Trpkó mi je, odkar sem se odločil, da ji prizadenem zlò. Mogoče sem bolan. Drži, da jo moram kaznovati. Namreč, nudil sem ji vse. Že prvi večer, takrat, ko sem jo iznenada vzljubil - pa to niti ni izraz - ko sem jo zahotel, sem najverjetneje storil slab vtis. Bil sem namreč opit, še bolje, alkoholno blazen; zverina. Vsevprek sem ji poljubljal roko, ona pa je osuplo gledala - česa takega res še ni srečala - se izmikala in nebogljeno obračala vstran, da bi se kako izognila zadahu. Zdi se mi, da sem jo verjetno posiljeval z alkoholom. Sicer pa me spomin močno izdaja. Neredko ne posega dan nazaj. Ampak opisovani večer mi stoji pred notranjim očesom, kot bi bilo včeraj. Študent ob nama je pil iz dveh bokalov hkratoma, žganje v enem, vino v drugem, velike ovacije je bil požel, mršavo telo se je krčilo in trzalo v mogočnem zamahu, svinjski lasje, stara zapestna ura, steklen pogled. Domnevam, da sem tudi sam bil tam za nekakšnega klovna; prosili so me namreč, naj pôjem, in se smejali; zelo so me spodbujali in me hvalili, kar se meni zgodi redkokdaj in mi zelo godi. V navdušenju sem kar žarel, sproti samega sebe prekašal, poskakoval po izbi in krilil z udi v neustavljivem zanosu, deklamiral in vpil in vmes še pil z odločnimi kretnjami. Besede so vrele iz mene, vsa moja zgodovina in meseci študija iz časa pred boleznijo so me pognali v nebrzdane spekulacije, v cele zgodbe o esenci pa o transcendenci pa o meni, ja, o sebi v takih stanjih najraje govorim. Sploh je značilno, da kadar zaidem med ljudi, opit od ponosa uganjam takšne, da se naslednji dan ne bi smel zbuditi. Potem se trkam po glavi in jo zarivam pod blazino. Takrat mi je jasno, da bi se moral že davno ubiti. Vidiš, v tej značajski - kolikor o značaju lahko govorimo - lastnosti se prav lahko skriva tudi skrivnost mojih vse pogostejših izgub daru spomina. Sicer pa me žalosti, glede prve noči, ko sem jo pač spoznal in ki mi je, kot že rečeno, jasno pred očmi, da edina praznina, in to ne majhna, skriva prav ogromne monologe, ki sem ji jih momljal na uho - kolikor vem o sebi, pretirano na glas, kar je utegnilo biti še dodatni vir zabave za omizje - no, in kaj, kaj vse sem izblebetal, to bi rad vedel. Konec koncev pa sem se menda z njo še večkrat prav živahno pogovarjal, če temu lahko tako rečem, navesti pa bi utegnil le nekaj drobtinic, oj, da bi jih nikoli ne bilo. Sklepam, da je najin ljubezenski odnos največ utrpel prav zaradi neuspelih prizadevanj, da bi nekako prelisičil svoje razvade in ujel pravo mero, preprosteje rečeno hip, ko sem povsem običajen, prikladen, da se srečam z ljudmi, vsaj kakšnim poljubnim izmed njih. Bila je z menoj namreč potrpežljiva in skorajda dobra: tu in tam je pristala, da sem jo odvedel v lokal, kjer točijo kavo, in to ni malo, glede na moj izgled. (Ona je za razliko lepa.) Pač pa normalno pitje kave ni vselej v moji moči, če me kdo gleda seveda; tako ali tako sem trepetal po vsem telesu, če je le bila kje v bližini. No, in prisiljen sem bil jemati alkohol, da sem zmogel kavarno. Jemal sem ga, jemal prekomerno. Circulus vitiosus. Seveda so mi nadaljnji sestanki, mislim pitje kave, kramljanje in to, kot prvo večidel izbrisani iz možganov za vselej, drugič po zlu so odšli vsakokratni nameni izboljšati vtis. Rezultati teh ljubezenskih shajanj so takšnile, da je večkrat kar na lepem odšla iz kavarne, mogoče se je tudi jokala. Intimna zveza dveh ljudi je prefinjena, zapletena, občutljiva stvar. Pa se je ona polagoma ohladila. Lepe noči je odvrgla telefon, ko sem ji opisoval svoje iskrene želje po njej. To me je tako prizadelo, da sem jo počakal pred šolo in ji prisolil zaušnico. Potem so me njeni sošolci phali ob steno in me lasali, zaznal pa sem tudi nekaj žaljivih izrazov. Sošolci so imeli očala, brade in so bili možati, zreli fantje, športniki, da jih je bilo veselje pogledati. Medtem ko so me udarjali, sem ugibal, v čem so boljši od mene, da je z njimi tako prijazna. Tudi sam nosim brado in sem dostojno oblečen. Ozmerjal sem jih, češ da bijejo pesnika. Dodal sem še, da bi se mi po pravici lahko priklanjali, kar jih je menda še posebno razhudilo. Ampak zanje se nisem prida zmenil, ker se s primitivci ni vredno prerekati, temveč sem se pokesal in se že naslednje jutro utrujen