilo je kot .. to zveni noro, toda bilo je kakor podoba psa, igračke, ki se valja po travi. In ne skrbi, kje se valja ali celo, kam se valja. Sama valja se. To je bila take vrste stvar. Nisem .. resnično nisem pazila. Bila sem samo občutek, da se lahko prosto gibljem. Omamljena je beseda, ki bi jo .. skoraj zastrupljena z njo, ali .. zastrupljena ni prava beseda, omotična bi bolj ustrezala.

In potem sem slišala, iz daljave sem slišala najlepše .. bilo je kot pesem vetra. Bili so vse vrste zvokov, kakršne si lahka zamislite, od zelo nizkih do resnično visokih, vse zmešano skupaj. Kot vrsta ... kot glasbenici mi je bilo to zelo privlačno. Bila je toliko različnih tonov, da si nisem niti predstavljala, da je to mogoče. Bili so zvoki, ki jih na zemlji niti ne poznamo. Bili so drugačni.

In potem sem bila ponovno vsrkana v to mrežasto stvar, v kateri sem bila prejšnjič. Bil je isti občutek vstopa ... mimo teh odprtin. Bilo je temno, toda prati meni je prihajala svetloba, oziroma, dejansko sem jaz prihajala proti njej. Toda ograjen prostor sam je bil temen. Mislila sem: "Rada bi vedela, zakaj izgleda tokrat drugače?" In razmišljala sem: "Prvič je izgledalo kot cev, sedaj pa kot mreža." Spominjam se, da sem imela takšne vrste občutkov ali misli, čudeč se, zakaj je tokrat drugače.

Za mano je bilo nekaj ljudi. Nekaj jih je bilo pred mano. Nekaj jih je bilo ob meni, kot prejšnjič. Toda tokrat nisem videla potrtih ljudi. Opazila sem samo več vetra. Leta 1963 je bilo to kot vsrkavanje špagetov, sedaj pa bolj kot zavijanje vetra skozi krošnjo.

Nato sem prišla do konca in ponovno sem slišala himne. Izpadla sem kotaleč. Samo nežno sem bila izvržena. Ta ni bila "izstrelitev" kot prejšnjič, ampak je bilo bolj blago. Zavedla sem se, ležeč na travi.

Vse je bilo v različnih odtenkih svetlobe. Bilo je kot vsakovrstno lesketanje. Ponovno so bile tam rože, vendar tokrat nisem bila na njih. Sedaj sem bila na travi. Vse stvari so imele različne sence in vse je bilo svetlo. Vsi so bili narejeni iz luči in jaz sem bila iz luči. Bila sem bolj kot zavest tega kar luč pravzaprav je. Samo .. bila sem sposobna vedeti, kar je bila; kar hočem reči je, da sem vedela, o čem bi ljudje govorili. Toda sedaj seveda tega ne morem več. Toda ... od te izkušnje in tiste iz leta 63 vem ... Imam nekaj zmožnosti zaznave, kaj mislijo.

Bil je cel spekter svetlobe tudi pri rožah, kot sem opazila. Svetloba je bila povsod v nasadu, toda bila je intenzivnejša ob cveticah. In ptice ... vse so bile svetle. Toda nekatere so bile svetlejše kot druge. Bile so različne svetlobe. To je edini način, da to opišem. In različni odtenki. Toda ne vem, če so bile barve. Ne vem, kako naj to povežem z barvo. Toda vem, da so bili različni odtenki svetlobe in različni načini ... Bili so različne odsotnosti in prisotnosti svetlobe.

In Debby in gospa Z. so bile ponovno tam, prav tako tudi Diane. Izgledale so zelo podobno kot leta 63. In izžarevale so iste občutke, ko so me pozdravljale. Takrat je izgledalo intenzivneje, mislim na dobrodošlico. In moja babica je bila bolj oddaljena; umrla je pred dvema letoma. Komaj sem jo lahko videla, toda vedela sem, da je tam. In zavedla sem se, da se premikam proti njej, bolj kot so se pomikali drugi, kajti hotela sem objeti babico. Tokrat je bil z gospo Z. tudi gospod Z..

Imela sem občutek, da vem vse in da ima vse smisel. Kako naj to razložim? Kot, da bi na vprašanja, ki sem jih imela, lahko dobila odgovore prav tu. In da bi lahko tu našla odgovor na karkoli. Vedela sem samo, da je bilo tu ... ta prostor je bil kraj, kjer bi našla odgovore na vsa vprašanja o življenju, o planetih, Bogu, o vsem. Vedela sem, da so tu odgovori. In to je bil neke vrste prostor ... prostor je bil kot vedenje. In čutila sem kot ... Čutila sem, kakor da brez spraševanja vem stvari, odgovore o življenju in o stvareh, ki so me vedno zanimale.

