1 Geslo na hormonu za rast iz 19. stoletja iz prvega poglavja Alice v Čudežni deželi (slov. prev. Gitica Jakopin) avtorja Lewisa Carrolla. Učinki so opisani v drugem poglavju: '"Vedno bolj čudneje!" je vzkliknila Alica (tako osupla je bila, da trenutno ni več znala lepe angleščine); "zdaj se pa spet odpiram kot največji teleskop na svetu! Zbogom, nogice!'" (slov. prev. Gitica Jakopin). Aličine dogodivščine v Čudežni deželi so na začetku pretežno kulinarične narave in se, podobno kot pri uživalcih "smart" poživil, tičejo "uravnavanja", "prilagoditve".

2 Allucquére Roseanne Stone v svojem članku "Virtual Systems", objavljenem v publikaciji Incorporations, ki sta jo izdala Jonathan Cray in Sanford Kwinter (New York: Zone Books, 1991, str. 609-621), takšen odnos imenuje "zavidanje kiborga". Stoneova govori o pojmu "razdvajanja" tvornosti oziroma subjektivnosti od fizičnega telesa in opozarja na spiritualistične prizvoke, ki jih zbujajo virtualni svetovi. Kljub temu pa zapiše: "Originalno telo preoblikovani osebi v kiber prostoru predstavlja temelj avtentičnosti: 'oseba', ki ji prisotnosti ne zagotavlja fizično telo v 'normalnem' prostoru, v kiber prostoru ne obstaja. Toda smrt je v obeh prostorih resnična: če 'umre' oseba v kiber prostoru, umre tudi telo v normalnem prostoru in obratno. "

Knjiga Manuela DeLande War in the Age of Intelligent Machines (New York: Zone Books, 1990), zgodovina tehnologije s stališča strojev, ne odpira samo problematike inkompatibilnosti ljudi in strojev, pač pa tudi popolnoma drugačne interese. Diskurzivna strategija enačenja strojev z subjektiviziranim in ojačenim telosom pri ljudeh sproža zavedanje lastnih odtujenih - in zato neznanih - želja in dejavnosti.

3 Definicija povzeta po The American Heritage Dictionary, navaja jo tudi Gabrielle Schwab v spisu: "Cyborgs: Postmodern Phantasms of Body and Mind," Discourse 9 (pomlad/poletje, 1987), str. 80. Donna Haraway pravi: "Do poznega dvajsetega stoletja, našega časa, mitičnega časa, smo vsi himere, steoretizirani in fabricirani hibridi človeka in stroja; na kratko, vsi smo kiborgi. Kiborškost je naša ontologija; daje nam našo politiko. Kiborg je zgoščena podoba domišljije in snovne resničnosti, dveh centrov, ki združena omogočata struktuiranje kakršne koli možnosti zgodovinske preobrazbe." Glej Haraway, "A Cyborg Manifesto: Science, Technology and Socialist-Feminism in the Late Twentieth Century," v Simians, Cyborgs and Women: The Reinvention of Nature (New York: Routledge, 1991), str. 150. Harawayin spis "The Actors Are Cyborgs, Nature Is Coyote, and the Geography Is Elsewhere: Postscript to 'Cyborgs at Large,'" v Technoculture, ur. Constance Penley in Andrew Ross (Minneapolis: University of Minnesota Press, 1991), str. 21-26 vztraja pri metalepsi kiborga kot "pošasti" oziroma "mejne kreature", ki govori iz trebuha pošasti.

Seveda je Harrawayina formulacija ena od mnogih metafor za kiborge - od Robocopa in Terminatorja proti Terminatorju 2 v smislu vseobsegajoče tematike vojnega stroja, do Harrawayinega lastnega hibrida vojščakinje v lokalni vojni proti dvojnostim. Retorična strategija, ki jo uporablja, teži k umiku ženske subjektivnosti (oziroma feministične vizije le-te) od narave v notranjost stroja, kar je ravno obratno DeLandinem konceptu ponovne grupacije dihotomije človek/stroj in vključevanja človeške subjektivnosti v razvojno logiko stroja.

Zanimivo je, da se metafora "stroja" uporablja tudi za samostansko življenje ter druge politične in družbene organizacije; takšna uporaba metafore ne meri na očitnejšo problematiko fizične uskladitve telesa in elektronike, o kateri je govora. Čeprav je metafora kiborga izredno uporabna, pa najprej odpre vprašanje zlitja - ali pa se zadovolji s tem, da spremeni vse uporabnike orodij v kiborge.

