1408891

Dan in noč v drug drugega
preskakujeta kot nora,
brez nadzora, na
pragu umora.
Kdo vse je pozabil Benjamina?
Kdo je oddal staro šaro v
zameno za vino ceneno?
Kdo je vse skupaj tako nizko ocenil, pa
vendarle narobe?

Ugibam, kako bi drugače razporedil
znake, napake in deščice; kako
bi prihajal po drugačnih
razporedih, če že ne brez njih.

Kako bi se vrnil par tisoč let
ali dni nazaj in sonce
za rep lovil?


1408892

Nihče ne bo vsega tega odpravil.
Nihče ne bo tega opravil.
Nihče ne bo priskočil na pomoč,
tako da precej slabo kaže.
Kakšne baže so stvari?
Mogoče pa dovolj ropoče?
Dovolj tli?
Sistematično se je poden do kosti zamajal.
Kdo bo odlebdel, kdo bo vztrajal?
Komu nosijo muce kelih življenja,
komu venec na črn grob?


1408893

Tri stvari, je sporočil bedni kmetavzar, so
na moč pomembne.
Lepo sem se mu zahvalil za modrovanje, da
bi se izognil naštevanju.
Takrat se je zabliskalo in je črna smrt
kmetavzarja ukinila.
Nisem se ji zahvalil, temveč sem se jezil.
Preveč znan in domač mi je bil njen
zdolgočaseni obraz.
Zmečkane sadove si je dala v telo;
kaj je hotela drugega.
Kaj bi se drugega dalo storiti.


1408894

Roka ne seže niti do roba, kaj
šele čez. Običajno se
prikobali nekako do groba, pa
najsi si ali pa nisi čez "les".
Vsak les še ni Striborov gozd
in prav je tako.


2202911

Bosanci so prišli in me prisrčno orazpoložili;
od njih sem se vrnil zmešan
in spešan.

Razlagali smo si to in
ono,
nikogar ni nič prida brigalo.

Bila je tam še neka
zlatolasa gospodična,
pa mi je uspelo,
samo od sebe,
da se nisem zaljubil vanjo.

Malo sem bil zmatran,
pa sem se jel obnašati
bolj tako tako.
Ni bilo prav zelo hudo.
Gospodični nisem bil všeč,
ona pa meni ne.
Preveč.

Ko se je delalo jutro,
sem bil zaspan.
Bosanci so hodili v službo.
Nisem jemal mamil,
nisem jemal krepčil,
niti tega nisem vedel,
ali sem živ.


2202912

Že od rojstva sem tisti,
ki ga ljubijo hijene in sirene.
Navadno je to eno in isto.
Srečal sem čudovito bivajoče,
pod imenom Špela
(Špelca), nisem je ogovoril,
kaj šele prosil za roko.

Bolj so mi bile povšeči
noge,
ustnice,
tilnik.

Ko sem bil že znatno utrujen,
sem jo torej prosil za tilnik.

Pogledala me je kot kakega
prismuknjenca,
nisem ji imel kaj razlagati,
kako rad bi njen tilnik ljubkoval,
božal in razvajal.
Pa je bilo res.
In skozi ves dim, ki sem ga
naredil,
nisem videl niti
svojega tilnika.


2202913

Otožna muza poezije
ni imela domišljije
in takšen sem bil tudi sam.

Ker sem bil zoprn
in sem za takega želel tudi veljati,
sem se zagrizel v to poezijo.

Delal sem čemerne in mračne in
sploh sivkaste verze,
tu in tam kaj porimal,
tu in tam kaj popil,
vsem sem šel na živce,
tudi sebi.

Tako sem postal pesnik.
Še vedno sem zoprn in
ni ga lepšega kot čemerno čepeti
pred aparatom, tarnati v srcu
in skladati verze čemerne.


2202914

A vendar se vrti, sem zinil,
namreč meni v glavi.
Nihče se ni smejal.
Še najmanj jaz.
Preklinjal sem življenje.

Potem je to življenje reklo,
da ima tudi ono mene dosti.
In nenadoma me je zaskrbelo.
Saj takole, malo,
bi pa jaz tudi živel.
V kakšnem kotu bi tarnal, jamral in
stokal, kadar bi mi bilo slabo,
bi skladal poezije.

