|
Od spekulativne teorije medijev do
net kriticizma Arthur Kroker je nekoč dejal, da so "mediji prepočasni". Toda ta termin kljub vsemu ni najprimernejši za izražanje hitrosti digitalne dobe. "Mediji" se namreč še zmeraj nanašajo na informacije, komunikacije in črne škatle, ne pa na čisto posredovanje neposredno na telesa. Mediji tako rekoč po definiciji govorijo o filtrih, prekinitvah, tehničnih mejah, smešnih simulacijah in brezdušnih predstavljanjih. Osredotočeni so na posamezne občutke, zato še zmeraj ne morejo brez mehanizmov pristopov in selekcije. Zaradi tega bi morali iskati tiste termine, ki bi bili bolj fluidni, ki bi se bili sposobni prebiti skozi vse vmesnike, geografske pogoje in človeško nepopolnost. Prav to pa predstavlja ultimativno "spekulativno" teorijo medijev - želja po preseganju dejanskih objektov naših študij in strasti, želja po upravljanju "sveta po mediju", kot je to opisano v enem izmed zgodnjih Adilknovovih del. Ta pogled definira net kot "medij, ki bo zaustavil vse medije" - kot metamedij. Toda v tem trenutku še nimamo univerzalne teorije medijev. "Cyberspace" je še zmeraj proces v nastajanju. Soočamo se z realizacijo neke specifične vrste teorije medijev (biti "prepočasen"). In v tem ideološkem vakuumu se je pojavil avtonomen projekt, ki se je poimenoval "net.criticism" - pragmatična forma negativnega razmišljanja kot posledica periode dominacije spekulativnega mišljenja, ki je poskušala definirati "novo". Pred medijem Moja generacija, ki je v intelektualno areno vstopila v poznih sedemdesetih, je bila spričo poslušnosti marksizmu v sporu z rastjo postmodernih teorij in je bila vkleščena med obemi. Umazanija panka je bila še zmeraj prepolitična in preeksistencialistična za "cool people" in akademske svobodne mislece. Večina té m se je gibala okoli del Louisa Althusserja, Antonia Gramscija in Michaela Foucaulta. Bili smo obsedeni s vprašanji moči in ideologije z druge strani historicizma, humanizma in smrtonosnega eknomskega determinizma. Mediji so bili del ideološkega korpusa (a nič več kot to) in so, kot tudi vse ostale instance, imeli svojo "relativno avtonomijo" - izraz, ki zveni kot globoko odkritje. Toda mediji niso bili samo represivni, temveč tudi produktivni, kakor je ukazal Foucault. Torej, vprašanje je bilo, kam spraviti moč, če je ni več v korporacijskih sredstvih in vladi? Kapitalizem dominira skozi svojo ideologijo. In polagoma je ideologija postajala bolj in bolj enaka medijem in nedostopnim ideologijam. Ko sem bil vmešan v tako imenovano "novo družbeno gibanje" je že bilo jasno, da je povsem nekoristno reflektirati probleme predhodne generacije - generacije '68. Nismo prakticirali "mikropolitike". Preprosto - nismo želeli le koščka kolača, temveč celo jebeno pekarno. Radikalnejša gibanja so imela še veliko močnejše želje. Strah in bes sta bila veliko veliko močnejša, vse se je gibalo k manj teorije, a več akcije. Deleuze in Guattari so postali popularni šele v devetdesetih, potem ko so se vsa ta gibanja razblinila v virtualnem in se kasneje znova pojavila v pop kulturi, skozi rap, techno in jungle. Skozi politične in družbene spopade osemdesetih smo se soočili še z eno družbeno spremembo. Zelo dobro smo se zavedali eksplozije medijske oblasti. Študiral sem politične znanosti in masovno komunikacijo in spominjam se, da nismo razpravljali o medijih v pluralizmu, temveč izključno o "masovnih medijih" kot monolitnemu bloku. Naša glavna skrb je bila spremeniti "javno mnenje". Gibanja v zgodnjih osemdesetih so rigidne definicije politike kot takšne postavila pod vprašaj, sama pa se še vedno niso uvrščala znotraj medijske oblasti. Obstajali so samo skrivnostni zakoni "javnega mnenja" zastavljeni