4 "Meso" pomeni človeško telo, kot ga določa A User's Guide to the New Edge (New York: Harper Perennial, 1992), ki so ga izdali pod okriljem Monda 2000, str. 170: "Beseda izraža frustracijo, ki jo tisti v vsakodnevnem stiku z neskončno razširljivo sfero informacij občutijo ob omejitvah, ki jih telesne potrebe zastavljajo potujoči zavesti."

5 Glej Elizabeth A. Grosz, "Lesbian Fetishism," differences 3, št. 2 (1991), str. 39-54. Gre za jasen opis razlik med obrambnimi mehanizmi zavračanja, zanikanja in utajitve in strateško (in ne terapevtsko) navezavo omenjenih kategorij na kulturno kritiko. Za članek sem izvedeli iz knjige Patricije Mellencamp High Anxiety.

6 Odlomek iz Pattersonove knjige Eating the "I": In Search of the Self (San Anselmo, Calif.: Arete, 1992) se nadaljuje: "Vedno sem bil prepričan, da določen razred bitij jé drugega; da so vse oblike življenja, velike in male, vključene v nekakšno neprekinjeno hranjenje - 'recipročno vzdrževanje', kot bi rekel Gurdjieff. Različne razrede (vretenčarje, nevretenčarje, ljudi in angele) ločuje to, kar jedo, zrak, ki ga dihajo in v kakšnem okolju živijo. Nikoli mi ni padlo na pamet, da se znotraj posameznih razredov fizično močnejši hranijo s šibkejšimi. Natakarica je svojemu šefu prestavljala 'hrano' (str. 284).".

7 Pri identifikaciji, oziroma pri zrcaljenju in mimikriji, gre za zamenjavo ne-sebe (npr. podobe v ogledalu) za sebe. Identifikacija z dvojnikom ali podobnim tako zahteva distanco (katere funkcija je tudi to, da jo lahko na koncu spregledamo) in nekoliko drugačno razmerje med subjektom in objektom (razlika, za katero se ne menimo).

8 Jean Laplanche in J.B. Pontalis, The Language of Psycho-Analysis, prev. D. Nicholson-Smith (New York: Norton, 1975), str. 211-212. Oralna tipologija pokrivanja oziroma požiranja/pogreznitve ter njihovih trpnih inačic je prisotna tudi v logiki nekaterih video igric ter računalniških prikazov (naj za primer navedem strani Pacmana in Macintosha).

9 Ibid., str. 287. Odstavek se nanaša na "ljubezenski odnos do matere." Za nekatere psihoanalitike oralnost ni omejena na oralno ali primitivno raven. Richard M. Gottlieb v "Rethinking Cannibalism" (New York University, New York, 18. avgust 1992) opozarja na vseprisotnost kanibalističnih fantazij v sodobni kulturi. Gottlieb zlasti poudarja tematiko razkosanega telesa (podobno razkosani hrani) in motiv ponovno vstajenega, nepoškodovanega telesa. Po njegovem so pojmi kot presnova, propad in razpad del takega telesa v smislu kontinuuma hrane in kot taki primerljivi s termini odpadkov in abjekcije/prezira, ki jih uporabljam v tem članku.

10 J. G. Ballard, "Project for a Glossary of the Twentieth Century, " v Incorporations, ur. Crary in Kwinter, str. 277.

11 Za različne vizualne podobe nehrane glej "Future Food," bleščeč posnetek želejev in tablet, jeklenega vezja in nekoliko zloveščega brstičnega ohrovta (leto 2010), ki ga je oblikoval Erez, fotografiral pa Joshua Ets-Hokin, objavljenim v Mondo 2000 3 (zima 1991), str. 102. V članku Anastasije Toufexis, "Health: The New Scoop of Vitamins," Time 6. april 1991, str. 55-59 nad asketsko simulacijo oglasa za juho iz kemičnih nadomestkov, naneseno čez prej omenjeni posnetek, piše: "Potrebujete juho iz kemičnih nadomestkov? ... zlasti, če ne prenašate brokolija in brstičnega ohrovta."

