Manca je bila res zlata, da me je za tista dva tedna vzela k sebi, več kot zlata. Bi me bilo treba sicer kam odpeljat, sem prepričana. V garsonjeri več ni bilo za zdržat, sosedje so bili sitni kot muhe pa zaradi nekakšnih adaptacij so tiščali vame, da bomo nekaj skupaj rihtali skratka. Na drugi strani naša mami, vsak drugi dan je hodila moje življenje urejat, za znoret, cele ure je po vratih razbijala, če je nisem not spustila, jaz sem pa bruhala, čim sem jo zaslutila v bližini. Ves čas sem bila od česa zadeta, pomagalo pa ni.
Štorija z Nejcem pa še hujša; že cela leta sem se ga hotela znebit, pa mi ni in ni šlo od rok. Kaj vem, sem preveč cagava. Pa je prihajal s tistim bednim kabrioletom pa s telefončkom v žepu, pa ves poln optimizma pa življenjskih modrosti, človek ma problemov, kolikor si jih sam naredi, pa saj ti nič hudega ni, malo se v roke vzemi pa kam ven iz te luknje se spravi, na zrak pa med ljudi, pa nehaj že vendar te svinjarije jemat, samo spomni se, kako fino sva se znala met svojčas ... (jasno, sva ves čas skupaj tičala, kot kakšna Kant pa Hegel). Ni bilo za poslušat. Ogaba, potem je pa prej ali slej šape po meni stegnil, kot da sem bila videt pri volji ali kaj. Za bruhat, za bruhat. Da bi ga za vse večne čase nagnala, to pa ne. Bi mi ne bilo prav nič podobno.
Iz službe so nekaj časa klicarili, pa ne dolgo. Se ni brez mene svet podrl, firma pa tudi ne. Sem se jim itak čudna zdela, jasno da. Oni pa meni, če smo že pri tem. Je bilo itak honorarno, kaj me briga. Nehala sem prihajat, več nisem mogla nosa skoz vrata pomolit. Bi kar umrla, še najraje.
Pri Manci sem potem počasi malo k sebi prišla, kot se reče. Peklenske muke sem prestajala, kaj bi jih ne, ampak počasi sem si glavo streznila, pa žile spočila, je bil skrajni čas. Bruhala sem precej, sčasoma pa je šlo na bolje, še poredila sem se. Je nekaj vredna taka prijateljica, ena sama bodrilna modrost ji vse tiste dni ni ušla z jezika, samo mir mi je dala pa me stražila. Živa duša ni izvedela, kje da sem.
Malo sem se usposobila, mobilnost se mi je toliko povečala, da sem sama po cigarete hodila. No ja, ne ravno kadarkoli, še najraje zvečer po mraku, pa če ni bilo ravno kake gneče prehude. Me je tudi ven jest povabila, takole obzirno, mimogrede, ampak ne, ne hvala, sem rekla, to pa ni zame, to je za ljudi drugačnega kova. Pa nič, je rekla, in je bilo konec besedi.
Potem se je pa s tistim vikendom sploh izkazala, no ja, ena taka micena hiška je bila, bolj za jankote pa metke, sploh ne vem, čigava, v nekakšnem hribovju, bogu za hrbtom. In me je opremila kot kakega hribovca, poln nahrbtnik stvari, pa me tja gor odpeljala. V samoto. Sem je bila potrebna kot riba vode, nedvomno. Še en čajček je skuhala, pa šla.
Samota je bila v redu. Pa ne, da bi bila kaka oboževalka narave, ampak dihalo se je pa laže. V par dneh sem bližnjo okolico raziskala, takole postopno. En hrib naprej sem našla par vikendov, pa nikjer nikogar, mi je odleglo. Ni bila sezona, ali kaj. Do najbližje vasi pa dve uri hoda po razriti cesti. Meni je prav, sem rekla. Ponoči sem ležala na klopci pa kadila, po malem, nisem celih zabojev tobaka s sabo prinesla. Kar sem imela pomirjeval pa poživil pa teh stvari, sem na najgloblje dno nahrbtnika pospravila, ravno v kako peč nisem ničesar metala. Nekaj vina je bilo tudi na zalogi, ma ga nisem niti povohala, sem bila preveč na psu z živci.
Po kakšnem tednu sem bila že kar dobre volje. Kot bi me hotelo gnati večjim podvigom nasproti. Manca mi je za vsak slučaj par takih hribovskih izletov opisala pa narisala. In sem si lepega jutra gojzarje nadela pa šla. Naravnost navzgor.
