|
Prihodnost je v postsimbolični komunikaciji
Intervju bi rad začel z vprašanjem o Video feedback waterbedu - projektu, ki je bil v preteklem letu razstavljen v Exit Art galeriji v New Yorku in ponazarja vaše zanimanje za mešanje umetnosti, glasbe in tehnologije. Postavljen je v klasični vizualni galeriji in hkrati vsebuje komad video - feedback opreme in glasbeni stroj… Tema Exit Art razstave so bila okolja primerna za poslušanje glasbe in ni mi bilo težko narediti te mešanice. Vodna postelja je vrsta eksperimenta z nekaj različnimi kategorijami: ena od teh je v družabnih prostorih, vstopate v okolje dvosmiselne intimnosti. Utapljal sem se v eksperimentiranju s tem, kako tehnologija sodeluje z vtisom intimnosti, saj so novodobne tehnologije narejene na zelo hladen način in imajo ravno nasproten učinek. Druga stvar, ki sem jo imel na umu, je bila neka vrsta protistrupa cutting - edgizmnu. Všasih razmišljam kako pomembno je delati s tehnologijami, ki niso v modi ali so celo malo zastarele. Stopnja svobode je prenizka, če se vedno gibljete v eni smeri - napredno, napredno, napredno. Vse v zvezi s tem eksponatom je retro. Vodne postelje spadajo na nek način v sedemdeseta. Videp - feedback je na nek način tudi iz sedemdesetih, če ne iz šestdesetih. Ali v virtualni realnosti opazite elemente video-feedbacka? Ne, VR je v bistvu ravno nasprotna. Najpoprej, virtualna realnost se še vedno ni popolnoma uresničila (zgodila). Še vedno potrebujemo več računalniške moči, veliko bolj kakovostne zaslone in boljše senzorje. Še vedno smo samo na začetku in tudi najboljši virtualni sistemi, ki jih je danes mogoče zgraditi, pod pogojem da imamo neomejen proračun, niso tisto, kar bi sam želel , da bi bili. Torej, na področju virtualne realnosti delujem permanentno na področju cutting edga. Ker je zelo vznemirljivo in ne mislim še tako kmalu nehati. Zadnje čase sem veliko razmišljal o tem, kako je v zgodovini zahodne umetnosti - ali vsaj glasbene umetnosti, ker je to umetniška oblika na katero se najbolje spoznam - delovati na robu pomenilo preganjati ljudi (gonič ljudi). Vedno je obstajala posebna obveznost priti na dan z novim glasbenim akordom ali s progresivnim akordom, ki ga ljudje pred tem še niso čuli ali pa z novim glasbenim instrumentom. Zelo vznemirljivo je bilo prvič slišati kontrafagot, prepričan sem v to. V enem od svojih esejev opisujete glasbene instrumente in vojskovanje kot dva osnovna pogonska motorja tehnološkega napredka. Točno. Neprestano omenjanje napredka z boljšo in boljšo tehnologijo in napredno znanostjo mi je sicer zelo pri srcu, a mislim, da je napačno in v skrajni instanci je preveč omejeno celo življenje prebiti v tem stilu. Včasih je treba delati tudi izven njega. Pravzaprav je to izziv. Vkolikor prideš z novo idejo in se poslužuješ novih tehnologij, je uspeh neizbežen (rezultat pride avtomatsko). Na primer, prva oseba, ki je razvila virtualno realnost - v tem primeru sem to jaz - se samoumevno izkaže tudi z izvirnim delom. Narediti nekaj izvirnega in pri tem uporabiti staro tehnologijo je velik izziv, ker to pomeni narediti nekaj, česar ni naredil še nihče. Prav to me je pripeljalo do vodne postelje. Vsa stvar je samo povsem navadna video kamera, nekaj velikih ogledal in vodna postelja - to je to! Združevanje umetnosti in tehnologije je z vami takorekoč od malih nog. Odkod ta navezava? Mislim, da je to svet. v katerem sem odraščal. Danes mulci odraščajo v svetu tehnologije. Masovna kultura otroštva je danes zavidajoče tehnična. Osnovnošolci obvladajo Unix sisteme, surfajo na Webu in delajo z HTMLji. Kar se mi zdi precej šokantno. Odnekdaj sem oboževal