KiberUnheimliche

Das Unheimliche v sedanjosti lokalne in globalne "tujosti" in prihodnosti glokalne "domačnosti"

Vse bolj očitno postaja, da zares nič več ni tako, kot je bilo. Cinične postmoderne, v kateri se je vsled hipereklekticističnosti "avtonomnega" uma njegova kritična ost otopila do točke brezbarvnosti ter nesmiselnosti (kar je, trdim, zgolj nezmožnost sodobnega človeka, da bi dojel mišljenje v njegovem razvoju), je brezpreklicno konec. Èe so znanstveniki, akademiki, zavedni intelektualci ter politični disidenti še pred leti nonšalantno modrovali o postindustrijski dobi in njenem prehodu v informatično-kibernetsko epoho, je danes to realnost sveta-tu-in-zdaj kot sveta-vedno-in-povsod, o kateri ni mogoče več govoriti ex chatedra v udobnem, toplem in varnem zavetju fakultetnih kabinetov.

Pa se tukaj niti ne nameravam pritoževati nad okostenelostjo današnjih akademskih "sodobnih" razprav, saj je jasno, da institucionaliziranemu podajanju znanja zmeraj pritiče določena stopnja konzervativnosti ter zapoznelosti, poleg tega pa to ni ne moja tokratna tema, ne namera. V pričujočem eseju želim podati le lasten vidik neke - po mojem mnenju - temeljne spremembe, preobrata, in še to le na minornem psihoanalitičnem primeru pojma Das Unheimliche. A naj si še tako prizadevam orisati prostor, v katerem se bom v tej razpravi gibal, se vedno znova soočam z neznan(sk)ostjo izhodišča, s katerega si jo želim začeti.

Moje izhodišče je seveda kibernetika, ta nova znanstvena paradigma, ki je toliko bolj problematična ravno zaradi tega, ker se giblje v nevidnem prostoru, če parafraziram filozofa Janeze Strehovca, ko že ni več (stare paradigme), a še ni (nove). Tako je in bo nujno izpadlo vehementno prav vse, kar bom zapisal, vključno s prvim stavkom: nič več ni tako, kot je bilo.

Največja težava, s katero se soočam pri pisanju teh vrstic, je predvsem v tem, ker moram, da ne bi vse skupaj izpadlo kot nekakšno pop-trivialno mainstreamovsko nakladanje, pojasniti oziroma vzpostaviti kontekst za uporabo pripone "Kiber-" ob Das Unheimliche, s čimer pa sem v trenutku postavljen pred vprašanje, kaj neki je ta "Kiber-". Verjetno bi lahko napisal celo študijo samo na temo "Kiber-", ne da bi samega KiberUnheimlich sploh začel problematizirati. A na drugi strani prav tako drži, da v kolikor želim pisati o problemu Das Unheimliche iz današnjega, sodobnega gledišča (glede na to, da mi razne zgodovinske študije tipa kaj-je-Freud-s-tem-želel-povedati niso nikoli nudile posebnega intelektualnega zadovoljstva), mimo kibernetike in kibernetičnega pogleda na svet preprosto ne morem.

Zares, situacija, v kateri sem se znašel, je pravzaprav tragikomična: še preden sem se zares začel ukvarjati s problemom KiberUnheimlich, že se mi postavlja kot unheimlich. Vse skupaj me spominja na neko drugo izkušnjo, ki sem jo imel ob opredelitvi pojma "filozofija" preko Aristotlove "priročne nenavadnosti", ob kateri sem prav tako pomislil na Freudov "Das Unheimliche". Takole sem razmišljal ob neki drugi priložnosti (v še neobjavljenem eseju Razpesmi kot priročne nenavadnosti, ki pa bo že v kratkem dosegljiv na spletnih straneh taktičnega medija Kimoto Timora): "Skozi analizo pojmov se nam nenavadno kaže kot nasprotje navadnega, torej tisto, kar ni navadno, kar je naši navadi - kot vé dnosti o nečem - tuje. Toda ne tuje zaradi preprostega manjka, ki se ga da nadomestiti z dodatno izkušnjo, temveč zaradi nezmožnosti kakršne koli izkušnje. Nenavadno je čisto nasprotje navadnega kot vé denega, je torej nekaj, kar nikoli ne bo postalo ne navajeno, ne vé deno. Pridevnik priročno govori sam zase: pri-ročno je nekaj, kar je pri roki. Ne pomeni, da je že v roki, v naši lasti, temveč je nekje zraven, zelo blizu in, kar je najpomembnejše, vedno na razpolago. Priročno je razpoložljivo. Sintagma priročne nenavadnosti je torej nasprotje med pojmoma, je domačnost tujega, neposredna bližina tistega, česar ne moremo vé deti. Èudenje je tisto, kar vidimo, a ne moremo vé deti. Èudenje kot bližnja oddaljenost, domačnost tujega, vidnost nevé d(e)nega - sedaj se kar sama ponuja analogija s Freudovim Das Unheimliche - je tisto zares izvorno; toda ne za filozofijo, ne za znanost in ne za umetnost, temveč za celotno človeško mišljenje (seveda potemtakem tako za filozofijo, tako za znanost in tako za umetnost). Èudenje potemtakem govori o določeni reakciji kot odgovoru (od-zivu kot od-zevu) na to domačnost tujega; čudenje je čud-enje: čudenje nad enostjo te diametralnosti."

Unheimlich občutek, v katerem sem se znašel že v uvodu mojih tokratnih razmišljanj, je pravzaprav kar nekako logičen: je prav ta diametralnost med vé denjem tega kaj-je-Freud-s-tem-mislil in videnjem tega sveta-tu-in-zdaj kot sveta-vedno-in-povsod, o katerem, jasno, ne vem še nič. Še več - unheimlich občutek v meni v tem trenutku je pravzaprav dvojen: ne samo, da vem kaj-je-Freud-s-tem-mislil in da vidim, kar pač vidim - to, kar vidim, kaže v zamenjani perspektivi to, kar vem. Kakšna zmešnjava! Počutim se kot tisti znanstvenik, ki je pred leti, ko je bila debata o kaosu ravno v največjem razmahu, na začetku svoje študije nemočno vzkliknil: "Želim si le nekaj redu pred tem neznosnim kaosom!" Tako, kot si jaz želim le nekaj domačnosti pred tujostjo današnje razprave...

Kakor koli že, da tale uvodni spis le ne bo izpadel kot patetično negodovanje nad lastno usodo (konec koncev sem si naslov izbral sam), naj poskusim podati kratek oris poglavij, ki bodo sledila. V prvem delu z naslovom Kiber kibernetike bom poskušal narediti "to nemogoče" in vsaj za silo opredeliti kibernetiko in pripono "Kiber-" v njej, v drugem delu z naslovom Unheimlich kot un-heimlich bom poskusil na kratko povzeti Freudov spis Das Unheimliche in nakazati filozofske implikacije v njem, v tretjem delu z naslovom KiberUnheimlich kot Das Heimliche bom najprej seveda povezal pripono "Kiber-" s Freudovim Das Unheimliche, nato pa bom poskusil pokazati premestitev unheimlich iz polja grozljivega v domačnost kibernetične (sodobne) percepcije, v zaključku pa bom poskusil tematizirati nekatere filozofske implikacije, ki se mi zdijo v sedanjosti kot skorajšnji prihodnosti, torej v realizaciji sedanjega še ne v že, če se držim Strehovcove retorike, potencialno aktualne.

