Slavospev življenju.
Prav počasi in previdno sem se prebujal; od nekod, ne prav od daleč, je prihajalo zvonjenje, trkanje in razburjeno čvekotanje. Vmes se je za devetimi gorami vztrajno oglašal telefon. Pomigal sem s prsti na nogah: zdelo se je vse v redu. Sumničavo sem priprl veke in se zastrmel v nekakšne na pol spuščene rolete, skozi katere je prodiral sonček in mi nagajal. Oj, Vrag, le kje sem se znašel, sem zamrmral. Precej odločno sem dvignil glavo in to takoj močno obžaloval. Kyrie eleison, sem zastokal in se ponovno zleknil. Malo sem počival, potem pa z rokama previdno raziskal okolico. Seveda, sem tuhtal, vtisi so se za prvo silo sestavili v nekaj prepoznavnega, na vozičku sem. Na tistem bolniškem vozičku, s kakršnimi se drevijo bolničarji po rešilcih in dolgih hodnikih, ko vozijo na raznorazne načine pokvarjene in zdelane ljudi v operacijske dvorane in secirnice. Jasno, pri Doktorju sem, sem se spomnil celonočnih saturnalij, ni druge. Saj ne, da bi bil kdovekako zdrav, počutil se tako še najmanj nisem, ampak k zdravnikom res nisem imel niti najmanjše navade zahajati. Pustim naravi čas, saj ga imam dovolj. Se je pa tu in tam zgodilo, da me je Tone, se pravi Doktor, po končanem šihtu povabil v svojo novo ambulanto na kako šilce.
Sčasoma sem hočeš nočeš dvignil glavo in ostalo, odprl oči in se skobacal na vse prej kot zanesljive noge. Precej sem jamrali in stokal. Ko sem se naslonil na voziček, se je ta jadrno odpeljal po sobi in kmalu bi se slabo končalo. Pa se ni. Odkrevsljal sem do okna, nekoliko proučil oziroma pretipal mehanizem in dvignil rolete. To je bilo svetlobe!, za deset takih, kot sem jaz. Ko sem odprl še okno, me je zalil hladen vzduh in za hip sem poverjel, da sem se znašel v kakih Alpah. Zavriskal pa nisem, čeprav me je vse bolelo.
Jasno, Doktor je ležal na usnjenem kavču, brez znakov življenja. Smo ga precej pobiksali ponoči, sem si rekel. Iz odprtega kljuna mu je mezela slina in podobno, krog rdečega nosu so se v soncu lesketali prašnati ostanki kokaina. Na njem je ležala njegova pomočnica, medicinska sestra ali kaj, bleda in gola, in smrčala.
»Tone,« sem rekel in ga pocukal, »kje, pri Zevsu, je že stranišče?« Niti z enim živcem ni pomignil.
»Sestra, sestrica,« sem trepljal gospodično po plečih in po stegnu, »ljubica, zbudi se vendar!« Tudi deklina je bila v komi.
Sprva se pomislil, da bi bruhnil v umivalnik, pa se mi je upiralo. Zaprl sem oči, se zbral in se nekako spomnil, kam sem vso noč hodil lulat. In sem šel lulat.
V kopalnici sem se nekoliko uredil in se vrnil v Doktorjevo pisarno. Dokaj časa sem budil mlada dva, pa bi prej spravil pokonci Ramzesa. Slaba šala, jasno, ampak res nisem bil v formi. Ker stetoskopa nisem našel, sem ljubimcema z okornimi prsti otipal pulz. Oba pulza sem našel, Doktorju na vratu, gospodični v dimljah, se pravi, da sta bila živa, če že ne zdrava. Brez uspeha sem ju polil s kozarcem vode in ugibal, katerega Vraga da dajejo v filmih nezavestnežem pod nos, da jih tako vrže kvišku. Slednjič sem Tonetu prav pod smrček pomolel zvrhan kozarec viskija, pa ni zaleglo. Torej sem ga zvrnil.
