Kadar koli vzamem v roke kakšen gejevski časopis, naletim na isti desetcentimetrski naslov - “Slavimo gej romanco” - premazan prek istega golega telesa, ki je bilo svoj čas okiteno z naslovi, kot so “Kopalke, bolj vroče kot poletje”, “Ponosno cmokanje na gej paradi” in “Iz grmovja v fitness centre”.

Vem, da naj bi se ženske stalile v lužico in razpadle po šivih ob pogledu na mesečino, godalne kvartete, rože, labode, slapove - kaže, da vse razen golega telesa svoje ljubljene/ljubljenega. Ženska seksualnost (in z njo tudi lezbična) naj ne bi bila genitalno usmerjena. Predstavljam si ubogo žensko, ki se zvija od blodne srbečice, ki je ne odpravi temeljito praskanje, kako vsa iz sebe oznanja: “Moja želja se ne nahaja med mojimi nogami, ampak v mojem srcu. Vendar ne v fizičnem srcu, ampak v vsem telesu. Pravzaprav sploh ne v telesu; izvira nekje, kjer je veliko bolj duhovno. Kot nebo!”

Potemtakem od mene pričakujete, da bom zadovoljna z novim gejevskim trendom, ki teži k romanci. Mnoge lezbijke so; pravzaprav še noben poslovilni govor ni bil tako škodoželjen: ha, ha, ha, končno so ti lahkomiselni pedri spoznali, da njihovo vlačuganje ne bo ostalo nekaznovano. Vendar me ta samovšečnost žali prav toliko kot obilica člankov o gejevski romanci, zato ker v večini teh romanc ni prav nič romantičnega. Dobronamerni pisci (in izdajatelji) predpisujejo monogamijo in jo skušajo predstaviti kot užitno ljudem, ki se ne dajo potegniti za nos.

Morda se mi zdi ta trend celo bolj žaljiv kot večini gejev, ker je v lezbični skupnosti serijska monogamija pravilo. Če vprašate tipično lezbijko, koliko ljubic je imela, bo preštela ženske, s katerimi je živela, in odgovorila s številko, recimo “štiri”. Če pa jo boste vprašali, s koliko ženskami je seksala, se jih bo med hmkanjem trudila prešteti in rekla kaj takega kot: “Več kot petdeset in manj kot petsto.” Raziskovalci spolnega vedenja, ki ne razumejo te dihotomije v lezbičnem razmišljanju, pogosto poročajo o lezbični spolni aktivnosti v smešno nizkih številkah.

Imam priijateljice, ki ne morejo seksati, če si prej ne rečejo, da so noro zaljubljene v žensko, ki jo nameravajo povaljati. Ob tej hipokriziji pobesnim. Zakaj bi morala nekomu prisegati večno ljubezen, če se mi je zahotelo malo telovadbe med rjuhami. To je izsiljevanje. Ni čudno, da so straight moški tako jezni na ženske, ki mislijo, da je trdi tič ročaj, za katerega pelješ moškega pred oltar. Raje plačam za seks, kot pa da me zbudi obupan telefonski klic ženske, ki pričakuje, da se bom poročila z njo samo zato, ker sem se nekaj ur ukvarjala s tem, da ji je prišlo. In potem si me še upa obdolžiti, da sem jaz izkoristila njo! Zaradi brezštevilnih izbruhov besa in obračunov s pestmi, izzvanih z menjavanjem plesnih - in posteljnih - partneric, si je krajevni lezbo bar na žalost težko predstavljati kot mesto, kjer lahko v miru spiješ kozarec piva. Zaradi preobilja lažnih romanc je v lezbični skupnosti preveč melodrame, alkoholizma in razkazovanja borilnih veščin - in premalo tovarištva, dobrega seksa in celo dobrega plesanja.

Monogamija nima nič skupnega z moralnostjo. Če bi bila izključnost v seksu etično vprašanje, bi bila osebna izbira. Vam je že kdo rekel: “Jaz sem monogamna, moja punca pa ni, zato vsaka dela tisto, kar misli, da je prav.” Seveda ne, kajti monogamija je obvladovanje vedenja druge osebe - je družbena kontrola, ne samokontrola.

