Zadnji, že 12. dnevi gejevskega in lezbičnega filma, so potekali v dvorani ljubljanske Kinoteke, med 1. in 8. decembrom. Po odpovedi Cankarjevega doma se nas je končno usmilila Kinoteka, tako da filmski festival poteka vsako leto v spodobni kinodvorani. Tudi s filmi, ki so bili na letošnjem sporedu, ni bilo težav: vsi so prispeli pravočasno. Zagodel pa nam jo je minister za kulturo Janez Dular (ja, en pač mora!), ki se je sredi festivala spomnil, da morajo filmi biti prevajani. Tako smo poskrbeli za simultani prevod preko zvočnika, saj Kinoteka nima slušalk. Večini obiskovalcev predstav je bil vsiljeni simultani prevod odveč, a črki zakona je treba zadostiti.

Mogoče je lezbične filme, ki so bili predstavljeni na letošnjih dnevih gejevskega in lezbičnega filma, še najlaže zajeti konceptualno. V mislih imamo koncept lezbične oziroma širše - istospolne identitete. Tako lahko na eni strani govorimo o filmih, ki prihajajo iz “lezbičnih logov”, režiserke in igralke so praviloma lezbijke, ki se pogostih lezbičnih tem, kot so coming-out, soočanje z družbenimi predsodki, občasni biseksualni izpadi in podobno, lotevajo stvarno in nikakor ne črnogledo. Te značilnosti ima gotovo španski film Costa Brava režiserke Marte Balletbo-Coll iz leta 1995. Gre za romantično komedijo, srečanje med dramatičarko Anno in inženirko Monserrat. Ženski sta dobro situirani, obe imata jasne cilje v življenju, sreča jima je tako naklonjena, da obe hkrati dobita službo v Združenih državah, tako da lahko ostaneta še naprej skupaj. Film ne prinaša nobenih velikih pretresov, je pa vseeno simpatičen pogled na “povprečen lezbičen” vsakdan. Sodeč po komentarjih po ogledu filma, imam občutek, da je lahkoten španski humor navdušil predvsem generacijo, staro več kot petindvajset let.

V lezbično kinematografsko produkcijo lahko uvrstimo tudi dokumentarca B. D. Women in Shinjuku Boys. Oba se lotevata spolne identitete žensk, čeprav govorita o drugačnih življenjskih slogih oziroma konceptih. B. D. Women, (žal) kratek dokumentarec o črnih lezbijkah v Angliji, je odličen pristop k diferenciaciji same lezbične scene, zlasti na rasnih in etničnih temeljih. Film je režirala Angležinja Inge Blackman leta 1994. Črne in indijske lezbične aktivistke pripovedujejo o coming-outu, črni gejevski sceni, sodelovanju z drugimi lezbičnimi skupinami in internih odnosih na črnski lezbični sceni. Film popestrijo kratki glasbeni, jazzovsko obarvani vložki in inscenacija poroke dveh črnk. Tudi črne lezbijke govo-rijo o skrivanju istospolne usmerjenosti, vendar skrivaštvo povezujejo z rasizmom in položajem črnske skupnosti v celoti. Tako ena od aktivistk pravi, da je večina črncev verjela, da je nekaj tako umazanega, kot je homoseksualnost, značilno samo za bele moške, skratka, da “tega” pri črncih ni. Kljub temu se starejše lezbijke spominjajo črnskih gejevskih klubov v Londonu 50-ih in 60-ih let. V njih je bilo najti prijateljsko ozračje, jazz glasbo in občutek skupnosti - vrednote, ki jih v današnjih gejevskih in lezbičnih klubih skorajda ni več. Nekatere niso imele težav s starši, četudi kakšna mama ni imela pojma, kaj pomeni biti lezbijka. Neka Indijka pa pripoveduje, da so jo vsi zavrnili - šola, starši in cela manjšinska etnična skupnost, v kateri je živela. Svojo pravo družino in občutek skupnosti je potem našla šele med prijatelji - geji in lezbijkami. Vendarle za vse prihod na lezbično sceno ni bil tako odrešujoč. Neka črna lezbijka pravi: “Vedno sem občudovala močne črne lezbijke. Hotela sem biti v njihovi bližini, hotela sem biti med njimi. Ko sem prišla na sceno, je bilo krasno. Potem pa sem začutila meje, ki ti jih postavlja sama skupnost. Šlo je za neka nenapisana pravila, katerim bi morala slediti, če sem hotela biti prava črna lezbijka. Skupnost ti, na primer, zameri, če imaš belo partnerko. Prav tako ni strpnosti do nekaterih spolnih praks, kot je recimo sadomazo seks.”