Zunaj je bil velik hrup in razbijanje po vratih. Nekaj trenutkov sem lovil sapo, da se je želodec pomiril, in se ozrl po opremi. Včerajšnjih nogavic, ki so se valjale ob mojem zasilnem ležišču, sedišču, se nisem hotel niti dotakniti, pa sem si nataknil na pogled malo rabljene lesene cokle, take zdravniške. V omari sem si izbral lahke bele hlače in prav takšno haljo ter si za silo odel golo telo.
Baročnega koraka sem se prebil skozi ordinacijo in čakalnico do tamkajšnjih vrat. Prav ta so bila izvor že omenjenega silnega hrupa. »Halo, halo!« je tulilo za njimi in zvonilo. Odklenil sem, se odkašljal in odprl.
»Blišč in beda kurtizan!« sem nehote in kdove zakaj vzkliknil in odskočil, ko je vse tisto razburjenje planilo vame. Najprej je planil strašanski trebuh, že na prvi pogled eksploziven, nanj pa je bila pritrjena mlada ženska, zaripla in lisasta in mozoljasta, s tistim trapastim izrazom, tako značilnim za nosečnice. Le kako, da se ne prekucne na nos, sem se čudil. Najverjetneje zato, ker jo je podpiral mladenič z brki, nič manj razburjen in nič manj trapast.
»Gospod doktor, kje je gospod doktor!« sta slinavo rjula en čez drugega. »Popadki, ponoči so se začeli, popadki, vsak hip bo!«
»Brez panike!« sem se panično zadrl in ju potegnil v čakalnico, »pomirite se, za Kriščevo voljo vendar, in sedite!« Potisnil sem ju v usnjena naslanjača in slutil težave.
»Deset dni prezgodaj,« je nôsnica lovila sapo in se zvirala v bolečinah. »Na dve minuti so že, pomagajte!«
»Klicala sva na dom,« je spet vstal brkač, »pa je gospa rekla, da je gospod doktor v ambulanti, da čez noč dežura.« Lepo dežurstvo, sem si rekel. »In sva klicala semkaj in klicala, ven in ven sva klicala, pa nič, nihče ni dvignil!« Seveda, mi je bilo jasno, ko sem se medlo spomnil, kako sem enkrat proti jutru, ko je sestrica plesala na mizi, izpulil telefon iz vtičnice in jo z žico nafliskal po riti. »Veste, gospod je najin, se pravi Magdin osebni zdravnik, že od začetka bdi nad detetom in sploh …«
»Obžalujem,« sem zinil tja v en dan, »težek primer smo imeli. Siamske trojčke.« Zakonca sta me motrila z grozo v očeh. »Brez skrbi,« sem ju skušal miriti, »vse smo razseckali na enakomerne kose, dobro se počutijo in prav živahni vražiči so!«
»Pri milem Bogu, gospod,« je mož skoraj pokleknil, »pokličite vendar gospoda doktorja, vsak čas bo, vsak čas bo!« Vil je roke in se malodane solzil.
»Pustite to,« sem se stegnil na lesenih petah, »to je stvar strokovne presoje. Za gospo se bo poskrbelo, tako ali drugače.« Z rahlim, a avtoritativnim gibom sem ga potisnil nazaj v fotelj. »Dr. Korošec je vendar pravkar končal zahtevno operacijo. V nekaj minutah bo nared.« Položil sem ženski roko na potno čelo, pri tem mrko pogledal na uro, nekaj štel in se ji nasmehnil. »Vse je v redu, gospa … gospa …«
»Dolinčar,« se je vmešal gospod Dolinčar, ki ga ni nihče nič vprašal.
Še vedno bolje kot Gorenčar ali celo Grebenčar, sem pomislil, ali pa tudi ne, Vrag ve. »Doktor Walcher, ginekolog, porodničar, pedokirurg, pr. dr.,« sem ponudil zakoncema roko, ki sta jo oberoč sprejela. »Kot specialist sem pomagal dr. Korošcu pri nocojšnjem posegu.«
»Velika čast, velika čast,« je zahlipal Dolinčar.