12 Avtorica metafore je St. Jude iz Monda 2000.

13 Faith Popcorn, The Popcorn Report (New York: Bantam, 1991). str. 66f. Vendar Durk Pearson in Sandy Shaw iz Designer Foods(tm) poudarjata, da "telo vse sestavine [v njihovih "smart" izdelkih] prepoznava in uporablja kot hrano," Intelli-Scope: The Newsletter of Designer Foods(tm) Network 2 (februar 1993), str. 4. Kljub imenu poročilo zanika, da bi "smart" pijače povečale IQ, čeprav zatrjujejo, da ti izdelki izboljšujejo počutje, povečujejo energijo in jasnost misli, zlasti tistim, ki so "neprestano utrujeni, izčrpani ali pod stresom".

14 Durk Pearson in Sandy Shaw, "Durk and Sandy Explain It All for You," Mondo 2000 3 (zima 1991), str. 32.

15 Karl Abraham oralno-sadistično fazo vzporeja z rastjo zob in fantazijami 'biti požrt od matere'. Melanie Klein po drugi strani trdi, da infantilni sadizem traja skozi vso oralno fazo. "Nagonsko željo po sesanju spremlja uničevalna težnja po izsesanju, izdolbenju, izpraznjenju, izčrpavanju" (navedeno v Laplanche in Pontalis, The Languages of Psycho-Analysis, str. 289).

16 Hans Moravec, "The Universal Robot," v Out of Control: Ars Electronica 1991, ur. Gottfried Hattinger in Peter Weibel (Linz: Landesverlag, 1991), str. 25.

17 Povzeto po Jeremy Rifkin, Biosphere Politics: A New Consciousness for a New Century (New York: Crown, 1991), str. 246; iz Grant Fjermedal, The Tomorrow Makers (New York: MacMillan, 1986), str. 8.

Moravec in Sussman se, kot kaže, pozabavata z vprašljivo idejo, da bosta v zvezi možganov in računalniške opreme bodočnosti še vedno prisotna "jaz" in "zavest", sposobna generirati "misli"

18 Navedek iz reklamnega materiala za razstavo "Ars Electronica '93: Genetic Art. Artificial Life" v Linzu, Avstrija.

19 Primerjaj z razlago Andreasa Huyssena v After the Great Divide: Modernism, Mass Culture, Postmodernism (Bloomington: Indiana University Press, 1986) ali Freudovo razlago gona po smrti v Beyond the Pleasure Principle, v The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, vol. 18 ur. James Strachey (London: Hogarth, 1953-1974), str. 3-64.

20 Glede povezovanja Kleininih psihoanalitičnih teorij z video igricami, glej Gillian Skirrow, "Hellivision: An Analysis of Video Games," v High Theory, Low Culture, ur. Colin McCabe (Manchester: Manchester University Press, 1986).

21 Zavedam se metaforičnega pomena oralnega seksa v smislu "hranjenja", a v tem primeru hranjenje ni mišljeno metaforično, spolnost pa se pojavi kot sadomazohistični učinek - kot bolečina in ekstaza. Flanagan "raziskuje učinke kronične bolezni na spolno identiteto, zlasti sadomazohizem" v instalaciji Visiting Hours v Muzeju umetnosti v Santa Monici v sklopu LAX festivala 1992. Spis Bob Flanagan: Super Masochist (San Francisco: Re/Search, 1994) je izšel, ko je bil ta članek že napisan.

22 Tzvetan Todorov, The Conquest of America, prev. Richard Howard (New York: Harper, 1985), str. 158.

23 Smart Skin(tm) je nov izdelek, predstavljen v Intelli-Scope (navedeno zgoraj). Za psihoanalitično obdelavo koncepta kožnega ega (zlasti druge kože) glej: Didier Anzieu, The Skin Ego: A Psychoanalytic Approach to the Self, prev. Chris Turner (New Haven: Yale University Press, 1989), zlasti poglavja "The Second Muscular Skin", "The Envelope of Suffering" in "The Film of the Dream." Izredno zanimiv je tudi njegov opis psihološkega pomena, ki ga ima prediranje kože v sadomazohističnih obredih. The Skin Ego se sicer ne ukvarja z elektronsko kožo, zato pa se s filmom. V filmu najdemo vsaj dva zelo zanimiva namiga na kožo: v segmentu "Hoichi, the Earles One", kjer so svete besede napisane na kožo protagonista z namenom, da bi ga zavarovale pred požrešnostjo duhov; in v filmu (in knjigi) Ko jagenjčki obmolknejo. Najbolj pomembno pa je, da Anzieujev model vodi k izkušnji filma samega kot ovoja okrog zvoka in vzorcev luči in teme.