Sita in naveličana sem tudi razlag o tem, da je kdo preveč ljubosumen, da bi zdržal v odprtem odnosu. Monogamija ne teši ljubosumnja. Vedno je kaj, na kar smo lahko ljubosumne. Če vaša punca ne seksa z drugimi, ima pa prijateljice. Če nima prijateljic, ima zbirko znamk. Če nima hobbyja, ima Preteklost. Tudi če je bila devica, ko ste se poročile z njo, dobro veste, kako majhna je verjetnost, da ste edina oseba, ki bo deležna njene milosti. Monogamija je za ljudi, ki uživajo v obtoževanju, občutku negotovosti, vohunjenju za partnerkami in izgubljanju v poceni navalih adrenalina, ko se končno pobotajo z njimi. Če je to strast, imam raje krvave čire.

Eksistencialna beda, ki nam jo nameni življenje, ni nič manjša v prisotnosti Edine prave ljubezni. Monogamni morajo to šele spoznati. Vedeti hočejo brez najmanšega dvoma, da so ljubljeni zaradi njih samih, ne glede na vse, kar bodo naredili ali rekli, in nikoli nočejo biti sami.

Obstoj ljubezni je tako težko dokazati kot obstoj boga. Veste, da nekoga ljubite, ne pa, ali tudi ona ljubi vas. To je stvar zaupanja ali vere in ne vedenja, in sama imam veliko raje zaupanje kot zvestobo. Nikogar ne ljubimo zaradi tega, kar je. Ljudje nas ljubijo zaradi tega, kako ravnamo z njimi in kako se ob nas počutijo. Zato za ločitev ne krivite Druge ženske - krivite kujanje in kričanje in razbijanje krožnikov, ki ste ga uprizorile, ko ste izvedele zanjo.

Nič manj niste same med simultanim orgazmom, kot kadar sedite doma in čakate punco, ki je šla na zmenek z drugo. Nobena med nami ne more pobegniti iz zapora lastne glave, iz izolacije, ki jo daje posedovanje osebne zavesti. In če kdo predre oviro vaše kože, se čutite tako oskrunjene, da ga surovo izženete. Vsaka od nas ima nemogoče fantazije o tem, kako zavžije ali vpije žensko, ki jo ljubi: fantazije o razcepljanju, podvajanju in oboževanju zrcalnih podob nas samih; ali kako sama postane privesek Druge, ker ta pač noče poškodovati ali izgubiti del sebe. Ta infantilna vrsta ljubezni je v resnici ljubezen do same sebe, narcisističen impulz, da bi imele spodbudo in tolažbo, ki ju nudi ljubeča Druga, ne pa tudi grožnje zavrnitve ali nepredvidljivosti druge zavesti, druge volje. Te iracionalne lakote ne moremo pomiriti s posesivnostjo. Z njo moramo živeti, tako kot z narodnim primankljajem.

Zato me ima, da bi tolkla z glavo ob pločnik, kadar slišim, da monogamijo razglašajo kot rešitev stanja, ki ga leporečno imenujejo “trenutna zdravstvena kriza”. Med monogamnostjo in zaljubljenostjo je razlika. Vzdrževanje zaljubljenosti je trdo delo. Samo strah (četudi pred virusom HIV) je premalo, da bi se človek tako trudil. Morda pripravi ljudi do tega, da živijo skupaj, ampak k temu jih prisili že pomanjkanje poceni stanovanj - in tudi to ni romanca. Vprašajte koga, ki si deli stanovanje z bivšo punco. Ker ne vedo, kaj bi z aidsom, gejevski časopisi zvračajo krivdo zanj na promiskuiteto. “Nova romanca” naj bi naredila konec brezčutni uporabi gejev kot objektov sebičnih izpadov spolne svobode. No ja, če bi vedela, da je kakšna ženska omejila svoje spolno življenje samo name, zato da bi se izognila bolezni, bi se čutila prav tako izrabljeno kot ritna luknja kakšnega fafača, in občutno manj vneto bi delala na tem, da bi kuzli prišlo.

Pravilna politična linija je, da moramo biti monogamni, sicer bomo umrli. Toda prav zaradi nepredvidljivosti, neizbežnosti in končnosti smrti težko potlačim čuten impulz; nikoli ne vem, če bom dobila še eno priložnost. Ne znam izražati ljubezni, želje ali občudovanja brez dotikov. Morda bom morala nositi kirurške rokavice ali se izogibati izmenjavi telesnih sokov, toda odpovedala se jim ne bom. Stroge mere “varnega seksa”, ne glede na to, kako težko jih je priklicati v spomin, ko enkrat dosežeš Plato, so mi ljubše od podpisovanja poročne pogodbe, ki bo razveljavljena, če bodo kdaj iznašli cepivo proti aidsu.

