»Strašno všeč sta mi tvoja komolca,« sem zinil, očaran.
Komolca sta bila živahna, ker sta roki prali solato.
Seveda ne bom rekel, da je pranje solate ‛ženskoʼ ali ‛moškoʼ delo; če se le da, ni moje delo.
Raje lastnoročno ulovim, vzredim, vzljubim, zakoljem, razrežem in spečem prasca. In postrežem.
Ampak tu in tam tudi sam operem solato, je že tako.
Tokrat ni bilo treba. Z globokim občudovanjem sem jo gledal, ko jo je obdelovala.
»Od komolcev navzdol ni nič manj lepo.«
Gibki zapestji, v kateri se iztečeta podlakti, pa elegantni dlani in spretni, dolgi prsti s koničastimi ostrimi nohti. Živahni življenjski ples prelepih vitkih prstov, ki bliskovito premetavajo zeleno listje v pršcu mrzle čiste vode.
Od komolcev navzgor spet lepota pri krasoti. Mišice kot prešerni, krepki mucki med zavzeto igro. Bleščeči okrogli rameni, z rdečkastimi pegicami. Pod njima skriti poredni pazduhi, kjer lahko človek do nezavesti poljublja, prede in počiva, in uživa.
»Ne bi pa zdaj takole po delih opisoval vsega telesa,« sem zamrmral. »Pa še toliko dobrih reči pride v parih, da se stalno lasam s slovnico.«
»Kaj praviš?« se je ozrla. Zaradi šumota vode me ni prida slišala.
»Radostno pa bi ga, vse telo, po delih in scela kuševal, ljubkoval in počaščeval,« sem rekel glasneje.
»Ali lahko, prosim, v miru operem solato,« se je zahihitala, pomigala s presnetima komolcema.
»Ni ti usojeno,« sem bil neusmiljen, dvignil sem jo izmed vse tiste solate in vodovja, smejočo se, migetajočo z vitkimi prsti, in jo odnesel na kavč.
Tako je bilo. Bil sem zelo srečen človek.
2019, v.2020.04.12