24 S tako situacijo v realnem prostoru, kjer se projicirane podobe osvobodijo škatel in okvirov, sem se ukvarjala v eseju "The End of the Television Receiver," v From Receiver to Remote Control: The TV Set, ur. Reese Williams in Matthew Geller (New York: New Museum of Contemporary Art, 1990), str. 139-141.

25 Todorov, The Conquest of America, str. 158.

26 Jean-Paul Sartre, "Intentionality," prev. Martin Joughin, ponatis v Incorporations, ur. Crary in Kwinter, str. 387.

27 Na primer "Požiral jo je z očmi" (Ibid., str. 390). Kristevina kritika filozofije "pomena kot dejanja transcendentalnega ega, ločenega od telesa, podzavesti in zgodovine" ("The System and the Speaking Subject," Times Literary Supplement 12. oktober 1973, str. 1249-1250) se sicer nanaša na Kleinovo, lahko pa bi se tudi na virtualno resničnost.

28 Deleuze in Guattari opisujeta razvoj "obraza" kot "sistema bele stene in črne luknje." Glej Gilles Deleuze in Félix Guattari, A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia, prev. Brian Massumi (Minneapolis: University of Minnesota Press, 1987), str. 167-191. Sistem implicitno določajo rase, kar ugotavlja tudi Meaghan Morris v eseju "Great Moments in Social Climbing: King Kong and the Human Fly," v Sexuality and Space, ur. Beatriz Colomina (New York: Princeton Architectural Press), str. 1-51.

29 Vendar pa je s porastom podhranjenosti, lakote in pomanjkanja, pomanjkanje statusa postala spoštovanja vredna politična opcija. Veliko različnih teoretikov, od antropologov kot je Mary Douglas, do političnih znanstvenikov in aktivistov, trdi, da je lakota največkrat posledica neobstoječega uradnega statusa in družbene neenakosti, in ne pomanjkanja.

30 PBS, "All Things Considered, " 10. december 1992.

31 Dr. Robert Klesges je dvaintridesetim deklicam, starim od sedem do enajst let, od katerih jih je bilo pol normalno težkih in pol predebelih, zavrtel nanizanko "The Wonder Years" in izmeril stopnjo presnove v času gledanja. Pri vseh se je presnova upočasnila, zlasti očitno pa pri predebelih deklicah, kar kaže na povezavo med debelostjo in prekomernim gledanjem televizije. Študijo navaja Jane E. Brody v članku "Literally Entranced by Television, Children Metabolize More Slowly," New York Times Magazine 1. april, 1992.

32 Michael Sorkin, "Scenes from the Electronic City," ID (maj/junij 1992), str. 75, 77.

33 Molly O'Neill, "Watch for a Few Good Meals, " New York Times Magazine 3. junij 1993, str. 29.

34 Sharon Zukin v spisu "Gentrification, Cuisine, and the Critical Infrastructure: Power and Centrality Downtown," objavljenim v Landscapes of Power: From Detroit to Disney World (Berkeley: University of California Press, 1991), str. 179-215, povezavo med "nouvelle cuisine" in preseljevanjem srednjega razreda v okoliše, ki so bili nekoč delavski, označi kot "prestrukturiranje družbeno-prostorskih moči".

35 Nekdanji lastnik restavracije v San Franciscu in sedanji solastnik podjetja Smart Products(tm), kjer se izdelke naroča po pošti, pravi: "Ne zajtrkujem več. Ne kosim; pijem "smart" pijače", ki se jih pripravi in zaužije v eni minuti. Verjetno bi ga zelo razveselilo, če bi se lahko popolnoma izognil "pravi" hrani iz izčrpane (in celo strupene, bi lahko dodali) prsti. Glej Mark Rennie, "Smart Drugs' True Believers: Highly Developed Thoughts on These Additives for the Psyche," San Francisco Chronicle 4. marec 1992, in telefonični intervju z avtorjem, 2. april 1992.

36 Moja izvajanju tu temeljijo na ločevanju, ki ga je uporabno formulirala Elizabeth Grosz v "Lesbian Fetishism." (navedeno zgoraj)

37 "Pri halucinacijah psihotika ne gre za vrnitev potlačenega, se pravi vrnitev označevalca, pač pa za vrnitev Realnega, ki ni bilo nikoli označeno - preprečena ali spregledana zaznava, nekaj, kar je padlo na subjektovo psihično slepo točko. Subjektove zaznave niso usmerjene navzven, proti zunanjemu svetu. To, kar se je v notranjosti izbrisalo, se ponovno pojavi kot fenomen Realnega, in to v obliki halucinacij, ne pa v smislu projekcije navzven. Subjekt jih dojema kot neodvisne in zunanje." Grosz, "Lesbian Fetishism," str. 45f.

