Dejstvenik, 31. oktobra 2005
Mudo Jacal
Esejček
Kar dober ameriški pisatelj, v Evropi še bolj "uveljavljen" - kar koli že to lahko pomeni - kot doma, je v enem svojih romanov prav prisrčno opisal prigodek, ko je pijančeval, se zabaval in po kavču zviral z dvema skoraj golima študentkama, občudovalkama iz Nemčije. Zmotil jih je zvonec:
Mimo je prineslo poštarja Maxa in Gertrude je vzela pošto zame. Ubogega Maxa je skoraj pobralo. Kar videl sem nejevero in zavist v njegovih očeh. No ja, on pa ima zato socialno varnost ...
Tako pisatelj, ameriški pisatelj, svobodni umetnik.
Le ugibamo lahko, kaj bi si mislil, če bi mu Max prinesel takšen razpis:
Revija Tainta in podjetje Harvey Norman razpisujeta natečaj za najboljši slovenski esej. Nagrade v skupni vrednosti /.../ bodo podeljene na slovesni prireditvi ob sedemdesetletnici revije Teinte januarja 2006 v navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države. /.../
Ježeš! Da se ne bo zdelo, da gre za naključen popadek, pristavimo še en, le malo starejši razpis, tokrat za zgodbo:
Društvo slovenskih pisateljev in revija Tainta razpisujeta natečaj za Nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo. Nagrada znaša /.../ in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzočnosti predsednika Republike Slovenije, ministra za kulturo in drugih uglednih gostov na svečani otvoritvi /.../ v parku Zvezda v Ljubljani /.../.
Ježešmaričkapomagaj! Velika čast! Res najvišji predstavniki, pa sam predsednik, le njegovo cesarsko visočanstvo in njegova svetost manjkata.
Upam, da sem spregledal, a nisem opazil, da bi se kdo na to pošastno servilnost sploh odzval. Vsi ti državni uradniki in sumljivi politiki, res velika čast za kulturo in lepa priložnost za pisce, zlasti za svobodne umetnike … Kje so zdaj zgodbice o stari Karantaniji, o kandidatu za vojvodo v kmečki obleki in o svobodnjakih, ki so ga počastili s tem, da so ga ustoličili, če se jim je zdel časti vreden. In so vpričo njega obdržali klobuk na glavi. Pač svobodnjaki, frajerji.
Pisatelj z začetka se tovrstnih slovesnosti seveda ne bi udeležil, tudi če bi bil še živ in če bi živel v Sloveniji. Kaj pa tukajšnji svobodni umetniki?
Gotovo jih nekaj obstaja, pa jih ni dosti videti, ker jih "izjemna pozornost medijev" pač usodno ne privlači. Kaj šele kak minister za kulturo. In ostanejo lepo doma na toplem, če se le da, s Hildo in Gertrude.
Nesporazumi nastajajo, ker izraz "svobodni umetnik" pri nas poleg tega, kar pomeni povsod po svetu, pomeni še nekaj drugega, pravzaprav povsem nasprotnega.
"Svobodni umetnik" je tisti, ki mu je bil podeljen status svobodnega umetnika (ali kakor pač se to trenutno imenuje), ki je torej uradno svoboden, ker so tako sklenili državni uradniki. Umetnik je dovolj kakovosten in hkrati siromašen, da je v nacionalnem interesu, da mu država iz proračuna plačuje prispevke za pokojninsko in socialno zavarovanje. Sem sodi seveda zgodba o "majhnosti", zaradi katere da se z umetnostjo v Sloveniji ne da preživeti, kruta tujina, niti slavna Evropa, pa kakovosti naših umetnikov noče videti, prepoznati.