»Samo brez skrbi,« sem zagotovil, »za cel vrtec takihle majhnih gni … štručic sem varno spravil na svet. Vi, gospa, lepo mirno in globoko dihajte … takooo, ja, nooot, pa izdiiih … priiidna punca,« sem se razdajal, »gospod Dolinčar, za vas bo pa najbolje, da prelistate kako revijo,« sem mu potisnil v roke svojo strokovno literaturo, ki je tam ležala še od včeraj, Osnove vožnje in dela z viličarjem menda.
Ko sem za sabo zaloputnil vrata in se naslonil nanje, me je vsa možatost minila. Preklinjal sem dan, natančneje noč, ko sem spoznal Toneta. Potem sem se nekoliko zbral, karkoli že to pomeni, in zbrzel nazaj v pisarno. Mlada ljubimca se medtem nista niti zganila. »Tone, kurba,« sem ga tresel in mu prisolil par klofut, »nakaza mala, zbudi se vendar, pijandura, leglo je na poti, pomagaj!« Še enkrat sem ga polil z vodo, pa nič. Zunaj je cvilila Magda. Oziral sem se po telefonu. Vedel sem, da je Doktorjev poklicni partner (s svojo pomočnico vred) nekje daleč na dopustu, drugih porodničarjev pa nisem poznal. Saj, lahko bi poklical rešilca, sem okleval in si grizel nohte, kar sicer ni moja razvada, ampak to bi se vsekakor razvedelo in sploh zapletlo in Tone bi se na vrat na nos poslovil od "kariere". Poleg tega pa, sem kalkuliral, najbližja urgenca je daleč, pa še nedelja je, ženska pa daje vtis, da bo vsak hip …
»Pizda,« sem rekel na glas, za korajžo, »vsak močeril zmore brez zdravnika, pa bi mi ne zmogli!« Globoko sem vdihnil zrak in posrebnil nekaj toplega piva, pa se vrnil v čakalnico.
Resno, toda sproščeno sem poklical gospo v ordinacijo. »Dr. Korošec že prihaja,« sem miril možiclja, ki je kar nekam rinil za njo, »1-2-3 bo opravljeno. Vi kar lepo sedite, pomirite se, če je bil kdo kdaj v varnih rokah, je to vaša soproga.« Zacementiral sem se med vrata in ga odrival. »Ali pa skočite kam na pivo, gospod,« sva se ruvala, »vaša prisotnost žal res ni zaželena. Radi antiseptike, veste, ničesar ne želimo tvegati.«
Dolinčar je počasi popustil. Zelo je bil živčen. Še slutil ni, vsaj upal sem tako, da sem bil jaz še bolj. Kaj pa dela otroke, bedak. Zaloputnil sem mu vrata pred nosom in v mislih hvalil Doktorjevo modrost, saj na zunanji strani ni bilo kljuke.
Dolinčaričini popadki so se že kar prehitevali. Tulila je, kot bi jo klali (pa še slutila ni …). Z mojo obširno pomočjo se je slekla. Do golega, kaj sem pa vedel, kje je minimum. Njen trebuh je bil pôten in res orjaški. Tudi jaz sem bil pôten. Z znatnimi napori sem jo namontiral na, po moji oceni, najprimernejši pult, ji razkrečil noge in jih zataknil gor na pokromano ogrodje. Ves čas sem se bal, da bo tisti onegá kar skočil ven in čmoknil na pôden. Spet sem ji položil roko na čelo: »Vse gre kot po maslu, Magda,« sem ji zaupljivo prigovarjal. Skušal sem se spomniti kakega filma. »Globoko dihajte,« sem težil, »in ko pride popadek, pritisnite, pa bo,« sem ugibal. Osamljena duša v praznem vesolju, to sem bil. Po krajšem oklevanju me je prešinilo, pa sem stopil k umivalniku, si umil roke, jih oplaknil z alkoholom (ali nečim podobnim, morda je bila vodka, pri Doktorju nikoli ne veš) in si navlekel rokavice. Našel sem jih brez težav, hvala, Bog! In sem hočeš nočeš končno pristopil k stvari, se pravi k pički.
