Požiralnik pri Zg. Križkem jezeru - četrtič 15. oktober 2007
V petek 12. 10. 2007 zvečer smo šli gor jaz, Ines in Jernej. Ponovno smo se odločili za pot iz Vrat. Snega je ostalo zelo malo bolj v zametih in grapah pa še ta je pomrznjen. Spali smo v zimski sobi Pogačnikovega doma. Oskrbniki so ravno pospravljali in smo pri njih celo zastonj čaj dobili. V jamo sva naslednji dan šla samo Jernej in jaz, Ines pa se je z Gorazdom, ki nas je zjutraj prišel pogledat odpravila na par okoliških vrhov. Gorazd je celo imel sabo plezalno opremo in je računal, da bo kdo od nas imel kakšen kombinezon viška. Žal ni bilo tako. Namen je bil opremiti čim dlje. V ta namen smo seboj zvlekli še nekaj štrika, nekaj pa sta ga pustila v prvi akciji Bole in Mojca pri kočarjih. V jamo smo odnesli tudi tega, ker tisti v koči dokazano ne zdrži več let na istem mestu. Še ta nov se je našel le po temeljitem iskanju. Zunaj je bilo malo severovzhodnika sicer pa jasno. Kljub vsemu sem se uspel ogreti šele v jami. V glavnem je ta nov šaht po razširitvi globok morda 40 m ali pa še malo manj, spodaj je pol polička 2,5 m od tam pa še kakih 8 m dol. Na dnu zadnjega šahta sta 2 ožini skozi kateri piha. Bolj perspektivna je spodnja, ki je morda meter dolga in po Jernejevih besedah zahteva kake 2 uri dela. Na drugo stran pada kamen morda 5 m ali pa še malo manj. Na drugo stran se ne vidi. Iz napisanega je razvidno, da je naslednjič nujna tudi inženirska sekcija. Miha Staut, JKŽ

Požiralnik pri Zg. Križkem jezeru - tretjič 27. avgust 2007
V soboto zvečer smo se iz Vrat po poti skozi Sovatno proti Požiralniku pri Zgornjem kriškem jezeru odpravili Jerko, Nebi in midva z Ines. Za to pot smo se odločili, ker so nam ovinki vršiške ceste in vlečljivost poti iz Zadnjice zrasli že čez glavo. Večjo težavo predstavlja prečenje melišč in nočno iskanje prehodov, ki je ponekod tudi izpostavljeno. Ta pristop sva na srečo z Ines že poznala tako, da iskanje ni predstavljalo večjih težav. Naslednje jutro nas je Nebojša pozdravil okrog 7.30. Vseeno pa smo se tako obirali, da smo v jamo šele malo po 10 uri. Jaz sem najprej malo popravil smer. V prvem breznu naredil še eno sidrišče v breznu Cejeve kalvarije pa še dve. Tam se sedaj izogneš vodi skoraj v celoti. Problem je bila zopet skala, ki je skoraj povsod na drobno napokana in se ti pod svedrom kar kruši. Na koncu sem še uredil dolžino zank na sidriščih tako, da je ostalo od stotke morda še 25 ali 30 m. Jernej se je medtem lotil širjenja meandra pred že razširjeno ožino, ki je obetala nadaljevanje. O kakovosti skale pove nekaj tudi granulacija grušča, ki je nastal po njegovi obdelavi vogalov. Medtem je prišla Ines, ki je z Nebojšo vstopila v jamo približno 2 uri za nama. Nebojša se je žal moral kmalu obrniti, ker je bil že v vhodnem rovu povsem premočen. Nad novim breznom smo zavrtali v strop, ki je obetal še največjo trdnost. Vanj sva se spustila le midva z Ines, Jernej pa se je odločil za povratek, ker se je v meandru, skozi katerega kar prijetno vleče, dodobra namrazil. Po ožini se zadeva se takoj krepko razširi v brezno šrirne 3 do 4 m in dolžine kakih 7 m. Zadeva pol piči dol mimo nekih mostičkov do dna brezna ki je kakih 35 do 40 m pod drugim sidriščem. Sledi kratek skokec in že si nad novim prostornim breznom. Razočarano ugotovim, da sem na koncu štrika. Za mano se pridrsa še Ines. Na dnu brezna, ki je kakih 15 m nižje, se vidi blokovni grušč in odtok vode v verjetni nov meander, ki se zdi prehoden. Prišla sva torej do 50 m nižje naprej pa se vidi v brezno globoko kakih 15 m. Nazaj grede sem skušal v novem breznu nadelati še eno sidrišče, ker te v spodnjem delu tušira in je raztežaj kar dolg. Vendar sem Hiltiju med tem, ko sem ga vlekel iz transportne vreče odpulil celo glavo. Pot preko melišč in nazaj čez Sovatno v Vrata je potekala brez pretresov. Miha Staut, JKŽ