tradicionalne medije. Delal sem npr. prave slike. To res obožujem. Tisto, kar nameravam narediti s svojo kariero je promocija neke balansirane pozicije napram tehnologiji in estetiki, v kateri se ne sramuješ niti te ni strah uporabljati nove tehnologije, ampak uživaš v možnosti narediti popolnoma nove stvari in prav tako ceniti njihov potencial za premostitev imaginarnega jaza na način, ki bi bil brez tehnologije nemogoč. Mislim, da je s tehnologijo moč narediti zavidanja vredne stvari, vendar je edina prava vrednost v sposobnosti v prevladovanju jaza med ljudmi. Vse ultimativne vrednote so prišle od ljudi. To je mesto, kjer je odnos med umetniki in tehniki zastavljen napačno. Ljudje poskušajo dojemati tehnologijo kot objekt, kar enostavno ne znese, tehnologija je lahko le kanal. Mnoge izložbe in instalacije, ki bi morale kazati vez med računalnikom in umetnostjo, med holografijo in umetnostjo, so v glavnem obupne. To je ta posebni občutek, ki ste ga navajeni,med gledanjem nečesa, kar naj bi bila tehnološka umetnost, vidite pa samo nekaj brezznačajnega, celo suhoparnega in pretencioznega. To je zares velika sramota. Ljudje poskušajo tretirati tehnologijo kot središče njihove pozornosti, kar se res ne bi smelo dogajati. Morali bi biti pozorni samo na to, kako tehnologija povezuje ljudi. Prav tako obstaja problem v umetnosti dvajsetega stoletja in sicer ta, da umetniki iščejo novosti v rednih razmikih, kot časopis vsako jutro. In ko novost izostane, že karkoli z čisto malo novosti, privlači horde kupcev. Tehnologija je po svoji naravi (perzisteno) nova - vedno se pojavljajo nove tehnologije - to je torej zelo mamljiv izvor za to skupnost. Umetniki in teoretiki, kritiki in kuratorji pa v glavnem niso tehnično podkovani. Tako prihaja do žalostnega nižanja standardov. Na primer, na Guggenheim-Soho je bila preteklo leto organizirana razstava tehnološke umetnosti Media Scape. Eden izmed razstavnih eksponatov je bil demo virtualne realnosti, v katerem sta lahko dva lahko istočasno priključena v mali sistem virtualne realnosti. Izvadba je bila zelo konvencionalna in nič v njej ni bilo zanimega, niti z umetniškega niti s tehnološkega stališča. Instalacija bi enako dobro funkcionirala na trgovskem sejmu ali pa v muzeju. Nedojemljivo je, na primer, da bi družba, ki proizvaja oljne barve, v muzeju imela predstavitev svojih barv. Industrijski demo pa se lahko pokaže in se ima za umetnost, seve če je high-tech. To je zares žalostno. Obstaja tudi ekonomsko vprašanje: mnoge novih tehnologij poskušajo biti zelo drage. Kar je glavni razlog, da se VR tam sploh pojavlja: imeli so korporacijskega sponzorja, neko italijansko telekomunikacijsko hišo. V umetniškem svetu je povsem običajno, da se sponzorstvo dobro sprejme, obstajajo pa poskusi, čeprav ne vedno uspešni, po kuratorski viziji, ki ni popolnoma kontrolirana z izvorom sredstev. V primeru tehnologije tega ni. Tudi mišljenje, da je treba stopiti do etabliranih umetnikov in jim dati tehnologijo, ne funkcionira dobro. V praksi se tak pristop izkaže žaljiv tako za umetnike kot za tehnologe, ker umetnikom namiguje, da so bolj zvezde, kakor nekdo, ki dela praktične stvari. Prav tako se tehnologijo dojema kot nekaj, kar ne zahteva veščine, časa in predanosti za razumevanje. In še ena stvar. V umetnosti dvajsetega stoletja obstaja ideja, da rokodelske veščine nikakor ni treba poudarjati in da naj bi umetnost vrednotili po drugih kriterijih. V novih tehnologijah, še posebej v virtualni realnosti, bo antikvitetno stališče do spoštovanja same veščine, pred vsem drugim, v nekem časovnem obdobju postalo prevladujoče. Umetnostni teoretiki