Vedno me je zanimalo, kaj se dogaja za zidovi štirke. Velikokrat sem razmišljala, da se bom enkrat le opogumila in pokukala noter, gotovo je kaj zanimivega. A dlje od raznih sprehodov po Kersnikovi nisem prišla. Na sprehodih so se moje oči z zanimanjem ustavljale na grafitih in slikah po steni. Nekateri grafiti so mi dali kar malo poguma in fino se mi je zdelo, da nisem edina, ki tako razmišljam. Po glavi mi je skakala misel, da moram enkrat noter, čeprav sem slišala, da je folk noter čisto zmešan in zadet, da se notri zbirajo malo “čudni” ljudje. A nisem se ozirala na žaljive govorice o tem. Želja po obisku štirke je naraščala vedno bolj. O tem sem govorila s prijateljico in bila je presenečena. Zakaj? Tudi ona je bila za to, da greva. Kako težko sem pričakovala tisto nedeljo. Dnevi, ki so bežali mimo, so bili polni razmišljanj. Spraševala sem se, kaj, če me kdo vidi, kaj, če kdo izve, saj jih bo kap. A še vedno nisem obupala, saj sem si to želela storiti. Končno, nedelja je prišla. Zjutraj, ko sem komaj odprla oči, sem si zaželela, da bi bil že večer, ki sem ga tako nestrpno pričakovala. Nekako sem preživela jutro in popoldan. Vesela sem se pripravljala na odhod, a še vedno je bil v meni nek strah. Doma sem rekla, da grem k prijateljici. Niso se pritoževali kaj dosti, le moj prihod domov jih je zanimal. Žal tega niso izvedeli, ker tudi sama nisem vedela, kdaj sploh mislim priti. Odšla sem k prijateljici in obe je bilo strah. Pa vseeno, napokali sva se v avto in odšli. Celo pot naju je preganjala misel, kaj, če naju vidi kak poznan. A odgovora nisva našli, zato bi bilo najbolje, da ga greva iskat v štirko. Po poti sva se opogumili še s parimi pločevinkami piva in prav frajersko sva parkirali tam za štirko. Ko sva se bližali, sva po poti srečevali druge in se spraševali, če gredo oni tudi v K4. Nekaj metrov pred vhodom sva se spogledali in to je pomenilo: katera gre prva naprej? Nisva se mogli zmeniti, zato sva šli do vrat ena poleg druge. Vstopili sva, kupili karte in prav plašno premagovali tistih nekaj stopnic. Glasba, ki je nažigala, mi je bila všeč. Zadnja stopnica je bila premagana. Šli sva naprej in imela sem občutek, da vsi buljijo v naju in se sprašujejo, od kod sva se vzeli. Ves ta neprijeten občutek sva odplaknili s pivom, ki sva ga kupili pri šanku. Treba bo na plesišče. Ja, greva. Prav sramežljivo sva se odpravili sedet na cevi, ki so mi bile prav simpatične. Zakaj bi morali biti vedno le stoli namenjeni za sedenje, sem si mislila in se prav prijetno namestila na tiste mrzle cevi. Opazovala sem ljudi okoli sebe in v strahu pričakovala kakšnega znanca. A strah je začel usihati, ko sem spraznila pločevinko. Vedno več ljudi je prihajalo in bilo je prav zanimivo. Če nama je bil kdo všeč, sva hitro pokomentirali to stvar. Ni nama bilo dolgčas, postali sva prav zgovorni. Ko sva se naregljali, sva gledali malo na plesišče, malo po stropu. Opazovala sem tista telesa, ki so se zvijala ob glasbi in pričakovala, kdaj se bo na sceni pojavil kakšen parček. Pravijo, kdor čaka, dočaka. Ja, res se je to zgodilo. Z občudovanjem sem ju opazovala, kako sta plesali in se objemali. Še meni je bilo lepo, ko sem videla, kako sta srečni, ko sta skupaj. Zagledala sem se v njiju in se spraševala, ali bom lahko kdaj tako srečna tudi sama. Po glavi mi je rojila misel na mojo simpatijo, za katero sem vedela, da ne bova nikoli skupaj. A nisem si mogla pomagati, da ne bi mislila nanjo. Bila je prvi človek, ki me je objel in mi rekel, da me ima rad. Ni se zgražala nad mojimi napakami in to sem cenila pri njej. Nenehno sva tičali skupaj in se pogovarjali, delali traparije in se smejali. A dlje od objemov in poljubčkov nisva prišli. Zavedala sem se, da z njo ne morem biti, saj ne čuti tako kot jaz. Pa vseeno sem bila čisto nora nanjo, odkar mi je rekla, da bi bila včasih rada taka, kot sem jaz. To me je begalo in mučilo, da nisem več trezno razmišlja-la. Ni bila vedno poštena in iskrena do mene, a vse sem spregledala zaradi norosti do nje. Ej, ti, se je zaslišalo nenadoma. Šit, skoraj sem pozabila, da sem v štirki, a na to me je spomnila prijateljica, ki me je vprašala, koliko je ura. Vzdušje je bilo tako noro, da bi kar zletela na plesišče in se zmetavala. Folk je divjal po plesišču, eni smo sedeli in opazovali druge, drugi so se stiskali ... Bilo je res prijetno. Končno me ogovori ena punca in me nafehta za čik in tako sva se zaklepetali. Spet me pozdravi druga, nekdo mi nameni nasmeh. Počutila sem se tako dobro in všeč mi je bilo, da mi ni nihče težil. S kakšnimi opazkami, kot jih kdaj slišim na cesti. Rekla sem si, da, to je pravi folk, všeč ste mi, še bom prišla. Čutila sem, da ste me sprejeli. Za prvi obisk štirke nisem toliko pričakovala in zadovoljna sem bila, da ste takšni, kot ste. Žal mi je, da vas nisem spoznala že prej.

Treba bo iti domov. S prijateljico sva se strinjali, da greva. Po poti sva obujali spomine in doživetja. Bili sva navdušeni in se zmenili za naslednjo nedeljo. Mučilo naju je, če bi to komu povedali, a sva se odločili da ne, bova še malo počakali. Koliko nedelj je že minilo od prvega obiska in kar na smeh mi gre, ko se spomnim, kako sramežljiv je bil prvi prihod. Upam, da bo še veliko prijetnih nedeljskih večerov. Skrbi me le, kaj naj doma še naložim, kje se potepam in s kom. Do sedaj mi je nekako uspevalo, a vedno ne more. Saj bi se mi zmešalo, če ne bi smela v štirko. Da bi se zataknilo sedaj, ko mi je uspelo pozabili (skoraj) tisto nesrečno zaljubljenost in ugotoviti, da ni edina na svetu. Saj mi je hudo, ko pomislim, kako nama je bilo včasih lepo, pa četudi ni bilo, sem se prepričala, da je. Počutim se, kot bi jo prevarala, ker sem ji ušla v štirko. Ne morem pomagati, če se pa tu počutim tako sproščeno. Komaj čakam na nedeljo, kjer se spet vidimo.