Za fotografijo me je navdušil brat in prav tako mu gre zahvala tudi za jamarstvo, saj me je kot srednješolca napotil v Jamarski klub Železničar, katerega član sem vse od leta 1987. Kmalu po prvih jamarskih akcijah me je začela zanimati jamska fotografija in minila so prva leta spoznavanja ter nabiranja izkušenj. V času klasične fotografije je bil to “malce” daljši postopek kot je danes v času “instant” digitalne fotografije. Z velikim zanimanjem sem prebiral jamarsko literaturo in se navduševal nad mojstrstvi predvsem Ursa Widmerja in Kevina Downeya. Prvi resnjši jamski posnetki so nastali v začetku devetdesetih, ko sem kupil rabljenega Olympusa OM-2sp, kasneje pa se mu je pridružil še OM-4Ti. Oba mi kljub ekstremno težavnim jamskim razmeram še danes delujeta brezhibno. Slikam na diafilm in spadam verjetno še med zadnje “norce”, ki jame fotografirajo na ta način. En sam pogled na diapozitiv in kasneje diaprojekcija pa odtehtata vse tegobe jamske fotografije.
Sprva sem fotografiral jamarske akcije, kasneje pa so bile akcije namenjene predvsem fotografiranju. Brez dolgoletne pomoči prijateljev in prijateljic iz jamarskega kluba si kaj takega sploh ne bi mogel privoščiti. Sam pri tej zvrsti fotografije ne moreš narediti veliko. Lahko se predaš eksperimentiranju in postavljaš fleše do onemoglosti, vendar pa potrebuješ za prikaz dimenzij jamskega prostora vsaj eno človeško figuro. Drugače je seveda pri fotografiranju kapnikov, detajlov in makrofotografiji. Tam se lahko do obisti predaš kreativnemu fotografiranju.
Fotografiranje v jami je sila zoprna reč. Vsak, ki je jame že kdaj obiskal, se je lahko dodobra spoznal s “tapravo” temo. Seveda nimam v mislih klasične vožnje z vlakom po Postonjski jami, temveč obisk podzemlja s karbidko ali električno svetilko na čeladi. Kljub dejstvu, da mi fotografska oprema ves čas predstavlja nepotrebno obremenitev in hkrati neštetokrat prekolnem do skrajnosti blatno transportno vrečo s stativom, se vsakega obiska jame izredno veselim. Občutek fotografiranja ogromnih in zakapanih pa tudi zelo ozkih in blatnih prostorov obdanih z večno temo in jih primerno osvetliti, je nepozaben do konca življenja.
Preizkusil sem se tudi na raznih natečajih, kjer sem dosegal vidne rezultate, napisal nekaj člankov o jamskih raziskovanjih in objavljal v knjigah in revijah, razstavljam pa bolj malo. Za tovrstno predstavitev je potrebno vložiti veliko energije in časa, na žalost pa te na koncu pičel obisk ali premajhen interes lahko razočara. No, ponavadi so vsaj otvoritve dobro obiskane. Vseeno me je na razstavi v Cankarjevem domu razveselilo nekaj zelo prijetnih misli v knjigi vtisov. Navdušujem se tudi nad multivizijami (digitalnimi kot tudi klasičnimi), zadnje čase pa tudi s stereofotografijo.
Kot oblikovalec in fotograf računalniške revije Monitor se z digitalno fotografijo srečujem od konca leta 1998, ko smo “upokojili” klasično fotografiranje izdelkov in prešli na digitalni “film”. Kasneje sem pričel za revijo Monitor pisati članke o digitalni fotografiji in preizkušati digitalne SLRje, kar počnem še danes. Vendar pa me kljub kakovosti in obsežnih možnostih kasnejše obdelave posnetka še niso povsem prepričali. No, pustimo se presenetiti.