Naj bo. Nekakšna logika v tem najbrž tiči. Denimo, da bi to lahko bila svojevrstna začasna rešitev v sili, v pomoč izrazito nadpovprečnim ustvarjalcem v denarnih težavah. Ne najboljša rešitev, pa vendarle. Nihče ne želi, da bi morali izvrstni romanopisci prodajati pice, kot je zaskrbelo uglednega literarnega kritika. Ampak nekateri bi pa gotovo bolje storili, če bi se zaposlili v piceriji.
Podatki namreč povedo, da je uradno izjemno pomembnih siromašnih "kulturnih ustvarjalcev" v Sloveniji več kot tisoč petsto. Spet ježeš! Osupljivo obilje. Toliko takšnih odličnih umetnikov z denarnimi težavami seveda ni niti v Franciji, kaj šele pri nas. Kar pomeni, da se uradniki ne želijo ukvarjati s presojanjem kakovosti umetnikov (kar je zabavno, saj ravno oni tako radi razsojajo o stvareh, za katere niso usposobljeni), ampak se držijo dovolj meglenih meril, da lahko status dobi, kdor ga pač želi. Odvzemanje tovrstnih statusov, vsaj krčenje osupljivega števila, pa je seveda skrajno nehvaležno delo, ki se mu na daleč izogibajo.
Da ne bo nesporazuma: še zdaleč se ne zavzemam za ukinitev tega statusa. Gotovo obstaja dovolj veličastnih in velikodušnih metod trošenja proračunskega denarja, v primerjavi s katerimi so umetniki in njihov status bolj obrobna zadeva. In da bi kulturno ministrstvo znalo zasnovati ustreznejši sistem programov, projektov, razpisov, štipendij ipd., se tudi ni za zanašati. Moje skromno mnenje je, da je sistem ne le slab, ampak škodljiv. Za umetnike.
Težko razumljivo klečeplazno vzhičenost ob "navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države" tako namreč vidimo v novi luči. "Ugledni gostje" so pač podeljevalci in ohranjevalci "statusa". Brez njih ni "svobodnjakov". Uradniki in ustvarjalci so usodno povezani.
Še najmanj pomembno pri vsem skupaj je, da je sistem tak, da ga ni težko zlorabljati, goljufati. Pisatelji so tu nekako na najslabšem, slikarji, denimo, vsaj nekateri, pa mirno prodajajo slike na črno, tudi najbolj uveljavljeni. Včasih kar prostodušno pojasnijo, da drugače ne gre, "zaradi statusa". Nekaj takšnih slik imam doma. Spomnim se tudi uveljavljenega mladega arhitekta, ki mi je naredil nekaj načrtov. Kak teden je bil delal in dobro je naredil. Bilo je vredno svojega denarja, za kake tri delavske plače je naneslo. V tedaj tako priljubljenih nemških markah, na roko, "zaradi statusa". Pri tem je prijetni mladenič precej tarnal, kako da se mora prebijati skozi življenje brez dopustov, bolniške in regresa.
Nisem še slišal, da bi šel kak "svobodni umetnik" sedet zaradi utaje davkov. Nič hudega, nekakšno splošno pravilo je, da se pač vsak poskuša znajti, kakor ve in zna, država je pa itak bolj sama sebi namen, no, svojim uradnikom. Ampak tako ne bo nič z "boljšo prepoznavnostjo", še naprej bo le nekaj dovolj dobrih umetnikov, ki jih bo poznal in cenil tudi kdo v tujini. V švedskem učbeniku za gimnazijo bo najti kakega albanskega, romunskega, islandskega ali bosanskega pisatelja, slovenskega pa bolj težko. Da sploh ne omenjamo pekoče rane nacije, ki tako močno ceni svoje leposlovje: še vedno je ena redkih evropskih nacij brez Nobelovega nagrajenca za književnost.
O predsedniku republike pa nič slabega; upam, da mu ne bo preveč dolgčas, ko se mu bodo klanjali svobodnjaki.
Pripomba bralca:
Pisatelji naj se prijavijo kot verska skupnost, pa jim pripade 100 % soc. zavarovanja.
m.