Jamarski tabor JKŽ 15. avgust 2007
Od petka 27.7.2007 do petka 3.8.2007, je v Matarskem podolju, točneje na Strženu v bližini Podgrada in Račic, potekal jamarski tabor JKŽ. Taborili smo ob zapuščeni vojašnici pri Račiški pečini. Tabora so se udeležili: Ivan Klemenčič, Mateja Ferk, Iztok Trček - Jolbe, Milan Hornak, Petra Gostinčar, Miha Melink - Glumac, Mojca Vrviščar, Boštjan Vrviščar -Hillary, Miha Čekada z družino in Uroš Stepišnik - Stepo. Preiskovali smo severozahodni del Stržena ter vzhodno in zahodno pobočje Kovačevega stržena. Kot je v navadi v tistih koncih, je jam še vedno veliko. Našli smo 31 novih jam, od katerih smo jih uspeli 28 že registrirati in oddati na kataster. Mateja Ferk, JKŽ

Požiralnik pri Zg. Križkem jezeru 11. avgust 2007
V petek v popoldanskih urah smo se Milan Ferran, Peter Gedei, Ines Klinkon in jaz odpravili proti Zadnjici z namenom obiska Požiralnika ob zgornjem kriškem jezeru, ki v klubu že nekaj mesecev buri duhove. Vremenska napoved ni bila najbolj rožnata in tudi najbolj zgodnji nismo bili. Iz izhodišča v Zadnjici smo se proti Pogačnikovem domu začeli vzpenjati šele ob 20.30. Oslabljeno višinsko jedro hladnega zraka, ki naj bi visokogorju prineslo predvsem popoldanske nevihte se v tistem trenutku ni zdelo zelo švoh. Po nas je scalo celotne tri ure vzpona in ni resno prenehalo tudi, ko smo se zjutraj začeli izmotavati iz odej v zimski sobi. Ko je po podih povlekel še blagi do zmerni severovzhodnik pa je postalo tudi mraz. Kljub slabemu vremenu se nam je zdelo neumno, da bi se po naporu, ki smo ga morali opraviti med vzponom, odrekli ogledu jame. Zato smo po nujnih jutranjih obredih opravili še del vzpona do jame in okrog se 11.00 spuzali vanjo. Kljub konstantnemu deževju, so bili pretoki rek v Trenti nizki in tudi odtok iz jezera je bil po moji oceni majhen, saj je bil kvečjemu manjši kot na zadnje ko smo bili v jami (to se je zgodilo 15. 7. 2007, ko smo v zasedbi Stržinka, Celi in Stauta, ko smo jamo delno preopremili in prišli do konca trenutno znanih delov). Namen tokratne akcije je bil jamo opremiti do dna, jo izmeriti, pofotografirati in razširiti ožino na koncu meandra, ki je obetal nadaljevanje. Prva sva šla v jamo jaz in Peter. Jaz sem skušal smer speljati čimbolj stran od vode, on pa je fotografiral. Kljub nizkemu pretoku smo kmalu spoznali, da kot posledica deževja voda v jamo vdira tudi s prenikanjem s površja, saj so nas konstantno tuširali tudi curki od drugod. V vhodnem breznu je smer sedaj speljana kolikor toliko po suhem. Problematično ostaja brezno Cejeve kalvarije, ki je nasploh v dosedaj znanih delih najbolj ogaben konec jame. Cej je res moral biti korenina, da je najprej preživel padec v tisto jebo na dnu še bolj pa potem, da je toliko časa zdržal v tistih deprimirajočih razmerah. Za spodnji dve stopnji je ponovno zmanjkalo fiksov tako, da smo se ponovno spustili po tisti zanki okrog kamna in napeljali isto stotko tudi v zadnje brezno, kjer pa se zdi svedrovec še prav v redu. Že pri Ceju sva slišala nad nama Ines in Milana, ki sta v jamo šla 1 uro za nama, z namenom izmere jame. Srečali smo se ravno pri podoru pod Cejevo čakalnico. Izmerila sta še končne dele in Milan je začel s širitvenimi deli v meandru, kjer se znani deli zaključijo. Take reči ponavadi trajajo in ker jama ni ravno tropska plaža sta se Ines in Peter odločila, za povratek s fotografiranjem jaz pa sem ostal pri Milanu. Ožina je sedaj lepo razširjena vendar je stena zelo krušljiva tako, da bo težko postaviti sidrišče. Sprva ocenjenih 8 m z moje strani, se je sprevrglo v Milanovih 10 m do police in potem še nadaljnjih 30 m do koder leti kamen. Takrat sva bila že oba kljub neoprenskim oblekam že precej premražena in se družno odločila, da opremljanje brezna ostane za drugič. Na poti gor sva ujela Petra in Ines tako, da smo ob 17.00 skupaj prišli iz jame. V jami smo torej prebili 5 oziroma 6 ur. Zunaj je kaj drugega kot scalo. V koči smo se ustavili na toplem obroku in se odpravili v dolino. Na poti pa presenečenje. Boštjan in Mojca namenjena v isto jamo... Miha Staut, JKŽ

