Lesbo: Ali nam lahko poveš, odkod ideja za festival Mesto žensk in kakšen je njegov namen?

Uršula Cetinski: Ideja je nastala leta 1994, ko sem bila v Angliji na nekem gledališkem festivalu. Tam sem spoznala veliko žensk, ki so se ukvarjale s tako imenovanimi mrežami Women In the Art. V Angliji obstaja mreža, ki se imenuje Magdalena Project, ki združuje veliko število evropskih in tudi ostalih žensk, ki ustvarjajo v različnih sferah kulture. Vzrok za nastanek tega projekta je v njihovem prepričanju, da imajo v kulturi, tako kot nasploh v življenju, manjše možnosti od moških.

Ženske iz Anglije so na Urad za žensko politiko naslovile prošnjo, da bi se v Sloveniji organiziral trodnevni posvet med Angležinjami in Slovenkami, ki se ukvarjajo s kulturniško dejavnostjo. Ker Urad za žensko politiko seveda ni nikakršna producentska hiša, pač pa je vladni urad, ki se ukvarja z ženskimi vprašanji, seveda ni imel nobenih ustreznih kadrov, ki bi tak posvet lahko izpeljali; Angležinje so tako predlagale, da to naredim jaz, ki sem delno tovrstne izkušnje že imela. Sprva so ponudile finančna sredstva za kritje posveta, pozneje pa se je izkazalo, da iz tega ne bo nič; tako je bilo na meni, da poleg same organizacije posveta poskrbim tudi za finance. To mi je dalo misliti, da bi bilo mogoče bolje, če bi bila takšna prireditev zasnovana širše, dostopna večjemu številu žensk; tako je nastal prvi koncept, kako naj bi tak festival izgledal. Želela sem, da bi ta festival pokrival vsa področja umetnosti, kar v Evropi, kjer so običajno tovrstni festivali specializirani na posamezna področja (recimo samo skladateljice, samo filmski festivali, ...), ni ravno običajno. Edini tak festival, ki je bienalni, in ki vključuje vsa področja umetnosti, se dogaja v Hamburgu, vendar je programsko precej drugačen od našega. Poleg tega v Evropi na takšnih festivalih moški sploh ne smejo sodelovati, mi pa smo imeli drugačen odnos do tega; seveda morajo biti tiste, ki se s svojim delom predstavljajo - ženske, kar je poleg tega, kaj počnejo, s kakšno umetnostjo se ukvarjajo, tudi glavni princip selekcije, vendar pa se mi je zdelo neupravičeno, da bi bili moški, ki se zavedajo neenakopravnega položaja žensk v kulturi, izključeni iz organizacije festivala.

Sama izhajam iz gledališča, ki je pri nas zaenkrat še zelo hierarhično urejeno; to je predvsem gledališče režiserjev, ki so v glavnem moški, medtem ko je na primer večina dramaturgov žensk - iz tega je lepo razviden podrejeni položaj ženske v gledališču, saj kot dramaturginja le "pomaga" režiserju, nima pa odločilne vloge. Druga komponenta, ki sem jo pri nas vedno pogrešala v umetnosti, pa je socialni moment, se pravi, angažirana umetnost. S tem seveda ne mislim, da bi moralo biti umetniško delo nek politični pamflet, ki se ukvarja z družbenimi problemi, vendar je pozitivno, da umetnost reflektira družbeno stvarnost. Tu naletimo na številne fenomene, od ženskega vprašanja do gejevskega in lezbičnega vprašanja ter mnoga druga vprašanja družbenih manjšin, kot je odnos do tujcev in podobno. Medtem ko se v Ameriki in Evropi sodobna umetnost na družbeno realnost odziva, pa imam občutek, da je pri nas umetnost še zmeraj preveč formalistična, vsaj v gledališču; vse preveč je pod vplivom modernizma, kjer gre predvsem za formo, za raziskovanje umetnosti in za kar precejšnjo oddaljevanje od družbene stvarnosti. Eden ciljev festivala Mesto žensk je, da bi nekako poustvarili nek kulturni dogodek, ki bi opozoril, da je možno in nujno razpravljati o poziciji žensk v družbi in o poziciji žensk v kulturi. Po drugi strani pa gre za opozorilo, da obstaja ogromen segment kulture, ki je s strani producentov in distributerjev v glavnem prezrt.