Hrib je bil hujši, kot bi človek ocenil, in nemarno strm. Sem precej kmalu javkat začela pa o vrnitvi razmišljat; prav zadnje zaloge volje pa trme sem morala od nekod izbrskat, da sem vztrajala in sopla naprej. No ja, za kakšnega športnika bi bilo tisto mala malica, v to ne dvomim. Vleklo se je kot jara kača, vsake toliko sem počivala pa ptičke poslušala, in se sčasoma na sam vrh privlekla, vsa premočena pa astmatična. In glej, kdo bi si mislil, iznenada sem bila pravega hribovskega zadovoljstva deležna, kot kak zmagovalec sem v daljave zrla, vsa zadovoljna, da sem v naporih vztrajala.
Pot navzdol je bila malenkost, to je moje področje, za tako sem po naravi nadarjena. Spustila sem se po drugi strani hriba navzdol, malo skozi gozd, malo po pašnikih; nekje niže sem smela nekakšno gorsko kočo pričakovat, kjer so pred leti planincem s čaji pa šnopsi stregli, pa je stvar pozneje nekako opustela in propadla in le še v samoti hirala.
Točno tako je tudi bilo. Enkrat popoldne sem naletela na razmajano gozdno cesto in malo naprej tudi na brunarico. Kar solidna je bila videti, malo je obledela, pa kaj. Vrata so bila zaklenjena, polkna zaprta, je pa bilo najti na ploščadi pred hišo prav čedne klopce, ne preveč polomljene, da me je kar nekaj pičilo in sem si na ves glas zapela, eno tako narodno o klopci pa lubčku, ki da tam sedi in dekle čaka. Prav nemarno sem se drla, da so mi skoraj glasilke počile, bogve koliko let že nisem tako tulila. Posluha itak nimam niti za vzorec, pa kaj. V zavetrju je sonce lepo nažigalo, pa sem si kar lepo srajco slekla, da bi se posušila. Še hlače bi si, če bi se mi ljubilo. In potem sem eno cigaretko nažgala in si zapela še par pesmi, zlasti eno, ki se je začela s sama, čisto sama je osta-a-laaa in tako naprej.
Lepo, ne. Milje in milje okoli mene nobene žive duše, prepevam, brezskrbno joškarim in se ti zviram po klopci. In se zgodi, taka stvar, kakršne se meni dogajajo. Naenkrat mi tik nad glavo nekaj prav nemarno zaplahuta in zaplapola, da sem poskočila meter visoko in res čudno, da me ni kap. Kot kakšen padli angel mi je nad glavo frfotal en tip, obešen na padalo. Športnik, ni kaj. Še krogec, dva je napravil in pristal, petnajst metrov od mene.
Stala sem tam, trda kot lipov bogec, on pa je snel čelado in mi pomahal. Pa buljil je tudi vame, to pa, da sem se končno zganila in si živčno srajco natikat hitela. Kar kolena so se mi začela šibit. Na hitro sem mu odmahnila in se jadrno poskusila odpravljat, ko je zaklical za mano, hej, gospodična, za eno uslugo bi vas prosil. Uslugo, sem se zgrozila, ma kaj hoče, da mu ga potegnem? Pa ni bilo ravno to, en papir je od nekod privlekel, češ da bi mu prav prišla priča, ki ga je videla pristajat. In mene si našel, sem si rekla in se pripravljala za divji beg. Ampak kako bi pa to bilo videt, sem tuhtala, prav na moč bolno, saj si samo enega človeka srečala, sem se prepričevala, svojega bližnjega, ni kaj za bežat. Pa sem vzela tiste papirje in jih na klopci nekako izpolnila in jih podpisala, k sreči mi ni pod prste zijal, se mi je svinčnik v roki precej potresaval. Še datum sem vstavila, mi ga je on povedal. Tak mulo z modno bradico je bil, še za en cigaret me je nažical. Par minut sva še "klepetala", to in ono o jadralnem padalstvu sva razdrla, prav lesena sem bila pri tem in vse se mi je zatikalo, menda sem tudi zardevala, ampak doktor Vrabčeva bi me nedvomno pohvalila, ker sem vse to skoz dala in nisem pobegnila, a ne.
Mulo je k sreči kaj kmalu iz zmešnjav svoje opreme privlekel enega onih telefončkov in se začel z nekom menit, kam da naj ga pride z džipom pobrat, da sem lahko jadrno odskakljala svoji hiški naproti. Ampak en nauk pa ima tole, sem premišljevala, kot kaka poučna zgodba, namreč, če si tak tip, kot se reče, se lahko v največjo samoto na svetu zatolčeš, pa ti že naslednji hip kak vosu z neba na glavo pade. Hja.