zavesti, prepričanjem in semiotičnim procesom, ki bodo ultimativno prinesli družbene in politične spremembe, brez zahtev po reformističnih kompromisih ali samoorganiziranja, kot so to počeli ogorčeni, dogmatski marksisti. Prodor medijev Število programov na televiziji, radiu in vse bolj naraščajoča dostopnost mikroelektronike in PC-jev sredi osemdesetih so nam ponudili več pristopov do medijev, to pa je spremenilo naravo političnega boja. "Do-it-yourself" mediji so si utrdili pozicijo nedostopnih gibanj, še posebej v nenehnih poskusih vplivanja na novinarje etabliranih medijev, toda brez popolne odvisnosti od njih. Po mojem mnenju je nastanek in širjenje tega medijskega izkustva šlo z roko v roki s porajanjem "medijske teorije". Ko se je moja (neposredna) vmešanost kot skvoterja in eko-aktivista transformirala v predanost "vprašanju medija", sem odkril, da se je medijska teorija začela sprva pojavljati v Nemčiji. Še več, sam se bil celo del vsega tega, pa čeprav nisem bil več na univerzi in čeprav sem odvrgel vse akademske rituale, kot so beležke, literatura, PhD in temu podobne stvari. Imena ljudi, ki so s tem začenjali, so verjetno mnogim znana: Friedrich Kittler, sedaj živeč v Berlinu, Jean Baudrillard in Paul Virilio, oba živeča v Parizu. Toda tudi Avital Rinell iz Združenih držav, židovsko-nemško-brazilski medijski filozof Vilém Flusser ter Peter Weibel in Florian Rötzer, ki so ustvarili povezavo z umetnostjo. Pomembno je rezimirati ta specifični tip medijske teorije. Ta tip ni bil akademski, niti tradicionalno znanstveni. Obstajal je močan poudarek na stilu. V svojem najboljšem pomenu je to techne - poezija, ki je briljirala v svojem iskanju novih, historičnih vzorcev, v najslabšem pomenu pa suhoparna akademska hermenevtika. V tem tipu obstaja močna pripadnost umetnosti in estetiki, prav tako pa obstaja tudi močna povezava z književnostjo in filozofijo. Vzemite dela Heideggra, Carla Schmitta, Walterja Benjamina, Ernsta Jüngerja, Friedricha Nietzscheja in Goetheja, pomešajte jih v omaki medijskih tehnologij in jih začinite s kančkom francoske teorije. To je osnovni recept. Moč ideologij Osrednje mesto v tej teoriji zavzema definicija medijev kot tehničnih medijev. To je potrebno razumeti kot polemično gesto za odstranjevanje vseh referenc ekonomskega, političnega, družbenega in kulturnega konteksta. Prvo in najpomembnejše pri tem je, da se morajo mediji opisovati z jezikom tehnike, jezikom tehnologije. Morda zveni čudno, toda to je natančna ekspresija vzpona medijev v prihodnosti kot "avtonomnega" področja, zmaga ideologije nad drugimi instancami. Ko so bili mediji kot takšni splavljeni, je bilo najprej potrebno prekiniti vse zveze z novinarstvom, družbenimi znanostmi, idejami napredka, državno propagando, javnim mnenjem in prenehati biti orodje za zabavo in izobraževanje ljudi. Obstaja neka kontinuiteta od debat o ideologiji in moči kot prvi stopnji, pripominjanja diskurza in strukturiranje kot drugi in centraliziranja tehničnih medijev kot tretji stopnji. Najbolj krucialnega pomena za vse tri stopnje pa je odnos z Jacquesom Lacanom in vprašanje jezika. Lahko vidimo kontinuirani proces redefiniranja "jezika" od zgolj pisane in govorjene besede do "jezika" kot občega strukturalnega mehanizma, ki se zaključuje z zelo abstraktno definicijo, jezikom tehnologije, ki ne more biti več tako preprosto dekonstruiran kot ideologija. Čeprav je "jezik" postal tako zelo pomemben, so se istočasno nekateri misleci soočili s tako imenovano krizo linearnosti, krizo teksta. Z razvojem osebnih računalnikov se je menjal tudi družbeni status besedil, z njim pa tudi vloga pisanja v elektronski dobi. Osnovna predpostavka teh mislecev je, da oni v stare