Vse skupaj se je začelo leta 1930 v Cambridgeu v državi Massachusetts, ZDA, kjer so se enkrat mesečno dobivali znanstveniki z različnih področij pod vodstvom dr. Arthurja Rosenbluetha. To je bil čas, ko so nekateri posamezniki končno spoznali, da so različna področja znanosti razvila tako specifične jezike (terminus tehnicus), da biolog preprosto ne razume več kemika, kemik ne fizika in ta ne fiziologa... Osrednja tema mesečnih srečanj znanstvenikov v Cambridgeu se je zato vrtela predvsem okrog osrednje znanstvene metode - o logičnem, objektivnem in sistematičnem načinu raziskovanja fizičnega sveta, s katerim odkrivamo, kakšna je kaka stvar in kako deluje.

V Cambridge je prihajal tudi ameriški matematik dr. Norbert Wiener, ki se ga je kasneje prijelo ime "oče kibernetike". Dr. Wiener in dr. Rosenblueth sta kaj hitro ugotovila, da imata veliko skupnega: oba sta namreč raziskovala mejna področja med posebnimi vedami. Oba sta se prav tako dobro zavedala, da je zaradi ostre razmejitve med različnimi vedami (povzročene zaradi že omenjenih različnih tehničnih jezikov, metodologij ipd.) delo, ki je skoraj enako pri različnih vedah, zastalo, saj ljudje iz enega področja niso vedeli za pomembna raziskovanja, narejena na drugem znanstvenem področju.

Poleg tega je bližajoča se druga svetovna vojna tudi dejansko pokazala potrebo po skupini znanstvenikov, ki bi bili strokovnjaki na lastnem področju, hkrati pa bi poznali tehnični jezik, metodologijo in sodobna spoznanja svojih sodelavcev iz drugih področij. Na ta način formirana skupina znanstvenikov iz Cambridgea je - med drugim - odkrila, kako je način, s katerim se nekateri stroji samo-uravnavajo, podoben določenim dejavnostim živalskega živčnega sistema; ljudje, ki so proučevali človeške možgane, so spoznali, da se lahko veliko naučijo iz teorije razumevanja oziroma t.i. komunikacijske teorije, ki so jo izdelali inženirji in matematiki. Vse je vodilo v eno samo smer - v odkritje nove znanstvene paradigme. Leta 1948 - ki je, mimogrede, aktualno leto Orwelove vizije bizarnega novega svetovnega redu ("new world order"), kar je vsekakor pomenljiv podatek - je dr. Norbert Wiener objavil knjigo, v kateri je ta nova znanstvena paradigma dobila ime. Njen naslov je bil: Kibernetika ali nadzor in sporazumevanje pri živalih in strojih.

Kaj pravzaprav je kibernetika? Po hrvaškemu filozofu Branku Despotu (Filozofski dnevnik 1987-1982) jo je potrebno razumeti "dobesedno v grškem jeziku, iz glagola KYBERNAO, latinski guberno, kar primarno in predfilozofsko pomeni biti krmar, krmariti (ali krmiliti), kot krmar upravljati, in potem preneseno, vladati in upravljati (HE KYBERNASIA pomeni praznik krmarjev) in na koncu HE KYBERNETIKE TEHNE ali EPISTEME, pod čemer se razume znanost in umetnost krmarjenja."

Kibernetika je v odnosu znanosti (episteme) na eni in tehnike (tehne) na drugi strani - pri čemer znanost nastopa kot tisto primarno, tehnika pa kot tisto, kar je v znanosti utemeljeno, kar tehnika že predpostavlja kot svojo realizirano substancialno resničnost - tisti element, ki - kot pravi Despot - "po poti znanosti in umetnosti, torej vedoč in umevajoč, kot gospodar upravlja in usmerja vse procese družbene biti v eni in edini smeri. In vso vprašanje (kibernetike - op.pis.) je samo v tem, katera je ta smer."

Druga oziroma kronološko prva zgodba o kibernetiki se dogaja pred približno poltretjim tisočletjem nekje v stari Grčiji. Gre seveda za vsem dobro znano Platonovo "primero o krmarju" iz VI. knjige Politeie, ki jo bom na tem mestu navedel v celoti: "Zamisli si (Sokrat nagovarja Adeimanta - op.pis.), da se na eni ali več ladjah dogaja tole: lastnik ladje je večji in močnejši od pomorščakov na krovu, pri tem pa naglušen in kratkoviden. Povrhu je njegovo znanje o pomorstvu sila pomankljivo. In tako pride do prepira med pomorščaki, ker vsak meni, da njemu pripada vodstvo ladje. Pri tem pa se nobeden od njih ni učil krmarjenja, nobeden ne more dokazati učne dobe in tudi ne navesti učitelja. Vsi trdijo, da se krmarjenja sploh ni mogoče učiti, in so pripravljeni vsakega, ki trdi, da je krmarjenje priučljivo, pobiti na tla. Zato nenehoma silijo v lastnika ladje, naj jim zaupa krmilo. Èe si lastnika ladje pridobijo drugi in ne oni, pobijejo ti druge in jih pomečejo v morje, vrlega lastnika pa obvladajo s kakim napojem, vinom ali podobnim, zagospodarijo na ladji, razpolagajo z njo, pijejo in se gostijo ter jadrajo tako, kakor je pri takih ljudeh pričakovati. Tistega, ki se pokaže spretnega pri prepričevanju in obvladovanju lastnika ladje ter jim je sicer v pomoč, hvalijo kot dobrega pomorščaka in veščega krmarja. Kdor te spretnosti nima, pa jim velja za nesposobnega in neuporabnega. Pri tem niti ne vedo, da se mora resničen krmar ukvarjati z letom in letnimi časi, z nebom, ozvezdji, vetrovi in sploh vsem, kar pač sodi v njegovo stroko, ker le tako lahko uspešno vodi ladjo. Tudi ne razumejo, da je poleg sredstev in spretnosti, ki jih človek potrebuje za zasedbo mesta krmarja na ladji, potreben prav tako čas za izučitev v krmarjenju. Kjer na ladjah vladajo takšne razmere, tam velja mornarjem, ki se vozijo na teh ladjah, pravi krmar za zvezdogleda, kvasača in neuporabnega človeka."

Jasno je, da se ladji iz Platonove primere ne bo godilo ravno najbolje. Slej ko prej bo nasedla na kakšni čeri ali se razbila v kakšnem viharju - a tudi tedaj argumenti "pravega krmarja" najverjetneje ne bodo naleteli na razumevanje, saj bodo odlični retorji razlog za nesrečo kaj hitro poiskali v srdu katerega izmed hudobnih grških božanstev. Platonova primera sicer ne govori neposredno o veščini krmarjenja, temveč je njegova kritično-razlagalna ost naperjena predvsem v razliko med pristnim filozofom ("pravim krmarjem") in sofistom ("tistim, ki se pokaže spretnega pri prepričevanju in obladovanju lastnika ladje"). Kljub temu pa se v "primeri o krmarju" pojavljajo nekateri momenti, ki so zanimivi tudi za kibernetiko samo.