Ena stvar ... vedno sem imela težave s Sveto trojico. Z doktrino Svete trojice. Zelo jasno so mi razložili, da sta Bog Oče in Jezus eno, toda ločena. In to sem potem vedela. To je bilo kot matematika ali naravoslovje, toda za matematiko ali naravoslovje nisem bila preveč nadarjena. Te stvari sem nepričakovano domala intuitivno razumela, stvari iz računstva in o načinu, kako so narejeni planeti. O tem nisem ničesar vedela, pa tudi, ko sem odšla, me je znanje o tem zapustilo. Znanje je bilo na tem mestu in tukaj ga moraš najti. In celo besede. Kot jeziki in komunikacija. In ljudje so zmožni razumeti drug drugega. Jeziki postanejo nepomembni, kajti obstaja način, da so lahko razumljeni. Kratkomalo sem jih neposredno razumela. In ... različne stvari so preplavile mojo glavo. Vedela sem .. zdelo se mi je, da ni ničesar, kar nisem vedela. Mislim, kot kakšna vsevednost.

In nato je bil tu Jezus. Enostavno je bil tam. In je rekel: "Pozdravljena." In nato me je objel. Bila sem zelo vznemirjena zaradi te stvari z znanjem in sem začela mentalno brbljati, kajti ta je bil pogovor s prenosom misli, ne z besedami. Zdela se mi je, da sem se skoraj spotaknila sama ob sebe, tako sem bila razburjena zaradi vsega tega znanja, ki sem ga našla tu. Govorila sem, kako sem razburjena zaradi razumevanja stvari okoli planetov in zvezd in drugih stvari, ki sem jih tedaj začenjala razumeti. In on je dejal: "Tu je vse lepo, vse je skladno. Ti boš to našla, toda sedaj ne moreš ostati tu." In dodal: "Skozi vrata še ne moreš iti."

In nato, močno ... naj vidim, kako naj ta izrazim .... bilo je ... razočaranje, tako lahko to imenujem. Toda bila je več kot razočaranje. "Izguba ljubljene osebe" bi bil pravi opis. Občutila sem resnično izgubo. Rekla sem: "Želim, da mi ne bi bila treba oditi", toda, ko je rekel: "Vrniti se moraš in imeti otroke", sem izgubila vsako upanje. Čutila sem, da je ta stvar, ki jo moram narediti. In je rekel: "Odšla boš nazaj in imela otroke." (In od takrat, ko se je to zgodilo, sem izgubila tri in imela tri.) In je dodal: " Prav tako se še nisi naučila lekcije o ljubezni in odpuščanju." Spoznala sem, kaj so te lekcije. Zagotovo sem to spoznala; vesela sem, da mi ni ta povedal. Nato mi je rekel, naj sedaj grem.

Imela sem zlom lobanje, rane na vratu, hrbtu in nogi, bila sem nezavestna. Občasno imam težave rokami in nogami.

Po tem dogodku sem študirala vse, kar sem lahka našla o Bogu, Svetem pismu in podobnih stvareh. Največ sem se ukvarjala s stvarmi, temelječimi na Bibliji. To je bila zaradi namere, da nekako najdem .. odgovor.

In tudi ... greh. Veste, kot bi preučevala greh. Psovala sem, in podobne stvari. Toda nikoli nisem delala velikih grehov in mislila sem: "Nič tako strašnega nisem storila." Vse je kršenje zakona. To sem se naučila. To je edina stvar, v katero sem po svojem drugem obsmrtnem doživetju resnično prepričana. Vse, kar počnemo, pa naj bo to psovanje, rop, umor, .... ali pretepanje žene, utaja davkov, karkoli - mislim, da je greh. Zaradi tega, kar sem povedala o ne-obsojanju in tudi zaradi dejstva, da sem po tem imela toliko stvari ... ko sem bila oropana in skoraj umorjena, in take stvari so se mi zgodile, da sem ... mislim, to so bili dobri vzvodi za učenje odpuščanja. Naučila sem se ljudi bolj ljubiti, in ločiti greh od grešnika.

Če je kdo o meni rekel kaj slabega ali si napačno razlagal moje namene, ali če me je kdo obtožil za nekaj, kar nisem storila, sem bila zelo prizadeta in sem jokala in dobesedno zbolela ter za dalj časa odšla v posteljo. In sem si dejala: "Tega si ne bom nikoli več naredila. Našla bom način, da bom ravnala pravilno, četudi bo to zelo prizadelo to osebo. Ne bom dovolila, da me prizadene ali me .." To bi me spominjalo na grozen občutek iz otroštva, ko sem hotela umreti. Odločila sem se, da ne bom padla v tako razpoloženje.

