Avantgarda, ki neženirano posega v poglavitni tok

Umetnost 20. stoletja je opredeljena z neverjetnim razmahom umetnostnega (pod)sistema, z razvojem umetnostnega trga, na katerem se obrača veliko denarja (še posebej v zvezi s projekti, ki imajo tudi močno medijsko odmevnost), in z enkrat konfliktnim, drugič nekonfliktnim soobstojem tradicionalizmov, modernizmov in avantgardnih gibanj (z njihovimi izmi). Po zgodovinski avantgardi (od 1905-1933) so v 60-ih in 70-ih letih zopet oživele intencije avantgardistov v usmeritvah takratne neoavantgarde, ki je bila bistveno opredeljena z (asinhrono) priključitvijo New Yorka na avantgardistično os Pariz - Zürich - Praga - Moskva, se pravi z vstopom ameriških umetnikov v avantgardistične projekte, ki je bil sicer zelo specifičen in zato neevropski, privedel pa je do konceptualizma, pop-, op- in kinetikarta, razmaha hepeninga in performanca, da abstraktnega ekspresionizma niti ne omenjamo posebej.

Se z iztekajočim stoletjem končuje umetnost izmov, ki je tako značilno opredelila umetnostno dogajanje v 20. stoletju in je danes že izživeti (v glavnem le še v slovenskem novinarskem in političnem diskurzu aktualen) postmodernizem zadnje dejanje tega razvoja? Očitno še ne, kajti prav na področju, ki je bistveno povezano z razvojem (novomedijske) umetnosti, smo danes priče različnim poskusom po oživitvi recimo "elektronskega Bauhausa" in nove (elektronske) moderne po postmoderni, prav tako pa je eden zadnjih izmov tudi avantpop, ki mu je avtor tega besedila prišel na sled prav na podlagi deskanja po tistih spletnih straneh, ki so namenjene radikalnim projektom spletne umetnosti in literature. Eno takšnih mest je nedvomno elektronsko založništvo Alt-X, dostopno na http://www.altx.com, ki ga vodi Mark Amerika, avtor digitalnega literarnega in multimedialnega projekta Grammatron. Na podlagi moje elektronske korespondence z njim je nastal tudi izbor treh esejističnih in treh proznih prispevkov te usmeritve, na podlagi katerih si bodo bralci Apokalipse lahko ustvarili vsaj bežno podobo o literarnih iskanjih avantpopovcev ter o njihovi teoriji in ideologiji.

Avantpop je poskus sinteze dveh po ustaljenih predstavah konfliktnih usmeritev, in sicer avantgardizma (inspiriranega še posebej s kar se da radikalnimi avtorji in njihovimi projekti) in popularne kulture. Gre za gibanje (in literarno/umetniško) prakso avtorjev, ki so otroci množičnih medijev in se (navzlic ironični, humorni, pa tudi uporniški) distanci vendarle odločajo za participajo pri medijskih aparatih popularne kulture in posebej profilirano parazitiranje na njej, usmerjeno k produktivni izrabi možnosti, ki jih odpirajo novi mediji. Avantpopovci pozdravljajo novo elektronsko dobo, odločajo se za vstop v mainstream, brez posebnih zadreg skušajo integrirati današnje avantgardistične tendence z novomedijskim popom, kar pomeni uresničitev opcije, ki je tipično ameriška in zato prekinja z logiko (srednje)evropskega pojmovanja umetnosti kot družbene antiteze družbe. Za to (ameriško) usmeritev je značilno in pomembno, da producira umetnost (in o njej vzpostavlja teoretsko zavest), ki ji ni težko reči "da" današnji medijski resničnosti, v katero se umešča. Priče smo usmeritvi, ki je za slovenski prostor dejansko provokativna, kajti slednji le počasi (izjema je NSK, njegovi kolektivi, pa tudi nekateri slovenski novomedijski, predvsem spletni umetniki) prekinja s srednjeevropskimi umetnostnimi koncepti, čeprav ta usmeritev počasi vendarle prehaja tudi preko ameriških meja. Tu naj spomnimo na projekte t. i. življenske umetnosti, ki nastajajo na podlagi svojevrstne sprave umetnosti in življenja; njih, namreč življenske umetnine (nem. Lebenskunstwerke, domiselna nemška kratica zanje je LKW) je konec lanskega leta v posebnem tematskem bloku predstavila revija Kunstforum International (št. 142, oktober-december 1998).