»Aj, uhh,« je stokala in vpila ženska, »doktor Korošec, kje je, doktor Korošec, umrrrlaa bom!«
»Boš Vraga umrla,« sem se pojezil, »se pravi, Magda, Magdica, ne skrbi, dušica, golobičica, vse gre, da bi boljene moglo iti! Dr. Korošec je v sosednji sobi, pripravljen na akcijo!«
Plaho sem se sklonil in se povsem približal pički. Le kaj je zdaj to, sem se čudil. Vulva kot vulva, vse na svojem mestu, nekaj sem jih pa ja že videl, četudi nisem zdravnik. Ampak pričakoval sem, pri vsem zviranju in sopihanju, da bo pička zevala, da bom nekje globoko zaslutil razna odprta ustja, prodirajočo glavico in podobne stvari. Poslinil sem prst, kar je bilo morda s stališča stroke sporno, in ga – ne brez težav – počasi zarinil v vagino; nobenih znakov življenja. Maternično ustje zaprto kot nebeška vrata. »Pička,« sem zamrmral, »pička,« sem, ker mi je samo to prišlo na pamet, citiral znanega romanopisca, »trdim: pička je naša, ni pripadna prasicam in izkoriščevalcem. Če pa bi postala, je treba ukrepati.« Ženska se je začela dreti kot jesihar, čukec zunaj je spet razbijal po vratih.
»Sodobna medicina dela čudeže,« sem skušal prepričevati bodočo mamico, ki pa me ni slišala, saj je s "ta belim" gledala. Spraševal sem se, ali naj ji dam pomirjevalo ali pa morda poživilo. Naj pospešim popadke? S čim? Z gumiranimi rokami, lepkimi od ženskih izcedkov, sem si s težavo prižgal cigareto.
Puhal sem in krožil po ordinaciji. Magdica je tulila, vsa vijoličasta v obraz. Brez panike, sem se miril, veličina dobrega ranocelnika je v tem, da si tudi v najhujših zagatah vzame čas za trezen premislek. Kot bi ne imel dovolj skrbi in kot bi ne bil že itak premalo trezen, se mi je začelo še nemarno kolcati. Ugibal sem, ali bi klistir morda pomagal iztisniti zarodek, ampak tu gre le za dve različni odprtini, sem bil skoraj prepričan. Kot po naročilu je moje teze podprla tudi ženska, ki se je tisti hip ob indijanskem kriku posrala, da je redka tvarina brizgnila čez pol ordinacije. Nastal je na moč neprijeten vonj, ampak to menda sodi k poklicu. Pa bi bila preje prišla. Mati, mati, sem si šel skozi lase, ko bi me zdaj videla! Saj si vedno želela, da bi šel za nobel gospoda. Brskal sem po medikamentih, ki so jih bile polne vitrine, navsezadnje pa, previdnost je, kot je splošno znano, mama modrosti, izbral vitamin c, natočil kozarec vode in vse skupaj stlačil v gospejin gobček: »Tole pogoltni, pridna punca,« sem jo podpiral, »takoj bo odleglo.«
Malo je pogoltnila, malo pocvilila in me precej pobruhala, odleglo pa ni. »Doktor Korošec, doktor Korošec,« mi je zasadila nohte v roko, s katero sem ji podpiral glavo, »oj, umiram!«
Opustil sem glavo in se spet lotil pičke. Nikakršnega dojenca na obzorju, sem bil obupan, mukoma sem stlačil roko do zapestja tja not, naprej ni šlo, pozabil sem dajati vtis, da nadziram položaj, precej sem preklinjal in se zaklinjal. Nekaj je sicer teklo ven, kaj vem, kaj. »Prekleta bodi, narava bivajočega, ki si mi to zakuhala,« sem rentačil, ki se dotlej tudi leto dni starega narojenca ne bi dotaknil, pa če bi mi plačali. (Naprodaj nisem nikdar.) Potem sem opustil tudi pičko. Prižgal sem novo smotko. Jasno, imela je okus po ženski, ampak tega še opazil nisem.