Preboj v Logarčku 23. junij 2007
V soboto zjutraj smo se Ana Makovec, Aleš Štrukelj in jaz odpravili v Logarčka na še nevrisane dele za Prešernovo dvorano širit končno ožino. Z nekaj truda smo razbili še zadnja dva metra skalovja in se znašli v nizkem rovu, ki pa je hitro pridobil na dimenzijah. Sledi manjša dvorana (~10x20m) z visokim kaminom in kapnikom ki visi z njega, tla pod njim so popolnoma sprana, sicer pa se je še vedno treba drsati po blatu. Jama iz linijskih rovov končno prehaja v bolj razvejano obliko. Za tem prostorom se jama v rovu tako razcepi na rov ki vodi v prejšnjo dvorano, na rov (~20m) z vrtačastimi požiralniki, vodo na dnu in tudi močnim prepihom iz nekje vmes, ter na rov ki se spet hitro razširi v večjo dvorano (~15x30m) z majhno suho strugo in vrtačastimi požiralniki ki so globoko urezani v blato. Spet iz dvorane sledita dva krajša slepa rova, eden najbrž spet vodi v isto dvorano in pa ožina za katero po odmevu sodeč upamo na večji prostor, prepih je šibek. Vse skupaj bi moralo zadostovati za 150 do 200m poligona. V teh delih so strop, mestoma tudi stene sprane, in ponekod res bogate z fosili lupinarjev. Ana in Aleš sta opazila tudi pajka z rdečim trupom in belim zadkom (je to »Stalita taenaria« iz JZS-jeve strani?). Če upoštevamo še nevrisane dele za Prešernovo dvorano (~130m v smeri sever) in naše (~100m v smeri sever), z malce optimizma, manjka do delov med sifoni na severu še kakih 10m. V jami smo bili 9 ur. Marko Matičič, JD Rakek