Platon, tako kot Despot pri razlagi etimologije grške kybernao, govori o znanju (episteme) in veščini (tehne), ki pripadata krmarju. Tako kot Despot, ki govori o "celotni družbeni biti", tudi Platon govori o meddisciplinarnih znanjih in veščinah, ko pravi, "...da se mora resničen krmar ukvarjati z letom in letnimi časi (meteorologija), ozvezdji (kozmologija, navtika), vetrovi (meteorologija) in sploh vsem, kar pač sodi v njegovo stroko...", kar je, kot smo videli na začetku, nedvomno konstitutivni dejavnik pri razvoju nove znanstvene paradigme, imenovane kibernetika. Platon poleg strogo krmarskih veščin, ki jih lahko zreduciramo na čisti tehne, upošteva in nikakor ne poskuša minimalizirati tudi "sredstva in veščine, ki jih človek potrebuje za zasedbo mesta krmarja na ladji", kar spominja na ključno vprašanje kibernetike, kot ga bistroumno izpostavi Despot: Vso vprašanje je samo v tem, katera je ta smer, v katero so upravljani in krmiljeni vsi družbeni procesi? Debata o tem namreč ne zadeva le krmarjeve tehne, temveč predvsem njegove episteme!

Premislek o novi - kibernetični - paradigmi znanosti je prisoten tudi pri Martinu Heideggru, kjer je kibernetika kot drugi začetek kot nujno-izkjučujočna posledica vezana celo na sam konec filozofije. Konec filozofije po Heideggru ni filozofski, temveč je kibernetični konec, ki ne pomeni konca kot dovršitve, temveč predstavlja točko, v kateri so se zbrale vse dosedanje (z)možnosti filozofije. Kibernetični konec filozofije, kot ga opisuje Heidegger v svojem predavanju Konec filozofije in naloga mišljenja iz leta 1964 oziroma O vprašanju določitve svari mišljenja iz leta 1965, je pravzaprav poslednja sinteza razpuščenosti filozofije na mnoštvo samostojnih znanosti, ki so izzvane, da edinstveno dogajanje "predstavljajo kot dogajanje krmiljenja in informacij", metode in misli, potemtakem. Heidegger za razliko od že omenjenih - Platona, Despota in Wienerja - kibernetiko dojema le na ravni tehne, medtem ko episteme nastopa šele kot dialektična posledica kot kumunikacija med sistemom krmiljenja in informacijami, ki v ta sistem prihajajo. Resničnost tega komunikacijsko-informatičnega konglomerata se po Heideggrovem mnenju "meri ob efektih, ki jih povzroči njihova uporaba znotraj raziskovalnega napredovanja."

Konec iztekajočega se tisočletja se je izkazalo, da Heideggrova napoved ni bila točna. Ideja konca filozofije kot dialektične sinteze različnih znanstvenih disciplin, usmerjane z enotno globalno oziroma "transmetodologijo" v kibernetično-informatičnem sistemu, je namreč doživela številne poskuse, temeljene na epistemološki teoriji "skupnega znanja" in podprte z najsodobnejšimi računalniško komunikacijskimi in vizualnimi tehnologijami, ki pa, navkljub dejstvu, da so ti poskusi bržkone šele v začetni fazi, ni pokazala nikakršnega trenda po koncu filozofije. Kaže, kot da bi Heidegger prezrl eno temeljnih lastnosti filozofije, ki jo je, vsaj po mojem mnenju, izpostavil že Hegel s primero o Minevrini sovi - namreč da je filozofija spremljanje mišljenja v njegovem razvoju. Èeprav o takšni filozofiji, kot je pred leti govoril Heidegger, danes morda res ne moremo več govoriti, pa to še ne pomeni njenega konca (razen če potemtakem pomeni konec vsak zgodovinski prihod nove paradigme). Filozofija namreč tudi v tej novi dobi, kiberdobi, opravlja nalogo nočnih preletov Minevrine sove in vedno znova reflektira ter na novo koncipira sodobne pojavnosti, pa čeprav je njihova percepcija zdaj, če smem parafrazirati teoretika hitrostnih fenomenov Paula Virilioa, postavljena v optiko "riti nad glavo".

Èe sem do sedaj v poskusu odgovora na vprašanje: kaj je kibernetika? sledil bolj tehnično-organizacijski oziroma sistemski zgodbi, ki kibernetiko opisuje kot ogrodje, pa se bom v nadaljevanju nekoliko bolj posvetil epistemskim problemom kibernetike kot tistim problemom, ki zadevajo percepcijo kibernetike in se od razširitve tega pojma od Kanta naprej prištevajo v široko polje estetike.

Raziskovalcev, ki se ukvarjajo z novo paradigmatsko percepcijo kibernetike, ni tako nazarensko malo, kot to izgleda v slovenskem akademskem in knjižno-prevajalskem prostoru. Imena, ki jih je pri tem potrebno nujno omeniti, so: Douglas Kellner, Michael Menser, Stanley Aronowitz, Doyne Farmer (tudi pionir na področju raziskovanja kaosa), Birgit Richard, Joichi Ito, Lucky Green (hacker in kiberpunker) Douglas Rushkoff, Manuel De Landa, Friedrich Kittler, Igor N. Panarin, Shen Weiguang, Patricie Riemens, Richardo Dominquez (ki s svojim "digitalnim zapatizmom" spravlja ob živce mehiško vlado) in še mnogo drugih. To so predvsem strokovnjaki s področja novih kulturoloških znanosti ter študijev novih medijev ("new media"). Novodobni "guru" kiberkulture in kiberznanosti, kot se je izkazalo na letošnji mednarodni konferenci Ars electronica v Linzu z naslovom Infowar, pa je brez dvoma teoretik hitrostnih fenomenov, vodja pariške Ecole spé ciale de l'architecture ter eden ključnih oseb THINK TANK teama kanadske vojske, Paul Virilio. Virilio je s svojimi knjižnimi deli Èista vojna ("Pure War"), Hitrost in politike ("Speed and Politics"), Puščavski zaslon ("Desert Screen") ter predvsem v zadnji Hitrost osvoboditve ("La vitesse de libé ration") verjetno najeksaktnejše koncipiral novodobno perepcijo kibernetike.

Osrednja koncepcija percepcije kibernetike je po Virilioju postavljena kot "rit nad glavo"; toda tega ne smemo razumeti kot retorične figure novega kopernikanskega obrata, temveč dobesedno - obrnjeno. Gre namreč za spremembo statusa temeljnih perceptivnih elementov: prostora in časa. Takole pravi Virilio v Hitrosti osvoboditve: "Ob koncu tega stoletja se vse maje: ne samo geopolitične meje, temveč tudi meje perspektivistične geometrije. Rit nad glavo! Dekonstrukcija zadeva videze in pojavnosti umetnosti, a v enaki meri tudi nenadno prosojnost svetovne pokrajine. Kmalu bo treba znati leteti in plavati v etru. Èe hočemo reorientirati naše vsakdanje prakse, tedaj bo treba v kratkem spremeniti orientirje, premestiti naše mejnike za dol in gor. Èe za nas izgubo nedostopnih daljav spremlja medijska bližina, ki vse dolguje svetlobni hitrosti, tedaj se bomo morali kaj hitro privaditi na učinke distorzije videzov, povzročene s perspektivo realnega časa telekomunikacj, perspektivo, v kateri se nekdanja linija obzorja vije v okviru ekrana, elektrooptika pa nadomešča optiko naših očal."