termine uvajajo "novo". Oni morajo zmeraj proklamirati novo in obsojati staro, kanal do starih disciplin pa mora biti še zmeraj odprt. Obstaja torej stalna oscilacija med novim in starim, pri čemer morajo biti oboji inkorporirani v teorije. Prav tako je karakteristična melanholična pozicija do starih terminologij in izvorov, ki se kombinira z globoko, filozofsko fascinacijo nad novim. Toda nikoli v zares futurističnem stilu. Za mnoge med njimi je zelo težavno biti postpolitični intelektualec - to pomeni biti profet, vizionar in celo propagandist novega. Njihova naloga je skrbno raziskovanje in tolmačenje ciljev novega v jeziku starega. Njihov uspeh je v predstavljanju tega konzervativni (toda civilizirani) kulturni eliti. Začetek konca Teorija medijev v osemdesetih je v bistvu filozofija Konca. Njen vidik je Konec (družbe, zgodovine, ideologije itd.), toda zaradi tega, ker ne želi biti radikalno moderna, ne more obiti svojega ideološkega okvira, ki je bil formiran v obdobju 1968-1998. Za večino intelektualcev te generacije se zdi povsem nemogoče, da bi padec Berlinskega zidu umestili v nekakšen estetski program. Mnogi med njimi se ne želijo vznemirjati zaradi Vzhoda in ga lahko interpretirajo samo kot atavistični, moteči faktor, samo še kot enega izmed znakov trajajoče dezintegracije in fragmentacije. Tehnologija je najprej hardware. Ne obstajajo uporabniki, ki bi se lahko z njo produktivno igrali. Zato pop kulture ne moremo tako zlahka ignorirati. Hardware je gibajoča se sila, ne pa ljudje, pustimo pri tem Vzhodnoevropejce pri strani. Ta tehnološki determinizem zveni skoraj že marksistično, toda to se pač dogaja, kadar teorija izpostavi kategorijo subjekta. Uporabljata se dve metodi. Na eni strani je to vaja fascinirajoče "arheologije medijev" (kot denimo v delih Wernerja Künzeja, Siegfrieda Zielinskega, Bernharda Siegerta, Christopha Asendorfa ali Erkiija Huhtamoje). Primere te metode lahko najdemo tudi v Viriliojevem delu Vojna in kino (War and Cinema), delu Friedricha Kittlerja Gramofon, film, pisalni stroj (Grammophone, Film, Typewrither) in delu Avitala Ronella Telefonski imenik (The Telephone book). Na drugi strani pa obstaja hermenevtična tradicija, esej oziroma teorija kot takšna, kar je, v kombinaciji etimologije s tehnološkimi prerokbami, lahko izkoriščeno za razne spekulacije o prihodnjih možnostih novih medijev. Prav tako je možna pot v smé ri historične antropologije (Dietmar Kamper, Peter Sloterdijk itd.) ali pa ostanemo znotraj akademskih mej znanosti o literaturi (Hans-Ulrich Gumbrecht, Jochen Hörisch). Obstaja pa še trdna linija znanstvenikov z literarnimi ambicijami, kot so Otto Rössler, Heinz von Förster ali Oswald Wiener. Povsem nemogoče je na kratko podati pregled, pa četudi le osnoven. Najpomembnejši pojem, v kolikor se želimo ukvarjati s teorijo medijev, je zame vprašanje definicije estetike. Teorija medijev zavrača tradicionalno definicijo, ki jo uporabljajo umetnostni zgodovinarji (skupek pravil, s katerimi se ocenjuje umetniško delo) in ponuja novo, pri čemer se fokusira na tehniško determinacijo percepcije. Ne moremo več govoriti o čisti estetiki, ki je zgolj izraz vizualnega užitka. Ta vrsta estetike je skoraj že militantna. Je tehnična definicija, saj je ustvarjena z vsemi orodji, ki jih uporabljamo. Estetika, ki bi bila pod ali ob tehnični estetiki, sploh ne obstaja. Vsi ti misleci so bili relativno nepoznani vse do konca osemdesetih. Vse se je spremenilo takrat, ko so zahodne družbe preživele narkotično periodo intenzivnih spekulacij - delnice in valute, posestva in nepremičnine, umetnost in teorija. To se je zgodilo okoli neizbežnega leta 1989. Priča smo akademskim teorijam, ki se iztegujejo iz svojega