Dejstvenik, 20. novembra 2010
M. L.
Ime Božje
Bog je oseba, ime pa mu je Bog, sporočajo iz (državne) osnovne šole na robu vasi
Da pojem boga ni kot vsak drugi, je že v enajstem stoletju dobro vedel z vsemi žavbami namazani Anzelm. S svojim znamenitim - a ne tudi neproblematičnim - ontološkim dokazom je izdatno navdihnil zahodno spekulativno misel, ki jo ljubimo, in sprožil tudi kar nekaj špetirov. Še največ veselja je mnogo pozneje pokvaril stara tečka Kant (sicer še najbolj znan po tem, da ni maral turizma) s svojim jamranjem o mejah možnega izkustva itd. Pa pustimo zdaj to.
Načeloma najbrž s tem, da učiteljica (zgodovine) pelje sedmošolce na ekskurzijo v katoliški samostan, ni nič narobe (če ima vse otroke ves čas skrbno na očeh). In samoumevno je, da jim potem pripravi test, da pokažejo, kaj in kako so se naučili. Utegne pa se stvar zaplesti (vsaj na videz) pri zadevah jezika. Ker takole se je zgodilo:
Šolar je test pisal z odliko, kar nas lahko le veseli. Glede na naturo snovi (in zlasti vprašanj) pa se ni mogel (niti poskušal) izogniti omembi boga. Natančno dvakrat v vsem besedilu se mu je zapisal, lepo s krevljasto pisavo in z malo začetnico.
Ko tak mulec dobi test popravljen nazaj, ponavadi najprej pogleda oceno, potem pa, kje ga je pobiksal. In lepo na prvi pogled sta v oči bila dva popravka; učiteljica (zgodovine) je jasno in odločno označila, da se boga piše z veliko začetnico.
Komaj dvanajstletni mladec - nekaj vzgoje seveda deležen tudi doma - je ugovarjal, češ da slovenski pravopis nedvomno dovoljuje tudi malo začetnico. Učiteljica ga je zavrnila, češ da je bog oseba, da mu je ime Bog in da se osebna imena piše pač z veliko začetnico. In basta!
In je dregnila v nekaj težav hkrati, čeprav ji res ne bi bilo treba.
Ontološka zagata
Striček Anzelm je skušal dokazati obstoj boga, ne pa, da je bog oseba. Težko si zamislimo resen ontološki koncept boga, ki bi poznal kaj takšnega - iz šole se spominjamo raznih najvišjih idej, negibnih gibalcev, substanc in monad, ne pa oseb. Bog kot oseba je stvar teologije, mistike in predvsem vere. In stvar strpnosti in kulture je, da se ne vtikamo v to, s kakšno začetnico in magari s kakšno pisavo se zdi komu potrebno pisati to besedo.
Jezikovna zagata
Tu smo pri znanem primeru možaka, ki da svojemu psu ime Pes. In lahko potem o njem piše kot o psu ali kot o Psu ali vsakega po malem, pa mu noben lektor prav nič ne more. In čeprav bog ni pes, je tu prav na istem. Četudi mu je ime Bog, je vsekakor še vedno tudi bog (in ne pes ali skodelica ovsenih kosmičev). Drži pa, da je, če je užaljen, kadar ga kdo napiše z malo začetnico, nedvomno oseba in nikakor kak absolutni duh.
Ustavnopravna zagata
V šoli, ki ni zasebna cerkvena, ampak javna šola, učiteljica svoje versko prepričanje vsiljuje otrokom. Njeno prepričanje je drugačno od prepričanja otrokovih staršev, ki ga po najboljših močeh vzgajajo in učijo doma. Da je bog oseba, seveda ni nevtralno in preverjeno "dejstvo", drži pa, da nekaj podobnega verjame npr. veliko kristjanov (pa ne vsi). Pouk o verah sodi v šolo, verski pouk pač ne. Dokler so stvari tako urejene v ustavi.
Na kratko: učiteljica krši ustavne pravice otroka in njegovih staršev, pa tudi z ustavo določene dolžnosti in pristojnosti šole.
***
Ali pa je bila le malce raztresena?
In, za božjo voljo, brez zamere!