Pri Virilioju že postaja bolj jasno, kaj pomeni kiber kibernetike: gre za epistemsko percepcijo, ki je uravnavana s tehniško koncepcijo. Kibernetika je v tem smislu "epistemotehnologija", v kateri je subjektivno perceptivno umeščeno v objektivno tehnično oziroma sistemsko. V kibernetiki "prostor" in "čas" ne igrata več spoznavno-estetske funkcije na način, kot recimo pri Kantu, torej v sodobno-tradicionalnem spoznavnem odnosu subjekt-objekt: "Èasu dolgotrajnosti, ki mineva, se torej pridružuje čas, ki se eksponira trenutno: čas krajših trajanj s področja elektromagnetizma in težnosti." Seveda pa v "trenutnem času" kibernetike tudi "težnost" ni več prostorsko vezana, saj je v hitrosti osvoboditve, ki se začne z 28.000 kilometri na uro in se konča v absolutni svetlobni hitrosti (300.000 kilometrov na sekundo), telo osvobojeno kakršne koli težnosti, s tem pa tudi prostorsko-fizičnih determinant.

Subjektivna percepcija kibernetike, vezana na hitrost osvoboditve, je dvojno-enotna percepcija, tj. percepcija, ki združuje fizični subjekt z njegovo virtualno podvojitvijo. Z enotenjem fizičnega in virtualnega tradicionalna percepcija "časa" in "prostora" seveda izpade: izgubi se tako lokalno kot globalno, na mesto tega pa vstopi glokalno, ki je omogočeno šele z fizičnim obstojem subjektivitete v lokalnem, na mestu, ter z virtualnim pojavljanjem v globalnem, v medmrežju ali vesolju, skratka izven zemeljske težnosti in fizikalnih determinant.

"Zlahka si predstavljamo razburljivost tega novega pojmovanja sveta, njegove učinke na samo naravo PERSPEKTIVE in navsezadnje na orientacijo človeških dejavnosti: če je čas del materije, kaj je potem prostor?, se sprašuje Virilio in odgovarja takole: "Nič več geografski prostor svetlih toskanskih gričev, obsijanih s soncem italijanske renesanse, geometrični prostor, ki je znal s pomočjo perspektivnega reliefa izoblikovati trajno vizijo bližnjega sveta, temveč prostor onstran neba in preko morja, tisti tako imenovani kozmični prostor, katerega temačnost ni več posledica odsotnosti sonca, temveč prej noč nekega časa brez prostora in brez sleherne druge merljive razsežnosti razen svetlobnih let brez letnih časov. Odslej bo namreč izmenjava dnevov in noči dopolnila izmenjava zemeljskega prostora in njegove izven-zemeljske odsotnosti." Zdi se, da so geometri ostali brez dela...

Epistemski kiber tehnično kibernetičnega je nova realnost tega stoletja, ki nikakor ni več fizična realnost, temeljena na paradigmi naravnega: "Filozofsko razočaranje, ko idejo narave razsvetljenskega stoletja zabriše ideja realnega v stoletju svetlobne hitrosti." Toda ta ideja realnega ni več ideja naravno realnega, temveč je ideja virtualno realnega, pri čemer "virtualno" predstavlja tehne, "realno" pa episteme.

Za konec velja omeniti še slovenskega filozofa in estetika Janeza Strehovca in njegov pogled na kibernetiko. V njegovem najnovejšem delu Tehnokultura - kultura tehna v poglavju V območju interaktivnosti in povratne zveze pove o kibernetiki tole: "Paradigma kibernetike in njenih resničnosti pa izključuje instanco narave v enostavnem, se pravi subjekt-objektivnem odnosu, ne izziva je več, ampak se usmerja k novi generaciji sintetičnosti, za katero je značilno nadzorovanje/krmiljenje procesov, oblikovanje s pomočjo pametnih in ne-trivialnih strojev, vitalizacija umetnega, prehod k sistemom, katerih poglavitne lastnosti so samonanašanje, samoorganiziranje in avtopoezis. Narava tukaj ni več v partnerski vlogi, poudarek se od življenja v organskih oblikah seli k življenju v simbolnih in umetnih okoljih, s tem pa je odpadla tudi matrica (in optika) postavja. V kibernetski paradigmi jo nadomešča nova matrica, ki je prav tako kot heideggrovski Gestell obvezujoča, saj omogoča prav poseben pristop k realnosti. Ta nova matrica je "feed back znaka", ki omogoča vstop v svet nadzora in krmiljenja, samoopazovanja in samoorganiziranja, avtopoezisa in interakcije."

Od Camridgea leta 1930 pa do Ljubljane 1999, od Norberta Wienerja preko Paula Virilioja pa do Janeza Strehovca, se je pojmovanje kibernetike seveda strahovito spremenilo. Celo tako zelo, da se kibernetika Norberta Wienerja danes imenuje kibernetika I. generacje, današnja kibernetika pa kibernetika II. generacije, ki je po Heinzu von Foersterju pravzaprav že kibernetika kibernetike, s čimer je prikazana tista dvo-polnost današnje kibernetike, ki jo v tem eseju - mislim, da celo nekoliko bolj primerno - sam razlagam kot kiber kibernetike. Vsekakor pa ostaja skupno vsem, s katerih pomočjo sem tukaj predstavil zgodovinsko-genetičen razvoj in samo "bistvo" kibernetike, to, da je kibernetika nova paradigma znanstvenega raziskovanja, pa čeprav bo to jasno morda šele čez mnogo let, ko bo prišel tisti čas, ki ga Strehovec imenuje že in bo prišel po sedanjem še ne, medtem ko bo že ne več le še stvar zgodovinske refleksije.

Ob koncu tega dela bi rad povdaril še to, da je možnost kibernetike kot nove znanstvene paradigme odvisen od nove percepcije, ki jo kibernetika "potencialno" pomeni. To percepcijo vidim predvsem v epistemološko-estetskem smislu, kot novo optiko odnosa subjekt-objekt, v katerem mora po mojem mnenju vstopiti nov akter - trajekt kot kibernetsko-informatična komunikacija med na novo vzpostavljenimi možnostmi subjekta in objekta. Toda to je že stvar druge razprave, za katero na tem mestu ni ne časa ne prostora. Seveda pa je povsem jasno, da se bo nova - kibernetična - paradigma izkazala šele v kriterijih, ki za nastanek nove paradigme veljajo po Thomasu S. Kuhnu: Kibernetika bo morala odgovoriti na tiste anomalije znanosti, ki so s staro (sedaj obstoječo oziroma že izginjajočo) paradigmo neodgovorljivi.