Lekcija je bila samo učenje, kako bolj skrbeti zase. In ... to je del ljubiti samega sebe, paziti nase, ne glede, kaj kdo poreče ali kaj se lahko zgodi. In da me to ne sme spraviti v obup. In poskušam imeti zdrav pogled na stvari, ne pa biti potrta.

Čutim istovetnost z Abrahamom in s tem, kako je obljubil Izaka. In ko je bil Izak rojen, mu je Bog rekel, naj vzame Izaka in naj mu ga žrtvuje, in ker je bil ta pripravljen to storiti, .. Smisel tega je, da je Boga ubogal in naredil .... samo narediš ... naredim, kar Bog hoče v danem položaju. In, da poskušam biti ljubeča, kot sem le lahko.

To je stavek, ki ga velikokrat slišijo tisti, ki naj bi bili po mišljenju prisotnih mrtvi. Zgodi se, da se "pokojnik" vrne, včasih celo z presenetljivo zgodbo o tem, kaj se je zgodilo po tem, ko je "umrl". Večina ljudi svojo zgodbo zadrži zase, saj se bojijo, da jih bodo imeli poslušalci za neumne, zato so redki opisi teh, tako imenovanih obsmrtnih doživetij, še toliko bolj zanimivi. Pripoved Huana Silveria, zdravnika s Kube, bi lahko uvrstili nekje na rob obsmrtnih izkušenj. Bolj bi ustrezal termin "izventelesna izkušnja v času smrtne nevarnosti". Dogodek na področju onostranskosti ni toliko dramatičen, v njem ni že preje umrlih sorodnikov ali prijateljev, v njem ni nadnaravnih bitij, ni značilne svetlobe, je pa toliko bolj natančen v opisu realnega, tostranskega, preverljivega dogajanja. Največja vrednost Huanove zgodbe pa je vpliv dogodka na njegovo nadaljnjo življenje, na njegovo intenzivno duhovno rast.

Bilo je temno in droben dež je pršil s kovinsko sivega neba. Bil je začetek januarja 1932 v predmestju Havane, kjer sem se rodil in kjer sem preživel prvih deset let svojega življenja. Ko sem se vrnil iz šole in pazljivo naredil domačo nalogo, sva se odšla s prijateljem Carlosom za več ur kotalkat. Bila sva zelo dobra kotalkarja, najboljša v naši starostni skupini. Svoje spretnosti sva zelo rada razkazovala, posebno pred dekleti.

Obrnil sem se Carlosu in rekel: "Carlos, ta avto je prepočasen. Prehitiva ga!"

Ker sem bil na zunanji strani, sem zavil na pas nasproti prihajajočih vozil. Nadaljnjih dogodkov se ne spominjam jasno in natančno. Izgledalo je, kot bi se združila kaos in katastrofa. Spominjam se umazanega, mastnega podvozja nad mano. Z glavo sem udaril v avto. Boleč udarec glave ob žaromet je razbil žaromet in prebil mojo lobanjo. Skoraj istočasno mi je udarec ob prednji odbijač zlomil stegnenico. Avto je z levim kolesom zapeljal preko moje desne noge pod kolenom in zlomil še dve kosti. Sam ne vem kako sem dobil tudi poškodbe prsnega koša, kjer je bilo zlomljenih šest reber.

"Ne premika se. Verjetno je mrtev!"

Dobri Samaritan je rekel: "Mislim, da je fant mrtev."

"Juanin, Juanin, Juanin."

Ponovno sem lebdel v bližini velike kirurške svetilke, ki je visela nad kovinsko preiskovalno mizo. Prepoznal sem dr. Vinajerasa še predno sem ga zagledal s svoje opazovalne točke. Njegov glas je bil visok, včasih nosljajoč. Prepoznal sem tudi dva njegova pomočnika, kajti z očetom sem pogosto prihajal v bolnico. Eden od asistentov mi je začel čistiti rane. Obraz je bil najbolj okrvavljen del mojega telesa. Ko so očistili obraz, me je dr. Vinajeras takoj prepoznal.

"Torej to storite takoj" je dejal dr. Vinajeras z živčnim in rahlo tresočim glasom.

Neverjetno, toda kljub težkim poškodbam, sem nesrečo preživel. Veliko let pozneje, ko sem bil mlad zdravnik in sem opravljal specializacijo iz pediatrije, me je obiskal dober prijatelj Carlos, rentgenolog na univerzitetni kliniki.

"Juanin, se spominjaš dogodka, ko sva se skupaj kotalkala in te je avto skoraj povozil do smrti?"

"Velikokrat si mi govoril o tvojih 'halucinacijah', ki si jih imel ob prevozu v bolnico ter v bolnici."

"Ja in kaj potem?"

