|
13 uvodnih možnih pogledov na post
postmodernistični estetski fenomen, imenovan avantpop
1 Polom visokega modernizma - Teorija strelne moči enojne estetike. Pop. sam. 1. nenaden, kratek, lahen, eksploziven zvok. 2. strel z revolverjem. WEBSTER'S NEW WORLD DICTIONARY ''Spektakel izvira iz izgube enotnosti sveta in gromozansko širjenje modernega spektakla izraža dokončnost te izgube …'' - Guy Debord, Družba spektakla (Society of the Spectacle) … na ta vprašanja je bilo očitno težko odgovoriti - tako težko, da je bilo v poznih šestedesetih, ko se je začelo govoriti o smrti romana, obilo ljudi, ki so objokovali njegovo izgubo, nihče pa ni bil zares presenečen. Pravzaprav se je na smrt resne literature običajno gledalo zgolj kot na podaljšek večje tragedije - poloma programa visokega modernizma, zaradi česar so izgubili življenje Avantgarda, avtor in vsi drugi, povezani z ''visoko umetnostjo''. Kot je bilo z atentatom na JFK-ja, so tudi na polom visokega modernizma mnogi gledali kot na znamenje, da se je končala določena vrsta optimizma in samozavesti, ki sta pomagala oblikovati našo predstavo, kaj bi literatura (oziroma katera koli vrsta umetnosti) morala biti. Skoraj sto let so bili estetski laboratoriji visokega modernizma napolnjeni s klenim pokolenjem inovativnih umetnikov, ki so verjeli, da bodo njihovi eksperimenti pripeljali do odkritja sredstva za preživetje resne umetnosti, na koncu pa se je zver izkazala za premočno. Ko je priznani zgodovinar Robert Hughes raziskoval razbitine, ki so ostale po polomu programa visokega modernizma, je opazil, da je ''modernistični laboratorij zdaj prazen. Je vse manj arena, v kateri poteka pomembno ekspirementiranje, in vse bolj podoben zgodovinski sobi v muzeju, zgodovinskemu prostoru, v katerega lahko vstopimo, si ga ogledamo, ne moremo pa več biti njegov del ... Kaj je naša kultura leta 1980 izgubila, kar je avantgarda leta 1890 imela? Navdušenje, idealizem, zaupljivost, prepričanje, da je na razpolago prostrano ozemlje za raziskovanje, in predvsem znani občutek, da bo umetnost, najbolj brezinteresno in plemenito, zmogla najti potrebne metafore, s katerimi bo lahko radikalno spremijajočo se kulturo razložila njenim pripadnikom.'' Takšnim čemernim ocenam je sledila vrsta literarnih kritikov in znanstvenikov, semiotikov in kulturnih teoretikov, ki so imeli prste vmes pri programu postmodernizma, ki je po razbitju visokega modernizma doživel nagel vzpon. Po prepričanju vodilnih izvedencev PO-MOD-IZHOD-a ni umrla le resna umetnost, ampak z njo vred tudi mnogo drugih stvari - vključno s pomenom, resnico, izvirnostjo, avtorjem (in avtoriteto sploh), realizmom, celo samo realnostjo. Vendar pa se je izkazalo, da so bila taka poročila o smrti resnega pisanja in umetnosti v Ameriki, ki so na veliko krožila, močno pretirana. Celo ko so apologeti PO-MOD-IZHOD-ovega programa odsotnosti, izginotja, skepticizma in izgube objavljali eno osmrtnico za drugo, je bilo novo pokolenje medijsko iznajdljivih ameriških pisateljev in umetnikov zaposleno v svojih kletnih laboratorijih z mešanjem nekih novih vrst estetskih zdravil, ki so bila zasnovana prav z namenom, da vrnejo življenjsko moč umetnikom, ki so trpeli za info prenasičenostjo, psihično fragmentacijo, izgubo čustev, razkrajanjem realnosti, odnašanjem sanjarjenja in drugimi izčrpujočimi simptomi življenja v postapokaliptični