Lesbo: Ali ste pri realizaciji festivala naleteli na težave ali nasprotujoča, odklonilna ali celo žaljiva stališča, glede na specifično vsebinsko naravnanost festivala, ki se ukvarja izključno s promocijo ženske kulture; kakšna je bila podpora raznih kulturniških institucij, na primer Ministrstva za kulturo in podobnih?

Uršula Cetinski: Prvo leto smo začeli pod okriljem Urada za žensko politiko, seveda pa smo želeli imeti določeno neodvisnost; ta proces je bil zelo dolg, ustanovili smo se kot Društvo za promocijo žensk v kulturi in smo bili registrirani tik pred festivalom.

Pri pridobivanju denarja sem sprva naletela na zelo posmehljiv odnos, češ, ženski festival, kaj nam bo to. Morda so bile ženske pri tem za spoznanje bolj napadalne od moških. Vendar je bil naš namen tudi ta - naj se ljudje izrazijo, kaj o tem mislijo. Tudi kritike so se po prvem festivalu v največji meri ukvarjale z vprašanjem, zakaj sploh tak festival, zakaj moških ni zraven, čeprav recimo nikjer ne razpravljajo o tem, zakaj že dve leti samo moški dobivajo nagrado Prešernovega sklada, ali pa primer Borštnikovega srečanja, kjer po pet ali deset let ni prisotna nobena režiserka, pa nihče ne govori, da je to moški festival, čeprav v bistvu je. Na drugi strani pa je veliko ljudi, ki so bili ideji naklonjeni.

Kritike po prvem in po drugem festivalu precej različne; prvo leto so se ukvarjale predvsem z vprašanji, zakaj ženski festival, ali lahko umetnost sploh ločimo na moško in žensko - kar je, brez dvoma, zanimivo vprašanje - in podobnimi. Nekateri komentarji so, žal, mejili že na fašizem - recimo, politični komentar v Delu v stilu "Uršula Cetinski zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo", kar je bil eden izmed ekstremov v tisku. Že tedaj so nastale pa tudi povsem običajne kritike, ki so govorile predvsem o dogajanju samem. Po drugem festivalu, to mi je zelo všeč, pa so se ukvarjali predvsem s tem - ne glede na to, ali so predstavo pohvalili ali ne - kar so videli. To je v bistvu velik premik.

Razlika med prvim in drugim festivalom je bila v financah ter v obsegu. Drugi festival je imel dvajset dogodkov, prvi pa, ki je bil sicer časovno krajši, petdeset dogodkov, pri čemer smo financirali tudi tri knjige, kar nam je vzelo ogromno denarja. Pri pripravi drugega festivala smo imeli samo tretjino denarja v primerjavi s prvim letom, kar nas je primoralo k temu, da smo izpeljali tisto verzijo festivala, ki je bila predvidena v primeru bolj skromnih razmer.

Lesbo: Misliš, da se bo festival uspel obdržati in da bo postal tradicionalen?

Uršula Cetinski: Ja, mislim, da bo. Ne glede na to, koliko sredstev bomo zbrali, bomo skušali vsako leto nekaj narediti. Med drugim se je okoli tega festivala zbralo kar nekaj ljudi, ki dela na tem.

Lesbo: Ta festival je dejansko drugačen - v kulturni prostor vnaša feministične vsebine, vnaša alternative ustaljeni kulturi, pa vendar je postavljen v institucionalne prostore, kot je Cankarjev dom. Zakaj ne pride do kombinacije z, na primer, Metelkovo, do zlitja različnih prostorov in se tudi tako pokaže, da je mogoče preseči konvencionalno umeščanje kulture?

