Deklica je imela svojih dvanajst let, bi rekel; več ne. Le kako milo me je opazovala, sprehajajočega se po bregovih oceana, le kako! Ogôlil sem jo s pogledom. Kot z bičem so se mi v zavest vtiskali nežni, pretanjeno izdelani udi, ki sem v nosnicah slutil njih komaj zaznavni, plišasti vonj; v neznatni napetosti so se drobno pozibavali prsni izrastki. Moja bo, sem si dejal, potihoma, da ne bi čula.
V okolici ni bilo videti kakih ljudi, še domačih živali ne. Po prstih sem ji jel slediti. Škrtal sem z zobmi ob misli na ljudi z urejenim spolnim življenjem. Običajnim, kot sadež zrelim samicam navadno ni do mene, kot tudi meni hvala bogu ni mar zanje. Torej sem primoran v neštevilne napore, pustolovščine, večere prebite v lokalih, polnih dima in vinjenih južnjaških delavcev. Preganjajo me družba, država ter zlasti športniki s svojo nizko mentaliteto in svetovnim nazorom.
Sčasoma sva zašla med prve predmestne stavbe in deklica je tik pred zdajci smuknila v priročno staro hišo. Kaj zato, sem zlovoljno zagólčal, kaj prida tako ni bilo pričakovati. Čas je, da se malo ustalim, si ponovno ustanovim varno zavetje, dom, kot se pravi, le počemu bi prav jaz kot nekakšen slab zgled za dijake pri svojih letih živel tako vetrnjaško, skoraj čudaško. Opustim nekatere razvade, kolibo si postavim, dela se oprimem, pa bo.
Pred časi sem vse svoje življenje posvetil neki muci, potrebnih je bilo mnogo gorkih izkustev, preden sem opazil, da nima haska. Muca je to opazila znatno prej in je bila nejevoljna. Name je naščuvala svojega brata, da me je izzival kot mož moža.
Tako je minila dijaška doba in zaposlil sem se pri tvrdki. Ob delu sem se ukvarjal z glasbo, plastiko in atletiko, vselej neuspešno. V meni je tlel spomin na ono žensko. Zadavil bi jo. V stiski sem počel celo stvari, ki me jih je sram navesti. Vse dokler ni moje dotedanje življenje izgubilo vsakršne utemeljitve, zanimivosti in sploh vloge; spoznal sem bil namreč Vlaha.
Začelo se je brez posebnih ceremonij: ob pivu in tobaku. Stopila sva v ta lokal, stopila v oni, tako danes, tako jutri. Sprva so bila srečanja naključna, pozneje vse češča, predvidena, načrtovana. Modrovala nisva kaj prida, več sva pila. Sčasoma so se najini izostanki podaljševali, namreč, ko so pristojni udi pozaprli lokale in zabavišča, me je odvedel kam v opustele, divje predele dežele, kjer je izpod ogrinjala potegnil obtolčeno trobento in jel igrati lepo glasbo. Po svojih močeh sem mu pomagal, uporabljajoč pri tem piščal, cimbale in gosli. Muzicirala sva navadno do jutra, ko sva utrujena pozaspala, dokler naju ni pregnal kakšen možat kmetavzar. Omenil sem mu tudi, ob enem takih juter, svoje težave, namreč hlepenje po ženski; opomnil me je in odločno posvaril. Potem sva pila tobak in namakala noge v morju, ki se je razprostiralo v bližini.
Sprva sem bil nejevoljen ter razočaran nad načinom, kako se je Vlah obnašal in sploh nosil; sam sem namreč ječal v neuslišani ljubezni, oblačil sem si oblačila, kakršna je nosila muca, si prebarval lase na črno in se dišavil s praški z Daljnega vzhoda. Zadeva z mojim prijateljem pa je bila taka, da se je odeval v nekakšne obširne krpe in pregrinjala mrakobnih barv, prašnoumazanih odtenkov, neizdelanih oblik. A njegove razmere so me slej ko prej podučile, da se na to ni ozirati, da tako skorajda mora biti; kolikokrat ni bilo dobre roke, ki bi ga odela v svilo, kolikokrat ne one, ki bi mu kruha in soli ponudil, s kozarcem mladega vina postregla. Brž ko so najina pota postala nerazdružna, sem vse to skusil na lastni osebi, nekolikanj sem mu postal celo podoben. Posebnost, ki sem si jo dovolil, je bila v tem, da sem si dokaj redoma odstranjeval rastje z brade. V taki obliki sem tudi laže ohranjal stike z muco, ki pa so bili vse redkejši. Spoznal sem, da res nisva drug za drugega; nadlegoval sem jo bolj iz navade, dokler nisem povsem odnehal. Vlah je bil zadovoljen.
