V glavnem je bila kriva bližina. Tako močno sem si želela govoriti o tem, da me je kar v grlu stiskalo.

Spominjam se, obe sva gledali, kako se sonce počasi spušča za obzorje, nebo na zahodu je bilo rožnato in rumeno. Še zdaj vem, kako je voda nežno pljuskala ob pomol in veter je nosil po plaži ovitek bombona, mislim, da treh mušketirjev. Annie se je stresla.

Ne da bi razmišljala, sem jo objela okoli ramen, da bi jo ogrela. Še preden sva se zavedli, kaj se dogaja, sva se objemali in Annine mehke in nežne ustnice so poljubljale moje.

Ko sva končno spoznali, kaj se dogaja, sva skočili narazen. Annie se je ozrla proti morju, jaz pa sem strmela v ovitek bombona. Odneslo ga je še naprej od polom-ljenega pomola in se je zataknil za neko skalo. Da bi si dala s čim opraviti, sem stopila tja in si vtaknila papirček v žep. Potem pa sem kar stala tam in tudi jaz strmela v vodo, ne da bi na karkoli mislila. Spominjam se, kako sem si želela, da bi me veter dobesedno prepihal, mrzel, čist in oster.

“Liza,” me je tiho poklicala Annie. “Liza, prosim, vrni se.” Del ene se je upiral, drugi del pa si je to želel in ta del je zmagal.

Annie je z nohtom izdolbla luknjico v sesedajoč se pomol. “Zlomila si boš noht,” sem rekla, ona pa me je samo pogledala in se nasmehnila. Gledala je nežno, trpeče in malce preplašeno, njene ustnice pa so se še naprej smehljale. Potem ji je veter pihnil pramen las prek mojega obraza in morala sem se odmakniti.

Roko je nalahno položila na mojo, tako da se me je komaj dotikala. “Meni je prav,” je šepnila, “če je tudi tebi.”

“Ne vem,” sem rekla.

V meni je divjala vojna: vseh peklenščkov nisem niti prepoznala. Eden je govoril: “Ne, to ni prav. Veš, da je narobe, grdo in grešno.” Drugi je zatrjeval: “Nikoli ni bilo nič tako prav, naravno, resnično in dobro.” Spet tretji je trdil, da je še prezgodaj, četrti pa sploh ni maral misliti na to, temveč bi Annie najrajši objel in jo neskončno dolgo držal v naročju. Bili so še drugi glasovi, vendar ne dovolj jasni, da bi jih ločila.

“Liza,” je govorila Annie, “Liza, tega nisem vedela. Mislim, spraševala sem se, ali se bo to zgodilo. Se ti nisi?”

Odkimala sem. Nekje globoko v duši pa sem vedela, da sem nekaj slutila.

Annie si je odvihala ovratnik, da je pokrila vrat, jaz pa sem se želela dotakniti njene kože tam, kjer se je je dotikal ovratnik. Bilo je nekako tako, kot bi si jo od nekdaj želela pobožati, le da tega nisem vedela.

“Jaz sem kriva,” je tiho rekla Annie. “Včasih, še preden sem te spoznala, sem pomislila, da sem mogoče lezbijka.” Besedo “lezbijka” je izgovorila brez težav, kot bi ji bila v takem primeru domača.

“Ne,” se mi je posrečilo izdaviti, “ne, nihče ni kriv.” Vem, da sem kljub omam-ljenosti čutila, da to velja tudi zame, vendar si tega nisem mogla ne misliti ne priznati, vsaj tedaj še ne.

Annie se je obrnila, me pogledala in zaradi žalostnega izraza v očeh bi jo najraj-ši objela. “Šla bom, Liza,” je rekla in vstala. “Nočem te prizadeti. Mislim, da si ti tega ne želiš, torej sem te že prizadela in, o Bog, Liza,” je rekla in me pobožala po obrazu, “tega nočem, tako rada te imam. Saj sem ti povedala, da se zaradi tebe počutim bolj resnično, bolj stvarno, bolj živo kot sem kdaj mislila, da se lahko počutim. Več mi pomeniš kot sto Kalifornij, čeprav ni samo to...”

“Ti več pomenim kot vse tiste bele ptice?” sem izdavila kljub cmoku, ki sem ga znova začutila v grlu. “Kajti tudi ti mi pomeniš več kot karkoli ali kdorkoli drug, Annie, več kot ... Oh, kaj pa vem! Več kot vse drugo, ampak saj nočem reči tega. Ti si ... Annie, mislim, da sem zaljubljena vate.”

Svoje besede sem slišala, kot bi jih izgovoril kdo drug. V trenutku, ko sem jih izgovorila, pa sem bila bolj kot o vsem drugem na svetu prepričana, da so resnične.

Draga Annie,

ravnokar sem se spominjala počitnic ob zahvalnem dnevu in plaže blizu otoka Coney. Annie, boli me od hrepenenja po tebi ...

Liza je pismo zmečkala, ga potem zgladila, nazadnje raztrgala na koščke in odšla ven.

V mrazu je hodila ob reki Charles. Zrak je bil oster zaradi bližajoče se zime in neka jadrnica se je le s težavo upirala sunkom vetra. Tip na jadrnici mora biti nor, je odsotno pomislila. Jadro mu bo zamrznilo, roke se mu bodo prilepile na krmilo in morali ga bodo odtrgati z njega ...

Annie, je pomislila, to ime prežene iz misli vse drugo, Annie, Annie ...