Tedaj sem bil še študent. Nekje na obrobju mesta so prebivalci enodružinskih hišk skrbno in zavzeto urejali neznatne vrtiče, da bi pač vzgojili solato, paradižnik in kar je še takega. Sonce, vrabci, vonj po zemlji in podobno. Znašel sem se vedrega dne pri starših gospodične Ane Metljajeve, s katero sem se pozneje začasno tudi poročil. Ker sta bila simpatična zakonca oba bolehna, njuna hči pa za vsakršno smotrno dejavnost popolnoma nesposobna, sem nekako ponudil pomoč; dva ali tri dni sem torej prekopaval tisto malo zemlje, jo rahljal in trebil kamenje in koreninice, popravljal to in ono, denimo ogrado za kompost, šilil prekle za fižol etc. Pomladansko sonce mi je obarvalo goli hrbet; delal sem zlagoma in si tešil žejo s pivom, na dlaneh so se kakopak že po prve pol ure razrasli žulji. Invalida sta me ovirala s kmetovalskimi poduki in nasveti, se mi motala pod nogami in me zabavala. Na račun trave smo ustanovili dve novi gredici, tudi grm ali dva sem iztrebil s koreninami vred. Precej žal mi je postalo, da sem se spet zapletel. Sicer pa so me zgledno gostili in tudi prespati sem smel pri Ani, kar je še dodatno ogrelo razbolele mišice. Malo miru sem si ukradel le, kadar sem domačega kužka pospremil na sprehod, seveda pa sem ga zato moral braniti pred neznanskimi dogovrstnimi psi, ki jih tamkajšnji živelj vzgaja in ven in ven sprehaja.
Prav v bližini je imel svoje pičlo posestvo kmetavzar. Že ničkolikokrat sem se s kolesom poganjal mimo tiste bajte. Pa kdo bi se zmenil zanjo. Gospa Metljajeva se že je; z možakom se je bila namreč dogovorila za kakih pet karjol hlevskega gnoja, ki mu baje nikakršne umetne mešanice niso kos, saj sestoji v pretežni meri iz dreka. Gospa Metljajeva je tudi že plačala vnaprej, mi trikrat vse natanko razložila (… pa le sam naloži, kolikor bo šlo; ti ne veš, kako škrti so …). Odpravil sem se torej s tisto šajtrgo ves mrk proti nekaj lučajev oddaljeni kmetiji. Šofiral sem med malomestnimi otročaji na biciklih in kotalkah, ki so mi priredili prave ovacije. Kaj bo šele, ko se bom vračal z drekom, sem se kisal.
Kmetavzar je bil velik kot gora in pijan kot mina. Tak je bil že dolga leta. Silak iz najbolj nadležnih kmetskih povesti, lahko bi rekel klen, če bi se tolikanj ne majal. Z brki (uf!), svinjskim modrim predpasnikom in škornji iz gumija, po moji oceni številka 47. Nekako sem mu uspel pojasniti, kdo da sem, in po daljšem prerekanju je priznal, da je gnoj že plačan. Odvedel me je torej nekam za hlev, pred velik kup želenega.
Kot je bilo pričakovati, je ročno pograbil vile in jel nakladati. Hkrati mi je zadovoljno in dolgovezno pojasnil vse o mestnih, ki da neumestno okrasno rastje vse bolj nadomeščajo z zelenjavo. S privoščljivo slastjo je napovedal nadaljnje krepitve tovrstnih tendenc. Za modrovanja se nisem menil, raje sem si nekolikanj ogledal tehnologijo, nato pa si - stežka - izboril vile ter se sam lotil dela. Na vso moč me je opozarjal, naj ne naložim preveč, saj bi se sicer stresalo po cesti. Sicer pa ga nisem utegnil poslušati, imel sem dovolj drugih težav; preklete vile me niso hotele ubogati; ujel sem vselej preveč oziroma premalo nanje in tvarina je vse prepogosto končala na tleh, ne da bi dosegla samokolnico. Nisem prezrl kmetavzove osuplosti; migal je z glavo in z okroglimi, debelimi očmi, končno pa me je robato povprašal, ali je mogoče, da imam prvič vile v rokah. Nejevoljno sem pojasnil, da je res prvič in, kot močno upam, tudi zadnjič. Ker da se z gnojem ne nameravam baviti, sem še revsknil. Pri tem mi je zajeten zalogaj zdrsnil z orodja v gnojnico in bedak se je pričel nesramno režati. Kar po kolenih se je tolkel, pesjan, da se mi je kri pregrela v uhljih. Končno je z nadutim glasom pojasnil, da ravnanje z vilami obvlada vsak otrok, in se še pozanimal, kakšen dedec da sem. Kaj takega da še ni videl. Samo regionalnim posebnostim sem se imel zahvaliti, da ga niso zanimale še moje vojaške izkušnje. Pač pa me je povprašal po mojem poklicu. Seveda se je prav zoprno skremžil, ko je izvedel, da mi je lasten študentski status. Toliko da mi ni prekipelo. Ker ga je, kot ste uganili, zanimalo še, kaj da študiram, sem mu postregel s kar se da zamotanim odgovorom, sestavljenim iz latinskih in grških besed; nekatere sem si rade volje sproti izmislil. Kmetavz je nejeverno majal s tisto veliko glavo. Ni pa me pozabil opozoriti, da je karjola že res preveč zvrhana.