Ameriki … 2 Borrego Springs, 85 milj severovzhodno od San Diega, leži sredi puščavskega narodnega parka Anza-Borrego. Ostal je mestece - prebivalstvo 2244 - ker ga skalnate gore ločujejo od metropolitanske južne Kalifornije in zaradi svojih geoloških in klimatskih skrajnosti. Tipičnega avgustovskega popoldneva ob dveh popoldne bo temperatura v Borregu verjetno presegala 45° C - kar je dovolj vroče, da posameznica, ki se je drži smola (ali je nespametna) in se znajde brez vode, pokrivala ali senčnika, ne bo dočakala večera. To je neskončno tiha pokrajina. Ko tvojo glavo preleti črn krokar - vseh njegovih 60 centimetrov - lahko slediš švistu njegovih kril kar nekaj očarljivih sekund. Toda ta spokojnost je zavajajoča. Utegne se ti zdeti, da si v svetu, ki se spremeni samo vsakih deset tisoč let, toda dolina, v kateri leži Borrego, je v resnici najbolj potresno območje v Kaliforniji. Od 1899. je bilo tu 14 potresov, močnejših od 6.0; na leto imamo več kot 10.000 mini bobnenj, kar pomeni, da je za prebivalce Borrega majanje in kotaljenje, rock and roll, način življenja. 3 Danes zvečer sem imel zadnji govor avantpop množici: ''Danes, ko potekajo zadnje priprave, preden spravimo v tek literarni napad, za katerega upamo, da bo začel dolg proces ponovnega zavzetja naših očetnjav ustvarjalnosti, bi se morali vsi zavedati … Ni mi treba opominjati vas, da sta pripovedni in estetski teritorij … Osupnili boste ob opustošenju, ki ga boste našli, v letih sovražnikove okupacije so območje, ki je bilo nekoč poznano po ustvarjalnem obilju, spremenili v ožgano puščavo, ki ni zmožna živeti nikogar … Še več, ne le da se vam obeta srečanje z dobro oboroženo … To je strašljivo, a najbrž boste šokirani zaradi stanja navadnih državljanov, ki jih boste srečali, in sovražnih ter prepadenih odzivov običajnih bralcev … Končno sem prepričan, da se vsakdo izmed piscev, ki sodelujejo pri tej avantpop misiji, spominja občutkov besa, jeze in ponižanja, ko smo bili prisiljeni biti priče šokantnemu spektaklu ostudno iznakaženega trupla Avantgarde, ki ga je po prašnih valovih Pušče resničnega vlačila nebrzdana drhal medijskih šefov, oglaševalcev in … Gledano nazaj, so se te podobe, boleče kot so še danes, morda uporabljale za koristen namen, ker so zagotovile dokončen dokaz, da poročila o smrti te pogumne in globoko spoštovane osebnosti, ki je predsedovala tako številnim zgodnejšim kampanjam proti silam banalnosti in konformizma, sploh niso bila, kot smo bili upali, tako zelo pretirana …'' 4 Pokazati skušam, da je AP popolnoma nova paradigma, ki temelji na koevolucijskih principih - tj. imamo ti dve, prej antagonistični ''sorti'' estetske produkcije (resna/avantgardna) in pa masovno kulturo (buržuazno, banalno, uniformirano), ki sta se razvili tako, da zdaj obstajata v novem razmerju druga do druge - dvosmerni pentlji informacij, stilističnih tendenc, pripovednih arhetipov in reprezentacije likov, ki se med seboj vzajemno podpirajo. Celotni smisel avantgarde je bil, da je obstajalo to ''gibanje'', ki bo povedlo na ''sovražnikov'' (meščanski) teritorij, namestilo nekaj bomb, razstrelilo nazore ljudi in pripravilo teren za poznejši množični juriš, v katerem bo resna osvobajajoča umetnost na koncu zmagala. Avantgarda je temeljila na pojmih iz 19. stoletja - kot gibanje se je zanašala na binarne principe (mi proti njim), linearno, hierarhično