malega kroga na način, da ustvarjajo nekakšna zavezništva z vizualnimi umetniki in še ne prihajajočo sceno medijske umetnosti, ki je v tem času še zmeraj omejena na video. Reklamne strategije To je tudi obdobje, v katerem dominira spekulativnost, v katerem lahko spremljamo rast kiberkulture, virtualne realnosti, multimedije in računalniških mrež. Vse do poznih osemdesetih so bili ti pojmi le glasovi, ki se jih je dalo prebrati pri Gibsonu in drugih kiberpankovskih avtorjih. Vse to se je spremenilo leta 1989 s pojavom vizionarjev kot so bili Steward Brand, Timothy Leary, Jaron Lanier in Howard Rheingold. Po majhni zakasnitvi so ti koncepti prodrli tudi v Evropo in v zgodnjih devetdesetih je teorija medijev začela postajati vse popularnejša. Zgodovinarji in profesorji filozofije so čez noč postali svetovne art zvezde, za njimi pa še marketinški svetovalci - bili so nagrajevani za svoj globoki vpogled v "bit" digitalne tehnologije. To je bil splošni trend v družbi, ki je bil vezan na "emancipacijo" oziroma "coming out" medijske oblasti. Povezan je tudi z rastjo konceptualnih aspektov elektronskega prostora, poimenovanega kiberprostor (cyberspace), v katerem so koncepti, da bi se sploh lahko kaj proizvedlo, absolutno nepogrešljivi. Spekulativne teorije torej ne moremo ocenjevati izključno na znanstvenem nivoju. Preučiti moramo njen vpliv na informacijski kapitalizem v zgodnjem stadiju, saj kiberprostor ni več samo govorica, dober material za literarne fantazije, ob tem pa še zmeraj ni povsem družbeno implementaren. Skupine, ki so razvijale software, računalniške sisteme in multimedijske proizvode, so morale neizbežno operirati z adekvatnimi metaforami. Toda te metafore niso preprosto vzpostavljene s tehnologijo, hardwareom kot takšnim. Naloga kreativnih intelektualcev je, da jih razvijejo. Zato igra spekulativna teorija odločilno vlogo. Vendar pa je preveč preprosto obtožiti avtorje, da so se prodali industriji, in ob tem na hitro narediti analizo obdobja, ki je za nami šele pet do deset let. Tudi sam sem bil vmešan v spekulativno teorijo medijev, sicer bolj kot leteči intelektualec kot akademik, a vendarle. V tem času sem bil brezposeln, urednik časopisa Mediamatic ter član Adilkna, fundacije za pridobivanje ilegalnega znanja. Zabavali smo se s pisanjem množice tako imenovanih neidentificiranih teorijskih objektov (UTO), zbranih v Media Archive in objavljenih leta 1992. V tem obdobju smo razvili koncepte kot so wetware, data dandy, suvereni mediji ali ekstra mediji. Adilkno je verjerno poosebljal najčistejšo in najekstremnejšo obliko spekulativnega mišljenja, saj ni bil ne omejen ne cenzuriran s kakršnimi koli akademskimi ali novinarskimi pravili. Novi začetek In tako je prišlo leto 1989, ki je bolj pomembno zaradi vzpostavljanja virtualne realnosti kot zaradi padca Berlinskega zidu in Zalivska vojna leta 1991, ki je bila prvi znak, da se ta vrsta teorije medijev bliža svojemu koncu. Gibsonove ideje, ki so bile svojčas le znanstvena fantastika (SF), so postale vse preveč realne. "Prihodnost je sedaj", zato moramo danes te knjige znova brati kot konceptualne računalniške priročnike, ne več kot izmišljene zgodbe o možni prihodnosti. Bilo je nadvse šokantno, da so se teorije zares izkazale za resnične. Kriza intelektualcev, konec ideologij in konec velikih zgodb so posredno postavile pod vprašaj moč govora. Toda moč pisanja (še?) ni izginila. Ideali so lahko implementirani v družbo navkljub končnemu "porazu vseh intelektualcev" in njihove politične moči po letu 1989. Sedaj se soočamo s triumfom novega konceptualnega inženirja ("filozof z miško"), ki na braniku tehnologije dela z različnimi obstoječimi intelektualnimi orodji, z vso potrebno