38 Stone, "Virtual Systems," str. 609n2.

39 William Gibson, Nevromant, slov. prevod Samo Kuščer (Ljubljana: Cankarjeva založba 1997), str. 61. Glej tudi: "..., ko pa se je [Case] zbudil, je bil sam, sam v temi in skrčen v svoji mali krsti v kapsulnem hotelu, s prsti krčevito zadrtimi v rob vzmetnice iz cenene penaste plastike, kakor da bi se skušal dokopati do tipkovnice konzole, ki je ni bilo nikjer" (str. 9). In: "Z dermatrodami, pritrjenimi na čelo, je Case sedel v stanovanju... Kavboji se za simstim ne menijo kaj dosti, saj gre bolj ali manj za mesno igračo. Vedel je, da so elektrode, ki jih je uporabljal, in mali plastični diadem, ki je visel s simstimskega stolpa, bolj ali manj isto, vendar se mu je zdel simstim sam zase nesmiselna pomnožitev dražljajev mesa" (str. 64).

40 Ibid., str. 67.

41 Ibid., str. 149-150.

42 Grosz, "Lesbian Fetishism," str. 45.

43 Calvin Sims, "Junk Food That's Lean and Healthy?" New York Times, 27. januar 1988.

44 Benjamin Wooley, Virtual Worlds: A Journey in Hype and Hyperreality (Cambridge, Mass: Blackwell, 1992).

45 Ibid., str. 254.

46 Wooley zaključi: "Eden od namenov te knjige je bil pokazati, da resničnost še obstaja, pa čeprav ne v snovni sferi fizičnega vesolja, kamor se po predvidevanjih umešča moderno dobo. Z ločevanjem med simulacijo in imitacijo, med virtualnim in umetnim, sem skušal pokazati, kje po vsej verjetnosti ta realnost je, torej v sferi formalnega in abstraktnega, ki ju razkrivata matematika in računalništvo. To še ne pomeni, da to sfero lahko odkrije katerakoli matematika. Toda računalnik mi je s svojimi sposobnostmi simulacije zagotovil trden dokaz, da je realnost še vedno zasidrana v matematiki." (Ibid., str.254) . Po drugi strani pa Paul Virilio obsoja težnjo po matematičnih sposobnostih kot izgovor za prostovoljno brisanje vidnega in slišnega obzorja v La machine de vision, nemški prev. Die Sehmaschine (Berlin: Merve, 1989), str. 171.

47 Naimark je svoj "Nutrition" zasnoval v sodelovanju s študenti Umetniškega inštituta v San Franciscu (San Francisco Art Institute) l. 1990. Njegovo prejšnje delo, Eat (1989), raziskuje nesmiselnost virtualne restavracije, z video projekcijami jedi, kot je npr. "Jackson Pollock", in gumba, na katerem piše "jej" ("eat"), s pritiskom na katerega lahko sprožite vsakovrstne učinke, tudi Heimlichov prijem.

48 Utajitev omogoča soobstoj dveh nasprotnih oblik obrambe, ne da bi ti učinkovali ena na drugo: "Utajitev ni odvisna od podzavesti, saj jo določa. Podobno kot pri zavračanju gre pri utajitvi za razdelitev ega, le da tu ni neuspešne predstave. Otrokovo sprejemanje in zavračanje resničnosti... sproži impulz predstavljanja, kar povzroči ustvarjanje mnogovrstnih označevalskih kontekstov in fantazijskih scenarijev" (Grosz, "Lesbian Fetishism," str. 46).

49 Če v virtualno resničnost stopimo s pomočjo podatkovne rokavice, čelade ali obleke, se fizično telo zariše na virtualno telo - poudariti pa je treba, da ne v razmerju 1:1. Iluzija potopitve je odvisna od kinestetičnih zaznav, ki jih sproža premikanje realnega telesa, toda stroj je sposoben prepoznavanja koordinat telesnih premikov le na zelo omejenem realnem prostoru.

