(Odlomek)
»Gospod De Niro ni kak izbirčnež,« sem pojasnjeval zdolgočasenemu hotelirju, »pa bi vendarle želel drugo sobo. Ta čudno smrdi, namesto razgleda na morje se vidi pa vaše gumno, če je to pravi izraz.«
»Morebiti je bolj majhne postave, ta vaš gospod Nero,« me ni niti pogledal, hotelir, verjetno bolj hotelirjev pucflek, »od meter osemdeset navzgor se vidi, za in nad gumnom, tudi morje, če je človek dovolj zvedav in stopi na prste.«
Ležerno je možak žvečil zobotrebec in papkal po telefončku.
»Na IMDb ima 177 centimetrov, De Niro,« sem kdo ve zakaj pojasnil, »v kruti realnosti pa, starec, kakšnih deset manj. Kljub temu bi rad videl morje, ali pa vsaj vohal sobo, ki ne bi smrdela.«
»Joe Pesci se ni pritoževal, pa je bil tu, ravno v tej sobi, ves teden,« je zdolgočaseno pogolčal zoprnež. »Je pa res, da odtlej soba smrdi. Ne bi pomagalo niti, če bi jo spucali.«
Premolk.
»Ali preluftali.«
Zobotrebec se je preselil iz desnega v levi kotiček žnablja.
»Vaš Neruda se bo moral že nekako znajti. Vse je rezervirano za nemške in čêške turiste.«
/.../
2019/20, v.3_2020.08.22