kreativnostjo in z osebnimi fantazijami. Istočasno pa so staromodni intelektualci v globoki krizi zaradi izgube moči nad globalno družbo in njenimi mediji. V času Zalivske vojne sta se dva naša junaka, Jean Baudrillard in Paul Virilio, naenkrat začela pojavljati v vseh medijih. Kazalo je, kot da je njun celoten program, njun način razmišljanja, končno prodrl na površino in postal realnost. Mar ni to bogojavljenje hitrosti in simulacije, njihova resnična bit? Ni to najboljša live TV? In medtem ko so nekateri misleci postali komercialni in konceptualni, so drugi, kot Baudrillard in Virilio, postali bolj ali manj pesimisti, kdo bi celo rekel melanholiki. Medtem ko so se nekateri teoretiki medijev metamorfirali v profesionalne "kulturne optimiste", so drugi, sicer z istim intelektualnim ozadjem, pokazali obupan, celo cinični obraz, s čimer so postali staromodni kultur-pesimisti. Nekateri so celo ponovno začeli pisati besedila po vzoru frankfurtske šole, v katera so vnašali globoko nejevoljno antimedijsko in antiračunalniško filozofijo. Horkheimerjeva in Adornova analiza "kulturne industrije" je vse bolj postajala programsko besedilo, ki je na pop kulturo gledal kot na smeti in šund. Zelo očitna je postala razlika med tistimi, ki so se vključili v nove tehnologije, in tistimi, ki so kritizirali posledice te tehnologije, ki so se navzven izražale celo kot opozorilo pred prihajajočo apokalipso. In isto lahko rečemo tudi za medijsko umetnost. Lahko naredimo podobno kronologijo: od undergrounda preko faze eksperimentiranja do bližnjih zvez s komercialnim sektorjem. Mesta, kot so Ars Electronica v Linzu, Interkomunikacijski center (ICC) v Tokiu in ZKM v Karlsruheu, so postala prave institucije z ogromnimi proračuni in zgradbami, ki so jih označili kot "muzeje prihodnosti". To so samo nekateri od mnogih znakov, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se faza spekulacije in uvodov približuje koncu. Znotraj te pozicije pa smo dobili priložnost, da definiramo net kriticizem (net ciricism). Kritika vsega Net kriticizem, kot sva ga definirala skupaj s Pitom
Schultzom, ne želi prevzeti pozicije zunanjega opazovalca.
Sam sebe pozicionira znotraj: znotraj softwarea in mrež. Po drugi strani
net kriticizem ne more biti nikakršen promotor nobenih tehnologij, oziroma
njihovih vizionarjev. Je del širšega gibanja za javni dostop do vseh medijev
in njihove vsebine - net kriticizem poskuša formulirati kriterije politike,
estetike, ekonomije in arhitekture, multimedije ter računalniških mrež.
Vse to je nujno, v kolikor želimo izstopiti iz faze hypa, ne da bi pri
tem zapadli nazaj v obdobje skepticizma. In kaj je morda še najbolj pomembno
- pojasniti je treba termine, s katerimi operira že kar veliko ljudi.
Jasno, obstajati mora neka paralela s tistimi, ki se ukvarjajo s starimi
mediji, skozi književno in filmsko kritiko, sledeč razvoju lastnih medijev.
Povečati moramo kvaliteto kibergovora, brez tarnanja in, seveda, preseči
staro spekulativnost. Eno takšnih mest je nettime mailing lista,
ki je hkrati tudi družbena mreža, v kateri se srečujejo medijski aktivisti,
teoretiki, programerji in net.artisti. Ta skupina se je formirala poleti
leta 1995 in imela svoje prvo srečanje v času beneškega Biennala. Skupina
kombinira radikalni kriticizem z ustvarjanjem samostojnih računalniških
mrež in net projektov. Ob tem naj opozorim še na revijo Mute iz
Londona, ki zavzema podobno pozicijo. Pomemben vir predstavljajo tudi
knjige: Data Trash avtorjev Arthurja Krokerja in Michaela Weinsteina
(v kateri razvijata termin "virtualnega razreda"), Temporary Autonomous
Zone Hakima Beyova, delo Critical Art Ensemblea in
med najnovejšimi tudi Escape Velocity avtorja Marka Derya.