kot tudi umetniki sami, kuratorji in kritiki pa poskušajo gledati na nove tehnologije s perspektive kritike in družbenih teorij, kjer izkoriščanje tehnologije še ni privedeno do rokodelske veščine. Najverjetneje sem dlje od kogarkoli drugega dizajniral (oblikoval) virtualne svetove za umetniške namene in s tehnične plati se imam še vedno za začetnika. Kolikor vem, je na celem planetu deset ljudi, ki so se resno lotili študija in poskusov, da bi postali dobri rokodelci. Moramo se prebiti skozi renesanso, da bi potem na tem področju dobili novodobno umetnost. Virtualna realnost je zares nova in različna. Eden izmed problemov, ki jih virtualna realnost danes poraja v umetniškem svetu je, da se nagiba h grdemu izgledu. In izgled ni namenoma grd; to je grdota, ki je rezultat pomanjkanja rokodelske tradicije. Danes mulci odraščajo v okolju, ki je zelo bogato z vizualnimi tehnologijami. Mogoče se v njih izoblikuje spoštovanje do obrti? Možno, a oni nimajo občutka za vizualno estetiko. Težijo le po postavljanju spletnih strani, ki so zanimive s stališča interaktivnosti in zlobno grdi z vizualnega stališča. Skratka, v vsem tem obstaja nekakšna simetrija ignorance. Ljudje iz skupnosti vizualnih umetnikov so zavzeli stališče, v katerem ni potrebe po globjem razumevanju interaktivnosti. Z druge strani pa tudi oni s težavo pričakujejo da se bodo mulci, ki odraščajo v interaktivnem okolju navdušili nad sofisticiranim pristopom za razumevanje vizualnega nasledstva, v katerem sicer lahko uživajo. Odvijati pa bi se moralo v obeh smereh. Mislite, da tehnologija lahko pomaga Kreativnemu svetu? V tem polju sem optimist in mislim, da lahko iz tega spoja izidejo dobri rezultati. Najpoprej, ekonomija umetnosti se lahko spremeni na način, ki ga smatram za zelo zdravega. Glasba je v nasprotju z vizualnimi umetnostmi naredila prehod v dvajsetem stoletju. S tehnologijo tonskih zapisov je postala popularna (podprta) forma umetnosti. V preteklosti, pred dobo snemanja, so bili glasbeniki, ki so hoteli preživeti v javnosti, siromašni potujoči glasbeniki. Z druge strani pa so tisti, ki jim imamo za glasbenike visoke umetnosti, živeli na nek način v sistemu patronov (zaščitnikov). Danes imajo glasbeniki možnost prodajati posnetke in zakupiti velike koncertne dvorane. Naredil se je svet glasbenikov, ki lahko živijo v nekem srednjem svetu in imajo recimo, deset tisoč poslušalcev in ne le nekaj zaščitnikov. Ni vam treba stradati na ulici niti se štuliti nekemu kralju. Lahko ste kakor moderni jazz umetniki, ki prodajo 10000 vsake plošče in igrajo po kljubih. Ta srednji nivo je zelo zdrav. Omogoča zdravo interakcijo med občinstvom in umetnikom. Na področju vizualnih umetnosti ni bilo ničesar niti približno podobnega temu. Obstajajo superzvezde, ki so sposobne pritegniti kuratorje in zbiralce in obstaja svet amaterjev. Ničesar ni med njima. Rad bi videl, da bi internet obdržal ekonomijo umetnosti na srednjem nivoju in da bi podpiral pošteno življenje vizualnih umetnikov. Mislim da obstaja možnost, da se bo to zgodilo, čeprav vam ne bi znal natančno reči na kakšen način. Mogoče bodo nastala digitalna platna, na katerih bo lahko vsakdo najel sliko za kak mesec, izbral pa si jo bo lahko preko spleta, tako nekako. Če se izvede kot odprt sistem, bo to (straobalna) stvar. Če pa se sprevrže in vso stvar prevzame Bill Gates in se dajejo v najem dela iz njegove kuratorske zbirke, potemtakem se ne bo veliko spremenilo. Torej, tistim ki se nadejajo sprememb v ekonomiji; je tehnologija eden od načinov zanje? Najverjetneje je celo edini način zanje. Zanimivo, da so bili ljudje pripravljeni spremeniti svoje družbe