Vodna jama v Lozi - zadnjič 9. junij 2007
V soboto, 9.6. se je ekipi JKŽ - Igor Vrhovec in moja malenkost pridružil še Darko Hribar iz JK Krka. Zapodili smo se do konca glavnega rova in s sabo preventivno vzeli kovačijo, štrike, nabijač, ... Nadaljevanje smo sproti merili in kmalu prišli v izjemno lepe rove in dvorane, zasigane, in kot je že od daleč videti iz načrta http://www2.syncomp.si/jame/911_nattn.jpg prav "lepih" dimenzij - širine 20 do 40 m in višine 10 do 18 m. V nadaljevanju pridemo v rov skoraj pravilne kvadratne oblike, po dnu gre suha struga in se konča v eni razpoki, kamor se je stlačil Dare in po 23 m prišel do sifona. Nadaljevanje je pokrito s ponvicami velikosti okoli metra in več, višine 30 cm. Nato pa ... groza ... podor. Dokaj svež podor je popolnoma zasul nadaljevanje, brez realne možnosti kopanja. Igor je ugotavljal, da nekaj smrdi po gnojnici?! Pregledali smo vse možnosti in po 472 novih metrih (na načrtu rjavo) kapituliramo. Iz profila http://www2.syncomp.si/jame/911_profil.gif se vidi, da se po 1700 metrih aktivnega vodnega rova dvignemo 5-10 m nad vodo in razen ozkega rova s sifonom je ne srečamo več. Profil je narejen na hitro, začne se malo pred koncem aktivnega vodnega rova, ki je na načrtu pobarvan temnomodro. Do tja pa je potrebno še enkrat opraviti natančnejše meritve. Ker smo imeli dovolj časa nazajgrede iščemo morebitne stranske rove, vendar nič perspektivnega, mogoče bi jih namerili za kakšnih 250 m vendar bi nam to vzelo preveč časa. Tudi ko se vrnemo v glavni vodni rov iščemo morebitne stranske rove in pri tem ugotovimo, da nas celo pot spremlja nekakšna višja etaža, podobna novoodkritemu nadaljevanju. Očitno je ta del jame naredila ista voda, voda ki se pridruži iz Markovega spodmola (ki je je okoli 90 %) pa ta spodnji del, po katerem teče, očitno kasneje, erozijsko. Drugo perspektivno nadaljevanje pa se je po 56 m prav neslavno zaključilo s povratkom v glavni rov :( 13 m pa je rova proti sifonu Markovega spodmola. Sistema obeh jam je tako naneslo izmerjenih 7748 metrov. Od tega je 5452 m "ujetih" med obemi sifoni. Blizu, kjer pride voda iz Markovega spodmola, smo našli piksno od pira, ki mu je potekel rok aprila 1991. V glavnem, sedaj je to sigurno najlepša jama, kar sem jih kdaj videl v Sloveniji. Kapniki, primerljivi s tistimi, ki kličejo z letakov turiste v Postonjsko jamo, zavese, v novih delih stop posejan z makarončki dolgimi tudi več kot meter, nedotaknjene ponvice, glavni vodni rov ki včasih spominja na Hankejev kanal v Škocjanskih (sicer v merilu 1:5), pa tudi svinjarija zaradi katere naslednji dan eno uro pereš opremo. Ta glavna pa je nedotaknjenost vsega skupaj. Upam da bo tako tudi ostalo. Uroš Ilič, JKŽ

Razstava fotografij ob 30. letnici Jamarskega kluba Železničar 17. april 2007
Prejšnji teden je bila v sredo otvoritev razstave ob 30. obletnici Jamarskega kluba Železničar. Sprva se je klub imenoval JSPD Železničar in je bil ustanovljen leta 1955, 22 let kasneje pa se je preimenoval v zdajšnje ime. Razstava je v avli uprave Slovenskih železnic na Kolodvorski ulici 11, blizu kina Dvor. Na razstavo opozarja tudi informativni steber pred vhodom. Vljudno vabljeni!

Novo odkritje v Ferranovi buži
8. februar 2007
V četrtek, 8. februarja sva šla v Bužo z Jernejem in sicer v pritočni meander na začetku Via Stara Vrhnika. Vode, glede na padavine ni bilo prav veliko, vseno največ doslej pri obiskih spodnjega dela jame. Pretok Bužice je bil vsaj 80 l/s. V Via Stara Vrhnika pa mir in tišina. V Prešernovemu rovu (tako ga je poimenoval Jernej) naju je pričakal 6 m slap s cca 3 l/s. Ta slap smo pred časom delno opremili s klamfami, Jernej pa ga je preplezal z lojtrcami in opremil. V nadaljevanju je rov kar spodobnih dimenzij premera 3 do 6 m in se postopno dviguje, eno stopnjo sva morala premagati z lojtrcami. Po 50 m je dvorana, kjer se rov cepi. Levi krak je lahko preplezljiv, nadaljuje se v ozkem meandru s krajšimi razširitvami, kjer je čudovito zasigano. Po strugi ni možno več nadaljevati, prehodni rovi se tudi kmalu zaprejo. Najdeva prehod skozi kamin, kjer je rov združi z večjim prej omenjenim rovom. Navzgor se tudi tu kmalu preveč zoži. Je pa skoz ožino močan prepih proti površju (kje je potem dotok zraka, če povsod ven piha?) zato sva se vrnila s kladivom in prehod razširila. Nadaljuje se bolj v ožinah, čez 10 m je bilo ponovno potrebno širjenje in po 5 m ponovno. Prišla sva do podora, kjer se je spet slišala voda. Tu je pravi labirint manjših nadaljevanj, ki pa se vsa neprehodno zaključijo. Odmetavala sva kamenje in se prebijala navzgor. Uspelo nama je priti do vrha podora, kjer se nadaljuje položno navzgor.Po 10 m sva prišla do zasigane dvoranice Oguma. V gornjem delu se spet nadaljuje v ožini in ponovno je potrebno kladivo za razširitev. V ozadju pa se je slišal slap. Kjub vabilu sva obrnila. Raziskala sva 150 do 200 m novih rovov. Milan Ferran, JKŽ