Jok, je reklo življenje.
Imelo me je polhen kurec.
Želelo si je, da bi spet
kdaj uspel odkriti kako
gospodično, pa se spariti žnjo.

Prav, sem rekel, jaz tebi
gospodično,
ti meni pivo.
Prav, je reklo življenje.
In kaj.


2202915

Igral sem se igro,
v kateri sem lahko lokal pivo,
preganjal prostitutke in se
poročal z lepoticami.
Ob prostem času sem hazardiral.
Dobro sem se imel.
Tudi policaj mi je bil všeč.
Če bi zmanjkalo elektrike, se
tudi meni ne bi pisalo dobro.
Čeprav dobro pišem.

Preselil sem se v vilo,
kjer sem srečal vilo.
Tudi z njo se nisem poročil,
sem jo pa naskočil.
Bilo mi je v veselje,
in vsekakor tudi njej.

V igri so vile imele pištole
in bedaki zlatnike.
Jaz sem imel oboje,
pa nisem vila.


2202916

Dečka sem tako pretepel,
da mi ne bo mogel nikoli odpustiti.
Kar nekaj kosti sem mu bil polomil.
Kaj pa je šel pofukati mojo vilo.
Lahko bi bil vedel,
da takale vila komurkoli podleže.
Zato pa je vila, ne?

Vse to je deček gotovo vedel in videl,
pa se ni mogel premagati.
Čeprav je vedel tudi to,
da je vila moja žena
in zmaj moj prijatelj.

Enostavno je jel neporaslega
klinčka moji vili med noge
vdevati.

Torej sem pač ubil dečka.


2602911

Šele kakih tisoč let me nadleguješ,
pa sem te že vzljubil.
Sem mehkega srce in slabe volje,
če smem opozarjati.

Idi torej v sončna jutra,
mene pa pri miru pusti.
Se bom sam znašel.
Kot vedno.
Nemara v kaši.
Moj problem.

Ko sem te prosil za roko,
si mi dala nogo,
meni pa itak ni bilo do ničesar.

Ko sem bil mlad, sem bil na
takšne noge mahnjen,
zato sem danes premaknjen.
Obžalujem kvečjemu, da
se nisem premaknil kam drugam.


2602912

Paradigmatični ptiči opozarjajo na nov dan,
jaz pa tu s staro, nemarno glavo.
S prahom in povštri in stroji obdan
si predstavljam magmo in lavo.

Iz globin srca mi veje naduha
in notranji vzgibi in čuda sveta.
To vem, ker to čutim,
je rekla Marjanca
in zgodaj odšla.

Hrček je besen, ker nič
ga ne hranim,
utihni!, prijatelj, mu dem kaj odločno;
brez futra tud jaz sem in to je priročno, ni noga mi kavča
prestopila praga.

V špajzi kubasa osamljeno biva
in ajvar in mleko
in poper in sir.

Kaj mar mi vse skupaj,
ko tu poležavam,
le hrček ti, tiho, ko pijem svoj mir.


2602913

Sredi debelih odvratnih človekov
sem pustil Marjanco in iskal svoj mir.
Dal' so mi volno in skuto in pito,
dal so narezek, pištobo in pir.

Sklonil sem glavo, nadel si opravo;
daleč v "srcu" sem čutil nemir;
Okno odprl sem, šlem si nadel si,
pa sem se spustil v mični večir.

Srečal sem pjanca in strašnega zmaja
in babo in kovter
in prastaro zvir.
Vse brez razlike
brž sem premagal,
vrnil sem v grad se
in mel sem svoj mir.

Vi, postopači, v strganih hlačah,
nikarte odpirati rodno vam dvir;
bolje kot tukaj, to ni nikjir,
šef tega sveta pa je hudir.


2602914

Sem šel in nisem imel kaj povedat.
Tako zadnjih petdeset let.
Prej se menda nisem rodil.
Ni pomembno.
Malo me je zguncalo.
Tudi to me ne skrbi.
Kaj bi me skrbelo.
Mala Marjanca mi je podala ščepec soli,
ki pa za masturbacijo ni uporabna. Domnevam pač.