organiziranost in darwinovska evolucijska načela in tako naprej. AP - in paradigma, iz katere izhaja - prinaša sporočilo v smislu dobra novica/slaba novica. Slaba novica je, da so se Yeatsove napovedi o neki grobi zveri, ki je namenjena po naših poteh, uresničile: v resnici je apokalipsa že prispela, starega sveta ni več in ''slabi fantje'' (masovna kultura) so prevladali. Dobra novica je, da je slaba novica dobra novica! In slabi fantje sploh niso slabi. AP-pisci se zavedajo, da je več boljše - masivno širjenje masovne kulture (pop kulturo, ki jo je zastopal in proslavil Andy Warhol (ur.), je nadomestila AVANTPOP KULTURA, ki ni uniformirana in banalna, ampak visoko individualizirana in vsaj potencialno interaktivna) ni nekaj, česar se je treba znebiti (nadomestiti, predvidoma z ''visoko umetnostjo'') ali premagati, ampak uporabljati, vključevati, stopati z njo v interakcijo itd. 5 Sodobni človek danes prejema desetkrat več dražljajev, kot jih je pred 100 leti. -Fernand Leger, 1914. To je podoba, ki je nismo nikoli zares videli, a občutimo, kot da smo jo: ostudno iznakažena trupla Modernizma, Romana in Avantgarde, s katerimi po ulicah paradira nebrzdana drhal posmehujočih se televizijskih in oglaševalskih šefov, multinacionalnih velikih živin in pripadnikov pop arta. Ta hiperrealna podoba je morast verni posnetek apokaliptičnega scenarija, ki so ga umetniki in kulturni kritiki redno napovedovali, vse odkar so se pred več kot dvesto leti množični družbenopolitični prevrati, ki jih je sprostila francoska revolucija, naglo razširili po vsej zahodni kulturi. Tem začetnim pretresom je sledila vrsta močnih sunkov, ki so se z nezmanjšano močjo nadaljevali skozi vse 19. stoletje in niso le odpravili razrednega sistema, ki je bil v Evropi v veljavi več kot tisoč let, ampak so hkrati postavili temelje za druge, prav tako korenite spremembe - transformacijo ruralne, agrarne, v svojem bistvu nespremenljive fevdalne družbe v urbano, demokratično, kapitalistično, v kateri je nenehno spreminjanje postalo norma. Ne preseneča, da so te spremembe z enako močjo učinkovale tudi na položaj umetnosti znotraj nove kulturne pokrajine. 6 Čemu vprašanje ''Čemu avantpop''? Ker bi bil že čas, da bralci in kulturni kritiki prenehajo z brezkončnim pričkanjem o pomenu ''postmodernizma'' ter z rutinskimi razglasi in cepljenjem dlake v zvezi s ''smrtjo romana'' in strašljivimi posledicami vzpona masovnih medijev ter se lotijo bistvenejših zadev. Najpomembnejša je, da se znebimo temeljnih paradigem, ki zadevajo položaj ''resne umetnosti'' v zahodni kulturi (in s tem povezana vprašanja, kako se resno umetnost proizvaja, kdo jo proizvaja in kako njene pomene porablja njeno občinstvo), in jih nadomestimo z ustreznejšim in natančnejšim modelom tega, kako se resno umetnost proizvaja v zdajšnji avantpop kulturni dobi mehanske reprodukcije, izmenjave informacij, računalniških modemov in masovne kulture. 