Na začetku slovitega Freudovega spisa Das Unheimliche znani dunajski psihoanalitik oriše področje, s katerim se bo v nadaljevanju ukvarjal, kot "estetsko raziskavo", ki pa je "ne zožujemo na nauk o lepem, temveč jo opisujemo kot nauk o kvalitetah našega občutenja." Ta definicija estetike je, strogo filozofsko vzeto, nepravilna, saj estetika kot nauk o lepem seveda že implicite vsebuje nauk o kvalitetah našega občutenja, ki so le del nauka o lepem, torej estetike kot take. Da govori Freud o "kvalitetah občutenja", seveda kaže na to, da bo v Das Unheimliche spregovoril predvsem psiholog ter psihoanalitik, ne pa filozof; pojem "kvalitete občutenja" je namreč psihološki terminus tehnicus, ki je pogojen s psihološko (empirično-analitično) metodologijo, medtem ko je na področju filozofije nujno potrebno vzpostaviti jasno diferenco med čutnostjo in razumom, ki je v psihologiji večkrat pomešana med seboj (najverjetneje zaradi psihološke naperjenosti k raziskovanju "celostne osebnostne strukture"). Freud pa se tega tudi zaveda, ko takoj za tem pojasni, da psihoanalitik ponavadi "operira pač v drugih plasteh duševnega življenja in ima kaj malo opravka s ciljno zavrtimi, pridušenimi, od tako velikega števila spremljajočih konstelacij odvisnimi emocijami, ki so večinoma snov estetike", a vendar "se tu in tam le zgodi, da se mora zanimati za določeno področje estetike, tedaj pa gre običajno za obrobna področja, ki jih estetska strokovna literatura zanemarja."

Zakaj povdarjam to razliko med psihologijo/psihoanalizo in estetiko kot filozofsko disciplino? Zato, ker menim, da je velika vrednost Freudovega spisa Das Unheimliche ravno v nefilozofskem pogledu na estetsko problematiko. Ta pogled pa omogoča raziskovalno distanco, ki povzroča razkritje nekaterih momentov znotraj estetike, ki filozofiji ostajajo zakriti. Vsekakor pa menim, da je naloga filozofa pri eksplikaciji Freudovega spisa Das Unheimliche v tem, da filozofsko reflektira te momente in tako pomaga v celotno filozofijo umestiti manjkajoče koščke, ki a priorno zaradi pomankanja avtodistance (objektivnosti) ali zaradi drugih pomankljivosti filozofije (denimo metodologije) iz nje izpadejo. V tem smislu vidim tudi svojo vlogo pri razmisleku o pojavu das Unheimliche.

Das Unheimliche v nemščini pomeni nekaj, kar vzbuja strah, tesnobo in grozo, hkrati pa ne nastopa vedno v natanko določljivem pomenu, temveč lahko pomeni nekaj strah vzbujajočega nasploh, brez eksplicitnega označevalca. Freudov namen v spisu Das Unheimliche pa je raziskati "neko posebno jedro, ki upravičuje uporabo besednega pojma" - "Želeli bi vedeti, kaj je to skupno jedro, ki bi nam omogočalo, da bi znotraj tesnobnega in strašljivega raziskovali Das Unheimliche."

Možni poti približevanju k pojavu das Unheimliche sta po Freudovem mnenju dve: ena je, da ugotavljamo, kateri pomen se je v tem pojmu izkristaliziral v jezikovnem razvoju (lingvistični pristop), druga pa, da zbiramo osebe in stvari, čutne vtiste, doživetja in situacije, ki v nas vzbujajo občutek, ki ga lahko izrazimo s tem pojmom (empirično-psihološki pristop).

Freud nas tukaj ne pusti čakati. Že takoj na začetku nam namreč izda rezultat, h kateremu vodita oba možna pristopa: das Unheimliche je tista vrsta strašljivega, "ki izvira iz od nekdaj znanega, že zdavnaj domačnega."

Das Unheimlich kot pojem ima torej antinomičen ustroj: das Unheimlich namreč v dobesednem prevodu pomeni: ne-domače, pri čemer Freud z vso potrebno vehementnostjo dobrega pisca uvodov seveda trdi, da je izvor figurativnega, prenesenega pomena, ki ga "v sebi" nosi pojem ne-domačega, pravzaprav v domačem. Že površnemu poznavalcu Freudove teorije je jasno, da je na igri temeljni koncept Freudove psihoanalitske teorije: potlačitev. Toda k temu kasneje.

Izkustveno pogojena analiza pojma "strašljivo" nas pripelje do tega, da je nekaj strašljivo zato, ker ni znano in domače. Toda tega odnosa ni mogoče obrniti: ni vse, kar je novo in (zaradi tega) nedomače, tudi strašljivo. Lahko rečemo samo, da nekaj novega lahko postane tudi strašljivo/unheimliche, da ima možnost postati strašljivo/unheimliche. Tukaj lahko vpeljemo načelo zadostnega razloga: da je nekaj novo in nedomače še ni zadosten razlog, da bi bilo (hkrati) tudi že "strašljivo". Da postane novo in nedomače tudi "strašljivo", se mora temu novemu in nedomačemu pridružiti še tretji element, ki v kombinaciji z domačim/znanim povzroča "strašljivo".

V izčrpnem prikazu primerov literarne rabe izraza das Unheimliche - ki je, mimogrede, spet problematičen, saj so primeri pobrani izključno iz nemškega leposlovja (Goethe, Schiller, Novalis, Heine, Gutzkow, Schelling) - sta Freudu pomembna predvsem dva navedka: "Mi temu pravimo unheimlich, vi pa temu pravite heimlich." (Gutzkow) ter "Unheimlich imenujemo vse, kar naj bi ostalo ... skrito, prikrito in je prišlo na dan." (Schelling). Prav slednji primer - za katerega prav rad verjamem, da je tudi povod za Freudov spis Das Unheimliche - pa dunajskemu psihoanalitiku omogoči, da vpelje v razpravo koncept potlačitve: "Grozljivo je vse, kar naj bi ostalo skrivnost, prikrito, in je prišlo na dan."

Vprašajmo se, kakšen status imata pri Freudu izraza, uporabljena v zgornjem navedku - "skrivnost" in "je prišlo na dan"? Èe "skrivnost" pojmujemo kot nekaj "ne-domačega", nekaj tujega, "je prišlo na dan" pa kot nasprotje skrivnosti v prejšnem pomenu, bi se lahko zgornji stavek glasil tudi takole: "Grozljivo je vse, kar naj bi ostalo tuje, a je postalo domače." Toda to interpretacijo je potrebno še povezati z primerom Gutzkowa, kjer se unheimlich pojavlja kot beseda, ki "razvija svoj pojem v smer ambivalence, dokler končno ne sovpade s svojim nasprotjem unheimlich." Popolna slika zgornje intepretacije se zato pokaže šele v dvojnosti unheimlich: grozljivo je vse, kar je bilo v domačnosti nedomač(n)ega/tujega, kar bi torej v domačem moralo ostati tujega, a je postalo domače, s čimer pa prvo domače (torej tisto domače, ki je bilo že vseskozi domače, neprikrito) postane nedomače/tuje.

Na ta način dobimo dvojno strukturo "domačega" in "nedomačega/tujega": na prvem polu imamo domače kot prikrito nedomače, ki v ambivalentnem prehodu prehaja v nedomače kot razkrito nedomače, drugi pol pa predstavlja domače kot prikrito domače, ki v ambivalentnem prehodu prehaja v nedomače kot razkrito domače. Unheimlich oziroma grozljiv občutek povzroča trenutek razkritja, toda ne v liniji ambivalentnega prehoda, temveč v premestitvi polov prehoda - ko prvi pol domačega kot prikritega nedomačega prehaja v nedomače kot razkrito domače in ko drugi pol domačega kot prikritega domačega prehaja v nedomače kot razkrito nedomače (strukturo ponazarjam s shemo 1).