skozi čisto razmišljenje in komunikacijo. Še v političnih revolucijah je obstajala tehnološka komponenta, ki jih je omogočala, nove tehnologije pa lahko spremenijo družbo še hitreje in še bolj dramatično. Skratka, na boljše ali na slabše, tehnologija bo določala prihodnost umetnosti. Kakšno vlogo pripisujete Web - umetnosti? Je predvsem promocijsko orodje ali je še kaj poleg tega? Web ni naredil biznisa, web ni narejen za biznis, niti ni kreiran z biznisom. Web je nekaj popolnoma novega, popolnoma lepega in revolucionarnega. Kakor je Hype pogosto povezan z njim, takom pogosto tudi ni dobro artikuliran. V vsej zgodovini ni primera, kjer bi na milijone ljudi nenadoma počelo nekaj skupnega, ne da bi bili v to prisiljeni, ampak preprosto zato ker si tega želijo - brez oglaševanja, brez kompenzacije, brez navodil avtoritet, brez pravih zvezd. Edina stvar ki se je zgodila je, da je milijon ljudi pomislilo, kako dobra ideja je to in začeli so uživati v udeležbi na njem, ugotavljati da web ne more obstajati brez njih, izbrali so sodelovanje na nek ugoden in prijateljski način. To so enostavno naredili. In to je ogromna novost. Kje vidite prihodnost Weba? V kratkem bo v Remnu,če se za trenutek oblečem (prestavim) v svoje poslovno obleko: zaslužki na Webu niso posebej verjetni. Promocija stvari, idej in ljudi je mogoča. Prhranki denarja so najverjetneje verjetni. Mislim, da distribucija filmov in glasbe preko Weba, seveda tudi vizualne umetnosti (v kolikor z druge strani obstaja dovolj dober transduktor), digitalna platna, o katerih sam malo prej hipotetiziral - vse to bo delalo ogromne prihranke. Upam pa, da bo v prihodnosti postal Web nov tip komunikacije med ljudmi. Kakšne vrste komunikacija je to? Mislim, da se soočamo tukaj z postsimbolično komunikacijo. Če bodo mulci odraščali z zmožnostjo programiranja in ustvarjanje mikrosvetov na podlagi njihovih lastnih zamisli, potem bo mogoče nekega dne druga generacija mulcev odrasla s podobnimi idejami, a veliko boljšimi orodji za njihovo izvedbo, skratka, veliko hitreje bodo lahko ustvarili vsebine virtualnih svetov na improviziran način. Če jim uspe in bodo imeli bolj diferenciran(e) interface (vmesnike) za virtualne svetove, poceni in visoke kvalitete - vsi lahko torej sodelujejo - potem bodo imeli, ko odrastejo, možnost narediti popolnoma novo obliko jezika. Pravzaprav bi bilo to nekaj drugega kakor jezik. Nov način komunikacije, v kateri bodo ljudje neposredno ustvarjali delne svetove, jih programirali in modelirali v real - timeu, nasprotne običajno rabljenim besedam, posrednikom za opis stvari. Področje se mi zdi zelo zanimivo. Pomislite samo na druga področja, ki se s tem odpirajo. Lahko raziskujemo vesolje, kar bi se lahko izkazalo za zelo dolgočasno zadevo - vse kaže, da obstaja zelo omejena hitrost in večji del časa bi takšna aktivnost izgledala butasto. Lahko raziskujemo cerebralno aktivnost - kar izgleda veliko bolj zanimivo. Najbolj zanimiva in najbolj živa, se zdi, je raziskovanje mej potenciala človeških odnosov, še posebej na način kot sem ga opisal. Lahko se vprašamo: " Dobro, kaj pa če lahko komuniciramo brez simbolov, z ustvarjanjem vzporedne realnosti? Kako bo vse skupaj izgledalo?" To je najintenzivneje zamisljivo področje, ker je grajeno iz materiala izkustev, komunikacije in sebstva. Imate idejo vizije, kot nečesa zelo aktivnega. Globoko je vrezana v vse kar počnete. No, ja. Zanimiva ideja, ena izmed tistih idej, ki imajo znanstvene, estetske in klinične implikacije. Zdi se mi, da je z znanstvenega stališča nastal primankljaj v realizaciji potenciala kognitivnih znanosti, enostavno zato, ker je obstajal