Uršula Cetinski: V bistvu je to povezano s financami. Naš interes je bil, da se čim več zgodi v Cankarjevem domu, ki je bil za nas brezplačen. Najdražji prostor je bil, recimo, KUD France Prešeren. Vsaka predstava rabi neko infrastrukturo in to stane. Cankarjev dom je bil koproducent, kar je pomenilo, da nam dajo prostore zastonj. Tudi meni bi bilo všeč, da bi se prostor izbiral na način, kot ga omenjate, in tudi glede na naravo predstave.Vsekakor bi bilo bolje dislocirati festival na različne punkte, od najbolj malomeščansko-buržoaznih prostorov, do prostorov, kot je Metelkova, Galerija Škuc, ... Vendar, realno gledano, je to zelo drago, saj ti prostori nimajo zadostne infrastrukture.

Lesbo: Povezovalna tema zadnjega festivala je bilo pripovedovanje zgodb. Katera tematika bo osrednja, če to ni skrivnost, na prihodnjem festivalu?

Uršula Cetinski: Prav globalne povezovalne teme še nimamo, vendar je ena možnih tem, ki bo gotovo prisotna, seks. Ne seks v smislu erotike, pač pa seks v umetnosti. Druga tema, za katero smo že dobili veliko materiala, pa je terorizem. Možno je tudi, da bomo imeli vsak dan svojo temo in sploh ni nujno, da bo tema ena sama, globalna.

Lesbo: Na letošnjem festivalu so bile prisotne določene vsebine, ki niso bile dovolj konkretno poimenovane. Takšen primer je recimo lezbištvo. Laura Cottingham in Annie Sprinkle sta deklarirani lezbijki, pa je to v katalogu povsem zamolčano, kar je škoda, saj je festival enkratna priložnost, da se tovrstne vsebine javno izpostavijo in predstavijo. Zakaj se to ni zgodilo? Navsezadnje spolna usmerjenost avtoric gotovo pomembno vpliva na njihovo ustvarjalnost.

Uršula Cetinski: Strinjam se z upravičenostjo te pripombe. Odkrito rečeno, ne vem, zakaj se je to zgodilo. Mislim, da ne gre za to, da tega ne bi hoteli poimenovati. Verjetno je krivo to, da so ti promocijski teksti prišli skupaj z materiali, ki so nam jih poslali producenti. Za video je tekst prispevala ICA (londonski inštitut sodobnih umetnosti), mi smo tekst uporabili takšen, kot je prispel, ne da bi ga spreminjali. Eno opravičilo - če je sploh lahko opravičilo - je, da sva celoten katalog pripravljala sama s Koenom Van Daeleom, in to v precejšnji časovni stiski. Tudi sama vidim, da bi bile lahko nekatere stvari boljše. Sicer pa, kar se tiče lezbištva, je bil zame osebno na tem festivalu najboljši prispevek film Antonia.

Lesbo: Ravno danes je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Alme Karlin. V zvezi z lansko predstavo Alma me zanima, če bi danes dramo napisali enako, če bi jo pisali znova?

Uršula Cetinski: Tebi ni všeč, da sta zaljubljeni (Alma Karlin in njena prijateljica Thea Gamelin, op. avtoric) in da srečno živita do konca življenja? Kaj ti ni všeč? Osebno sem bila zelo zainteresirana glede vprašanja, ali je bila Alma Karlin lezbijka, ali ne. Vendar, potem ko sem pregledala ogromno dokumentarnega gradiva, razna pisma med njo in Theo, mislim, da jo je seksualnega stališča še najbolj zadela Svetlana Slapšak v svoji recenziji v Maski, kjer je menila, da je bila Alma biseksualka. Jaz, po tretji plati, celo mislim, da ni bila niti biseksualka, ampak povsem aseksualno bitje. Bila je namreč tako neverjetno produktivna - vsak dan je napisala po šestnajst pisem, tri pesmi in tako dalje, da ne vem, kdaj naj bi sploh imela čas za seksualno življenje. Mislim, da je bila bolj kruta, kot bi jo želeli danes prikazati.

