V Ljubljani se je od 19. do 26. oktobra 1996 - v organizaciji Mesta žensk, Društva za promocijo žensk v kulturi, Urada za žensko politiko in Cankarjevega doma - odvijal drugi mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, katerega namen je vzpodbujanje, promoviranje in propagiranje umetnosti in ustvarjalnosti žensk. “Zgodba žensk je še vedno zgodba z dvema obrazoma, razglednica z dvema ploskvama, za katero družba skrbi, da je ne bi obrnili proti luči in uzrli njene druge, prave plati”, pravi Uršula Cetinski, umetniška direktorica in voditeljica projekta, zato je celoten dogodek zastavljen tudi kot opozarjanje na ženske marginalizirane, predvsem pa ideološko kodirane pozicije v strukturi sistema.

Festival Mesto žensk je glede na programsko shemo gotovo vabljiv in glede na poante siceršnje kulturne ponudbe tako v državi kot v sami prestolnici skorajda nepogrešljiv. Tema letošnjega festivala je bila pripovedovanje zgodb, kar izrecno pomeni individualistični pristop, osebni pogled na lastno mesto v družbeni stvarnosti. Seveda gre za to, da zgodbe pripovedujejo osebe, ki imajo v javnem prostoru, hegemoničnem prostoru, prostoru občega, interpretativno nepomembno pozicijo: da se izpod velikih zgodovinskih epov, izpod velikega kolektivnega dogajanja izpostavi osebno vmeščenost v tem taistem dogajanju, ki pa najpogo-steje spreobrne zorni kot nanj. Osebe, ki torej dobijo čas in prostor, da povedo svojo zgodbo, so ženske - ženske iz različnih kulturnih okolij ali - ne sredin - obrobij, ženske iz različnih socialnih ali ekonomskih nivojev, ženske iz različnih interesnih in profesionalnih orientacij, izraznih prioritet, skratka, različne ženske. Tako mitsko zgodbo o Jazonu in Medeji v predstavi Guandaline Sagliocco “Zgodba o padlem junaku” pripoveduje služkinja iz Olimpa, družinsko skupnost v filmu režiserke Marleen Gorris “Antonia” tvorijo povsem netradicionalne navezave (ženske, hendikepirani, lezbijki, intelektualni samotarji ...), koncertni del je bil geografsko postavljen v tod skorajda tabuizirano bližino, na balkanski prostor (koncert sevdalink, bosanskih ljubezenskih pesmi v interpretaciji Bebe Selimović, Emine Zečaj in Vesne Hadžić; koncert grške rebetske pesmi z vokalistko Xanthi Mavri in pevke makedonske etno glasbe Petranke Kostadinove) ali v prav tako tabuizirano predkrščansko kulturno preteklost (koncert samijske glasbe v izvedbi Mari Boine). Festivalske video projekcije so bile vse predvsem predstavitvenega značaja: videa Laure Cottingham “Incandescent” in “Not For Sale” sta prikazala del razstave “NowHere”, ki je letošnjo pomlad v Koebenhavnu predstavila nekatere najpomembnejše sodobne umetnice oziroma zgodovino feminističnega umetniškega gibanja v ZDA; video Nevena Korde in Zemire Alajbegović je dokumentarni zapis alternativne scene v osemdesetih letih; zbirka video posnetkov “No Alternative Girls” oziroma hkratna predstavitev londonskega Inštituta sodobnih umetnosti ICA s strani Line Dzuverovic-Russell. V teku festivala je zainteresirana javnost lahko obiskala Videoteko Mesta Žensk (npr. portret fotografinje Cindy Sherman, dela režiserke Sadie Benning, Karen Vanderborght ali Alison Murray, dokumentarec Tamre Davis, performanse Diamande Galas, Lydie Lunch, Beth B. ali Annie Sprinkle, idr.) ali razstavi “A Room of One’s Own” avtoric Jenny Holzer, Julie Scher in Anne-Mie Van Kerckhoven ter “Kolaži” Svetlane Slapšak. Plesni del sta sestavili predstava “Čudovite ruševine” Sinje Ožbolt in Plesnega Teatra Ljubljana ter solo-performance La Ribot “Soccoro! Gloria! 13 Piezas Distinguidas “. Nekatere prireditve so bile pospremljene z okroglimi mizami, npr. o sevdalinkah ter ženski v bosanski tradicionalni pesmi in liriki, o filmu “Antonia”, o Medejinem mitu, o slovenski alternativni kulturi v 80-ih letih, o ženskah v XX. stoletju, med katerimi so bile izpostavljene pisateljice Nathalie Sarraute, Doris Lessing in Elfriede Jelinek, vzporedno pa je Mesto žensk predstavilo izid knjige Hannah Arendt “Vita Activa”, ki jo je - v prevodu Vlaste Jalušič - založila zbirka Krtina. Ni dvoma, da je festival zastavljen intelektualistično, da v tukašnji prostor vodi novosti s področja umetnosti, da usmerja pozornost na antipopulistične kulturne tokove in prečiščuje in kristalizira okus javnosti. Možnost izraza in izražanja ima vsakdo, ne glede na njegovo ali njeno vpetost ali neprilagojenost v fetišizirane kanale profesionalne, kapitalsko podprte promocije; edini pogoj vstopa v umetnostni izraz je profilirana refleksija samo-svojega položaja oziroma osebna reakcija na družbeno okolje. Umetnost torej nima povezave s finančnimi, temveč intelektualnimi zmožnostmi. Po kulturno-umetniški strani je torej Mesto žensk neke vrste festival minimalističnih biserov, saj predstavlja umetnostno produkcijo, ki navdušuje ne le zaradi one-woman-band koncepta, ne le zaradi povsem nepretenciozne, nemegalomanske in neglamurozne strukture posameznih prireditev, temveč predvsem zaradi odgovornosti selektorjev/ic, da javnosti ponudi nesporno kvalitetne izseke tovrstne individualistične smeri v sodobni umetnosti.

