|
Orgazem "Umetnost ni nikdar
deviška. Vse nedolžne burkeže bi bilo treba držati daleč proč od nje.
Ljudem, ki niso dovolj dobro pripravljeni za umetnost, ne bi smeli nikdar
dovoliti, da ji pridejo blizu. Da, umetnost je nevarna. Če je deviška,
ni umetnost." ARTISTIČNA KOMUNIKACIJA KONCEPTUALNE DRAMATURGIJE Pri razmišljanju o sodobni artistični komunikaciji, recimo tisti, ki se dogaja na arheoloških ostankih modernizma, seveda ne moremo mimo njene bistvene in konstitutivne komponente - dramaturgije. Pri tem z lahkoto (in brez kakršnekoli slabe vesti) zanemarimo vso recentno epigonsko artistično komunikacijo, ki temelji na zgodbeno - pripovednem 19. stoletju in njegovi neboleči, pasivni in obrtni dramaturgiji. Edina teoretsko diskutabilna in aktivna artistična komunikacija po modernizmu, je torej konceptualna artistična komunikacija, ki jo lahko poimenujemo tudi komunikacija dinamike ali artistična komunikacija konceptualne (aktivne) dramaturgije. Seveda je potrebno pri tem termin dramaturgija razumeti v njegovem pred-izvornem pomenu, ki izhaja iz grške besede dramatourgos, ki je sestavljena iz besed drama (dejanje) in ergein (delati). Dramaturg je potemtakem nekdo, ki (ustvarja) dela (artistično) dejanje, ne pa nekdo, ki piše dramska besedila (kar je izvorni grški pomen te besede), ali ki se ukvarja z analizo umetniških del in njihovega "prevoda" v medij (kar je osnovna preokupacija repertoarne, devetnajstostoletne dramaturgije danes). Dramaturg je kreator. Dramaturg je demiurg (stvarnik, kreator koncepta artističnega komunikacijskega dogodka). Epigonska meščanska komunikacija uporablja dramaturga kot analizatorja, kot praktičnega svetovalca ali pa kot leksikografskega sodelavca, sodobna artistična komunikacija konceptualne dramaturgije pa kot demiurga. Dramaturgija je torej koncept. Prav zato lahko ugotovimo, da je pozicija dramaturga v procesu kreacije artistične komunikacije, bazični indikator prisotnosti koncepta (notranje ekvilibristike) v posamičnem dogodku. RECEPTOR KOT INDIVIDUUM Artistična komunikacija konceptualne dramaturgije zahteva natančno izgradnjo (dramaturgijo) vseh sestavnih elementov artističnega komunikacijskega dogodka, posebej natančno pa analizo strukture relacije med dogajanjem in receptorjem, se pravi, da jemlje receptorja kot vlogo, kot akterja (aktivnega soustvarjalca) artističnega komunikacijskega dogodka. Tudi tukaj se popolnoma loči od klasične dramaturgije, ki masovnemu in nedefiniranemu občinstvu ne namenja posebne vloge v komunikacijskem dogodku, temveč ga razume kot pasivno amorfno gmoto kolikor toliko enako čutečih in enako mislečih ljudi. Artistična komunikacija konceptualne dramaturgije pa razume receptorja (gledalca, opazovalca, poslušalca, vonjalca, tipalca, okušalca ipd.) kot individuuma. Prav zaradi tega ga mora umestiti na točno določeno pozicijo v zgradbi artističnega komunikacijskega dogodka in ga kot takega tudi obravnavati. Vsak artistični komunikacijski dogodek deluje namreč zaradi svoje efemernost in posamičnosti na vsakega receptorja drugače (tako na racionalnem, kot tudi na emocionalnem območju, odvisno pač od psihofizične strukture ter recepcijskega trenutka/prereza dogodka in receptorja). Nesmiselno je zato zahtevati od posamičnega receptorja, da se obnaša (reagira) tako kot drugi, temveč mu je potrebno omogočiti (ne samo dopustiti), da reagira v skladu s svojimi osebnimi vrednotami in na svoj način.Pri poljskem dramaturgu in režiserju Jerzyju Grotowskem smo se lahko že iz intervjuja, ki ga je