Letošnji volilni premik na politično desnico je rezultat totalne vere polovice državljanov in državljank v absolutno pravšnjost tradicijskih socialnih in kulturnih oblik. V zadnjih letih se spričo eksplozije novega domačijskega fundamentalizma vrednostno polagoma krči urbani individualizem, kar etično izenačuje statične oblike socialnega življenja - ki postavljajo interierni horizont za izvirno človeškega, z vsemi bolj ali manj tabuiziranimi eksili, ki se kažejo kot nasilje, zločin ali dominacija - ter kulturne inovativnosti, ki skušajo prve preoblikovati sorazmerno z zmanjšanjem njih navedenih posledic. Če kdaj, se bo zdaj postopoma izostrila razlika med straight in queer življenji, saj bo izginil tisti privid, ki se vleče že od osemdesetih let sem: da je pravzaprav mogoče v evolucionistične dogme vnesti kulturološke sledi oz. razgraditi spoznavno merilo, po katerem se socialni red meri, presoja in ocenjuje skozi biologistične determinante, skratka, da je homoseksualna tematika na nek blag način integrirana v obči kulturni utrip. Danes sicer marginalna, ampak vseeno prisotna in vidna lezbična scena se bo zato najverjetneje preselila v globoko podzemlje. Če se bo seveda konservativizem v državi začel sesedati tudi v drugo polovico populacije, kar je gotovo povezano z liberalistično vzdržljivostjo le-te v zaenkrat še uravnoteženem ideološkem prostoru.

Naključnost je pri informiranju o obstoju lezbične scene že sedaj edina logika verjetnosti. Povsem naključju je prepuščeno, ali boš naletela na neko pozitivno informacijo, saj ne obstaja nič sistematičnega, kar bi opozarjalo na tiste redke stalnice na lezbični sceni, hkrati pa je medijsko okolje tako izčrpno s klišejskimi reprezentacijami lezbijk, da že vnaprej onemogoči možnost neobremenjenega individualnega izkustva. Prvi stik novih generacij s homoseksualnostjo tako poteka prek diskurza in imaginarija, ki ju ne pišejo in ustvarjajo osebe, ki so aktivno udeležene v drugačnem življenjskem stilu. Marginalizacija in distancirana drža sta zato videti nepresegljivi: opisovanje homoseksualnosti je še vedno pod predstavitvenim monopolom iskalcev kuriozitet in zabave za popestritev nuklearne eksistenčne monotonije, mediji še dalje negujejo Enotni pogled na različne družbene realnosti in takisto njihove publike, delna in morda ne tako nepomembna razloga pa gotovo ležita v večernem značaju same lezbične scene in v izključni preusmeritvi socializacijskih naporov v fundament, v že vzpostavljeno, notranjo skupnost. To je gotovo eden od vplivov nove civilne, interier-paradigme na razumevanje družbene dinamike. Celotna zgodba je torej porazna zato, ker nihče noče tvegati ničesar osebno neposrednega, v čemer bi ga morebiti prepoznali tudi drugi. Končuje se obdobje ekstrovertirane drznosti, začenja vek introvertiranega strahu pred Materjo, Očetom, Bogom, Direktorjem, Lakoto in interne strahovlade na zaprtem dvoru.

Kako se izogniti naključnosti? Eden od načinov je vpenjanje lezbičnega aktivizma na različne točke socialne mreže ter znotraj sorodnih ali celo istovetnih tematik. “Prebrala sem neke intervjuje, kjer so nekatere glasbenice rekle, ‘Oh, sovražim besedo feministka’, ter, ‘Nisem feministka’, in sem pomislila, ‘Nisi feministka? Ti kuzla kretenska. Kako lahko rečeš, da nisi zajebana feministka, ko vendar vse to počneš; če ne bi bilo feministk pred teboj, ne bi tega niti mogla. Ali sploh poznaš pomen te besede ali si ga slišala od kakšne letalske stevardese na TWA? Zagrabi pomen besede, beri in šele nato mi reci, da nisi feministka’!” pravi Diamanda Galas v intervjuju z Lino D. Russell za fanzin ‘No Alternative Girls’. Da se zaradi popularnih podob o feminizmu od njega distancirajo prav populacijske skupine, ki so zavoljo ignoriranja emancipativnih tokov in gibanj v marginaliziranem in diskriminiranem položaju, ni tako nerazumljivo, saj velik del marginaliziranih in diskriminiranih ponotranji udobne in ugodne plati lastne pasivnosti. Eden bistvenih feminističnih ugovorov zoper strukturo reda govori o tem, da je bolj kot gospostvo doma pomemben oziroma merodajen način relacije z drugimi institucionaliziranimi gospostvi: da prostost v zasebnem še ne pomeni tudi avtonomije v javnem življenju: da torej delujoča lezbična scena še ne spodnaša zunanje homofobije. Razlika med lezbičnimi underground klubi, ki so sicer obstajali v vseh še tako neprijaznih obdobjih zgodovine Zahoda, in lezbičnimi gibanji v poslednjih prav tako neprijaznih desetletjih, je ujeta v ravno takšno ekstrovertirano razsežnost emancipativnega aktivizma slednjih. Naključnost bo pretrgana z bojem za stik in komunikacijo, ki jo bo lezbična scena posredovala tudi izven svoje domačije. Maximize homelessness.