“Fuck 15 minutes of fame. We demand our civil rights. Now.” In podpis: fierce pussy. Tako nas Laura Cottingham vpelje v svoj esej “lesbians are so chic that we are not really lesbians at all” (esej bo preveden v tematskem bloku lezbičnih in gejevskih študij, ki bo izšel v Časopisu za kritiko znanosti to pomlad), kjer analizira medijsko eksplozijo “šik lezbištva”, za katerega meni, da ni toliko pokazatelj kulturnega vpliva lezbične skupnosti kot dejanske komo-difikacije lezbičnosti, katere bistveni namen je ošibiti in marginalizirati lezbijke ter vse ženske, ki ogrožajo obstoječo politično strukturo. Avtorica zato predlaga, naj se akcije, ki jih lezbijke sprožajo v socialno in seksualno ekonomijo sodobne družbe, preusmerijo v radikalno novo definicijo feministične politike. Tega se gotovo drži Annie Sprinkle, post-porno modernistična lezbična umetnica, ki jo tukajšnja lezbična javnost že pozna iz filma Monike Treut “Female Misbehaviour”, prikazanega na dnevih gejevskega in lezbičnega filma leta 1993. Laura Cottingham in Annie Sprinkle sta neusmiljeno brezkompromisni avtorici, ki v slehernem delu problematizirata kulturo molka, diskrecije kot prvega evfemizma za diskriminiranost, nedefiniranosti in konformnosti prav na primeru stika med lezbično subkulturo ter heteroseksualizirano kolektivno zavestjo. Na Mestu žensk sta bili predstavljeni kot - povzemajoč katalog festivala - “newyorška umetnostna kritičarka” oziroma kot “kontroverzna užitkarska performerka”. Tiha drznost selektorske ekipe, da javnosti podtakne nekaj, za kar bo le-ta mogoče uganila, da gre za lezbične tematike, je enakovredna pričakovanjem, da bo taista javnost iz profilirane umetniške ponudbe zapopadla bistvo feminizma in posledično ublažila ali celo razgradila seksualno-socialno hegemonijo. Vsakoletni festival poteka, družba ostaja nema: družba ostaja nema prav zaradi pomanj-kanja preciznih navezav in pokazateljev, kako so umetnosti in kulture, ki jih ustvarjajo ženske, jasna opozorila na njihove politične, socialne, ekonomske, seksualne situacijske pozicije. Če je festival Mesto žensk izvrsten po čisti umetniški plati, je pičel njegov aktivistični prispevek: v javnem prostoru dejansko funkcionira kot poligon ženskega larpurlartizma, ki nima povezave z neposredno realnostjo, ki niti ne provocira niti ne ozavešča, odpira pa vrata političnemu, kulturniškemu in znanstvenemu fancy establishmentu, ki potem teden dni paradira in demonstrira prijetna, bontonska, galantna prijateljstva z ženskami. Skratka, nasmešek. V tem smislu je zasnova festivala katastrofalna: v državi in družbi je vse manj ženskih prostorov in vse več fantomskega feminizma in odgovoronost za to nosijo institucije, ki imajo možnost povedati prav to zgodbo.