Najbolj kontroverzni prispevek do sedaj pa je prav gotovo Vse to so začetki in poskusi opisovanja skrivnih ideoloških premis virtualnega razreda, zbranega okoli Wireda. Toda zelo hitro je postalo jasno, da moramo narediti tudi kaj več kot le kritizirati neoliberalni hipi kapitalizem. Moramo se potruditi razumeti sporočila, ki se pošiljajo svetovni populaciji "mladih belih moških" in raziskati njihovo fascinacijo s tehnologijo. Kaj pomeni "desire to be wired"? Seveda pa se to ne sme spremeniti v antiameriško stališče, podprto z antično evropsko resnico in moralo. To mora postati ameriško-evropski dialog, zato si prizadevamo vanj vključiti čim več ljudi iz najrazličnejših dežel, a hkrati brez pretenzij po "globalnosti". Evropska alternativa ameriški kiberkulturi ne obstaja in upajmo, da nikoli tudi ne bo. Ni namreč modro projecirati vse zlo na Kalifornijo oziroma njene prebivalce. Namesto tega je veliko bolj pomembno raziskovati lasten virtualni razred, najbližje monopole ter različne poskuse vseh državnih avtoritet, da bi regulirale ter cenzurirale net. Končno: nettime! V tem trenutku nettime razpravlja o okvirih za "politično ekonomijo neta" - in to v trenutku, ko smo se premaknili na novi nivo brutalne komercializacije in državne regulacije, ki bo vzpostavila temelje pravi masifikaciji neta. Kot pravi Adilkno: "Prihodnost ne more biti vsak dan", tako tudi net kriticizem ne predvideva neke prihodnosti, temveč poskuša formulirati različne kritike današnjosti. Njegov cilj je narediti delovne modele in jih implementirati še preden vse skupaj prevzamejo drugi. Pomembno je v nedogled ponavljati napake predhodnih generacij. Politika in estetika se ne moreta več gibati ločeno, vsaka po svoji poti. Veliko političnih aktivistov že razmišlja, kako uporabiti digitalno estetiko, medtem ko so mnogi umetniki zelo nesrečni zaradi izolirane pozicije eksperimentalne medijske umetnosti. Zelo nevarno je net kriticizem opisovati kot globalno dogajanje. Večina nas je Evropejcev. Dovolj težko je že vzpostaviti neodvisne kanale med Vzhodno Evropo in Zahodom. Nasprotno pa poskušamo eksplicitno priključiti ljudi in projekte iz Vzhodne Evrope zahodnjaškim teorijam medijev, in to skozi projekte kot so konferenca Next Five Minutes, Press Now ali mreža V2_East. Navkljub dejstvu, da bi internet moral biti globalni medij kulture, še zmeraj temelji na različnih jezikih in ločenih skupinah uporabnikov. Ni dovolj, če se govori le o avtorskih pravicah in cenzuri. Ni dovolj, če se pritožujemo nad rastjo moči velikih telekomunikacijskih podjetij. Ni dovolj niti to, da bi za vse krivili naraščajoči jez med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi. Zame je najbolj pomembno, da začnemo z delovnimi modeli, resnično utopičnimi, "root level" projekti, ki se jih da realizirati na samem mestu. Na primer: pristop do neta, lastna domena, svobodna vsebina ali vključevanje neomreženih dežel. Net kriticizem je tudi zabava, še posebej, kadar prihaja iz naše želje, da bi bili ožičeni, kadar prihaja skozi naše hrepenenje po vsebini, po povezovanju z ljudmi in kulturami, po srečevanju iz oči v oči ali "iz prsi na prsi", kot rad reče Hakim Bey. Net kriticizem ne sme končati kot ideologija ali sistem verovanja. Ali če isto povem z morda današnjemu času bližjimi termini: net kriticizem ne sme končati kot stil življenja oziroma kot moda. V kolikor se to začne dogajati, je čas za izginotje v somraku kiberprostora, pospešujoč ali zavirajoč mnogoplastne, hibridne realnosti. Prevod:kiMOto Timora; zanj Grega Fras |