7 Najvišja umetnost bo tista, ki s svojo zavedno vsebino predstavlja tisočere probleme tega dne, umetnost, ki so jo vidno poškodovale eksplozije prejšnjega tedna, ki večno poskuša zbrati svoje ude po včerajšnjem polomu … Sovraštvo do tiska, sovraštvo do oglaševanja, sovraštvo do OBČUTKOV so tipični za ljudi, ki imajo raje svoj naslanjač kot hrup ulice. Življenje se zdi simultana zmešnjava glasov, barv in spiritualnih ritmov, ki jo sprejemamo neprikrojeno, z vsemi občutki, kriki in mrzlico njenega neusmiljenega vsakdanjega duha in z vso njeno brutalno realnostjo. - berlinski dadaistični manifest 1918 ZVER JE NA PROSTOSTI ''Medloben momljan meket/Pesem blebet pesem blebet/Slinjenje okrog ust/Dobi ton juhi … Zver je na prostosti'' - Bucky Wunderlick, Lul-lul-golt-golt (v Don DeLillovi Ulici vélikega Jonesa (Great Jones Street)). Ko te pogreznejo v tišino, ni več ozdravljenja. Spremenili so te v medijskega bebca ali še kaj slabšega. - Stephen Wright, Svetloba (Light) Ko je mnogoglava, mnogoroka groba zver apokaliptičnih sprememb, ki jo je prvič ugledal William Butler Yeats pred več kot 75 leti, še kar naprej klamala po svoji poti prek 20. stoletja proti današnji navidezno tisočletni različici Betlehema, je postajalo vse očitnejše, da največji izziv, s katerim se srečujejo ameriški umetniki, ni več, da bi poskušali domisliti se, kako zaustaviti ali drugam speljati napredovanje zveri, ampak da se naučimo, kako z njo sobivati. Kajti zver je že tu, prispela je nekaj let pred prvotno načrtovanim datumom prihoda, v družbi najnovejšega, pri njej živečega ljubimca in strežaja, hiperpotrošniškega Kapitalizma, prinašajoč prav to, kar so filmski režiserji in sanjači in rockovske zvezde govorili, da bo - darilce, imenovano … APOKALIPSA ZDAJ. Ta svet se bliža koncu, za kar smo hvaležni. Izbrani se radujemo ob tem obetu apokalipse, saj je znamenje našega prihodnjega vladanja v tisočletnem kraljestvu kje drugje v univerzumu.'' - Craig Baldwin, Stiska 99: Tujske anomalije pod Ameriko (Tribulation 99: Alien Anomalies Under America) Frederic Jameson je opisal začetke konca sveta, kot ga poznamo, češ da zajema ''osupljivo širjenje kulture po celotnem področju družbe, do točke, ko za vse v našem družbenem življenju - od ekonomske vrednosti in mehanizmov moči države pa prav do strukture same duševnosti - lahko rečemo, da je postalo kulturno v nekem izvirnem in do zdaj teoretično še neutemeljenem smislu.'' Ta ekspanzija kulture, ki ji v zgodovini ni primere in ki jo je izrecno omogočil eksponentni porast tehnologije, je spremenila obrise sveta: pop kultura ni le pregnala narave in ''kolonizirala'' fizičnega prostora skoraj vseh dežel sveta, ampak (kar je morda še pomembnejše) je začela kolonizirati celo tiste notranje, subjektivne sfere, za katere je nekoč skoraj vsakdo verjel, da so nedotakljive, kot so človekova podzavest, spolno poželenje in spomin. Naloga resne umetnosti je potemtakem naučiti se, kako preživeti v novih razmerah, kajti tako rekoč vse v tej kulturi množičnih občil se je zarotilo proti načinom, na katere se je umetnost poprej ustvarjalo in sprejemalo. Pri tem je najpomembnejše vprašanje Jamesova poanta o ekspanziji kulture: kako se lahko pisanje oziroma katera koli vrsta umetnosti prilagodi znotraj pokrajine, katere površina je že sestavljena iz tiste vrste znakov in posnetkov, ki so bili nekoč dosegljivi iz umetnosti? V resnici je ta pokrajina vse manj literarni teritorij in vse bolj multidimenzionalna hiperrealnost televizijskih ozemelj, medijskih ''džungel'' in informacijskih ''avtocest'', kraj, kjer je resničnost postala ''pušča'', na katero ''se zliva'' nenehna ''ploha'' informacij in podatkov in ki jo ''preplavljajo'' ''potoki'' razpoložljivih potrošniških dobrin, pripovedi, podob, reklam, znakov in elektronsko proizvedenih ''dražljajev'' in ki je ''naseljena'' z medijskimi osebnostmi, katerih (življenjske) zgodbe se zdijo hkrati bolj žive, bolj domače in bolj resnične kot kar koli, kar bi lahko ustvaril umetnik. 8 a) AP ni toliko umetniško ''gibanje'' z manifesti in izrecno določenimi cilji, ampak prej niz sorodnih estetskih in tematskih stremljenj, zasnovanih prav z namenom, da nasprotujejo ideologiji potrošništva in hiperpotrošništva, ki je spremenila državljane v virtualne ujetnike Družbe spektakla.
