Izločeno iz gradiva za Gatsbyja
Hodim ti lepega, meglenega jutra počasi proti domu, brez kakršne koli slutnje, kaj šele slutnje nenadne, usodne katastrofe.
Prav dosti med ljudi nisem zahajal, a tistikrat me je nekako zasačil nekdanji znanec in me odvlekel v svojo čumnato, kjer je bogvekaj pomembnega proslavljal. Ljudi se je trlo kot v zverinjaku, beseda je dala besedo, vrišč in trušč, nihče bi v sanjah ne verjel, da bo slastnega vina do jutra povsem zmanjkalo.
Vajen zmernejšega življenja sem bil torej utrujen, ko sem se ob prvem svitu vračal. Blagroval sem stvarnika in se mu zahvaljeval, ker me le redkokdaj pošilja na proslave in zabave. Pa bi bilo bolj po pravici, če bi ga preklinjal. Sem srečal žensko.
Šele dandanes, ko brez miru in spokoja neredko posegam po ljubezenskem leposlovju, mi je znano, da naj tovrstni dogodki niti ne bi bili tako zelo redki. Bodi tako ali drugače, zelo malo je manjkalo, pa bi se svet v celoti in nepopravljivo podrl. Človeku se pač nekako utegne zgoditi, da ugleda pred seboj žensko, ki jo je že ves čas poznal in zvesto čakal nekje v mraku starih sanj.
Ženska iz sanj je nebogljeno stala ob avtu manjšega kova in prosila pomoči. Menda ji je bil ušel zrak iz enega izmed koles, pa zamenjavi sama ni bila kos. Razlagala mi je to in ono, jaz pa sem stal kot kip, v ušesih mi je brnelo in notranje oko je vase sesalo njeno podobo. Brez učinka sem nekaj odpiral usta, ko me je božanski ogenj žgal do kosti. V meni so plesale podobe angelov, drvečih trojk in nekaterih delov telesa, ki so v javnosti praviloma zakriti. Neznansko počasi sem pristopil, nekaj mencal in stokal ter se sčasoma s skrajnim naporom dovolj zbral, da sem uspel zamenjati kolo, kar navsezadnje ni kaka posebna umetelnost.
Dotlej se mi v življenju še ni zgodilo kaj posebnega. V najrosnejših letih sem se nekaj zagledal v prijazno mamo, a me je oče nemudoma precej srepo pogledal in se lotil ležernega brkljanja po svoji zbirki skalpelov, ki jih je pri svojem poklicu sicer nedvomno tu in tam res potreboval. Potem sem se potikal po par šolah in se sčasoma ustalil v skromnem apartmaju. Z ženskim svetom se nisem ukvarjal, če zanemarimo posamezne mladostne izgrede. Tudi v družbo nisem rinil, še najraje sem se zleknil v fotelj in priprl oči. Čas je počasi mineval, ali pa tudi ne.
Ko sem dodobra pritegnil vijake in pospravil ropotijo v gibalo, sem že zdavnaj in nepopravljivo stal pred žensko kot najbolj zagrizen, za vselej zaprisežen služabnik strašne slepe volje, ujetnik hotenja, gona in s tem povezane perfidne zvijačnice spolnosti. Segla mi je v precej umazano, pa tudi znojno roko, imenovala se je Sascha. Nekaj sem pogolčal in skoraj omedlel, ko me je povabila domov na kozarček.
V ličnem stanovanju sem čepel na kanapeju, medtem ko je Sascha pripravljala prigrizek. Potem sva lagodno srebala izvrstne pijače, kar z moje strani niti ni bilo zelo pametno. Počasi sem razvezal jezik in tudi nasmihati sem se začel. Vedel sem, če sem kaj vedel, da si ne bom nikoli odpustil, če je ne bom - vsaj malo - poskusil zapeljevati. Notranji ogenj mi je dal moči, skupaj sem spravil nekaj zasilnih komplimentov.
Vse se je odvijalo kot v sanjah. Ne vem, kako dolgo je trajalo. Nekje vmes se je Sascha odpravila pod prho in močno me je zamikalo, pridružiti se ji. Nisem se. Namesto tega sem si natočil nov kozarček, jo čakal in sanjaril o najini večni ljubezni. Morda ji bom nekoč zaželel podariti tudi kakega otroka, sem zmedeno ugibal. Cel trop vražičev, kdo ve. Zgodilo se je potem, o bog, nenadoma je pač do tega prišlo, da se je še vlažne polti deklica znašla v mojem naročju, me ljubkovala, se me nežno dotikala in mi tiho šepetala v uho. Da naj dolgo, dolgo ostanem z njo, da me ima rada, odkar me je zagledala in podobno. Spoznal sem, da tisto o devetih nebesih ni nikakršna izmišljotina. Plaho in poln nejevere sem z dlanmi drsel po njenem telesu, ki je dišalo po mošusu, po vroči, gladki, še malce vlažni koži. Na utrujenost sem pozabil, poljubil sem jo na veke in globoko v usta in grlo, ji razmršil svilene lase.
O šampanjcu je sporočila, da bo z njim postregla v sosednji sobi. Malo sem se uredil in zbral ter počasi stopil za njo. Kot grom me je udarilo, pred očmi se mi je rumeno zabliskalo in slina je odšla rakom žvižgat: prekrasno usločenega golega telesa in lesketajočih se oči me je v pritajeni svetlobi pričakovala na široki, z rdečo svilo prekriti postelji. Poti nazaj ni bilo. Ko sem se ji bližal, več nisem dihal. Nekako sem slekel hlače, ne da bi se prekucnil, in previdno, globoko v sebi drobno trepetaje, legel k njej. Ko sta se najini koži dotaknili, me je oplazilo kot elektrika, od njene sape se je svet zavrtel okrog mene, ves izgubljen sem jo z neznanskim v sebi vso objel, zaslišal sem daljno, nezemeljsko glasbo, vse silnejša je postajala, vse tišja je postajala, kar je vezalo stvari, se je razblinilo, vsega je zmanjkalo, je izginilo.
***
Prebujal sem se sprva stežka in počasi, potem pa sunkovito, s skokom do stropa in krikom obupa ranjene hijene. Nedoločna medla svetloba je pršela skozi zavese in v postelji sem bil popolnoma sam. Kot bi se prebudil iz groba, globoko v grlu stokajoč sem strmel v steklenko mlačnega šampanjca na nočni omarici, do vrha polno in otožno. Potegnil sem požirek in pritajeno rignil. Bolele so me vse kosti in še zlasti srce. Na omarici me je čakal tudi listek z na hitro načečkanim sporočilom. Ne bom navajal vsebine, polne omalovažujočih priimkov, čeprav sem si vse natanko zapomnil; v glavnem mi je Sascha sporočala, da sem kreten, da naj ne pijem, če ne prenesem, da spi - v ožjem pomenu besede - lahko tudi sama in da naj ključ vržem v nabiralnik. O tem, da si pred odhodom lahko skuham kavico, nikjer nič.
Primestni avtobusi so imeli z menoj precej dela, preden sem se znašel v okolici, ki se mi je zdela znana. Kot mesečen sem se privlekel do svoje jazbine, kjer sem ostal do danes. In bom ostal tudi v prihodnje. Na ulico ne stopi več moja noga, še skozi okno ne kukam. Ljubezen moja, nikoli več te ne bom videl. Nikoli več se ne bom v gluhi noči boril s tolažnikom spancem, ne da bi se te spominjal, ljubezen. Odpusti mi, živi srečno v svojem s svilo ogrnjenem telesu. Ljubezen.