Javna tribuna nevladnih ženskih skupin (koordinacija: lezbična skupina “LL-Škuc”) z naslovom “Nasilju ne!” ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami - Ljubljana, 28. november 1996, Dom svobodnih sindikatov Slovenije

Pri tako skrajno marginalizirani družbeni skupini, kot lezbijke smo, ob dejstvu, da se stigmatizaciji zaradi istospolne usmerjenosti pridružuje tudi stigma družbene manjvrednosti, ki izhaja iz kulturološko vsiljenega spolnega razločevanja, iz polarizacije na moško-ženski svet, v katerem je ženska že vnaprej v drugotnem, podrejenem položaju, in ob dejstvu, da homoseksualnost je in ostaja tabu, je vprašanje nasilja nad lezbijkami zapleteno in večplastno. Klasične definicije nasilja (na primer spolne zlorabe, fizično nasilje ...) ga ne opredeljujejo povsem, ga niti ne morejo, saj gre za povsem specifične in subtilne družbene mehanizme izločevanja spolnih manjšin in celo za nekakšno razslojevanje v odnosu do le-teh, za različne pristope do moške in ženske homoseksualnosti, za vidnost in nevidnost, za odkrito diskriminacijo oziroma za javno netole-ranco in za navidezno, prividno toleranco; navidezno zato, ker v resnici takšna toleranca nima nobene zveze z, denimo, razumevanjem ženske homoseksualnosti, s sprejemanjem le-te, pač pa je njen izvor v prezrtosti, v zamolčanosti takšnih družbenih realnosti in vsebin.

Na obstoj lezbijk se v kontekstu drugačne spolne usmerjenosti rado pozablja ali pa se to vprašanje prizanesljivo potiska v ozadje; tako se nehote vsiljuje občutek, da smo lezbijke v primerjavi z geji v mnogo manjši ali pa skorajda nični meri tarča napadov nestrpne strejt večine. Ampak takoj, ko se vprašamo, zakaj, od kod ta razlika, trčimo ob cinizem represije navidezne tolerance, ki je po svoje mnogo bolj škodljiva od odprtega gneva v zvezi s homoseksualnostjo - najsi gre za katolicistično morali-ziranje, uradne neenakosti pri vrednotenju partnerskih zvez, psovanje posameznikov, sprenevedanje institucij ... Prezir, ko nekaj zamolčimo, ko zanikamo nek obstoj, je najslabši - najslabši zato, kajti, če nečesa “ni”, potem tudi ne more biti diskriminacije glede tega in problema torej preprosto ni, ne obstaja, tudi polemike potemtakem ni, ničesar. Tako smo torej lezbijke običajno deležne “tolikšne strpnosti”, da se nas preprosto pozablja opaziti, kaj šele razumeti; lezbičnost ostaja “nekaj znosnega”, vendar tudi nejasnega, neopredeljenega, nekaj, kar se lahko označi, če sploh, samo negativno: lezbijke so tiste, ki ne marajo moških, ali tiste, ki bi želele biti moški. Takšni in podobno bizarni stereotipi, ki so v marsičem posledica prezrtosti lezbičnega vprašanja, s tem pa tudi popolne nevednosti v zvezi z njim, iz lezbijk ustvarjajo fantomski tretji spol.

Iz povedanega je jasno razvidno, da diskriminacija lezbijk, s tem pa tudi nasilje nad njimi, poteka na dveh vzporednih ravneh: na nivoju spolne preference se družbeno nasilje kaže bodisi v molku, v zanikanem obstoju, v dejstvu, da skozi običajne družbene strukture in sistemske institucije (na primer šole) posameznik/ca ne pridobi nikakršnega, najmanj pa pozitivno vrednotenega vedenja o homoseksualnosti, bodisi v diskriminatornem odnosu, ki je pogojevan predvsem z uradnim nepriznavanjem pravic istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic. Vse to pogosto rezultira v čisto konkretno nasilje, ki se običajno kaže pri verbalni komunikaciji v obliki žaljivk, posmeha, poniževanj, obstajajo pa seveda tudi mnogo hujše, znane oblike nasilja; na nivoju spolne določenosti pa so lezbijke diskriminirane v vseh pogledih ravno tako kot ostale, recimo jim, strejt ženske - prav tako so lahko tarča posilstev, spolnih nadlegovanj s strani moških kolegov na delovnem mestu, fizičnih obračunavanj, poniževanj, podcenjevanj, groženj ...

Še en problem je zelo očiten - nasilje s strani staršev nad mladoletnimi lezbijkami in geji. Namreč, ko starši odkrijejo, da je njihova “mladoletna” hči lezbijka, jo nemalokrat podvržejo fizičnemu nasilju in hudim psihološkim pritiskom, ko hočejo nasilno spremeniti njeno, za njihove pojme napačno spolno orientacijo. V nekaterih primerih sega taka psihološka tortura tako daleč, da svojega homoseksualnega otroka odpeljejo na psihiatrično “zdravljenje”. Druga huda oblika nasilja s strani staršev pa je izgon mladoletnega otroka od doma. V Sloveniji v zadnjih letih opažamo vse več primerov mladoletnih brezdomnih gejev in lezbijk, ki se zatekajo na gejevsko in lezbično sceno, ki pa jim zaradi pomanjkanja ustrezne infrastrukture (azil, gejevsko-lezbični center), konkretne pomoči - razen socializacije - trenutno ni sposobna nuditi. Uradnih raziskav o tej problematiki zaenkrat še ni.

Življenje lezbijk je nujno povezano z življenjem na skrajnem robu družbene sprejemljivosti, z družbeno zaroto molka, z občutjem izvrženosti iz strejt sveta, z nasiljem, ki se kaže na domala vsakem koraku. To je takorekoč zgodba, ki ji zlepa ni videti konca.Težko je namreč verjeti, da je možno povsem izkoreniniti tako globoko vsajene predsodke, kot jih s seboj prinaša najmanj dve tisočletji dolga doba krščanske morale, še težje, če vemo, da se družbene silnice vse bolj očitno usmerjajo na desno, tja, kjer so katolicizem in iz njega izhajajoče vrednote še posebej žive. Bomo videli, me smo svoje polje zarisale, zdaj je na potezi država s svojimi aparatčiki, se pravi, vlada s svojimi ministrstvi in njena sposobnost razumevanja manjšinskih, ne pa tudi obrobnih tem, kamor homoseksualnost, tako moška kot ženska, vsekakor sodi. So, big brother, we're watching you!