od razmišljanja prikazal pred njenimi vrati. Sprva ni želela odpreti, ker pa sem se jokal, me je spustila v stanovanje. Jokal sem se še bolj in zelo dolgo, tako da mi je nazadnje vse odpustila in me rotila, naj se uredim in sploh poboljšam. Svetovala mi je nekaj knjig v branje. Ampak postalo mi je močno slabo, ker sem ponoči pil likerje, in to čisto iznenada, pa sem bruhal in malo je šlo tudi po njej. Takoj me je jela obtoževati, kot bi pozabila na pravkaršnji dogovor, da bova prava prijatelja. To me je močno pogrelo, dejal sem, da je egoist, nato pa sem jo še prijel za prsi. Ona je postala bleda in histerična in me je udarila, ker je vpila, sem pa nanagloma odšel. Sicer se mi je malo smilila, ampak ni lepo misliti samo na svojo kožo, še posebno, ko je posredi ljubezen. Ker živi precej daleč iz mesta, sem ob vrnitvi stopil še v bistro, ki sem ga srečal v eni stranskih predmestnih ulic. Tam je slonel moj prijatelj, spoznal sem ga lani v neki bolnišnici. Naj bom kratek, beseda je dala besedo, pri sebi je imel tudi znatno vsoto denarjev - deviz - in že po nekaj dneh sva sedela pri Fleku v Pragi, pijoč temna piva. Domislil sem se v pijači utopiti nesrečno ljubezen. Najbolj mi je prijala močna žgana pijača, vodka imenovana, ki sem jo po smešno nizkih cenah nakupoval v marketu. Precej smo se smejali, ko sem se enkrat v vrsti za sladoled pokakal v hlače. Zadnje dni sva beračila, ker nisva imela več nič. Potem je miličnik rekel, da morava oditi iz njegove države. Čeprav sem se precej pritoževal, so me odpeljali z vozilom do mejnega prehoda. Tam mi je že prav prekipelo in sem se vedel nespoštljivo. Sem glede na izžeto postavo presenetljivo pogumen, če jemljem alkohol. Ustavljal sem avtomobile, da bi me odvedli domov, pa so mi očitali, da zaudarjam po dreku. To me ni prida motilo, pa sem se klatil tod in tam, včasih sem pisal ljubezenske pesmi s prstom po pesku, dokler me niso ponovno vkrcali miličniki. Odložili so me šele pred vrati mojega stanovanja. Moje stanovanje je veliko, ker je prej v njem bil gestapo, in kar razkošno opremljeno, če zanemarim, da se je že precej umazalo. Ker me je pot v tujino precej utrudila, sem par dni spal. Sanjala se mi je moja ženska. V kratkem sem koprnel bolj kot kdajkoli poprej. Vzel sem pot pod nogi, obšel nekaj znancev, ki so me nakrmili in napojili, in - hajdi! - k njej. Ker je ni bilo pri hiši, strogi starš pa me ni spustil niti v vetrolov, sem jo sklenil pričakati kar na vrtu. Menda sem tam malo zadremal, kajti obudila me je prestrašena, zatrjujoč, da sem bil kot brez zavesti. Tudi sicer ji je baje odleglo, saj sem dalj časa veljal za pogrešanega. Na moč me je vzradostilo njeno prikupno vedenje, in ker se železo kuje vroče, sem ji nemudoma z zapeljivim glasom predlagal spolne odnose. Reagirala je tako, da je brez besed stekla v stavbo in zapahnila dveri. Tako pubertetniško obnašanje je bilo kaplja čez rob keliha moje potrpežljivosti, planil sem na noge in glasno obsul vhodna vrata z nespodobnimi izrazi, vse dokler se ni pojavil njen oče, pravi hrust, in sem zbežal. Mene ni strah bolečin, ampak nisem ji privoščil, da bi me gledala, ko mi jih zadajajo. Po tistem je nisem več videl, saj se me izogiba. Njen oče jo vsak večer pričakuje pred šolo z avtom znamke golf. Izdala je najino ljubezen. Sprva sem tu in tam še dvomil, češ da stvari niso takšne, kot jih vidim, da je ona pravzaprav mila, dobra deklica. Ampak tu sem si pomagal tudi z nekakšnim študijem nihilizma, ki je nekoč predstavljal mojo B diplomsko nalogo. Študij se je končal slabo, ampak tokrat je vžgal. Sicer pa, ona je zavrnila vse moje bitje, moje sposobnosti, zlasti pa ljubezen, ki je neizrekljivo viharila po meni in bi zadoščala, da bi jo odnesel na konec svetov. Jo osrečil. In če je ne morem ljubiti v njenih belih rjuhah, trenutka ji ne bom pustil, da bi me pozabila, da ne bi mislila name, si me predstavljala četudi kot zver. Tudi jaz imam določen ponos in dopuščam takšno ravnanje s sabo le do neke mere. Zato bom danes vzel alkohol in jo izsledil, ko se bo vračala iz gledališča. Trpkó mi je kljub vsemu, ampak danes ji bom storil zlò.
Z dovoljenjem Mladinske knjige;
zgodba je bila prvič objavljena v
Problemih Literaturi 2-3/1985
Smrt telefonskemu oglaševanju.