Vprašanje pomirjeval je odpadlo samo od sebe, ko je Magda še enkrat zavila z očmi, zahropla in se sesedla v nezavest. Samo njen trebuh se je prav razvidno premikal, kot bi ga imelo vsak hip raznesti. Mali bi hotel ven, pa ne more, sem razglabljal. Torej mu bomo v pomoč.
Lotil sem se omare s starimi dobrimi kartotekami. »Grabnar, Gnafkis, Grzetič,« sem listal, »Dolenc, Domadenik, Dewey, a, tu si, ptička, Dolinčar Magda! Dvaindvajset let,« sem brskal, »gripa, abortus, gonoreja, Rh pozitivna, bla, bla.« V zvezi z nosečnostjo je bilo kar nekaj materiala, ampak moja latinščina je že kar nekaj časa žvižgala rakovicam, pa si nisem kaj prida pomagal. Ravno toliko sem razbral, da nekaj ne štima.
Bil sem v taki kaši, da sem postal odločen kot skala kost. »Ven te dobim, pa če se razpočiš,« sem požugal fetusu, »če ne, grem pa jaz not.« Odkorakal sem v pisarno, pahnil nemočno sestro na tla, pograbil Doktorja pod pazduho, ga dvignil in nekajkrat počil ob steno. Zelo močan sem postal, saj je bil znatno težji od mene. »Zbudi se, kreten,« sem zarjul, »tu imava eno težko pizdarijo in za pet minut te bom prebudil, pa če potem crkneš, kolikor si dolg in širok!« Z nadčloveško močjo sem ga liki lutko odnesel v kopalnico, mu potlačil glavo v umivalnik in sprostil snop vode. Nekaj je začel mrmrati in migati z ušesi, vendar je šlo vse skupaj precej počasi. Čas pa je zlato. Zatorej sem ga odvlekel do straniščne školjke in ga potopil. Parkrat sem potegnil vodo, za stranski efekt pa sem mu potisnil ročaj straniščne krtačke globoko vsi vemo kam. Slednje je učinkovalo.
»Ej, aj, ejhata, jejhata,« je jel migorititi in česnati, »kaj se dogaja, si znorel!« Bruhnil je kot dobro naoljen slap. »Idiot, hudiča, si znorel, ali kaj!«
»Me prav zanima, kdo je znorel,« sem zarohnel in ga skoraj zadavil, »tamle na pultu imaš babnico, nosno kot top, vsak hip jo bo pobralo!«
»Kakšno babnico vendar,« je zamomljal in se malo zravnal, »če češ, lahko vzameš mojo.« Sovražim pijance in narkomane, sem spoznal.
»Ti ime Dolinčar kaj pove, netopir,« sem ga prav močno potresel, »bolje, da ti!«
»Dolinčar,« je pomežikal vame s krvavima očescema, »Dolinčar, Dolničar, Doberdob,« je momljal, »to bo … to bo … čez dva tedna ali kaj, pusti me spat …«
»Ti bom dal dva tedna, trontelj, tamle se zvira, jaz jo obdelujem po najboljših močeh, otrok pa ven ne more!« Spet sem ga malo vtaknil pod curek, nemarneža.
»Ah,« se je skušal izviti iz jeklenega prijema, »Magdica, kajne?« Precej je porignil.
»Magdica, ja,« sem dejal. Še vedno se mi je kolcalo, pa se za to še zmenil nisem.