Shema 1

V dvojni/podvojitveni strukturi pride do razcepljene percepcije, ki nam domače pred-stavlja kot domače in nedomače hkrati, pri čemer se tisto, kar se nam je še malo prej kazalo kot domače, izkaže za nedomače in obratno, tisto, kar je še pred trenutkom izgledalo kot nedomače, je sedaj domače. Unheimlich ne obstaja v vsaki izmed teh percepcij posebej, ampak hkrati: prav HKRATNOST anitnomičnih predstav je tisto, kar un-heimlich dela/naredi za das Unheimlich.

Freud prikaže pojem "grozljivega" na primeru dvoma, kot ga koncipira E. Jentsch, namreč dvoma "o tem, ali je neko navidez živo bitje zares živo, in obratno, ali ni morda nek neživ predmet živ." Najbolj znan primer uporabe tega dvoma kot "literarnega prijema" je pripoved z naslovom Der Sandmann (Peskar) nemškega avtorja E.T.A. Hoffmanna, ki je - vsaj oziroma definitivno od Freuda naprej - tako rekoč paradigmatski primer za prikaz unheimlich občutka; pa ne gre la za tisti del zgodbe, v katerem se študent Nathaniel (slepo) zaljubi v mehansko lutko Olimpijo, temveč za celotno zgodbo, kjer ta moment odigra le neko natanko določeno vlogo, ki ima svoje mesto tudi v podvojitveni strukturi. Gre seveda za sklepno tragično dejanje oslepitve kot posledice unheimlich usodnosti. Hoffmannova pripoved Peskar ima tudi drugače iste prvine, kot jih ima klasična grška tragedija, kakršne poznamo iz Sofoklejevega Kralja Ojdipa.

Podvojitev unheimlich, ki je na tej točki zvedena na infantilni moment "kastracijskega kompleksa", je hkrati tudi "podvojitev Jaza, delitev Jaza, zamenjava Jaza - in končno za stalno vračanje enakega." Pri motivu dvojnika gre po Freudu za "vračanje k posameznim fazam razvoja občutka Jaza, za regresijo v čas, ko meja med Jazom in zunanjim svetom ter drugimi še ni bila jasno potegnjena."

V tem smislu temelji unheimlich občutek na animističnem pojmovanju sveta, ki je produkt branjenja izvornega narcizma tistega razvojnega obdobja (obdobja, v katerem je po Aristotelu zaradi čudenja nastala filozofija - je potemtakem filozofija kot agonalni boj, ki je Sokratov dialogizem/komunikacija z drugim, konec izvornega Narcizma kot edinegaJaza, to je nad-Jaza?!) pred očitnimi ugovori realnosti. Kako se brani človek tistega razvojnega obdobja pred ugovori realnosti?! Tako, da oslepi in ustvari navidezni (virtualni) svet in ga dogmatsko sistematizira. Pri tem pa podvoji lastni Jaz v drugega (avtoritatnega očeta, ki pa je seveda on sam), v ogledalo. Zaradi slepote prvega Jaza seveda ne more videti lastnega odseva v ogledalu, kar naredi njegov imaginarij konsistentnega.

Sklep, do katerega pride Freud z uvedbo animističnega pojmovanja sveta v pojmovanje unheimlich občutka, se glasi takole: "do grozljivega v doživljanju prihaja, če nek vtis znova oživi potlačene infantilne komplekse ali če so prevladana primitivna prepričanja videti znova potrjena.", pri čemer je prva opcija dokaj navadna, "zdrava" oblika unheimlich občutka, medtem pomeni druga že patološko stanje.

In če sklenem še sam: unheimlich kot un-heimlich je nedomačnost domačega, ki je kot taka virtualnost realnega. Das Unheimliche je pomnožitev enega subjekta v mnoštvo jazov, ki obstajajo virtualno, ta virtualnost pa po natanko določenih zapovedih deluje kot konsistentni sistem. Toda do unheimlich trenutka - in unheimlich je predvsem trenutek, moment, preblisk (ki človeka zaslepi) - pride šele na točki HKRATNOSTI podvojitve domačnosti in nedomačnosti. Ali z drugimi besedami: unheimlich občutek je HKRATNOST realnosti in virtualnosti.

TRETJI DEL: KiberUnheimlich kot Das Heimliche

Èeprav tega v poglavju, v katerem sem govoril o das Unheimliche, nisem posebej izpostavil (omembi tega pa se je izogibal tudi Freud sam), je pomen izraza unheimlich v nemščini pravzaprav dvojen: dobeseden in prenesen (figurativen). Izraz unheimlich lahko pomeni tako dobesedno ne-domače, torej preprosto nekaj, kar ni domače, s čimer pač konstatiramo lastninsko naravo predmeta, na katerega se nanaša ta izraz, v prenesenem pomenu pa lahko nosi unheimlich grozljivo konotacijo, ki je, kot smo izvedeli v prejšnjem poglavju, plod animistične percepcije. Unheimlich stanje torej ni nujno grozljivo stanje ali kot pravi tudi sam Freud na začetku svojega spisa: "Nemška beseda unheimlich je očitno nasprotje heimlich - domač, znan - in kaj hitro bi lahko sklepali, da je nekaj strašljivo zato, ker ni znano in domače. Seveda pa ni strašljivo vse, kar je novo in ne domače; odnosa ni mogoče obrniti."

Iz tega pa sledi povsem nov sklep: nekaj, kar ni znano in domače - je torej unheimlich kot dobesedno ne-domače - je lahko tudi prijetno (ne-grozljivo), pravzaprav kar nekako domače. Pa to ni kakšna čudna obratna zveza. Vsakemu izmed nas se je verjetno že zgodilo, da smo, ko smo prvič vstopil v kakšen nov prostor, takoj začutili nekakšno domačnost, ki je bila prisotna v njem. In ali ne bi potemtakem lahko takšno doživetje opisali kot nekaj "povsem unheimlich, a kljub vsemu zelo heimlich".

Èe je za grozljiv unheimlich občutek potreben, kot pravi Freud, nek "tretji element", ki tuje in neznano, torej dobeseden unheimlich, naredi za grozljivo, potem je očitno, da obstaja tudi nek "četrti element", ki tuje in neznano naredi za domače, heimlich. In če je bila Freudova analiza pojava das Unheimliche naperjena k raziskovanju grozljivega, potem bom v naslednijih vrsticah poskusil ubrati obratno pot in se vprašati, kako v področju unheimlich nastane heimlich občutek. Seveda pa bom pri tem uporabil prav Freudov koncept nastanka grozljivega unheimlich: grozljivo unheimlich nastopi v momentu razkritja neznanega v znanemu. Ne gre torej samo za to, da bi bilo nekaj preprosto neznano oziroma nedomače, da bi prišlo do grozljivega unheimlich, temveč gre za neznano oziroma nedomače tistega izvorno domačega, gre torej za razkritje nedomačnosti domačega.

Èe začnem tam, kjer Freud konča, lahko unheimlich kot heimlich iz negacije definiram takole: do grozljivega v doživljanju ne pride, če nek vtis ne oživi potlačene infantilne komplekse in če ne pride do prevlade primitivnih prepričanj. Percepcija, v kateri nek določen vtis oživi potlačene infantilne kompekse oziroma privede do prevlade primitivnih prepričanj, nastane zaradi podvojitve, delitve in zamenjave Jaza v stalnem vračanju enakega. Gre torej za nekakšen circulus vitiosus, blodni krog, v katerem mačka neprestano lovi svoj rep, ne da bi se zavedala, da je to pravzaprav njen lasten rep. Do te percepcije pride na ravni pred-percepcije, kjer percepcija kot odziv (refleks) subjekta na objekt še niti ni vpostavljena, na ravni, kjer še niti ni možnosti za vzpostavitev takšne percepcije.