Opisi telesa v virtualni resničnosti so zelo različni - najbrž zato, ker gre dejansko za najmanj dve telesi: virtualno in resnično. Virtualno telo lahko predstavlja ena ali več figur v virtualnem svetu, lahko pa seveda ostane tudi subjektivno. Na ta način se fizično telo res lahko zaznava kot "raztelešeno". Scott Fisher za ilustracijo človeka v l. 2001 uporabi podobo novega sintetičnega zvarka v virtualnem svetu: plazi se po vseh štirih, kot da bi "se šel rokoborbo s samim sabo, oziroma se vrnil v otroštvo," (Scott S. Fisher, "Virtual Interface Environments," v The Art of Human-Computer Interface Design, ur. Brenda Laurel [Reading, Mass: Addison-Wesley, 1990], str. 423f). Povezave, kot sta čelada ali podatkovna obleka, ki preprečujejo sprejemanje vtisov iz zunanjega sveta, so po mnenju Myrona Kruegerja problematične; rešitev, ki jo je formuliral na Cyberthonu, je preprosta: prosojne leče, ki omogočajo opazovanje dogajanja v realnem svetu.

50 Kar se tiče opisa učinkov, dr. Ward Dean in John Morgenthaler na primer poročata, da piracetam pospešuje pretok informacij med desno in levo hemisfero in "lahko poveča število holinergičnih receptorjev v možganih. Starejšim mišim so dva tedna vbrizgavali piracetam, potem pa izmerili gostoto muskarinskih holinergičnih receptorjev v frontalnem predelu možganske skorje. Raziskave so pokazale, da je bila gostota teh receptorjev za trideset do štirideset odstotkov večja od tiste pred vbrizgavanjem. Za razliko od drugih zdravil, piracetam na živčni sistem deluje regenerativno." (Ward Dean in John Morgenthaler, Smart Drugs and Nutrients: How to Improve Your Memory and Increase Your Intelligence Using the Latest Discoveries in Neuroscience [Santa Cruz, Calif. B&J, 1990], str. 44). Delovanje deprenila Morgenthaler opiše v "Smart Drugs Update" Mondo 2000 5 (poletje 1992), str.36.

V knjigi Rossa Peltona Mind Food and Smart Pills (New York: Doubleday, 1989) ter delih Pearsona in Shawove Life Extension: A Practical Scientific Approach (New York: Warner 1983) in The Life Extension Companion (New York: Warner, 1984) najdemo podrobnejši opis omenjenih zdravil ter daljše navedke strokovnjakov kot pa v Smart Drugs. Posmehljivi članek Jude Milhon - St. Jude "Are You as Smart as Your Drugs? A Paranoid Rant by St. Jude," Mondo 2000 5, ki se ukvarja z odvisnostjo od "smart" poživil ("Recimo bobu bob - nihče, ki je kdaj okusil slasti kemično spodbujene inteligence, ne bo ravno navdušen nad tem, da ga spet potopijo v možgansko prajuho."), opisuje, da je "bil učinek 800 mg piracetama" ta, da se je spomnila "obskurnega japonskega tehničnega izraza - kyogen!" - pri čemer sploh ni opazila, kako "popolnoma nenaravno se je spomniti stvari, kot je kyogen" (str. 38). V telefoničnem intervjuju mi je Jude (ki ustaljeno medicino dobro pozna in je do nje tudi zelo skeptična) povedala, da je nekoč delala kot asistentka pri nekem zdravniku. Njen psevdonim kaže na poznavanje brezupnega, pa vendar...

51 Pelton, Mind Food, str. 318.

52 Roland Barthes, Empire of Signs, prev. Richard Howard (New York: Hill and Wang, 1982).

53 Toufexis, "Health," str. 56. V komentarju ob strani članka v Timesu piše: "Je mogoče preživeti samo s tabletami?"

54 Pearson in Shaw, "Durk and Sandy Explain It All for You, " str. 32. Tako kot pri Alici gre tudi v diskurzu o "smart" izdelkih predvsem za "preveč" in "premalo". Tudi Terence McKenna knjigi Food of the Gods: The Search for the Original Tree of Knowledge, a Radical History of Plants, Drugs, and Human Evolution (New York: Bantam, 1992) trdi, da razliko med slabimi mamili (med njimi je tudi televizija) in dobrimi mamili (zlasti halucinogenimi) določa "prilagoditev", ki jo pogojuje skupna evolucija rastlin in šamanističnih praks od pradavnine naprej.