Zvozil sem torej tistih nekaj porcij smrdljive zmesi, v stalnem strahu, da bi se mi šajtrga prevrnila na neravnem, blatnem terenu okoli kmetije. Že tako se je možak vsake toliko prikazal kje na dvorišču in me posmehljivo ošvrknil s kalnim pogledom; v primeru nesreče bi slavil še tri tedne. Še dlje; do svoje prerane smrti bi s prstom kazal za menoj. Slednjič sem naložil še zadnjo pošiljko - moram reči, da že nekoliko spretneje - in nameraval poslednjič in čim hitreje opraviti križev pot skozi trop otročadi, ki si je mašila nos in mi zastavljala neprimerna vprašanja. A kmetavzarju se nisem uspel izogniti, v vsej svoji višini se je pojavil ob meni. Pljunil je na tla, se useknil v rokav in si prižgal cigareto. Meni ni ponudil, pa ni vedel, da ne kadim. Če se prav spomnim, se mu je za dodatek še glasno spahnilo. Izdrl je vile iz gnoja, kamor sem jih sicer čisto v redu zasadil, in jih s suvereno kretnjo zabodel nazaj, kakih pet centimetrov stran. Potem je nagubal nizko čelo in ponovil kritiko univerze, ki ne nauči mladeži niti najosnovnejšega. Hotel sem mu še četrtič pojasniti, da me veščine, ki si on z njimi služi kruh, niti najmanj ne zanimajo in da bi se vsemu temu v treh dneh privadil tudi sam, če ne bi imel pametnejšega dela. Pa je spremenil temo; lahko bi uganil, kam ga bo odneslo. K razbrzdanemu, promiskuitetnemu in sploh nič prida spolnemu življenju brezdelnih študentov namreč. Precej se mi je spet posmehoval, jaz pa nisem črhnil nobene, pač v domnevi, da bedaka muči obscena radovednost. Po dolgočasni razlagi, da so moje kolegice do zadnje mršave kurbe, ki jih še pes ne povoha, kolegi z menoj na čelu pa betežni pedri, pa me je presenetil z možatim zagotovilom, da mi bo (čeprav si nisem zaslužil) zdaj on pokazal PRAVO STVAR. Seveda sem nemudoma odskočil za nekaj korakov in skoraj padel v tisto že prevečkrat omenjano reč, a dedec se je samo posmejal, zamahnil z roko in pomignil, češ, naj mu sledim.
V hlevu je bilo vroče kot v peklu, zrak je bil prislovično slab in muhav. Skozi neznansko umazane šipe je medlorumeno svetlikal sončen dan. Z vajenim, zadovoljnim pogledom je kmetavzar objel ves prostor in vsepovsod priklenjeno zverjad. Po par trenutkih se je odzibal na drugo plat hleva in obstal pri veliki rjavi živali; bila je krava, toliko vem. Ljubeznivo jo je počohal po hrbtu in po riti. »Sedaj pa le dobro glej in si zapomni, strigalica,« je zagrmel proti meni in za žival namestil nekakšno pručko. Stal sem kot vkopan. Ko si je odpel hlače, sem zagledal najbolj neznansko stvar na svetu, raztezala se je čez vsako razumno mero, opletena z utripajočimi modrimi žilami in posuta z vlažnim mahom in vsem ostalim, kar se je tam nabralo v pol stoletja. Kmetavzar je s svečano kretnjo pridvignil goveji rep in monstrum je med roji muh zdrsnil v kadečo se notranjost. Nisem se mogel premakniti, kot nema priča sem opazoval udrihanje, ki je postajalo čedalje bolj strastno. Rukanje, mukanje in rjovenje je zapolnilo prostor, glasova ljubimcev sta se neločljivo prepletla, ostale živali so dajale takt s parklji in kopiti. Z velikim naporom sem odtrgal pogled, se obrnil in bolj stekel kot odšel ven na zrak. Ko sem odhajal s samokolnico, sem jasno videl, kako se je ves hlev tresel in majal, hrup pa je divjal za mano po ulici, da so se še nadležni otroci porazkropili.
Malo zatem je kmetavzar storil konec. Kupil si je bil orjaškega bika, in podprt z žganjem se je skusil z njim v pretepanju. Okoličani pripovedujejo, da je divjanje trajalo vso noč, razkopala sta dvorišče in podrla skedenj, ampak bik je zmagal. Kmetavzarjeva smrt ni nikogar posebno presenetila. Samo jaz pa vem, zakaj je že dan pozneje preminula njegova najlepša rjava krava.
Z dovoljenjem Mladinske knjige