Iz tega sledi, da gre pri grozljivem unheimlich za izvorno točko infantilnosti, tiste infantilnosti torej, kjer objekt še niti ni prepoznan kot objekt, kot nekaj izven oziroma nekaj drugega, temveč obstaja samo subjekt kot edino edinstvenega in vse vsega. Na delu je torej empatičen odnos subjekta in s subjektom izenačenega drugega, ki ga poznamo tudi pri dojenčkih v najzgodnejši fazi. Toda grozljiv ni ta odnos, grozljiv je šele post-empatičen odnos, grozljiv je natanko tisti moment, kjer empatičen odnos prehaja v post-empatičnega, ko se subjektov nadJaz zave in ove prisotosti drugega in jo najprej začuti kot odsotnost objekta, nato pa kot odsotnost samega sebe. Odsotnost objekta pomeni konec egocentrizma kot egodeizma, odsotnost samega sebe pa ne pomeni nič drugega kot zavedanje lastne smrtnosti in minljivosti. In to je tisto, kar v das Unheimliche nastopa kot grozljivo.

V tem smislu lahko "prisotnost" in "odsotnost" domačega in nedomačega iz sheme 1 zamenjamo s konceptom razvoja človekove percepcije, pri čemer sedaj domače kot prikrito ne-domače nastopa v pomenu domačega kot edine prisotnosti, nedomače kot razkrito nedomače v pomenu prisotnosti Drugega, domače kot prikrito domače v pomenu odsotnosti Drugega, nedomače kot razkrito domače pa v pomenu odsotnosti samega sebe, torej smrtnosti. Pri tem med prvim in drugim ter med tretjim in četrtim elementom obstaja ambivalnetni prehod, ki je razvojno nujen prehod. V interakciji med edino prisotnostjo (ROJSTVO) in odsotnostjo samega sebe (SMRT) ter med prisotnostjo Drugega (REALNOST) in odsotnostjo Drugega (VIRTUALNOST) pa nastopa "grozljivi" unheimlich občutek (strukturo ponazarjam s shemo 2).

Shema 2

Unheimlich "grozljivo" je, kot je lepo razvidno iz sheme, povzročeno z navidezno antinomičnostjo spoznav, ki se dogodijo v HKRATNI interakcijski povezanosti, pri čemer je subjektova logika logika izključujočega ALI-ALI. V tem smislu "grozljivost" unheimlich vzpostavlja izvorna nelogičnost.

Izhod iz "grozljivosti" unheimlich je potrebno iskati prav na tem mestu - v logičnosti: v konsistentnem sistemu, ki temelji v realnosti človekove percepcije. Heimlich unheimlich je torej logičnost, konsistentnost subjektu pred-stavljenega sveta. Domačnost nedomačega nastopi v točki, kjer postane nedomačnost domača, kjer nedomačnost sovpada s percepcijo subjekta. Ali rečeno s Freudovim konceptualnim aparatom: nedmačnost je domača tako dolgo, dokler ne poskuša izrinjati ali kakor koli predrugačiti subjektove "simbolne strukture". In ker je vsakršna simbolna struktura nenehno pod udarom realnega - gre za izvorni ambivalentni prehod od umetnega k realnem (in obratno) - se heimlich unheimlich nahaja prav v realnosti. V sovpadanju realnosti in virtualnosti.

Takšno sovpadanje je po mojem mnenju prisotno v kibernetičnem prostoru - kiberprostoru. Kiberprostor je prostor, ki ga v naravnem smislu ni, obstaja pa v realnem ter virtualnem, pravzaprav realno-virtualnem smislu. Zanj ne veljajo geo-fizični dejavniki: svet v kiberprostoru ni svet-tu-in-zdaj kot svet prostorsko določene akcije, temveč je inter-aktivni svet kot svet-vedno-in-povsod. Edino, kar je v tem svetu realno in šteje, je realnost informacije. In edino, kar je v tem svetu virtualno, je virtualnost fizičnih regulativov.

Realnost informacije je lokaliteta, ki se iz neštetih koncev sveta-tu-in-zdaj z neznansko hitrostjo redistribuira v globalnost sveta-vedno-in-povsod. V smislu povezanosti lokalnosti in globalnosti je nova percepcija, vzpostavljena v kiberprostoru, t.i. GLOKALNA percepcija. Koncept GLOKALIZACIJE je vzpostavljen zaradi "očitnega paradoksa zmešnjave med lokalnim časom še vedno natančno umeščene dejavnosti in globalnim časom posplošene interaktivnosti", pravi Virilio. Širše gledano je koncept glokalizacije potreben za razrešitev nekaterih "nasprotij" med realnostjo in virtualnostjo, med tehnično globalnostjo in epistemsko lokalnostjo, tistih nasprotij, ki kot taka povzročajo podvojitveno strukturo unheimlich bega iz antinomije.

V kiberprostoru se prostoru in času dogodi naslednja podvojitev: na eni strani obstaja realni prostor-čas, ki je subjektivni prostor-čas, torej prostor-čas subjektovega sveta, ki se dogaja in teče tu in zdaj; na drugi strani imamo virtualni prostor-čas, ki ni točkovni in momentalni prostor-čas, temveč je objektivni prostor-čas vedno in povsod. Medtem ko se subjekt giblje v obeh razsežnostih prostora in časa, je objekt (epistemska "dejanskost") giban le v dimenziji virtualnega prostora in časa.

Osebno menim, da se ravno na tej točki nahajamo pred bistvom nove znanstvene paradigme, povzročene z informatično-kibernetsko percepcijo, ki jo je v obdobju že-ne-več a še-ne tako nemogoče dojeti: realnost oziroma dejanskost, torej tisto, kar je, se nahaja v kiberprostoru virtualnega prostora in časa. Toda ta realnost ni "prava" realnost, temveč je "znanstvena" realnost kot epistemska, spoznavna dejanskost. To, kar kibernetsko paradigmo dela za paradigmo in jo tako zelo razlikuje od pretekle znanstvene percepcije, je ideja, da realnost ni več preprosto neka narava, ki obstaja nekje zunaj nas; realnost je v tej paradigmi konglomerat fizikalnih entitet, ki so določljive logično ter množice meta-fizičnih INPUTOV, ki so po izvoru kaotični, a se v interakciji urejajo do stopnje čiste vednosti. To, kar novo realnost razlikuje od stare, je predvsem ambicija, da umetno vzpostavljeno nadomesti naravno, toda ne na način čiste nadomestitve kot zamenjave, temveč na način epistemskega prikaza realnosti z namenom uskladitve tega prikaza z dejanskim stanjem stvari. Tej realnosti ne gre za realnost samo, temveč za realni model realnosti.