imel leta 1965, naučili, da je npr. sodobno gledališče (zaradi specifičnih vzrokov; eden pomembnejših je seveda prav filmska paradigma) gledališče intimnega stika med dogodkom in receptorjem, kar je na določenih mestih njegove izjave - odgovora (če odmislimo njegovo siceršnjo estetsko opredelitev in osebno režisersko poetiko) že zelo blizu obravnavanemu fenomenu individualizacije receptorja artističnega komunikacijskega dogodka. Individualnost receptorja redefinira tudi položaj artističnega kominikacijskega dogodka kot medija. Če se dramaturgija ukvarja z vsakim receptorjem posebej, je seveda nesmiselno govoriti o artistični komunikaciji kot o masovnem mediju. Artistična komunikacija zato postaja s svojimi dogodki vedno bolj stvar elite (izbranih), masovno katarzično funkcijo pa so (v popolnoma aristotelovskem pomenu te besede) že zdavnaj prevzeli Hollywood, CNN, Coca Cola in Levi's, saj se ljudje s temi subjekti množično identificirajo. Elita predstavlja tiste potencialne receptorje, ki so pripravljeni sodelovati v dogodku s konceptualno dramaturgijo in ki so pripravljeni sprejeti parametre, ki jih prednje postavljajo ustvarjalci koncepta posamičnega artističnega komunikacijskega dogodka. Elita tako ni ne socialno, ne ekonomsko in ne intelektualno pogojena, temveč temelji na (svobodni) voljnosti posameznika kot člana elite, da sprejme fizikalne in duhovne zakonitosti (pravila) posameznega artističnega komunikacijskega dogodka. Receptor se tako ne more skriti med množico ali ponikniti v pasivnost pri spremljanju tega dogodka. Od njega se zahteva ali aktivna prisotnost (pri čemer uravnava receptor strukturo in intenziteto te aktivne prisotnosti popolnoma po lastnih kriterijih) ali pa popolna fizična odsotnost (neprisostvovanje dogodku). Ločenost receptorja od dogodka s t.i. rampo (mejo, ki loči artistično od neartističnega), tukaj seveda ni vprašanje. Rampa obstaja (še več: je neuničljiva in je absolutni predpogoj za vstop v artistično območje) in je različno strukturirana glede na posamične dramaturške koncepte artističnih komunikacijskih dogodkov, tako da pri artistični komunikaciji konceptualne dramaturgije ne moremo govoriti o ritualni shemi niti v smislu pra-komunikcije (religioznih ritualov), niti v smislu para-komunikacije (modernističnih happeningov). ORGAZEM KOT KATARZA V artistični komunikaciji konceptualne dramaturgije z individualiziranim receptorjem igra vlogo katarze orgazem. Zakaj? Če v tej artistični komunikaciji ni več kolektivnega receptorja, tudi ni več vseobsegajoče katarze. Psihofizični vrhunec receptorjevega interaktivnega doživljanja artistične komunikacije je torej individualni orgazem kot najvišja oblika manifestacije receptorjeve spojenosti s takim komunikacijskim dogodkom. Orgazem pa je seveda vedno individualen (četudi gre npr. za skupinski seks) in zadeva vsakega individuuma (v našem primeru: receptorja) posebej. Če hočemo, da doživi receptor artističnega komunikacijskega dogodka pri njegovem spremljanju vrhunec doživljanja - orgazem, ga moramo torej v dramaturškem konceptu dogodka razumeti izrazito individualno in mu že v konceptu priskrbeti odgovarjajočo pozicijo.Posebej moramo biti previdni pri receptorjevih obremenitvah. Nikakor ga namreč ne smemo fokusirano obremeniti izključno samo z enim komunikacijskim izraznim sredstvom. Artistična komunikacija konceptualne dramaturgije razume izbiro izraznih sredstev kot poligon kreatorjevih orodij za prikazovanje fantazij, pri čemer imajo vsa bazična izrazna sredstva enako (nulto) štartno pozicijo. Šele kreacija koncepta vzpostavi konfiguracijo receptorjeve obremenitve s posamičnimi izraznimi sredstvi. In šele konceptualna harmonija/disharmonija lahko pripelje receptorja do orgazma. KONEC METAFORE Fenomen orgazma je tudi podstat za ugotovitev, da se v območju artistične komunikacije konceptualne dramaturgije bližamo točki, ko lahko govorimo o neustreznosti metafore, oziroma o njenem koncu. Metafora je v praktičnem smislu mrtev komunikacijski element, ker v strukturi artističnega komunikacijskega dogodka per definitionem zavzema impotentno stališče. Z metaforo namreč nikakor ni mogoče doseči orgazma. Kdor hoče doseči orgazem, se mora iti strogo zares. Pač. Proces je v artistični komunikaciji konceptualne dramaturgije torej obraten: komunikacija ne prikazuje metafor (simbolov ipd.), ki naj receptorja asociirajo na konkretno, temveč mu prikazuje konkretnost, ki aktivira receptorjevo domišljijo in njegove fantazije. Šele tukaj se začne potem skrivnostno potovanje smislov, razlag in čutenj po psihi in telesu individualnega receptorja. Seveda pa to pa zahteva aktivnega (individualiziranega in v dramaturški koncept artističnega komunikacijskega dogodka natančno umeščenega) receptorja in njegovo neposredno implementacijo sintagme free your mind and the rest will follow. INTIMNA ARTISTIČNA KOMUNIKACIJA Vse, kar smo spoznali do sedaj, nam jasno kaže, da potrebuje artistična komunikacija konceptualne dramaturgije, če hoče popolnoma uveljaviti vse svoje principe, intimno komunikacijo. Intimno seveda ne pomeni komorno, saj bi bila to preveč naivna in ozka oznaka za intenzivno komunikacijo med dogodkom in receptorjem. Intimna artistična komunikacija, ki ne izključuje nobenega izraznega sredstva, je komunikacija dramaturgije, za katero je poglavitna točka koncepta vsakega dogodka struktura osi dogodek - receptor in njena izgradnja. To je torej artistična komunikacija, ki se ukvarja izključno sama s seboj, pri čemer kot sebe razume tudi in predvsem receptorja in njegovo navezo na dogodek. Ukvarjati se s samim seboj pomeni v tem kontekstu ukvarjati se z vsem, saj je artistična komunikacija zaključen, popolen, absoluten in vseobsegajoč univerzum.Na tej točki (točki popolnosti) se fantastično stikata fenomen dramaturgije in fenomen lepote. Ne obstaja namreč lepota brez dramaturgije (koncepta; lepota kar tako), prav tako pa brez lepote ni dramaturgije artističnega komunikacijskega dogodka. Seveda nimata ne absolutnost in ne lepota ničesar opraviti z vprašanjem obče resnice. Resnica je pojem, ki je konec tisočletja že itak popolnoma irelevanten, v artistični komunikaciji konceptualne dramaturgije pa z individualizacijo receptorja in z vedno vnovično kreacijo konceptov sploh izgubi kakršenkoli pomen (zato ni Lepote in Resnice, temveč so lepote in resnice).Če postavimo stvari tako, ugotovimo, da razume intimna konceptualna dramaturgija lepoto artistične komunikacije kot Gesamtkunstwerk v najčistejšem pomenu te (tudi sicer že same po sebi lepe) besede. Le v intimni artistični komunikaciji, artistični komunikaciji intimne konceptualne dramaturgije, je mogoče zaradi aktivne komunikacije upoštevati in materializirati individualizacijo receptorja, nemetaforično dogajanje in orgazem. In le intimna artistična komunikacija je, zaradi strukture svojega razmišljanja, sposobna maksimalno izkoristiti tudi visoko računalniško tehnologijo (internet /medmrežje/ - eksemplarični primer intenzivne komunikacije), ki bo kmalu (je) osvojila medij. SINTEZA |