Drugi človeki imajo marsikaj za povedat,
mene pa je že v otroštvu povozila ovca.
Moja mama je bila alkoholik,
oče pa kurba. Sosedov deda se je izživljal nad
mano, dasiravno nisem bil ravno deklica.

Klicali so me seme hudičevo, mi žugali in scali nadme.
Posedoval sem babo, ki pa ji nisem bil všeč.
Odnos je bil recipročen.
In nič priročen.
Jaz sem ostal todle,
ona šla v svet.


2602915 Hercen

Hercen je imel mnogo problemov
s Ščedrinom. Težko ga je kdaj premaknil.

"Ti moraš ratat to in ono in tretje,"
ga je bodril, "pa naj se podere svet!, to če usoda,
ti s' poet!"

"Če se tko usti, če tko ukaže,
nej še dukaže, de jest sm puet!
To prublem moj ni, če usoda se laže,
če reka resnico, to tut ni moj svet."

S trudno si roko
šel je čez čelo, smotko pripalil
in puhnil v tist svet.
Čim pa je Hercen jo končno odkuril,
našpičil peresce je, ratal poet.


2602917

Hrček je precej nakladal.
Imel je ostre zobe in slabe namene.
Zastran njega se mi je spanec lomil.
Sam pa sem polomil vse kosti tipu,
ki me je prijel za rito.
Če bi bil tipos pička, bi ga fental.
Tako pa sem ga le odločno posvaril,
da meni ni do erotike.
Niti do eksotike.

Nikoli nisem šel na obalo niti na hribe
pa tudi v tujo deželo ne.
Nekajkrat sem šel v trgovino in
vrnil bi se razočaran,
če bi me predhodno kdo - le počemu - očaral.

Na račun pesnjenja sem porabil kaj malo črnila
in malo vina in malo disket.
Rajši sem hodil od kota do kota
in si umišljal, da mrknil bom spet.


2602918

Ljubil sem vas!

Pa naj si bo kamen, potok, drevo,
pušeljc zgolj rožmarina.

Ljubil sem vas!

Nekoga moraš imeti rad.

Pa najsi kumper bo, solata
al slez, skuša srebrna,
ki v morju drevi se,
sokol pohotni,
ki v nebu parí se,
stari soldat, ki v
jarku trohni se.

Ljubil sem vas.

Vsaka opeka je svojega imena vredna.


2506911 Poreč

Sem motril čudovito žensko,
blizu oceana je bilo,
stala je vsa lepa
v nekakšnem kožuščku
in je gledala v dalj
in počasi kadila.

Gledal sem jo in bil
ves osupel.
Šele pozneje sem se spomnil,
da je deklica tu z mano,
da čakava avtobus,
ki malo počiva,
da jo ljubim in da se
meni smehlja.


2506912

V tuji državi sem bil
zamurklji presenetljivo simpatičen;
s čudovito deklico sva pri
zamurklji najela sobo, zagledal
pa sem se tudi v Irko
s hrapavim glasom,
nekakšno sorodnico.

Irki nisem nikoli povedal,
da mi vzbuja poželenje,
pa bi bila vesela.
Zato pa sem iz svoje ljubice iztisnil zadnjo
kapljo znoja,
in je bila vesela.

Dobro sem se razumel z domorodci,
čeprav imajo v eni pipi vrelo vodo
in v drugi mrzlo,
ne dobiš ju skupaj.
Prav zato.
Tudi zato.

Z ljubico sva pestila tuje jezike
in dobro nama je šlo od rok.
Še bolje nama je šla od nog
strahovita spolnost,
spolovila so se nama bila vnela,
po cele dni sva ostala v sobi.

Hvala, zamurklja,
za tisto lepo sobo.


2506915

Pogosto se zagledam v natakarice.
Iznenada.
Ta je bila še posebno lepa.

Dama, ocenjujem.
Izborno naličena.
Ampak zidar,
ki je pil pivo,
jo je opozoril,
da še ni nič ogorela.

Bilo je junija.
Ko je zidarju pojasnjevala svoje
stiske s časom, se je
vznemirljivo počohala po sicer
vzorno depiliranih mečih.

Same oči so me bile. In
penis.
Zidar jo je tikal,
jaz pa vikal.
Dalo bi se nategnit tako natakarico,
ampak brez otožne maske
podalpskega pesnika.