V mesta in vasi sva prihajala le še enkrat dvakrat na leto, zastran najnujnejšega živeža in tobaka. Tu in tam sva zbirala suhljad in premogov drobir, kar sva prodala na semnjů in si s tem oskrbela vinarjev. Za vselej sem pozabil na mladostne zmote, predvsem na muce, telo se mi je okrepilo, mišičevje se je zdebelilo, ne mraza ne vročine nisem občutil, s pipcem sem ti podrl svizca v popolnem diru, na dvajset korakov. Sezidala sva kolibo, gojila merjasce, pridelovala trto. Tudi v okoliških vaseh sva pouzmala po kakšno kokoš, žensk pa se nisva dotaknila. Še opazil nisem dolgo srebrnkastih niti, ki so se pojavile v Vlahovem lasišču, medtem ko sem sam izrasel iz dečka v žilavega moža.
Ljubila sva se bolj, kot je bilo sploh mogoče. Kot divja zverjad, kot žuželki, kot device v mesečini in prvem snegu, kot sama sonca sva se ljubila. Tedaj sem sprevidel, kako sva se z muco zgolj valjala po njenih preprogah in tratila čas. Le kako je Vlah v Mesečevo srebrnino, v golo žerjavico oblekel moje srce, telo, zverinsko dušo, kako sem vzklikal, ga prižemal na prsi in mu trgal meso z obraza! Spominjalo me je na bogove z Olimpa, samo da je bilo bolj polno ljubezni. Bil sem mu popolna žena, ali pa mož, kakor se že hoče. Muce kot da nikoli ni bilo; najina sreča je trajala tri pomladi.
Nenadoma, takoj zatem, ko je bil nekaj dni odsoten, v bližnji vasi je namreč premenjaval najine polizdelke za razne jestvine, je pričel Vlah izostajati ter se tudi sicer nenavadno vesti. Ponoči je ali izginil ali pa se postavil na najbližji grič in rjul v nebo. Dokler se nisem nekega popoldneva vrnil iz goščav - ubral sem si bil tam krepko drenovo vejo za lok - in opazil, da so iz najinega brloga izginile njegove tkanine, osebno orožje in čutara. Takoj mi je bilo vse jasno. Na vrat na nos sem predse postavil ves najin alkohol, niti ne majhno gmoto, nažgal pipo ter jel piti. Trajalo je tri dni in tri noči brez predaha.
Okoliški gozdarji in samotni ribiči so samo potrdili moje domneve: Vlaha je uročila ženska. Odkar sta se spoznala ob barantanju, ji je pod ceno prodajal najine gozdne pridelke, trepetal, se ji klanjal in prižemal ob stegna. Prepisal ji je vse svoje premoženje, se zviral in predel, kadar jo je le smel malo otipavati. Povil ji je otroka in se oženil z njo. Odpotovala sta v daljne stepe in nikoli več ga nisem videl. Ostal sem sam na svetu.
Zima je minila in poletje in spet zima, odkar se je to pripetilo. Posestvo sem dolgo vodil kar uspešno, čeprav sam. Njegova fotografija me je opominjala s stene. Ker se družabnosti nisem mogel odreči, se pogovarjam s ptiči, gozdom in sabo. Kolibo sem razširil, dodal nekaj gospodarskih objektov, lepe noči pa je vse skupaj vzel ogenj. Brada mi nemoteno poganja, nohti prav tako. Žir pada z bukev, kot že vsa ta leta. Tu in tam pa se po bučnem morskem bregu, tik ob stoletnem gozdu, sprehodi kaka mlada, vilinska deklica, obuja žalostne misli; neopazno, spokojno se ji prikradem tik za hrbet, zanko iz tankega, močnega jekla stiskam v krepkih rokah.
Z dovoljenjem Mladinske knjige