b) Ni enovitega skupka estetskih spodbud ali tematskih zanimanj, ki bi opredeljevala ta tip umetnosti, vendar pa je v središču vsega avantpopa želja ustvarjati dela, ki rekonstituirajo in stopajo v interakcijo s sedanjimi razdiralnimi, pogosto bogokletnimi in, upati je, osvobajajočimi alternativami duha hromeči poplavi podob, vrednot, sloganov, arhetipov, ki so preplavili življenja in domišljijo ljudi med vélikim vzponom Medijske (oziroma Kulturne) industrije v zadnjih 40 letih. c) Avantpop se je kot enotna težnja prvič pojavil v represivni Reaganovi eri v osemdesetih - v obdobju, ki je začetek logike hiperpotrošništva. To pa ne pomeni, da ni bilo zgodnejših avantpopsterjev. William Burroughs in Phillip K. Dick, na primer, avtorja, ki sta delovala na robu znanstvene fantastike (z njej lastno osredotočenostjo na posledice tehnoloških sprememb), in radikalni literarni underground. Med tistimi, ki so prispevali k jedru avantpop estetskih strategij in tem, je vrsta eklektično izbranih umetnikov in teoretikov, kot so Sade, Rimbaud, dadaisti in nadrealisti (zelo prisoten je vpliv Marcela Duchampa), Walter Benjamin, Warhol, Marshall McLuhan, francoski situacionalisti, punk in kiberpunk. 9 d) Termina, ki sestavljata pojem''avantpop'', nakazujeza njegovo sorodnost tako z avangardističnim gibanjem 19. stoletja kot tudi z gibanjem pop art, ki je nastalo v Angliji sredi petdesetih let in v ZDA nekaj let pozneje. Prvi del zloženke kaže na sorodnost avantpopa s tradicijo avantgarde v Evropi 19. stoletja, z njenim poudarkom na subverzivnosti in radikalizmu kot sredstvoma za napadanje in razbijanje naraščajočega gospostva in vpliva prepletenih sistemov gospodarstva, politike, prava, racionalizma, znanstvenega determinizma in militarizma - in umetnosti, ki se je porajala iz teh sistemov. Avantpop si z avantgardo deli temeljno strategijo oblikovnega novatorstva kot sredstva za ''šokiranje meščanstva'' - šok terapijo, ki naj običajne državljane osvobodi ujetosti v navade. e) Nadaljnji primeri AP iz zgodnejših časov: Woodyja Allena Kako kaj, tigrica Lili (WHAT'S UP TIGER LILLY) in Škrlatna roža Kaira (THE PURPLE ROSE OF CAIRO); Peniji z neba (PENNIES FROM HEAVEN) (Pojoči detektiv (THE SINGING DETECTIVE), Donalda Barthelmeja Sneguljčica (SNOW WHITE), Boba Cooverja …) f) Drugi del zloženke avantpop meri na njegove veze z gibanjem pop art, ki se je sredi petdesetih let pojavilo v Angliji in ki je imelo tako velik vpliv na ameriško umetnost, ko se je nekaj let kasneje pojavilo tam. Dejansko je avantpop najnovejši stadij v dialektičnem procesu, ki se dogaja znotraj sfere umetniške produkcije in kulture nasploh in ki je privedel do avantgarde in pop arta. ZATOREJ, PREDEN LAHKO UPAMO RAZUMETI, KAJ AVANTPOP JE, JE NAJPREJ POTREBNO NEKO JASNO IN PRECIZNO RAZUMEVANJE CILJEV IN TRADICIJE TEH PREJŠNJIH GIBANJ … 10 Pripev: AP ni toliko umetniško ''gibanje'' z manifesti in izrecno določenimi cilji, ampak prej niz sorodnih estetskih in tematskih stremljenj, zasnovanih prav z namenom, da nasprotujejo ideologiji potrošništva in hiperpotrošništva, ki je državljane spremenila v virtualne ujetnike Družbe spektakla. 