Jezero v Lahinji 2. oktober 2006
Tisti nov izvir v Lahinji, o katerem sem pisal pred dvemi meseci, je dobil ime - Jezero v Lahinji. Seveda smo nadaljevali z raziskavami, po deževnem avgustu se je to zgodilo včeraj. Z Igorjem sva z ustreznimi mešanicami nadaljevala na globini 55 kjer sva se nazadnje ustavila. Vrvica do tam je ostala tudi po deževju cela. Igor napeljuje vrvico naprej, jaz na grobo merim. Rov se približno enakomerno spušča, na globini ca. 65-70 m skalnato dno prekriva debela plast mulja in že se mi je začel kremžiti obraz. Vendar na globini 79 m, 215 m od vhoda, naletiva na mivko, kar ponavadi kaže na velik pretok vode, kjer se rov ali zoža ali prevesi gor (naj me kdo popravi če se motim). Igor se zapodi v nadaljevanje ali kamin, kjer 233 m daleč in 68 m globoko obrneva. Možno je, da bi bilo na 79 m tudi drugo nadaljevanje, vendar bomo to pogledali naslednjič. Temperatura je bila 10 stopinj, vidljivost notrigrede 3 m. V Bilpi je bila baje še slabša... Najbolj zanimiva je bila tista mivka... Na vhodni ožini so polmetrski prodniki, nato skala s tankimi plastmi mulja, nato... Če se komu da pokomentirat tisto mivko dobrodošel! Uroš Ilič, JKŽ

Razstava jamskih fotografij 31. julij 2006
V razstavnih prostorih Kemijskega instituta v Ljubljani razstavlja jamski fotograf Peter Gedei, član Jamarskega kluba Železničar. Razstavljeno je okoli 30 fotografij formata 70 x 100 cm, razstava pa bo odprta do 21. avgusta. Več informacij na spletni strani instituta.

Zanimiv izvir v Beli Krajini 20. julij 2006
Gre za izvir v zgornjem toku Lahinje, izvir je pod vodo v strugi Lahinje. Domačini so pripovedovali, da je tam globoko 19 m, Martin Ilenič se je pred dvemi potopil 19 m globoko in naletel na ožino. Lani mi je zadevo pokazal. Prejšnjo soboto sva šla z Dejanom Žugljem pogledat, sam sem bil s "sidemount" konfiguracijo in na 18 m res naletel na ožino, ki pa se po 4 m razširi in jama se nadaljuje. Na ožini so po tleh tudi do polmetrski prodniki, naprej je rov v skali brez večjih razpok ali stranskih rovov, dimenzij 2-4 m. Prišel sem 60 m daleč in 40 m globoko.
Včeraj sva z Igorjem Vrhovcem šla zadevo izmerit, poskusila sva kar z jeklenkami na hrbtu in je šlo. Namerila sva 145 m dolžine in prišla 55 m globoko, jama se nadaljuje. Dejan je na začetnem delu poskušal malo posneti. Vidljivost notrigrede je bila 4-5 m, vengrede meter ali dva, ker se s sicer čistega stropa usipa tanka plast mulja. Druga zdodba pa je začetna ožina, kjer je vidljivost 0, prav tako zunaj ožine ker se blato vsipa z bregov, ki se strmo spuščajo. Tako sva delala 35 m dekompresije v vidljivosti, kjer sva se morala potruditi da sva vsake toliko časa videla na računalnik.
Pretoka je bilo izredno malo, domačin pa pravi, da ob visokih vodah voda močno bruha ven. Od kje le? Uroš Ilič, JKŽ