»Moment,« je rekel Doktor, kar nekako oživel in se postavil na noge. Pravzaprav je postal presenetljivo stabilen. Živahno se je odvlekel v pisarno, si mimogrede ogrnil najbližjo haljo, pljunil v dlan, si uredil pričesko, se spotaknil ob truplo lastne medicinske sestre, se stežka, vendar uspešno pobral, si nataknil (včerajšnje!) nogavice in – ker desnega ni našel – levi čevelj ter se zatopil v ostanke spomina.
»Magdica, Magdica, tista z drobnim klitorisom, ne?« me je že skoraj čilo pogledal. »Je še kaj za posnifat?«
»Samo poskusi, ti glavo zdrobim,« sem zagrozil, čeprav je bil, kot že rečeno, dokaj znatnejši od mene. V roke sem mu potisnil kartoteko, mu pred nosom mahal z ultrazvočnimi ali kaj posnetki. »Govori!« sem ukazal.
Doktor se je v "mislih" žalujoč poslovil od kokaina, si nalil viski, ga použil in se namrščil. »Drek,« je rekel. »Ozka medenica, menda ena najožjih v moji karieri. Prava tesen. In fetus, bog se usmili. Ti leži notri, kot bi ga bil vihar zimski trešnil.« Natočil si je še enega. Od same skrbi sem se mu pridružil. Ogledoval si je slikice. »Težko je reči, v kateri smeri ven rine, ampak z glavo prav gotovo ne. Prej s hrbtom.« Kar žalosten je postal.
»Kaj bova torej,« sem se pozanimal. »Po moji nevedniški oceni bo ženska vsak hip škripnila.«
»Sectio caesarea,« je skomignil z rameni, »sem kar slutil.«
»Bomo rezali, ne?« sem tudi jaz slutil.
»Ne bo prvič,« se je namrdnil, »ni zabavno, pa tudi nič posebnega ni. Samo brez odlašanja! Pregledamo, ukrepamo, opravimo, proslavimo!« Brumno se je odpravil proti ordinaciji, si odločno pomel dlani in se kot spodsekan evkaliptus strmoglavo zrušil na tla, da se je vsa stavba stresla. Tako, sem si mislil, sedaj ga nobena zemeljska sila ne spravi pokonci. Na koncu ostane človek sam s svojo svobodo, ne?
Zazrl sem se v veliko knjižno omaro, polno strokovnih izdelkov v raznih jezikih. Potem sem poškilil v ambulanto in Magdica je bila tako slabo videti, da mi je bilo takoj jasno, da za študij ni časa. Kolena so se mi zašibila, pa kaj sem hotel. Bizgec v čakalnici je spet besnel. Preoblekel sem se v zeleno uniformo, da bi storil čim večji vtis na bizgeca in nase, si poveznil čepico in fiksiral zeleni nagobčnik. Slednji naj bi preprečil okužbe, zakril zaskrbljenost in prikril neprijeten zadah. Potem sem iz vitrine izbral nekaj, kar je bilo podobno konjski dozi pomirjevala, nevešče spravil tekočino v injekcijo in odločno vkorakal v čakalnico. Mudilo se je.
Že tako bledi Dolinčar je postal zelen, ko me je zagledal v mojih zelenih oblačilih. »Doktor,« je zatulil, »Magda, kaj ste storili z mojo Magdo?! Kaj se dogaja? Ooo, Magda, je umrla, ali kaj, je umrla, doktor? Doktor!!«
»Sedi,« sem mu zapovedal z ledenim glasom. »Vse je v redu, potreben bo manjši poseg. Zavihaj rokav, in to takoj!«
»Magda,« je pojavkal in si samodejno zavihal rokav, »žena, kaj so ti storili? Kje je doktor Korošec? Kakšen poseg?« Debele solze so mu stekle.