11 ''Na podlagi te izkušnje smo se zaobljubili, da osvobajanje sodržavljanov od njihovega položaja ujetnikov pred družbo spektakla ne bo zajemalo tega, da bi prevzemali lokalne televizijske postaje in jih spreminjali v podružnice nacionalne televizije ali da bi prepovedali vstop v Veličastno dolino heavy metal skupinam, ki želijo snemati MTV-videospotov, ampak da se bomo osredotočili na zagotavljanje izobrazbe in informacij, tako kar zadeva njene potencialne koristi kot tudi škodljive posledice - in ves ta čas svarili ljudi pred stranskimi učinki nevarne odvisnosti… Še ena poteza naših priprav je bilo zbiranje in širjenje informacij med nami samimi o zgodovini našega prizadevanja. To študijsko poglabljanje je vključevalo prebiranje gradiva o zgodovinskem ozadju ljudske kulture v dnevih pred vzponom množičnega proizvajanja in o odločilni vlogi, ki jo je vedno imela v družbi. Prebirali smo zgodovinske raziskave, ki opisujejo nenavadno raznolikost oblik, ki jih je ljudska kultura prevzemala v različnih kulturah - in o odločilni (in univerzalni) vlogi, ki jo igra pri urejanju najglobljih strahov, vprašanj in poželenj določene družbe - kot tudi bolj vsakdanjih skrbi - v narativne strukture zgodb, mitov, iger in javnih dogodkov, ki le-tem dajejo obliko in omogočajo njihov obtok. Posebno smo bili pozorni na to, kako je ljudska kultura omogočala družbenim strahovom in poželenjem, da dobijo obliko, se domišljijsko nastanijo, kako so skoraj vse kulture modro uvedle javna praznovanja in festivale, ki so pripadnikom določene skupnosti - pod vodstvom šamana ali verskega vodje - dovoljevali dostop do 'spodnjega sveta' … Ko smo si enkrat pridobili temeljito poznavanje družbenega in zgodovinskega pomena ljudske kulture, smo začeli proučevati vzpon industrializma v 19. stoletju …uvideli smo, kaj se je zgodilo, ko se je ljudska kultura umaknila pop oziroma masovni kulturi … uvideli smo nevarnosti, ki se skrivajo v zmožnosti masovne kulture, da razširja svéte, strašljive pozive k ubijanju in razplojevanju neokusnih plodov rockovskih videospotov in televizije preobilja - kako teh skrivnosti in strahov ta proces ni le trivializiral in jih oropal svétega, ampak jih je materializiral in tako ljudi popeljal v stik z vidiki njih samih, s katerimi bi se morali srečevati pod vodstvom svetih mož, medijev, ljudi, ki so se urili v …Poučili smo se o analognem procesu, ki se je dogajal z drogami - naučili smo se, da je prav tako nesmiselno, če družba prepove droge in jih spremeni v zlo, kot je nesmiselno, če državljani ne spoštujejo njihove moči in jih ne uporabljajo kot sredstvo za kontaktiranje z drugimi svetovi in s tem razširjanje svoje zavesti in duha, ampak v neumnem poskusu ubežati temu svetu … Po teh predhodnih raziskavah smo začeli proučevati okoliščine, ki obdajajo naše lastne prednike - rojstvo našega častitljivega očeta, Avantgarde, kompleksne, prepletene mreže gospodarskih, filozofskih, vojaških, političnih in pravnih sil, ki so nastale od francoske revolucije, iz katere izhaja revolucionarno gibanje, ki nosi njegovo ime, logično osnovo za strategijami, ki jih je izumljal, da bi z njimi nasprotoval