"Prebral sem knjigo dr. Moodyja z naslovom Življenje po življenju in to, o čemer si mi govoril, najbrž sploh niso bile halucinacije. Izgledajo bolj kot izventelesne izkušnje. Na, preberi to knjigo."

Dal mi je knjigo in brez komentarja odšel.

Od začetka se nisem dosti oziral na Carlosove besede "izventelesne izkušnje". Kaj za vraga bilo to bilo? Po nekaj dneh sem prijel v roke dr. Moodyjevo knjigo, ki je doslej nedotaknjena ležala na nočni omarici, in jo začel brati. Ko so minevali dnevi in sem napredoval z branjem, sem našel več in več podobnosti med svojo izkušnjo in opisanimi primeri. Veliko ljudi, ki jih je izprašal dr. Moody, je omenjalo odsotnost bolečin kljub hudim fizičnim poškodbam. Pokazali so, kako se lahko spomnijo svojih doživetij še leta zatem. Pri moji izventelesni izkušnji se spominjam, da sem bil ves krvav in razbit in umazan, in kljub temu tako moje fizično kot duhovno telo nista čutila bolečin ali skrbi. Presenečen sem bil tudi, kako jasno se je vse pojavljalo. Bilo je mračno, vendar je bila vsa okolica, vključno z mojim telesom, svetla. Pol stoletja kasneje so vse te izkušnje če vedno jasno vtisnjene v moj spomin, kot bi se nesreča zgodila pred nekaj dnevi.

Vzgojen sem bil v katoliški veri. V času nesreče sem bil dijak LaSalle klasične gimnazije. Moje religiozno življenje je bilo zelo rutinsko. Delal sem stvari, ki so jih pričakovali od mene, kot na primer obisk cerkve ob nedeljah. Po nesreči pa sem doživel nekaj, kar bi lahko opisal kot duhovno prebujenje. Spominjam se miru z vsem vesoljem. V svojem prostem času sem se velikokrat sprehajal pod dolgim nadstreškom, ki je obkrožal našo hišo, in molil rožni venec, vendar ne mehanično, kot sem to često počel pred tem, ampak z globokim in poštenim duhovnim občutkom, ki ga nisem posvečal nekemu določenemu bogu, ampak Stvarniku, kdorkoli je to že bil in kjerkoli je že bil. Mogoče celo ni bil nadnaravno bitje ampak nekaj - ne morem ga opisati - sestavljeno iz ljubezni, občutij, eterične oblike, zagotovo pa ne materialen in definiran z običajnimi merili ali oblikami. Bil je občutek povezanosti z nečem neotipljivim, toda kljub temu nekje obstoječemu, mogoče obstoječemu celo vse naokoli v vesolju, presegajoč prostor in čas. Resno sem celo razmišljal, da bi življenje posvetil religiji.

Ko sem kot mladenič opravljal pediatrično prakso v Univerzitetni kliniki, sem bil vedno presenečen nad strahom pred smrtjo, ki je bil običajen pri malčkih. Pravim, da sem bil presenečen nad tem skoraj splošnem strahu pred umiranju, medtem ko jaz nisem mogel čutiti na ta način. Smrt sem si razlagal kot del življenja. Rodimo se in umremo. Čutil sem, da sta oba dogodka naravna pojava. Rodite se in umrete in vmes se zgodijo nepredvidljive stvari, toda če se nekdo ne boji roditi, zakaj naj se boji umreti? Še posebno, ker čutim, da je nekaj po tem, življenje po smrti.

Spominjam se filozofskih razprav z mnogimi kolegi o tej temi, toda vsi so imeli razlago za strah pred umiranjem. To je del nagona po ohranitvi, to je strah pred bolečino in trpljenjem, to je strah pred vstopom v neznano. Vstopom v neznano! Toda jaz sem bil v neznanem, ki pa je bilo realno in prijetno.

Nekateri skeptiki so govorili, da se ne bojim smrti, ker nisem bil, razen pri opisani nesreči, nikoli blizu smrti. Za tiste, ki to govorijo, povem še eno zgodbo:

Star sem bil 26 let, ko sem imel vnetje slepiča in nevarno pooperacijsko komplikacijo: vnetje potrebušnice. Nekega jutra sem nenadoma in nepričakovano začutil močno potrebo po izpraznjenju črevesa. Oblečen sem bil v belo pižamo in takoj, ko sem zagledal na obrazu medicinske sestre strah, ko je gledala na spodnji konec postelje, sem vedel, da so nastopile težave. Pižama in rjuhe so bile prepojene s svetlo rdečo krvjo. Imel sem močno notranjo krvavitev. Ulegel sem se nazaj in se odločil, da bom tiho počakal na prihajajočo smrt. Toda strahu ni bilo.

  Nazaj na vrh strani

 Nazaj na domačo stran IANDS Slovenija