Unheimlich grozljivost je toliko manjša, kolikor je manjša epistemska odtujenost od realnosti. Pri kibernetiki kot novi znanstveni paradigmi je realnost razkrita v kibernetski povezanosti med tehne in episteme, epistemskost je torej že umeščena v samo realnost. Episteme na podlagi kibernetskega modela inter-aktivno kreira realnost. V tem smislu grozljivega v kiberprostoru ni več od tistega trenutka naprej, ko je posameznik umeščen v ta kibernetski sistem in kjer svoje vloge v procesiranju realnosti ne občuti več kot odtujene. Ko je, skratka, njegov - sedaj interaktivni, se pravi neskončno krat pomnoženi - ego del te realnosti, ko on je ta realnost. Oziroma ko je on SPOZNAVAJOÈI TRAJEKT med realnostjo in virtualnostjo.

Debata o kibernetiki kot novi znanstveni (pa tudi tehnološki, ekonomski, politični in umetniški) paradigmi se giblje nekje znotraj radikalnih polov "kiberfanovstva" in "kiberfobije", vse skupaj pa preveva nekakšen unheimlich občutek pred morebitno nedomačo prihodnostjo, ki bi utegnilo postaviti naš svet, našo domačnost - kot pravi Paul Virilio - "rit nad glavo".

Toda vse bolj jasno je, da kibernetika počasi, a vztrajno prevzema status nove znanstvene paradigme, s čimer je povezana tudi sprememba človekove percepcije, njegovega temeljnega pogleda na svet. In če je bilo še pred kratkim tako moderno govoriti o koncu znanosti, zgodovine, umetnosti itd., itd - konec koncev tudi kibernetika pomeni enega takšnih koncev - je prav možno, da ta nova percepcija pomeni tudi konec izvora človeške nedomačnosti, torej nedomačnosti v tem svetu.

Ali KiberUnheimlich zares pomeni tudi heimlich novega obzorja, ki se razkriva pred nami v prostranostih kiberprostora, oddaljenega obzorja, brez katerega "ni več možnosti, da bi nejasno zaslutili realnost", obzorja, v katerem "zapademo v čas nekega padca, ki je podoben padcu padlih angelov, zemeljsko obzorje pa je le še en zaliv angelov", kot to nekoliko pesniško opisuje Virilio, je vprašanje, na katerega v tem zaključku ne bom mogel podati enoznačnega odgovora.

Grozljivo nedomačnosti po Freudu nastaja zaradi podvojitve Jaza kot odtujitve Jaza od sveta (simbolično: očeta) - grozljivo pravzaprav nastane šele v momentu zavedanje te odtujitvene podvojitve, iz česar pač sledi, da grozljivo nedomačnosti izgine, v kolikor se subjekt ne zoperstavi objektu, toda ne na način zlitja subjekta in objekta v eno (nadJaz), temveč na način, da subjekt ostane subjekt, objekt pa objekt. To pa je možno samo na dveh različnih ravneh, kajti v nasprotnem primeru pridemo do nelogizma: kako je mogoče, da je subjekt izenačen z objektom, a vendar subjekt ni objekt?!

Dve ravni, na katerih se dogaja izenačevanje subjekta z objektom, sta virtualna in realna raven. Virtualna raven kiberprostora je tehnično-sistematizirani prostor, v katerega vstopa subjekt kot realiteta. Realnost torej ni nekaj izven subjekta, kajti tu je realnost on sam. Toda sam subjekt nastopa le kot parcialna realnost, medtem ko je realnost kot celota inter-aktivno "združenje" posameznih subjektov. Subjekt je subjekt na ravni sveta-tu-in-zdaj, torej v lastni, parcialni realnosti, medtem ko je z objektom izenačen v interaktivni virtualnosti sveta-vedno-in-povsod kot celotni realnosti.

V tem smislu v kiberprostoru zares ni tiste nedomačnosti, ki bi se subjektu pred-stavljala kot grozljivo. Toda da se kiberprostor kot svet-vedno-in-povsod tudi dejansko ne bi zoperstavljal subjektu kot nedomače grozljivo, morajo biti izpolnjeni še ostali pogoji. "Kmalu bo treba znati leteti in plavati v etru", nekoliko mistično pravi Paul Virilio. Potrebno se bo torej naučiti, privaditi tej novi percepciji, da se nam bo svet, ki ga bomo preko nje prepoznavali, prikazoval kot heimlich. To pa je že stvar neke druge - morda prav tako psihoanalitske - študije.

Za konec naj ponudim še nekaj zelo bežnih vzporednic med Freudovo študijo estetskega unheimlich s sodobnimi literarnimi (literarno-filmskimi) ter estetskimi tokovi. Freud je za literarni primer unheimlich občutka vzel zgodbo Der Sandmann avtorja E.T.A. Hoffmanna, ki je, kot smo izvedeli že v prejšnjih poglavjih, pravcati konglomerat unheimlich prepletanj. V spremni študiji slovenskega prevoda Freudovega spisa Das Unheimliche filozof Mladen Dolar omenja znano ter tako rekoč pionirsko znanstveno-fantastično zgodbo Frankenstein, ki jo je napisala takrat komaj devetnajstletna Mary Shelley. Pri Frankensteinu gre sicer za "direktno nasprotje teme dvojnika", a kljub temu lahko po Dolarjevem mnenju ta primer še dodatno osvetli Freudovo razlago Das Unheimliche. Tako pri Frankeinsteinu kot pri Freudovem Das Unheimliche naj bi šlo za "iskanje neke ničelne stopnje subjektivnosti, vmesnega člena (TRAJEKTA?! - op. G.F.) med naravo in kulturo, točke, ki bi omogočila direkten prehod od materialnega k duhovnemu." Sodobni literarni tokovi so do unheimlich podvojitvenih struktur še posebej dovzetni, predvsem pa so naredili že korak naprej. Na mesto človeku odtujene Hoffmannove Olimpije in Shelleyinega Frankensteina, je mesto unheimlich objekta zavzel človek-stroj (kiborg) ter "pametni stroj", ki ga objektivno tako rekoč ni več mogoče ločiti od "pravega" humanoida. Prisotnost unheimlich estetskega učinka, s katerim sta še pred nekaj desetletji lahko Hoffman in Shelleyeva "manipulirala" z bralčevo zavestjo in občutki, je danes v sodobni literaturi šibka, v kolikor je sploh prenehala obstajati. Spremenilo se je predvsem to, da človekov artefakt (izraz, ki ga z vso potrebno akademsko uglajenostjo previdno uporablja slovenski filozof Marko Uršič) ni več tako zelo nenaraven in nedomač, kot je bil še pred leti. Iz začetnih tehno- in kiberfobij so se v literaturi pojavili tudi pozitivni koncepti prikazovanja odnosa človek-stroj. Pametni stroji in kiborgi (KIBernetični-ORGanizmi) - od Terminatorja do kultnega Blade Runnerja režiserja Ridleya Scotta (zadnje besede "replikanta" Rutgerja Hauerja Harrisonu Fordu v momentu, ko je replikant bolj človeški od samega človeka, so: "Videl sem stvari, ki si jih vi ljudje niti zamišljati ne morete.") - vse bolj prevzemajo človeške lastnosti, se (objektivno) izenačujejo s človekom in so v nekaterih primerih celo bolj humani od človeka samega. Dogaja se, da človeška domačnost postaja celo bolj unheimlich kot tista izvorna nedomačnost "togih in praznih" strojev. Prav verjetno celo prav zaradi tega, ker je domačnost prihodnosti bolj v "njihovih", kot pa v naših rokah...

Tekst:kiMOto Timora; zanj Grega Fras