(Odlomek)
»A si ti lobot?« se je sosedov mali Piero ustopil pred menoj sredi stopnišča v starem stanovanjskem bloku, kjer sem živel zadnji dve leti. »Iz zeleza?«
»Neke vrste program sem,« sem približno pojasnil, »to moje telo ni nujen pripomoček, je pa res stroj, čeprav ne kovinski.«
»Bi bil pa v tem svetu brez njega precej nebogljen,« sem dodal, medtem ko je mali nekaj tuhtal.
»Kaj ti sploh delas tuki?« je navsezadnje izustil, »v tej hisi nimas kaj pocet.«
Po malem je od njega velo po urinu, po postaranem otroškem znoju, po praženi čebuli in po cenenem mehčalcu za perilo.
Vonj je bil malce neprijeten, pripravljal sem se, da bi fantiča vljudno, a na široko obšel, ko so se pol nadstropja višje odprla vrata, copati so pritacali na hodnik, v njih gospa Parlotti, srečna mamica, in je zakrakalo:
»Pjerči, ja kaj pa delaš tam?! Takoj domov! Pusti gospoda pri miru!«
»Dober dan!« sem pozdravil sosedo.
Ni mi odgovorila, le mračno me je pogledala. Stežka je počakala, da se je fantič privlekel do nje, nakar ga je precej nestrpno za srajco odvlekla v stanovanje.
Vrata je zaprla precej na trdo. Ni jih ravno zaloputnila, veliko pa tudi ni manjkalo.
Takole na štiri metre sem bil, čim se je prikazala, zavohal jezo, še več znoja in pražene čebule, cenen dezodorant in izzvenevajočo menstruacijo. Od drobnarij med drugim še barvo za lase, rahlo zagaten zadah, detergent, česen, kavo in od včeraj neumita stopala, pa dobrih sedemdeset drugih prepoznavnih reči in nekaj takšnih, ki so mi bile tuje.
/.../
2020, v.2020.08.22