V festivalskih dogodkih je torej lezbična tematika vključena prav na tak način, kot v družbi ni. Je samoumevna in neproblematična. Lezbična tematika je potemtakem na festivalu podana iluzorno, idealno oziroma ideološko in ne odseva prave stvarnosti. Ja, me marksistke. Kar se lezbijk tiče, bi se na festivalu Mesto žensk dobro počutile denimo leta 3746, ko bo socialno življenje takšno, kot ga slika film “Antonia”. Seveda pod pogojem, da bo festival nekje v drugi polovici drugega tisočletja uspel v svoj program zapisati tisto besedo. Seveda pod pogojem, da se bo liberalizacija nadaljevala ali vsaj postala popularna. Na nekaterih festivalskih okroglih mizah je bilo namreč morda močneje zaslutiti, kako nepovratno pada tisto, čemur bi lahko zelo ohlapno rekli paradigma nepolemičnosti ali totalitarne argumentacije, katere ozadje je pravzaprav boj za interpretativni monopol. Vsaj na dveh je bilo tako: na okrogli mizi o filmu “Antonia” je Marcel Štefančič Jr., eden od udeleženih komentatorjev, kategorično in do sogovornic Uršule Cetinski, Els Dottermans in dr. Neve Šlibar brutalno zanikal možnost, da je omenjeni film dobil Oskarja za najboljši tuji film leta 1996 zaradi svojih ženskih, feminističnih poudarkov in celo zatrdil, da ko bi Hollywood zapopadel feministične vsebine v filmu, le-ta nagrade gotovo ne bi dobil. Palec dol. Ameriški kulturni sistem je prežet z ideologijo politične korektnosti in da je Hollywood takšno strategijo zelo hitro prevzel, vemo vsaj od filma “Philadelphia” dalje. Naslednji primer je bila okrogla miza z naslovom “Slovenska alternativna kultura v 80-ih”. Dogodek je obetal najprej zaradi napovedi vsebine: “Osemdeseta leta so bila obdobje razcveta različnih alternativnih, subkulturnih in kontrakulturnih gibanj v Sloveniji. Mirovniško gibanje, homoseksualno gibanje, punk, ulično gledališče, performansi in nove tendence v vizualni umetnosti, prepovedani fanzini, priponke in plakati, študentski klubi, časopisi in razvita teoretična produkcija, vse, kar danes poenostav-ljeno imenujemo ‘civilna družba’ ...” Krasno. Lezbična in gejevska scena je skozi takšne spremne besede vsebinsko ostala in vzdržala znotraj interpretacije obdobja, ki je za nov kolektiv prvovrstno državotvorno in zategadelj tudi primerno konservativistično prilagojeno. Ne pa tudi skozi nadaljevanje pogovora, ki je večinoma “tematiziral” osebno promotivne fetiše in samo-hiper-influence na padec berlinskega zidu, vojne v BiH in Janeza Janšo - v piruetnem slogu “oprostite nam, nismo vedeli, kaj delamo” - udeleženih akterjev slovenskih institucij devetdesetih let Rastka Močnika, Gregorja Tomca, Tomaža Mastnaka, Barbare Borčič in Vlaste Jalušič. Ugovor Nataše Sukič iz LL, da so osemdeseta leta bila prepoznavna prav po tem, da so v javnost vendar uvedla mnoge nove civilno-družbene vsebine, kot npr. homoseksualnost, je bil gromko zavrnjen, češ, naj ne pripisuje prevelikega pomena lezbičnemu in gejevskemu gibanju. Vse skupaj najverjetneje ni bilo tako zamišljeno (sic!), groteskno dejstvo pa je, da je na Mestu žensk bila zanikana tako ženska, feministična kot lezbična udeležba oziroma pomen ženskih, feminističnih ali lezbičnih socialnosti. Čemur se je uredništvo projekta želelo izogniti, se je na festivalu zelo silovito demonstriralo: moč avtoritet napram glasovom marginalnih. Nevladnih, he.

Dobro. Festival Mesto žensk je eden izmed bližnjih tekočih in stalnih dogajanj, katerega obisk je prav gotovo priporočljiv. Dobro, Cankarjev dom, to je malo čudno. Ker me, nalašč iz kleti, skvota in razpršenih kavarn, komajda prenesemo takšno potrato nacionalnega prihodka. Ampak dobro. Vsa poanta je v tem, da spremljamo dogodke okrog nas in posežemo vanje, še posebno v tiste sorodne, ki posredujejo tudi lezbične podobe in lezbične kulture, da komentiramo način njihovega posredovanja, prisotnosti ali odsotnosti. Mesto žensk prinaša tudi izseke lezbične kulture. Zelo diskretno. Zato nas tudi nikjer ni. Kot tudi žensk nikjer ni. Zaradi taistega konsenza diskrecije, ki pa se ga najbolj oklepajo prav ženske same. Break in.