Avantpop je nadskupinska usmeritev, ki prečka različne izme in povezuje avtorje, ki delujejo znotraj različnih tradicij in tudi izmov. Prav tako je tudi nadgeneracijska, vključuje tako pisce kiberpanka kot spletne umetnike in likovnico Jenny Holzer, pri iskanju svoje identitete pa sega zelo daleč nazaj k spodbudam, ki so jih prispevali celo avtorji kot so bili Rimbaud, Lautreamont in Artaud. Avantpop izhaja iz smrti postmodernizma, od njega, podobno kot od avantgard in medijskega mainstreamovskega popa, jemlje le tisto, kar mu koristi. Prav takšen pragmatizem je zanj pravzaprav bistven: ne imeti nikakršnega kompleksa pred uporabo pridobitev kakršnega koli izvora. Brez zadrege in slabe vesti uporabiti vse, kar ti pri uresničenju tvojih ustvarjalnih projektov ponuja resničnost. Opustiti torej predsodke lepe duše in zato pogumno posegati naravnost v poglavitni (kulturni) tok, pri tem pa oblikovati dela, ki so radikalna in prevratniška, tako do obstoječih elitnih usmeritev, kot do ideološke dominante popularne kulture.

Je pisec tega besedila očaran nad avantpopom, ga zastopa, forsira? Na to vprašanje ne odgovarjam povsem pritrdilno; iz esejističnih besedil mi marsikaj zveni že neaktualno, prav gotovo mi tudi ne ugajajo posebej literarni prispevki v predstavljenem bloku (morda je nekaj krivde tudi na moji strani, saj sem avtorja izbora prostorsko zelo omejil, tako da mi je poslal izrazito kratka besedila), toda stvar se mi zdi zanimiva in relevantna po svoji filozofiji in tistem delu avantpopa, ki je danes dejansko ena konic novomedijske umetnosti, namreč po njegovi spletni umetnosti in literaturi. Kar zadeva filozofijo tega gibanja, je izzivalen njihov sicer ironičen "da" (družbeni) resničnosti, v katero se vmešča, in produktivna distanca do "mrtvega postmodernizma", medtem ko na umetniškem področju opozarjam prav na tiste projekte, ki jih je mogoče najti v okviru Amerikovega založniškega podjetja Alt-X. Mislim na iskanja literature onstran literature-kot-jo-poznamo in zato poleg knjige, kar usmerja tudi k novim tekstovnim pokrajinam, v katerih srečujemo besede-podobe-telesa, ki so pogosto tudi kinetično aranžirane, kar nas usmerja k "filmu tekstovnih enot", za razumevanje katerega je morda primernejša filmska in video teorija kot pa literarna (tudi tista, inspirirana s poststrukturalizmom). Avantpopovsko usmeritev danes dejansko najlažje preverimo, če se na medomrežju logiramo na altx.com.

Avantpop je dejansko močan prav kot reflektiran poskus zasnutka novega modela globalne, na pridobitve informacijske družbe oprte, umetniške, še posebej literarne ustvarjalnosti. In ker je izem, je zanj še posebej pomembna teoretska zavest, izražena v manifestih in drugih teoretskih besedilih. Še posebej so pri tem pomembni poudarki, namenjeni novi vlogi (kolektivnega) avtorja, bralca in tudi strukturnim spremembam literarnih besedil, in sicer tako tistih, ki si za svoj azil še vedno poiščejo medij tiskane knjige, kot tudi tistih, ki sodijo na področje elektronske literature. Danes je nedvomno problem, kako med avtorjem in bralcem vzpostaviti kompleksnejši vmesnik kot je tisti, značilen za tradicionalna besedila, katerih branje predpostavlja zgolj intenzivno potopitev (do samopozabe) v fiktiven svet, ki ga je oblikoval neviden avtor. Prav tako pa ni izzivalna le opustitev tako modernističnih kot postmodernističnih poetik in teorij, ampak tudi preseganje konvencionalnega hiperteksta, torej še do včeraj poglavitne oblike elektronskega pisanja literature. Namesto njih se avantpopovci danes usmerjajo k spletnim okoljem za svetove zgodb in iščejo nove oblike narativnosti ob uporabi nove, predvsem spletnemu mediju namenjene programske opreme.