Novi rovi v Pucovem breznu 16. julij 2006
V petek sva bila v Pucovem breznu z Urošem in v soboto z Markom Erkerjem.
V petek je bila struga posušena že 50m pred ponorom. Na globini 40m je bilo vode za eno lužo v katero so pritekali trije manjši pritoki. Z Urošem sva šla pogledat v vzhodni rov, najprej na -60m k ponovnem pritoku vode. Kljub taki suši je je bilo malo manj kot pred 1 mesecem. Rov v nadaljevanju je bil zalit do roba. Uroš je šel skozi na dah. Strop se čez 1m dvigne, čez 20m pa se ponovno spusti v vodo.
V bližini sva šla pogledat še en rov, ki se je tudi kmalu zaključil.
Odpravila sva se še do enega manjšega rova v katerega se je že lani tlačila Mojca. Ta rov se začenja že 30m od bifurkacije proti vzhodu in iz katerega zmerno piha. Po 20m vodoravno se navpično dvigne za 10m. Nadaljuje se položno navzgor, tu je polno drobnega peska, kot srednje mleta sol. Kmalu pride ozek spran rov v leziki, ki po 10m preide v kratek peščen rov in dvorano premera 5m. Od tu sta dve nadaljevanji prva navzdol, v 70m dolžine se izmenjujejo prostori premera 5m in višin do 10m do komaj prehodnih ožin. Na tleh je večinoma zemlja. Konča se z ožino 100 x 20cm.
Drugi rov vodi vodoravno v podorne dvorane visoke tudi več kot 20m. Med ozkimi prehodi se spet opazi pesek. Tu je tudi več možnih nadaljevanj. Ura je že bila pozna in sva odnehala.
Z Markotom pa sva šla v zahodni rov. Prepih je bil na začetku močan, potem pa se razgubi. Na koncu, kjer je bil lani sifon sva nadaljevala še 20m, kjer je bil 5m nižje ponovno sifon. To sta dva navpična rova premera 3m, ki se spodaj združita. Voda je tako čista, da se je videlo 10m globoko. Ko sva se vračala sva na 40m globine ponovno slišala slap. Zunaj je 1uro močno deževalo. Pretok na ponoru je bil tak kot pred 1 mesecem. Milan Ferran, JKŽ

Markov spodmol in Vodna jama v Lozi 28. maj 2006
Včeraj smo nadaljevali raziskovanje Vodne jame v Lozi, šli smo pa pogledat Markov spodmol, da izmerimo sifon, predvsem tloris ki ga francozi l. 97 niso izmerili. Za potop sva se zmenila z Igorjem Vrhovcem, vsak s tremi jeklenkami, da bi mogoče šla pogledat še naprej in naračunala sva, da bova napolnila deset prasic. Na koncu se nas je nabralo 12 in vsak je nosil bolj ali manj težko prasico. Seveda smo bili vsi v neoprenih.
Z Igorjem pripraviva opremo in se potopiva, z ostalimi se zmeniva da naju dobri dve uri ne bo in so šli ta čas fotkat jamo. Igor napeljuje umerjeno vrvico, jaz za njim zapisujem podatke. V lepem sifonu z vidljivostjo čez 10 metrov in temperaturo vode 8 stopinj sva sledila vrvici od francozov. Prideva iz vode in po slabih 10 metrih nov sifon. Odloživa po eno jeklenko in se potopiva v drugi sifon. Ta je precej manjših dimenzij, poln mulja z vidljivostjo v centimetrih. Globina je 6,5 m, dolžina 45 m. Nato se nadaljuje vodni rov v dolžini 28 m kjer zopet prideva iz vode. Odloživa opremo in nadaljujeva peš. Prideva do križišča, ko začnem govoriti "Mislim da vem kje sva". Še 2x se obrnem okoli in začnem vpiti "Vem kje sva, vem kje sva". Igor me malo čudno gleda ko narediva še dva koraka in rečem "lej sledi". Tako je nastal sistem Vodna jama v Lozi-Markov spodmol v izmerjeni dolžini 6530 m. Glede na to, da sva malo nepričakovano opravila povezavo, sva nazajgrede pobrala vrvice, spakirala opremo in počasi smo krenili proti izhodu. Sodelovali smo: Mirela Čehič, Milan Ferran, Nikola Jurkova, Roman Kidrič, Ines Klinkon, Wojciech Kowalski, Petra Ogrin, Miha Staut, Anja Šalehar, Igor Vrhovec, Boštjan Vrviščar in moja malenkost - vsi JKŽ. Hvala vsem.
Načrt je na http://www.syncomp.si/jame/911_nattn.jpg modra črta iz Markovega spodmola je poligon sifona, črna črtica prehod med 1. in 2. sifonom, nato zopet modra črta drufi sifon, svetlo modra vodni rov. Rdeči piki sta ista točka. 50 m na treh kilometrih je za potapljače kar dober rezultat :) Del za sifonom v Vodni jami v Lozi (kar je na načrtu črno) je bil merjen s potapljaškim kompasom in brez naklonomerja, za drugi sifon v Markovem spodmolu in vodnem rovu za njim je dolžina sicer točna, smer pa povprečje treh pogledov na kompas :)
Po vodni jami v Lozi očitno ne teče samo voda iz Markovega spodmola. V Vodno jamo v Lozi iz Markovega spodmola nismo prišli čisto na koncu ampak s tistega konca čisto levo zgoraj prihaja voda še od drugod. Tako da je jama še perspektivna. Ojoj. Uroš Ilič, JKŽ