Lezbične teme, ki so povezane tudi z rasnim izvorom, omenja še neka druga aktivistka: “Črnci smo navajeni skrivanja. Doma lahko počneš kakrkoli, a ničesar ne smeš vleči na cesto in se razkrivati pred vsemi, zlasti pred belimi ne. V črnski skupnosti je bilo skrivaštvo vedno močno navzoče, vedno je bilo treba skrivati, kdo in kaj si v resnici.”

Tudi neka druga intervjuvanka razlaga, da je bila črna spolnost toliko časa v rokah belcev, pravzaprav zasužnjena, in to seveda pušča posledice - še posebej na drugačnih spolnih praksah.

Tudi dokumentarec Shinjuku Boys (1995) prihaja iz Anglije. Režiserki Kim Longinotto in Jano Williams sta ga posneli na Japonskem. Lotili sta se posebne skupnosti žensk, ki se oblačijo v moške in živijo kot moški. Gaish, Kazuki in Tatsu, ki govorijo o svojem življenju, se ne identificirajo kot lezbijke (“Slišala sem, da se lezbijke slečejo v postelji, ampak me tega ne počnemo.”), temveč kot onnabe, to je v japonščini izraz za žensko, ki se oblači in živi kot moški. Tako imajo onnabe praviloma hete-roseksualne partnerke, slednje so pa z njimi ravno zato, ker so moške. Ali kot pravi onnabe Gaish, njihove partnerke se slej ko prej poročijo, če ne prej, pa okoli tridesetega leta starosti, ko se poročijo in “ustalijo” njihove vrstnice. Zato Gaish ne zaupa ženskam. Sama se seveda ne more poročiti: “Po zakonu je moj status samski.” Kje je potem zabava v življenju, če si onnabe, se sprašuje Gaish in grenko doda: “Ko pomislim na to, si želim, da se sploh ne bi rodila.”

Koncept onnabe je nekoliko podoben zahodnemu konceptu butch lezbijke, ki se ravno tako maskulino identificira, se ne pusti dotikati svoji partnerki, v postelji se ne sleče in podobno. Tudi onnabe so praviloma vedno tiste, ki zadovoljujejo partnerko, nočejo oziroma ne želijo pa, da ta zadovolji tudi njih. Morda si to dovolijo samo s stalno partnerko, a še to ne z vsako. Gaish pojasnjuje, zakaj se ne želi sleči. Če bi se slekla, bi partnerka videla, da ni moški, da je njeno telo žensko. Seveda njena partnerka ve, da seksa z žensko, ne z moškim, a najbrž bi se za onnabe ves čar razblinil, če bi pokazala svojo ženskost (ranljivost ?), zapisano na telesu. Gaish ne želi spremeniti spola, drugače pa je s Tatsu, ki se je odločila za hormonske injekcije in bo v določenem času postala tudi biološki moški - tako jo doživlja tudi njena partnerka. Poseben primer je Kazuki, ki živi s transseksualko, torej žensko, ki se je rodila kot (biološki) moški in se operirala v žensko. Nimata spolnih odnosov, saj Kazuki ne seksa več z ženskami (to jo je nekako minilo), njena transseksualna sostanovalka pa tudi zaradi odrezanih genitalij nima več potrebe po seksu.

Vsi protagonisti dokumentarca delajo v klubu Marilyn, kamor zahajajo ženske, ki se oblačijo v moške. Poleg posebnosti njihovega življenjskega sloga obstaja še ena specifičnost, ki jo zvečine najdemo le na moški gejevski sceni - prostitucija. Večina onnab se prostituira, njihove stranke so heteroseksualne ženske. Seveda se njim ne pustijo dotikati, to kvečjemu dovolijo svojim stalnim partnerkam, ki so seznanjene in zvečine sprijaznjene z njihovim “poslom”.