Predvsem do Thee. To je razvidno iz njenih opomb v pismih, kjer Almi očita precejšnji egoizem. Dejstvo je, da je je Alma povabila Theo k sebi predvsem z namenom, da bi bila njena menažerka in da bi jo prodajala po Švedskem. Zgodilo se je, da sta vse življenje ostali skupaj. Mislim, gre za zelo čudno razmerje, za katerega ne vem, kdo je koga ljubil, ampak, ko sem stala na njunem grobu, se mi je zdelo, da je tu vendarle šlo za veliko ljubezen. Razmišljala sem seveda tudi o tem, če sta skupaj spali, če sta imeli kaj seksa. Ugotovila sem, da sta bili tudi zelo versko navdahnjeni, skoraj na polovici verske blaznosti. Thea je na primer končala teološko fakulteto, ko je bila stara sedemdeset let. Vsa mešanica njunega odnosa ter to, da se mi zdi, da sta bili obe zaljubljeni v istega moškega, ki sta ga skrivali med vojno, ne vem ... tu je preprosto toliko komponent, da sem se odločila, da gre za ljubezen, nisem pa specificirala, za kakšno ljubezen gre.

Lesbo: Zanimivi so tudi Almini kontakti s Selmo Lagerloff (švedsko pisateljico, Nobelovo nagrajenko za literaturo), ki je bila lezbijka?

Uršula Cetinski: Tu gre bolj za kontakte med Theo in Selmo, pa še to bolj formalne. Okoli Alme je sploh dosti mitologije. Če si kaj očitam v zvezi z dramo, je to, da sem iz nje poskušala narediti prototip vztrajne in pogumne ženske. Izpustila sem na primer dejstvo, da je petkrat v življenju poskušala narediti samomor. Tako, da je Alma kar precej idealizirana, vse komponente pa sem speljala v nit njenega potovanja in iskanja same sebe in tega, da se po eni strani zaljublja v moške, po drugi strani pa ji ne ustrezajo. To je samo ena izmed milijon Alm, ki iz Alminega življenja lahko nastanejo. Res bi težko trdila, da je bila Alma lezbijka, zelo težko. Niti ne vem točno, kakšna naj bi bila definicija lezbijke. Ta pisma med njima so zelo topla, recimo, Alma piše: "Dragi moj koderček", ali nekaj takega. Vendar, tukaj je treba biti zelo pazljiv, saj je bil tip pisanja na začetku tega stoletja zelo drugačen od današnjega načina pisanja. Mislim, da je bil to zelo intelektualen par, ki je seksualno področje sublimiral v tej svoji kreativnosti.

Lesbo: Po novem ste direktorica umetniškega programa v Cankarjevem domu. Zanima me, ali mislite v svoj program umestiti tudi obrobne oziroma manjšinske teme, kot to rade počnejo ženske na vodilnih položajih v tujini?

Uršula Cetinski: No, moj naziv se glasi Voditeljica gledališkega programa. V Cankarjevem domu je program za leto 1997 že okvirno narejen, jaz pa sem to službo nastopila šele pred kratkim. Moja prva naloga bo predvsem realizacija tega, kar je moj predhodnik, Boris Pintar, že naredil. Šele leta 1998 bodo prišle na vrsto moje zamisli. Želim si, da bi bil pri slovenskih koprodukcijah Cankarjev dom odprt za inovativno umetnost in za mlade avtorje in avtorice, saj tisti, ki šele začenjajo, nimajo kaj dosti možnosti. Drugi pomembni segment je, da bi moral Cankarjev dom vsako leto podpreti en razpis za dramo, pri čemer bi si vsako leto želela neko globalno temo, ki bi bila socialne narave. Kar se tiče svetovne produkcije, bi se rada izognila enostranskosti. Rada bi vpeljala na primer one-women ali one-man showe, talk showe, skratka, vse mogoče oblike gledališča in zelo različne stvari, tako vsebinsko, kot izrazno. V gledališču ne bi rada pristala na hierarhijo, zakaj ne bi imeli ljudje priložnost imeti širšega profila? Sicer pa so to zaenkrat le sanje in zamisli, bomo videli.

Morda bi dodala še to, da v mesecu juniju (Evropski mesec kulture) pripravljam serijo body-art performansov in obstaja možnost, da bo znotraj tega dogajanja nastopila tudi Annie Sprinkle.