naraščajoči moči in vplivu tega sistema. Zaradi njegove narave in obsega smo se poglabljali v širok izbor čtiva - leposlovje, zgodovino umetnosti, filozofijo, razprave o ekonomiji in anarhiji - vse od Nietzscheja in Normana O. Browna (ki smo ga prebirali, medtem ko smo poslušali Doorse) do Kanta, Hegla, Marxa, Wittgensteina, Bertrama Rusella, Charlesa Dickensa, Maove Rdeče knjige, Tolstoja, Freuda, Marcuseja. Kar se nam je počasi razjasnilo, je bil najprej jasen vzorec povezav in medsebojnih vplivov med številnimi sistemi, ki so privedli do industrializacije in urbanizacije … Prebiranje leposlovne proze, poezije, zgodovine umetnosti nas je kmalu privedlo v stik s celotnim rodom umetnikov in mislecev, ki so na različne načine nasprotovali racionalističnemu/kapitalističnemu sistemu (Mallarme, Rimbaud, dadaisti in nadrealisti, Genet, Patti Smith, Duchamp, Cage, Pollack, Poe, Baudelaire, Wilde, Lautreamont) …'' 12 Kot celica ali človeška oseba se [tudi čebelji panj] obnaša kot enotna celota, ohranjajoč istovetnost v prostoru, upirajoč se razpuščanju … niti stvar niti koncept, ampak nepretrgan tok oziroma proces. - William Morton Wheeler, Revija za morfologijo (Journal of Morphology) Ko avantpop umetniki zrejo s svojih oken na ulice ameriške družbe spektakla, vidijo v bistvu isto stvar, kot so jo videli berlinski dadaisti leta 1918: ne z odpadki nastlane zmešnjave in nereda, ampak panj estetskih priložnosti za porajajoče se pomene in celostne vzorce. Sama okna in ulice so se seveda nekoliko spremenile v zadnjih 75 letih. Okna, skozi katera danes strmijo AP-umetniki, so televizijski in računalniški ekrani; in razen tega, da občasno zdrvijo po ulici in si sposodijo nekaj novih videokaset ali izberejo zgoščenko v lokalni trgovinici, avenije, po katerih pohajkujejo, niso tlakovane ceste, ampak hiperrealen vrt s potmi, ki se cepijo in stekajo v današnjo informacijsko avtocesto. In medtem ko so dadaisti uporablajli predvsem svoje noge in kak taramvaj ali železnico, da bi prišli ven v sredo uličnega prizorišča, ki so mu želeli biti priča, so najbolj priljubljena transportna sredstva njihovih sodobnih dvojnikov gumbi na miški, računalniški modemi in daljinski upravljalci - sistemi za dostop do podatkov z volani iz kroma in vbrizganim gorivom, s katerimi so se naučili z vrtoglavo hitrostjo spretno manevrirati po eksotičnih, multidimenzionalnih virtualnih pasažah makromedijske pokrajine. Več je drugačno. - Kevin Kelly, Brez nadzora (Out of Control) In vsega je vedno več: Več kupčij se sklepa, več denarja in blaga se izmenjava, več ljudi se goljufa, več kredita se jemlje in posojil odplačuje, udeležuje sestankov: ples biznisa, ki vse drži v neprestanem gibanju, združuje ljudi ali jih ločuje, povzroča naključne trke, napačno odtipkane številke, vse te elemente, ki se neprestano preobražajo v banalne razporeditve ali osupljive jukstapozicije, ko se mesto vsak dan znova obnavlja z izmenjavami sramne podobe in zasebnih gest. Do nedavnega je umetnike pri njihovem delu le redko zanimalo upodabljanje takšnih prizorišč. Celo če predpostavimo, da bi bili voljni zavreči udobje svojega naslanjača, kaj naj bi počeli sredi tega peklenskega hrupa? Kar bi našli, bi bilo tako vulgarno, kaotično - tako navadno - medtem ko je umetnost dragocena, lepa, pomenljiva, edinstvena. Nič prej kot v našem stoletju šele se je našlo nekaj umetnikov, ki