pretirano reduktiven način razumevanja ljudske (občutljivosti). Največji del literature o ljudski (občutljivosti) je vključeval diskriminacijske študije, v katerih so poskušali izolirati posameznikovo zmožnost opažanja ene same stvari, na primer, število odtenkov rdeče. V sistemu virtualne realnosti pa je prvič sploh, v kontroliranem okolju mogoče izvesti objektivno meritve holističnega načina opažanja, v katerem možgani izkoriščajo vse čutne organe hkrati in opazi daleč več kakor bi si upali predvidevati, če beremo rezultate diskriminatornih študij. To je en del. Drug del se tiče estetike same virtualne realnosti. V prvi dekadi obstoja VR sem pogosto slišal, da ljudje o njej govorijo s kinematskim izrazoslovjem. Niso doumeli, da je v virtualni realnosti opazovalec popolnoma zadolžen za svojo točko gledišča in vseh posledic, ki jih to prinese s sabo. V industriji zabave, kjer se družbe poskušajo igrati z virtualno realnostjo, tega še vedno niso v celoti sposobni dojeti. Še vedno je mogoče najti VR sisteme, ki so v mnogih pogledih sijajni, a prav grozno omejujejo uporabnikovo početje. To je resnica, na primer, v Disneyevem Alladinu, kjer je vse, od scenarija pa do fizičnega oblikovanja okolja in same umetnosti, je zdizajnirano (narejeno, oblikovano) tako, da drži ljudi čim dlje stran od mesta, kamor bi hotelu pokukati. Izredna, a zelo omejena estetika, ki ne more priti daleč. Nasip bo popustil in Disney in ostale družbe bodo prisiljene dojeti, da so ljudje tisti, ki kontrolirajo lastne vizije o novih medijih. Mnogo novih, interaktivnih medijev se še vedno gradi okoli močno narativnega. Virtualna realnost in najverjetneje tudi ostali interaktivni mediji se bistveno razlikujejo od ideje narativnega, vendar razloga za odhod narativnega ni. Niti enega razloga ne vidim, zaradi katerega naj bi se nehali snemati filmi ali pisati novele ali katerakoli druga umetniška oblika, ki izkorišča narativnost. Mislim pa, da bodo nove oblike utemeljene v drugih rečeh: kot so rituali, družbene interakcije, glasbene improvizacije, celo molitve. Obstaja cel spekter ljudskih aktivnosti, ki niso narativne in so veliko bolj ugodne za tisto, kar se bo dogajalo s tehnologijo in prakso novih medijev. Nedavno posnet film Synthetic Pleasures je naredil povezavo med VR in body piercingom in jih prepoznal kot dva načina za preoblikovanje ljudskih teles. Opazil sem, da se piercing prav tako pojavlja v nekaterih vaših delih - obstaja ta povezava? Predaval sem na Art Institute v San Franciscu med obdobjem najbolj intenzivnega piercinga učencev. Bil je nek razred, v katerem je bil vsak učenec radikalno pierciran. Eden izmed učencev, če se prav spominjam, je predlagal povezavo VR in piercinga, ker oba vključujeta raztegljivost in naraščanje voljne kontrole (nad telesom) telesne oblike. Nek moj dolgotrajni sodelavec v znanstvenem svetu je plastični kirurg Joe Rosen. Veliko sva debatirala o možni prihodnosti plastične kirurgije. Ena od stvari v katero sem zabredel (maštao) je, da bodo mulci v prihodnosti lahko namesto piercinga spreminjali svoja telesa, da bodo lahko popolnoma spremenili spol. Mogoče bo ustvariti nov tip genitalij, ki bo na primer uporaben le v troje. Čas v katerem danes živimo je res smešen. Takšne stvari lahko postanejo resničnost, medtem ko hkrati vse bolj začenjamo razumevati biološke korenine človeškega obnašanja. Skratka, premikamo se v obe smeri hkrati. Vse bolj razkrivamo konstrukcijo narave v nas, celo tedaj ko dekonstruiramo lasten ustroj. In če bosta oba procesa izvedena do konca, od nas ne bo ostalo prav veliko! Pogovarjal se je: Corey S. Powell (
Scientific American) |