2506916

Že res, da sem zasačil fantka,
ko je s tatinskimi nameni stikal
po mojem šotoru.
To spada k taborništvu.

Ampak bil sem dober z njim.
Bal se je policajev,
pa se je raje ljubkoval z mano.
Imel je bodrega tička
in lepo telesce.

Predno je odšel,
sem mu nudil še svojo žensko.
Bila je stupidna ženska,
ma privlačna.

Z veseljem jo je bil nategnil.


1709921

Kuža, greva ven
na pivo, čez njivo
in navkreber do
smrkljice v kiosku;

ne bom ti ravno dal klobase,
tudi študentka v kiosku ne,
dobil pa boš vode
od te dekline,
jaz pa bom financiral sladoled.

Le glej, da
se boš lepo obnašal.

Kuža, greva ven, pa
čeprav se mi sploh ne ljubi,
čeprav imam v žepu toliko časa, da
mi je ves odveč.

Kuža, ne bodi zloben, sicer
bom tudi jaz; in
če me boš v zlobi snedel, bom
tudi jaz tebe.


1709922

Seveda ne mislim iti v Kirgizijo, ne
ga srat, tudi v Tunizijo
ne in Ljubljana takisto odpade; nikamor
se ne odpravljam, nikogar ne
pozdravljam, denarjev ne
zapravljam in sem utrujen.

Ko sem bil nazadnje v tuji državi, me
je zajel policaj. Ko sem bil v eni
drugi tuji državi, sem vzel alkohol in
padel v morje. Ko sem bil v domači državi,
sem padel na kavč

in potem sem cumal in dremuckal in
drnjohal in poležaval sedemnajst
dni in osemnajst noči in
komajda lahko rečem, da
sem se bil deloma spočil.


1803931

Ob pol petih niti ni najti
posebne čilosti,
ampak delo je pa opravljeno,
stvari štimajo, kolikor
je mogoče,
fantje, se pravi fant,
ti, se pravi jaz, poba,
gremo čajček popit,
kužka lulat peljat pa spat.

V pepelniku je gužva kot v peklu,
očke so mi pordele
in matera je zaskrbljena.
Je pa, za razliko od mene,
tudi preskrbljena.
Ni ji treba trikrat na leto
noč prebedeti in preleteti
in se ukvarjati s
pisateljskim poklicem.

Danes sem na primer sestavil
zgodbo o mladem, prijaznem
inu prijetnem policaju;
me prav zanima, če je
že kdo spisal tak hvalospev temu
težkemu poklicu.

Jaz imam policaje rad, če le niso grobi in
nesramni. Tudi takega sem že srečal,
imel je psa in silno pest
in take stvari.
Pa bi se ne jezil, ampak
možak je zahteval, me prisilil,
da sem, govoreč z njim,
ugasnil cigareto. No,
ura je bila pozna, to pa
je bila moja zadnja cigareta.

Potem sem skoraj uro pešačil domov
in mislil na tisto cigareto.
To ti zamerim, policaj.


1803933

Moja znanka je svojčas otročadi nudila
inštrukcije in konštrukcije iz tujih jezikov
in lepega dne, ko znanke ni bilo pri hiši, jaz pa sem bil, sem
povzdignil telefon in tam je bila mama od ene teh punčk:
čisto zares je bilo tako, ko sem se javil, predstavil in
pozdravil, je gospa rekla:
doberdan, tovariš, tukaj tovarišica (npr.) Bezljajeva, zastran
svoje hčerke, tovarišice Metke, bi rada govorila s
tovarišico Živo, veste, v zvezi s temi inštrukcijami sem se
pogovorila z neko tovarišico, ki tudi sodeluje s
tovarišico Živo, pa bi rada tovarišico Živo povprašala to
in ono v zvezi z nekaterimi spremembami v zvezi
z inštrukcijami glede moje hčerke,
tovarišice Metke, 3.b razred,
ki ga sicer vodi tovarišica tovarišica Žnidaršičova.

Žal mi je, tovarišica,
sem rekel,
tovarišice ni doma,
nič vam ne morem pomagati,
bom pa pustil sporočilo tovarišici,
tovarišica,
ljuba tovarišica, lahko se zanesete,
do tovarišice smrti bom ostal vaš zvesti
in najboljši tovariš.