so, opirajoč se na Rimbaudovo teorijo iluminacije kot sredstva za svež pogled na umetnost in življenje, začeli spoznavati, da je takšno na videz kaotično prizorišče v resnici neke vrste neprestan generator pomena. Takim ljudem nikoli ni prišlo na misel, da se iz takega sistema lahko porajajo večji pomenski in strukturni vzorci, ker je jasno, da nihče, bodisi zunaj bodisi znotraj le-tega, ne nadzoruje ali načrtuje njegovega delovanja. Kako bi se lahko porajali večji vzorci reda iz nečesa, kar so na mikro ravni očitno tako kaotične interakcije? Vendar pa se izkaže, da obstajata dva načina, kako strukturirati ''véčnost'', kot to razloži Kevin Kelly v svoji briljantni študiji o porajajoči se kompleksnosti, Brez nadzora: ''Kot prvo skrajnost lahko konstruiramo sistem kot dolg niz zaporednih operacij, kot je to na primer vijugasti tovarniški montažni trak … Kot drugo skrajnost je najti precej sistemov, ki so urejeni kot pisana zbirka paralelnih operacij, podobno, kot je to pri živčnem sistemu ali koloniji mravelj … tisto, kar se poraja iz kolektivnega, ni niz kritičnih individualnih dejanj, ampak množica simultanih dejanj, katerih kolektivni vzorc je mnogo pomembnejši. To je model roja.'' (Kelly, 21). Čeprav niti dadaisti niti (kolikor mi je znano) A-popovci o tem nikoli niso razmišljali na ta način, je prizorišče, ki jih je tako očaralo s svojo neposrednostjo, vibracijami, čisto energijo in predvsem močjo spodkopavanja tradicionalnih estetskih norm, urejeno kot sistem roja. Ta se je v obdobju dadaistov imenoval masovna kultura; kasneje, v letih takoj po drugi svetovni vojni, ko se je v Ameriki začela eksponentna rast potrošniške družbe, je Lawrence Alloway skoval novo besedo zanj: pop. Kakor koli že, dadaistom, AP in kar nekaj drugim zgodnjim modernistom (npr. Kurtu Schwittersu, Josephu Stelli in Stuartu Davisu) je ''simultana mešanica glasov, barv in spiritualnih ritmov'' ugajala tako z estetske plati kot tudi zato, ker so doumeli, da so ''kriki in mrzlica čutnih vtisov'' neke vrste kolektivna podzavest družbinega ''lahkomiselnega vsakdanjega duha''. 13 Vse to nemara zveni zelo zanimivo v teoriji, toda kaj pomeni v praksi? Kakšne vrste estetska senzibilnost bi lahko dala literaturi (ali kateri koli drugi umetnosti, kar zadeva to) potrebni čut za nujnost in zaupljivost, glede na to, da se danes občinstvo srečuje z gromozansko povečanimi zahtevami v zvezi s svojim obsegom pozornosti in spominsko kapaciteto? Kako bi lahko uporabili avantgardin smisel za prestopanje meje in radikalne oblikovne metode, ko pa si pop kultura prilašča celo najbolj radikalne stile in šokantno vsebino in jih spreminja v razpoložljiv spektakel, skupaj z vsem drugim? Predvsem pa, kako bi lahko literarni medij še posebej ustvaril prepričljivo občutenje eksponentnega porasta čutnih vtisov - tega preobilja elektronsko produciranih, konkurenčnih realnosti, belega hrupa, informacijske prenasičenosti in tako naprej - ali prikazal velikanske spremembe, ki jih je ta porast vnesel v poglede ljudi nase in svet okoli njih? Ali ni roman in pisanje leposlovja na sploh vse bolj zastarelo v globalni vasi elektronskih komunikacijskih sistemov, računalniških modemov in podatkovnih baz, 57 televizijskih kanalov (kmalu jih bo 500), sistemov multimedijskih hipertekstov in celularnih telefonov? Ostanite vklopljeni. za Apokalipso prevedla Nuša Rozman |