Zapičil sem iglo, kakor sem najbolje mogel in znal. »Manjši carski rez bo potreben,« sem iztisnil injekcijo, »rutina za nas, stare mačke. Doktor se je že lotil operacije. Vi boste pa sedaj malce zaspali, bo najbolje za nas vse. Ne skrbite, na tisoče malčkov sva že izrezbarila, kaj bi ne vašega.« Ker se je brkač še nekaj pritoževal, sem ga brez odvečnih besed lopnil za vrat, da se je sesul v fotelj.
»Končno sama,« sem rekel negibni Magdi, ko sem zaprl vrata. »Sedaj pa gremo, vse ali nič« Nemirnih prstov sem prižgal še zadnjo cigareto in pobrskal po vitrinah. Izbral sem nekaj, kar je spominjalo na eter, znatno dozo nalil na najbližjo brisačo in jo poveznil gospej na dihala. Ugasnil sem cigareto, četudi je je bilo še pol in je bila drage vrste. Rokavice sem zamenjal s svežimi. Od orodja sem izbral skalpel, nekakšne škarjice in kleščice in še par drobnarij. In sem se znašel ves tih in sam pred ogromnim trebuhom.
Nisem se mogel zediniti, ali naj zarežem navpik ali počez ali pa naj dam prednost kompromisarski diagonali. Nobena na plaži ne bo imela takšne brazgotine, sem naju spodbujal. Slednjič sem se le odločil za horizontalo, nekaj pod popkom, denimo. Ma težko je, verjemite, zarezati v takšno stvar. V spomin sem si priklical čase, ko sem odpiral razne lepe,velike ribe in se trudil, da ne bi poškodoval notranjih organov. Ko sem naredil prvo tanko, krvavo črto v kožo, me je po stari navadi zamikalo, da bi vse skupaj preložil na jutri in se lotil tobaka. Otipal sem Magdin pulz in, brez dvoma, še vedno je živela. To mi je dalo novega zagona. Cencljal sem jo skrajno previdno. Krvi ni bilo veliko. Rad bi videl, koliko tukajšnjih viličarskih pripravnikov je že odprlo noseči ženski trebuh. Se pravi, raje ne bi videl. Jaz sem ga. Lepo naravnost in brez večjih škandalov. To je bil čuden prizor. »Zmaga idiotizma nad naravo,« sem ves premočen zamrmral. Nisem imel asistentke, da bi mi brisala čelo. Potem sem odprl maternico.
»Tu si torej, bučman,« sem nagovoril bitje, ki je migotalo v nekakšni počeni vrečki, iz katere je mezela tekočina. Previdno sem vse skupaj izluščil iz votline. Prerezal sem cevko, za katero sem smel upravičeno domnevati, da je popkovina. Potem sem odstranil domnevno placento, da je vse špricalo, in v okornih rokah se mi je znašel zelo majhen, krvav in zguban dojenček. T. i. čudež narave. Po najboljših močeh sem zavozlal popkovino, s pašnjakom, in preostanek odstranil. To bo še mornar, da se bo morje treslo, sem pomislil. Novodošlega sesalca sem, ker sem to pač nekje videl, za nožici povzdignil visoko v zrak, ga potresel in potapkljal po hrbtu. Stvar je nekaj kolcnila in rignila, potem pa sta se raz sobane razlegla tisti znameniti, energični jok in vreščanje pravkar porojenega smrtnika! Le komu se ne bi zmehčalo srce ob takem prizoru!
Meni se ni. Bil sem zmatran in imel sem še veliko dela. Otrok pa itak ne maram, kot sem se bil že izjasnil. Zavil sem torej bitje v rjuho in ga odložil na najbližji pult. Bevskanju kar ni bilo konca, pa se nisem zmenil. Ste kdaj šivali maternico?
