Šilčkova zagata

Dejstvenik, 21. septembra 2005

Mimica Pukec

Kolumna

Kot kuga neizogibno vsake toliko kak pametnjakovič skuša očarati s staro anekdoto o ameriških težavah s pisalom za astronavte. Saj vemo, kako da so pač zavzeto raziskovali in zapravljali, da so izdelali pisalo (nekakšen flomaster, kuli ali kaj …), ki deluje v breztežnosti. Takšna naprava gotovo ni preprosta: nadzorovano in po potrebi mora konico pisala oskrbovati s primerno količino barvila, ne da bi se le-to razpršilo po prostoru in ponečedilo že itak neudobno vesoljsko kamrico.

Potem pride domnevni briljantni preblisk: simpatični sovjetski opremljevalci kozmonavtov da so – kot zoprni Filipov mulec – presekali gordijski vozel in svoje ‛fanteʼ bistroumno opremili s starimi dobrimi, povsem navadnimi lesenimi svinčniki. HB, verjetno, z radirko na vrhu.

Na prvi pogled res kleno; bistra, zdrava mužiška pamet je z levo roko in po evro za ducat posekala k zapletenim tehničnim rešitvam nagnjene ozkoglede Angloje. Kolja, piš!

Ampak major Kolja ni dolgo pisal. To dobro ve vsak otrok. Kakšno stran je vestno zapolnil s prikupnimi švasanimi črkami oz. grabljicami. Potem je konice svinčnika zmanjkalo. Je že tako. Takšne svinčnike je treba šiliti.

Zlahka si predstavljam, da imajo kozmonavti med obvezno opremo tudi kakšno nožičko, manj prefinjeno, a bolj robustno od zafnanih švicarskih. Ampak tudi če bi jih namesto z vodo oskrbeli zgolj z vodko, tem izurjenim junakom ne bi padlo na pamet, z nožičko šiliti v breztežnosti. Ali s preprostim šilčkom, kakršnega vsak vrabec drži z dvema prstoma, medtem ko z drugo roko potiska in vrti svinčnik, drobir pa leti mimo pepelnika vsevprek po mizi in po tleh.

Šilček za breztežnost bi moral biti – ali pa je, če so ga izdelali – zelo zapletena naprava. Z vsaj dvema komorama, brezhibnim tesnjenjem, zračnimi črpalkami itd. itd. Saj se da, na vesoljski postaji imajo, denimo, priročen brivnik, ki je kos tudi lasem, ni pa niti najmanj preprost. Odločno vsesava odsekano rastje, ga pospravlja v hermetičen predalček in pri ritki izpihava brezhiben gorski zrak, da ga niti v Sibiriji ni tako čistega. (Mogočni pokrajini, kjer dandanes živi in trdo dela avtor domislice s svinčniki.)

Morda pa so kozmonavtom dali na pot cele kupe zelo kratkih svinčnikov z dolgimi, trdimi konicami, ki se ne obrabijo tako hitro. Pol rakete goriva, pol svinčnikov; v preostanek so naložili pamet. In je Kolja rekel: »Miša bo v dosegu teleporterja čez trinajst sekund,« Ivan pa bliskovito odvrnil: »Poskusil si bom zapisati, ma imam le še šest svinčnikov!« Iz zadrege jih potem reši Vasilij, ki iz kotlovnice zatuli: »Jaz, bratci, svoji ženski, kurbi pijani, že dolgo pisal nisem, kakšnih šestdeset svinčnikov mi je še preostalo.«

Miškota so sicer uspešno prežarčili, a posadka ni nikoli več ugledala rodne mamice domovine. Ko so drugi spali, je Vasilij požrl že omenjeno vodko in šepetajoč ime svoje ženske ter omenjajoč njene vprašljive moralne vrline v gnevu ošilil vso svojo zalogo svinčnikov. Z nožičko.

Toliko o tem, da so ‛genialneʼ domislice vedno preproste.

---

Mimica Pukec je mama dveh otrok in naša medvoška dopisnica ter predsednica krajevnega kluba osamljenih raketnih modelark in modelarjev, njen moški in obeh otrok oče pa je bil kozmonavt, vendar ne Vasilij, ampak ravno Kolja.

2005, v.2020.04.12

Nazaj