In tako je tudi bilo.


2309931

Seveda sem zmatran, tudi
ti bi bila, če bi
tako dolgo v noč in
v jutro in v
leta posedala
in gledala
in ne bi nič v službo
hodila,
se tudi nič iskrila in še manj mojstrila,

pa temveč vinus pila in
tobakus kadila,
ker ne bi mogla iti spat,
niti kvartat,
niti lepe punce dol dajat,
kaj šele kaj počet.

Zunaj je noč in zunaj ni veter,
kaj čem,
zvezdic ni,
gospodičnic ni,
volkodlak spi,
še poglavar spi.

Ne ogibaj se torej veličini
svojega rodu, primakni
kak srebrnik v splošni,
se pravi moj blagor,
pomomljaj kaj o včerajšnjem dnevu,
kot dokaz, da
je že minil. Jaz

bom še to popil,
pa preminil.

Ugor, murena,
ribica, sirena!


2309932

Težko je pobijati kokoši, pri
moj Dunaj! Kar
nekaj sem jih bil podavil,
pa se nisem privadil. Se ti
dere beštija, kot bi šlo za
usodo univerzumov.

Jaz se prav dobro spoznam na univerzum, dasiravno
mi malokdo verjame. Hja, le kdo
pa je zaupal Hegeljnu; kak šintar
mrbit. Sredi morja se vselej kaka črna vihra
pojavi, lažje jo je najti, kot
petletnemu otroku vrabca čez lužo zalučniti;
kdaj, kdaj pa bom jaz imel že enkrat mir?
To pa nikogar ne briga, kaj?
Meni je gusarjev prek glave, ki je
lepa in plemenita.
Poln prsni koš imam jeze in ogorčenja, ko
se razne mambe po moji sobi naseljujejo,
kot da sem hotel.
Ampak mene itak ni več tu, seveda.


2309933

Ko sem stopil na prste in bil s tem v zvezi mali
mož,
sem plavaril po vodovju in motril in
sem zaznal enega ugorja, ki se je
drevil proti svoji votlini.
Ej, ko bi ta ugor šel, malo nakresan, v širni svet,
pisal eseje in preživljal tri razcapane hrčke,
popival kokakole in sikal v telefone, jaz
pa bi se drevil po globočinah, mljackal
ribe in rake in spal brez skrbi!


2309934

Enkrat sem videl eno tako žensko, da sem skoraj crknil.
In kaj sedaj.
To ni več nobena poezija.
Če bi namreč, nadarjen, kot sem,
z vsem možnim in pomožnim poetskim nabojem
to žensko natančno orisal,
bi crknil tudi morebitni bralec.
Tegá pa si ne želiš, kali?


1801941

Takšnale noč v hribovju ne
stori name prav nikakršnega vtisa.
Še slabega ne. Če bi že bila
dirka med različnimi pokrajinami,
bi prej navijal za oceane.
Če pa bi ob Mediteranu živeli
Islandski ribiči, bi
bilo pa sploh fino.

Takšnale noč v hribih
stori name kar nekaj slabih vtisov.
Zdi se mi, da bo
ovčar crknil, da bo radio crknil
in da bom tudi jaz -
sploh ne nazadnje - tudi
sledil principu.
In dvomim, da bo
kaka kratkolasa hribovska vila
kdaj razprla krila
in plesala nad mojim betežnim grobom.


1801942

Če bi po smrti še bil kakšen
žur, bi si želel
poslušati trobente in
violončelo.

Prosil bi še za toplo prho in
kakšen kos spoznanja.
Jasno, slabo sem bil gospodaril s
svojim življenjem.
Kot bi tekmoval v kretenizmu.
Kot bi se sploh ne hotel
fajn imeti.

In vendar sem ljubil
listek na drevesu, ki sem ga
videl iz vlaka, med tisočerimi
listki in drevesci,
ampak sem bil še majhen.


1801943

"Tako je, kaj hočemo,"
je rekel že Kant,
"bedaku pač ni pomoči."

To je bilo tistega jutra, na
zajtrku pri Kantu.