Kar nekaj časa sem se ubadal z iglo in cvirnom. Dotlej sem bil prišil kvečjemu kak gumb, pa še to pred leti. Če sploh. Tu in tam sem odprtino poškropil z dermo sprayem, Bog pomagaj. Kar je za veterino, še bolj zadene, sem se tolažil. Večerilo se je, ko sem zategnil zadnji vozel. Kar presenečen sem bil ob odkritju, da ženska še živi. Ker poti nazaj že zdavnaj ni bilo več, sem se ji drznil napeljati nekakšno infuzijo. Pogrnil sem jo z deko. Oči so se mi zapirale in sploh sem bil kot svinčen. Nič manj nisem bil utrujen kot zapisovalec, ki si v gluhi noči vse tole dolgočasje izmišljuje. Le kdo bo po vsem tem operiral mene, sem se medlo spraševal, upam, da ne Tone. Snel sem masko in rokavice, vrgel oko še na speče detece, enega (seveda) prižgal, odprl pločevinko piva, odpil požirek, se sesedel na voziček in poniknil v komo.
***
Čez prekleto veliko časa me je obudilo potresavanje, govoričenje in otroški vrišč. Nadme se je sklanjala mlada Doktorjeva medicinska sestra, tokrat oblečena, z usti do ušes, pa tudi Doktor ni zaostajal v trepljanju, pridušanju in čestitanju. Gospod Dolinčar je krožil po sobi ves zmešan in s tulečim izrodkom v naročju, s sosednjega ležišča pa se mi je vsa izmučena in omotična, toda srečna, smehljala Magdica. Jaz sem pa tebi po trebušni votlini šaril, ti pa meni ne, sem skoraj bleknil. Ma se mi ni dalo. Seveda, sedaj so bili vsi čili in nadobudni. »Čast in slava, čast in slava,« je vzklikal alkoholik & narkoman dr. Tone, »kakšni šivi! Malo krevljasti, ampak to se bo komaj kaj videlo,« je spodbudno pomežiknil Magdici, »drži pa, kot bi zašvasal! Še sam bi komajda lepše pokrpal!«
Če bi tebe čakali, bi ne bilo kaj krpati, sem si mislil, rekel pa nisem. »Je z zmenetom vse v redu?« sem se končno pozanimal, nisem si mogel kaj.
»Pravi junak, tri kile šestdeset, cel dedec,« se kar ni mogel dovolj pohvaliti srečni očka.
»Ne vem, kako naj se vam zahvalim,« je s hripavim glasom in svetlečimi očki novopečene matere dahnila Magda, »doktor Walcher, vi ste Velikan! Kar z Mitjem imava, dolgujeva vašemu znanju in požrtvovalnosti! Le kako se vam bomo kdaj oddolžili?!«
Samo nikarte, sem pomislil. »Saj ne boste imeli nič proti,« se je še naprej slinil Dolinčar, »sva mu že izbrala ime: Walcher!! Saj boste šli za botra, kajne, da boste šli, srčno upava, res ne smete zavrniti! To bo velika čast, velika čast!« Mahal je z dojenčkom, da sem kar čakal, kako mu bo bučko ob kaki kredenci stolkel. Pa je ni.
»Mirno, le mirno,« sem pomrmral, »vse se bo uredilo.« Potegnil sem si rjuho čez glavo. Res sem si želel še malo pospančkat. Doktor pa si lahko samo nariše še kak moj večerni obisk. Z barvicami. Hrupu navkljub sem se lagodno pogrezal v daljne svetove starih sanj. Že sem videl barakude in lignje in morske trave, ki so se drevili skozi sinjine. Tudi glasba je bila v redu. Potem pa me je presunilo, da sem trznil in kot zmaj planil pokonci in pogledal na uro.
»O MADONA, O PORKAEVA HUDIČEVA, O TRISTO GARJAVIH MAMUTOV!!!« sem se zadrl, da se je skoraj bajta podrla. Globoko in besno sem dihal in se vlekel za lase. Kaj sem hotel, zamudil sem izpit za viličariste.
Tale zgodba je naletela na, recimo tako, sila različne odzive.