Do zdaj ste verjetno dobile vtis, da nisem bila še nikoli zaljubljena in da seksam z vsem, kar nosi flanelasto srajco. Ni res. Bila sem poročena (to je lezbično za “živela sem”) s tremi ženskami; skupaj imam za sabo dvanajst let zakonske blaženosti in sranja. Z nobeno mi ni uspelo biti monogamna, kar je bilo vir velike bolečine in bolj pretanjene diplomacije kot pogovori o razorožitvi. Bog mi je priča, da sem poskušala. Toda edini način, da se lahko kontroliram je, da zaprem vzvode rajcanja za vse, vključno z mojo punco. Vendar ohranjam zelo ostro črto med svojo punco in ostalimi, s katerimi seksam. Ta črta je romantična ljubezen.

Kadar sem zaljubljena, je seks boljši - naj bo hihitajoč pod tušem, dokler ne zmanjka vroče vode, glasen in opolzek v zadnji sobi bara, počasen kot simfonija, ki narašča proti crescendu na satenastih rjuhah, skrit pod mizo v nobel restavraciji, tipajoč na prednjem sedežu pri 130 km na uro, dokler kakšen tovornjakar ne vključi hupe in naju ne skuša zriniti s ceste, ali čemeren med enim na hitrico, ki prežene nespečnost. Ko sem sveže zaljubljena, je vse drugo nepomembno. Svet postane izbira površin za ljubljenje. Do ušes zaljubljena ni le moja običajna, vsakdanja persona, ampak vsaka oseba, kar sem kdaj bila ali bi lahko bila. Ob užitku, razburjenju, potrebi po križanju in združevanju postane mondeni svet bled in cenen.

Toda slej ko prej se zavem, da bom pred naslednjo večerjo ob svečah morala pomiti posodo. In da bom morala na banko, oprati rjuhe in odnesti smeti. Na to sem mislila, ko sem rekla, da je ohranjanje zaljubljenosti trdo delo - na dneve, ko se ne počutim kot porno zvezda, ampak kot hišnica.

Mislim, da se vsi geji in lezbijke počutimo kot ubežniki ali sirote. Moja punca je edini dom, ki ga imam. Nikamor drugam ne sodim. Nihče ne želi, da sva skupaj - ne najini družini, ne škof (katoliški ali kakšen drug), ne banka, ne predsednik. Niti najine bivše punce, vsaj dokler si ne najdejo novih partneric, in včasih niti najini prijatelji, ki vedo, da bi imeli več časa zanje, če ne bi prebirali televizijskega sporeda in se prepirali, kaj bova gledali zvečer. Trmoglavo se trudim vzdržati, pokazati ostalim, da se motijo o naju. Ponosna sem na to, da preživim vso sovražnost. Moja lojalnost ne velja samo moji punci, temveč tudi lezbični naravi najinega razmerja. Z njo sem in zanjo skrbim, ker je to edini način, da dokažem, da sem dobra ženska, prava ženska, čeprav ne bom nikoli imela otrok ali gospodinjila moškemu.

Ko sem s kakšno drugo žensko, se mi včasih zdi, da sploh ne bi opazila, da me ni, če bi pustila svoje usnje na kupu na tleh. Tega še nisem poskusila, delno zato, ker se s priložnostno partnerico nerada popolnoma slečem. Vem, da mi z njo ne bo prišlo tako dobro kot z mojo punco, ki vzbuja in varuje mojo ranljivost. Niti mi ni kaj prida do tega, da bi mi. Bolj gre za intelektualno radovednost, lakoto po jemanju, raziskovanju in zadovoljevanju neznanega telesa in duha. Spoštujem priložnostne partnerice - lahko jih imam celo zelo rada - vendar je v mojem odnosu z njimi malo ali nič vzajemnosti.