"Jacal," sem zinil ob predstavitvi,
"iz Republike."
Skomignil je z rameni, jaz
pa sem se zelo nazaj držal.

"Profesor," sem končno zinil tik pred
odhodom, "oprostite," sem mencal,
"torej bom vse življenje trpel, bil ves
izgubljen in sploh Bogu v nadlego?"

"Eh," je rekel drobni Kant,
pa me premeril s kratkim, strokovnim
pogledom,
"saj itak ne boste prav dolgo živeli,
menim." Žalostno sem ga gledal.
"Ampak brez skrbi, mladenič," me je
po premisleku potrepljal, "nevšečnosti
boste pa kljub vsemu imeli še kar precej."

Potem je šel spat.


070294

Komur nesreče dar bila je lepotica
in mu izžela prej prešerna lica,
ta ve, kaj je pelinova potica,
ki mrtvega podobna je podobi strica.


1705941

Na starih, starih diapozitivih se
razločno vidi dekca, ki jo pravkar
valjam po rokah;
so vanjo me ovijali že kot dojenca,
z njo naj me vržejo v krematorij,
bova skupaj prah.

Pred oknom se je ves dan v vetru vila breza,
sedaj je tema, noč,
od breze je ostal le zvok.
Kako naj ubijem volka, ki nehote mi
uničil je življenje,
kako poslušam naj njegov poslednji jok in stok.

Še zadnjo oj steklenko bom odprl,
naj mi tekne, kot sam Satan,
opazno niti prav ne bo, ko bom odmrl,
umel ga ni, zato je pal.


1705942

V gorah opazim, da sem kar
klena zvir. Opazim oblake,
odženem nemir,
nad prepadi se pojam kot sam Hudir.

Podnevi je mrak, ponoči požar,
nihče ne ve, kaj si misli,
kako silno je utrujen mornar.
Od ladje je ostal zaroštan pleh,
od pokveke en gnil špeh.


1705943 (Solatka)

Če poješ piškot, si pohlepen.
Za svojo rit skrbiš, jo spoštuješ in častiš.
Že vse življenje moram to prenašat,
te ljudi, ki grabijo hranila in jih vase bašejo,
sopihajo, se potijo, rigajo in se redijo.
Potem se s tem še hvalisajo, zadovoljno prdijo
in sploh smrdijo.

Ni lepšega, kot to počet v dvoje, v troje,
v celih gručah in krdelih, s pijačami mehčat,
prebavo izboljševat, včasih še kako kubaso kje
zastonj dobit, nažicat, vedno kdo s kubaso pogosti.
Prenekatera babnica tarna v zvezi s prebavo in
prebavili, jemlje čaje in rogaško, kadi na tešče
in poseda na stranišču,
basat se ti pa ne neha, dokler lahko miga in diha.

Jaz pa ne bom, ne bom izničil solatke,
ki tako lepo zeleno v soncu žari,
ne bom si je stlačil v sluzavo vrečo,
ki v meni po snoveh hrepeni.
Naj živi, naj se iskri zelena solatka,
naj ji Bog da, če more, še več lepote in moči!
Zakaj bi bil tukaj en jaz namesto solatke,
kako naj vem, da si, krasna, bivanja ne želi!


1705944

Opravičujem se vsem muham, ki sem jih bil
kdaj ubil. Tudi klopom, seveda.
Lepa tolažba, ne? Klanjam se zrezkom in
njihovim kravam, ki jih je pač ubil mesar.
Klanjam se petdesetletnim moškim, ki jih je pičil
komar, pa so od tega zboleli in umrli.
Klanjam se predsedniku Brozu, ki je pokončal
prenekaterega zlikovca in je nazadnje ostal
še brez leve noge.
Opravičujem se zemlji, ki sem jo bil tlačil, tudi
s škornji včasih, in vsemu pivu, ki
sem ga bil popil in odlil. Hudo mi je za zrak,
ki sem ga posrebal in vznemiril,
pa tudi za ideje, ki sem jim mir kalil.
Precej se mi smili luna in kocina iz brade,
ki mi je odpadla in sama na mizi leži.
Morda bi odpustil celo gospodični, ki se je smejala,
mi uničila življenje in odšla v tri dni.

Nazaj