Lenčkova jama 2. maj 2006
Člani DZRJ Luka Čeč iz Postojne smo v letu 2005 v Lenčkovi jami nad Bukovjem (Predjama) odkrili preko 750m novih prekrasno okrašenih rovov. Raziskave v jami še potekajo in nekaj metrov jame še ni izmerjenih.
Na žalost je bil vhodni del jame močno onesnažen, zato smo na več akcijah odpadke zbrali v večje plastične vreče. V sklepni čistilni akciji (v sklopu akcije očistimo Postojno), ki je potekala 22.04.2006 smo na plano potegnili preko 15 zvrhanih vreč raznoraznih odpadkov. Na ta dan smo tudi dokončno namestili zračno loputo, ki preprečuje povečan vdor zunanjih vplivov v notranjost jame. Na ta način smo vzpostavili enake pogoje kot so v jami vladali pred našimi odkritji. Janez Margon, DZRJ Luka Čeč

Jama na Ulovki 5. marec 2006
Včeraj sva se z Urošem podala izmerit jamo tik pod vrhom Ulovke (vhod na 775m), ki jo je lani odkril Dejan. Izmerila sva dobrih 100m dolžine in kakšnih 35m globine. Prvi del jame je spodoben, rov je 1,5m višine in 2 do 3m širine. Vmes je ena ožina, a ne pretežka. Potem pa se začne del, kjer sva se z Ljubom že lani prebila. Na 30m dolžine je potrebno vsaj 3 x preklinjati. V tem delu jame je scalo z vseh koncev. Na dnu sva pomagala skalnemu roglju, da je padel v globino. Dol sem se spustil sam. Uroš, ki je bil brez ure mi je zabičal, da naj bom v 10min nazaj. Že tam, kjer sva delala se je slišalo močno bučanje vode. Spustil sem se 7m, kjer se takoj začne zelo ozek meander. Na dolžini 5m sem na dveh mestih komaj zlezel skozi. Nato se razširi, z desne stani je mala dvoranica z več manjšimi pritoki vode. Ta del je zelo spran brez najmanjših sledi kapniškega okrasja. Sledil pa sem hrupu vode, ki se je vse bolj slišal. Rov je spet zelo ozek. Na več mestih sem se komaj splazil skozi. Rov sledi flanki pod kotom 40st. Ne vem pa, če bi to imenoval rov, bolj razpoka širine 2- 3m s prehodom visokim 40cm na sredini. Končno sem prišel do vode, ki je z veliko hitrostjo pritekala ob tej flanki skozi špranjo višine le 5cm. Pretok sem ocenil na 20 - 30l/s. Hrup je bil oglušujoč. Kar sem si na hitro ogledal je še nadaljnih 70m dolžine in več kot 20m globine. Milan Ferran, JKŽ

Občni zbor JKŽ 3. marec 2006
V petek 3. marca se je v prostorih gasilskega društva na Rudniku odvijal občni zbor Jamarskega kluba Železničar. Kljub manjšemu številu udeležencev (izjemoma je občni zbor potekal na drugi lokaciji še z dodatnim enotedenskim zamikom) je bil občni zbor uspešen. Vajeti kluba je tokrat prevzela Mojca Vrviščar, podpredsednik še naprej ostaja Uroš Ilič. Z blagajno se bo tokrat trudil Roman Kidrič (zahvala Kristini za dolga leta štetja financ!), gospodarstvo je prevzel Boštjan Vrviščar ob pomoči Ljuba Goloba, Mirela Čehič pa se bo trudila s tajnikovanjem. Občni zbor smo zaključili s predstavitvijo nove številke Biltena, večer pa sta s projekcijami še dodatno popestrila Roman Kidrič in Peter Gedei. Peter Gedei, JKŽ