Zakaj se sploh trudim vezati prijateljice in tujke in jih šeškati po ritah, če je seks s stalno punco tako čudovit? Morda se vam bo zdelo smešno, toda uživanje v drugih ljudeh poglobi najin odnos. Vem, da me ne bo zapustila, ker bi si želela nekoga drugega, ki ga ne more imeti. Rada gledam, kako razvnema druge ženske. To potrjuje mojo presojo o njenih visokih in pogubnih kvalitetah. Rada ji rečem: “Kar daj, zabavaj se,” ker je to simbol moje lastnine - česar nimaš, ne moreš dati. Ko obdelujeva koga skupaj, ko koga biča ali fuka, me vzburja pogled na njene napenjajoče mišice, vznemirja me, ker vem, da me gleda, ko držim kakšno žensko za vrat in zdrsnem z roko do konca vanjo. Druga pri drugi občudujeva spretnost in se čutiva dvojno zaželjeni, ker si naju, njo, mene želi še kdo drug. Ljubim to velikodušnost. Ker imam toliko seksualne topline v sebi, jo lahko delim z drugimi. In če sem zelo odkrita, rada jo spomnim, da imam tudi druge možnosti - so drugi kraji, kakor lahko grem, drugi ljudje, s katerimi sem lahko. Tako težje pojmujeva druga drugo kot nekaj samoumevnega.

Nobeno od mojih razmerij ni trajalo dlje kot pet let. Moje monogamne prijateljice stresajo z glavami vsakič, ko grem skozi ločitev, in zanjo krivi-jo moje kurbanje. Vendar sem iskreno prepričana, da nobene od svojih zvez ne bi mogla podaljšati, tudi če bi bila monogamna. Ni zločin, da prenehaš biti nekomu punca, zločin je, če prekineš prijateljstvo. Romanca, ki v mojem primeru stopnjuje doživljanje seksa, morda tudi jamči, da bo ljubezen zbledela. Moja punca je moj heroj, in ko sem razočarana, ko ne verjamem več, da je najina zveza velika pustolovščina, ko nima več magične moči, da bi celila moje rane, takrat odidem. Težko preziram nekoga, ki sem ga dobesedno po božje častila, ko sva se spoznali. Prijateljstva ne izhlapijo na tak način, niti prijateljstva, ki vključujejo seks. Vendar nočem živeti brez čustvenega razburjenja, ki ga prinaša oboževanje tiste ene posebne ženske in obljub, da bom zanjo storila vse.

Tako imam pač ljubezensko razmerje s stanovanjem, ki si ga v mislim delim samo z mačko po imenu Boljša polovica. Nikoli ne skuham kave, ne da bi pomislila, katera skodelica je moja. Ko sem depresivna, naredim načrt, kako bom prestavila pohištvo. Dam si kano na lase. Priredim eksotične orgije in povabim vse, ki jih moja punca ni prenesla. Nihče več me ne bo pripravil do solz ali tega, da bi kompromitirala svoja načela (in verjetno tudi do orgazma). V brezmadežno čisti pisarni, kjer me ne bo nihče motil s prošnjami za znamke ali kolačke, bom žvrkljala množice knjig, debelih kot enciklopedije. Trezno si dopovedujem, da bo življenje brez vožnje po emocionalnem toboganu romance, umazanih pepelnikov in ne ravno plemenitih taktik, s katerimi sem jo silila, naj očisti svoj avto, boljše. Sprašujem se, zakaj je težje skrbeti za eno osebo (zase) kot za dve, in ne razumem zakaj - ne glede na to, kako se trudim - ne znam ohraniti ljubezni.

Očitno ne poznam vseh odgovorov. Monogamija ni napačna za vse. Prav tako ne zagovarjam stali-šča, da bi morali opustiti varnostne ukrepe proti aidsu. Toda aids ni izgovor, da bi kot geji in lezbijke prenehali kritično razmišljati o tradicionalni morali ali nehali eksperimentirati z novimi načini življenja in ljubljenja. Poskusi, da bi predpisali monogamijo so del širšega poskusa, da bi se distancirali od nesrečnikov z aidsom. Prekleto malo nas je, ki so resnično sposobni popolne zvestobe (ali pa imajo srečo, da so z nekom, ki jih tako zelo inspirira). Če obsodimo vse ljudi, ki niso združeni za vse življenje kot kanadske gosi ali bobri, in ki zbolijo, ne bo potrebe, da bi se nam smilili - lahko se pravičniško umaknemo, saj vemo, da so si sami krivi.

Ne želim živeti v ekonomiji pomanjkanja, se držati ene ženske, kot da sva edini lezbijki na svetu, ali živeti, kot da sem edina zdrava oseba v koloniji gobavcev. Izolacija je smrtonostna prav toliko kot aids.