Vsekakor je dokumentarec Shinjuku Boys pomemben prispevek k osvetlitvi raznolikosti življenjskih slogov in spolnih identitet, saj načenja končnost in nespremenljivost tako hetero, bi-seksualnih kot lezbičnih identitet kot tudi identitet ženskega in moškega spola. Postkolonialni teoretiki/teoretičarke, pozor!

Na letošnjem festivalu smo si lahko ogledali še dva celovečerca, ki nimata žiga izključno lezbične art scene. Posebnost in poživitev pomeni film Življenje je ženska (1992) režiserke Zhanne Serikbajeve, ki prihaja iz Kazahstana. Film, ki ima med omenjenimi filmi največ potez “pravega” igranega filma, se ne ukvarja z lezbištvom kot takim, ampak s specifičnim življenjem žensk v totalni instituciji - zaporu. Odlika filma je gotovo ta, da nas neposredno vrže v žensko zaporniško subkulturo, ne da bi nas posebej seznanjal z lezbičnimi odnosi ali nas “uvajal” v specifike življenjskega sloga v zaporu. Skratka, vse je kar tam - pretepi, močne prijateljske vezi, prevare, preprodaja heroina (slednjo absolutno obvladajo zaporniške možače), štihanje, špecanje in zajebavanje paznic. Zato je temu filmu mogoče preprosto “verjeti”. Madina je zaprta zaradi poskusa umora (bila je toliko naivna, da je zaradi svojega tipa zaplula v kalne vode ...). Ko zve, da jo je tip pustil in se poročil z manekenko, se zaplete z moško Monk, dilerko heroina. A Monk je zaljubljena v drugo, najbolj neobičajno in inteligentno zapornico, ki ji uspe obdržati neodvisnost. Prav ta nazadnje nauči Monk kozjih molitvic in se tako posredno maščuje tudi zato, ker se je pokvarjena Monk brezčutno poigrala z Madino. Ja, hudič je, če je življenje ženska ...

Kaj šele, če je ženska smrt? To je gotovo v razvpitem angleškem filmu Metuljev poljub (1995), ki ga je režiral Michael Winterbottom. Najbrž film, ki nas je kljub znanemu režiserju in opazni igralski zasedbi razočaral. Najprej se nam postavi vprašanje, koliko ga je sploh mogoče uvrščati med lezbične filme, ampak to pustimo ob strani. Povsem premaknjena Eunice najraje zahaja v trgovine na bencinskih črpalkah (“Poglej, kdo je prišel. Ali poznaš to melodijo ...”) in išče fantomsko Judith, vmes pa štopa, se poseksa s kakim tipom, ga ubije in se potem vozi z njegovim avtom. Miriam, ena od prodajalk s pumpe, se tako brezpogojno zaljubi v noro Eunice, da sprejme tudi njeno morilsko žilico in celo pospravlja trupla za njo, medtem ko Eunice pije kavo in naklada. Najbrž je težko kaj prida “potegniti” iz filma, če je njegovo temeljno izhodišče odštekanost, odštekanost in še enkrat odštekanost. No, včasih se že nasmejimo absurdnosti pospravljanja trupel ali pa nas srhljivo pretrese in potem zabava Eunicina skrita oprava - njeno telo je polno tetovaž in preluknjano in “odeto” v verige. “Seveda boli,” ležerno pove Eunice svoji potrpežljivi Miriam, “ampak to je moja kazen.” A Miriam bi naredila vse za Eunice. “Potem me pa ubij,” jo prosi Eunice. Seveda - za ljubezen naredimo vse. Tako si Eunice sname verige in Miriam v morju utopi svojo noro in nesrečno ljubico - nedvomno najmočnejši prizor v filmu. A če je svojo ljubezen odrešila spon življenja, mora sama končati v zaporu, od koder tudi pripoveduje svojo zgodbo o smrtonosnem metuljevem poljubu.

Ta utrgana zgodba pa je bila tudi zadnji filmski poljub letošnjih dnevov gejevskega in lezbičnega filma.