55 Pearson in Shaw, Life Extension, str. 168.

56 McKenna, Food of the Gods, str. 24.

57 Ibid., str. 274.

58 Dean in Morgenthaler, str. 206.

59 Pričevanja iz ibid., str. 179-184, in Morgenthaler, "Smart Drugs Update"

60 Glej zlasti Pearson in Shaw, Life Extension, čeprav gre za splošno temo.

61 St. Jude, "Are You as Smart as Your Drugs?," str. 38.

62 Julia Kristeva, Powers of Horror: An Essay on Abjection, prev. Leon S. Roudiez (New York: Columbia University Press, 1982), str. 3.

63 Ibid., str. 4.

64 Abject Art: Repulsion and Desire in American Art, katalog k razstavi (New York: Whitney Museum of American Art, 1993). Katalog je izšel potem, ko je bil ta članek že napisan in se zavzema za abjekcijo v umetnosti še veliko bolj, kot je razvidno iz mojega članka.

65 Christine Tamblyn se ukvarja s prezirom/abjekcijo v delih feministično usmerjenih gledaliških ustvarjalk (npr. s Karen Finley v "The River of Swill: Feminist Art, Sexual Codes and Censorship," Afterimage 18, št. 3 (oktober 1990), str. 10-13).

66 Helms je skušal doseči dopolnitve k zakonu 101-121 iz l. 1989, ki preprečuje subvencioniranje opolzke

umetnosti. Po njegovem naj bi zakon zajel tudi prikazovanje in opisovanje spolnih ali izločevalnih dejavnosti oziroma organov "na način, ki je za javnost žaljiv." Senator Tim Wirth je na zahtevo pripomnil, da zajema tudi človeško kožo. Helms trdi, da se pri večini projektov, ki jih podpira NEA, "vsakemu normalnemu obrne želodec" (New York Times 20. september 1991). Eric Planin je v Washington Postu (20. september 1991) dogajanja v senatu komentiral takole: "Ker senatorji očitno niso navdušeni nad novo, udarnejšo politiko NEA, so dopolnilo, ki prepoveduje subvencioniranje umetnikov, ki si na primer mažejo golo telo s čokolado ali pa urinirajo na odru, sprejeli s 68 glasovi za in 28 proti." Svoje stališče je senat opustil v t. i. zamenjavi "koruzo za pornografijo", kjer je šlo za ohranitev nizkih cen za pravico do paše na javnih zemljiščih. Dogodki, ki so sledili - obtožbe predvolilne kampanje s Patom Buchananom na čelu, da je dokumentarec Tongues United, ki ga je posnela Marlon Riggs (gre za liričen prikaz politike, ki se tiče identitete črnih homoseksualcev) in "odstopljenje" Johna Frohnmeyerja, direktorja NEA, kot posledica pritiska Buchananove kampanje za Busha - so še okrepili vlogo "umetnosti izločkov" kot prizorišča bojev za kulturne spremembe.

67 Barryina modela sta si bila zelo podobna. Fotografske rezultate so digitalno združili in obdelali še na druge načine: ker je nemogoče uskladiti človeško glavo, natančnost kocke in perspektivo (dolžina v odnosu do širine) video kamere, je bilo potrebno računalniško raztegovanje, zlasti na liniji med lasmi in obrazom, da se je glava prilegla kotom kocke. Posledica tega je umetniška rekonstrukcija vsaj enega dela telesa v smislu minimalističnega kiparstva.

68 Charles Hagen v svoji recenziji v New York Timesu z dne 25. oktober, primerja Imagination Dead Imagine, "mešanico čutnega in odvratnega" s "fotografijami Andresa Serrana, ki združujejo verske simbole in telesne tekočine. Barryjeva navaja še druge literarne vplive -v J. G. Ballardovem "The Impossible Room" v Atrocity Exhibition (San Francisco: Re/Search, 1990) na primer najdemo sledeč opis: "Popolna kocka, katere stranice in stropa tvorijo nekakšni kinematografski zasloni. Nanje je bil projiciran bližnji posnetek obraza sestre Nagamutzu - s skoraj meter širokimi usti" (str. 33).

69 Besede, ki utelešajo oziroma predstavljajo to, kar pomenijo, so pravzaprav kaligrami - le da "calli" pomeni lepo. Michael Foucalt je o tem pisal v "Ceci n'est pas une pipe," October 1 (1978), str. 9-10