V zadnji številki Pandore smo vam opisale diskoteko Bang v Gradcu. Kot pa vidite, inšpekcijska služba LL ne miruje. Toda tokrat je, zaradi slabih izkušenj, poslala v izvidnico le dve članici (ha, sedaj jim je pa žal).

Bil je ravno prav topel sobotni večer in morda se je že nagibalo k polni luni. Imeli sva vse, kar je bilo potrebno za na pot: avto, avtokarto in naslov diskoteke. Pred “naporno” vožnjo (približno dve uri) smo se morali vsi trije le še primerno okrepčati, potem pa smo že brzeli po avtocesti proti Trstu in naprej. Vse je šlo kot po maslu, celo avtoradio je brezhibno deloval. Človeka se v takem primeru polotijo kar nekakšne temne misli. Čas je hitro minil in znašli sva se v Udinah. “Sedaj pa je treba le peljati, kot piše in bova tam”, sem si mislila. No, medve pa sva se še kar vozili in vozili. Povedati vam moram, da ceste niso bile polne le neuvidevnih italijanskih voznikov, temveč tudi nepredvidljivih pešcev z zelenimi jodlarskimi klobuki, ki so hiteli na fešto. Pa se znajdi, če se lahko. Še enkrat sva skrbno prebrali navodila in se ustavili pred malo večjo hišo z velikim parkiriščem. Nezaupljivo sva se približali vhodu. Nikjer nobenega napisa, imena ali kakršnegakoli znamenja. Nič, greva malo naokrog. To se je izkazalo za zelo ustrezno odločitev, saj sva čisto po naključju naleteli na poštni nabiralnik in na njem majhen listič z napisom KEY CLUB. Hurrraa, to je to!

Vrata nama je odprl prijazen dečko. Plačali sva vstopnino (približno 20.000 lir), ki pokriva tudi garderobo in konzumacijo, nato pa počasi stopali proti prostoru z glasbo.

Zopet šok!

Takoj sva šli do šanka. “Kaj boš pila?” “Nekaj močnega!” Kot bi natakar(ica) vedel, sva dobili dvojno dozo, to je povsem običajno, saj so tri SLO merice le ena ITL. Molče sva sedli za mizico in si ogledali prostor. Šank, udobni naslonjači, mešalna mizica z gramofonom in konec. Vse skupaj morda 20 kvadratnih metrov. Pa ne, da sva vse psiho-fizične priprave in vseh tok in tok kilometrov opravili za 1 kvadratni meter plesišča. Sledil je pisan spisek kletvic v različnih jezikih. Skoraj bi se že sprijaznili z žalostno usodo, ko sva opazili, da isti ljudje vedno znova prihajajo in odhajajo. Bili sta dve možnosti: ali imajo težave z mehurjem in prebavnim traktom ali pa je morda, čisto slučajno, še kje kakšen prostor.

In tako sva šli po hodniku mimo gruče žensk (bolj butch varianta), ki so naju seveda premerile od ... do ... nakar se je pred nama razprostrlo velikansko (v primerjavi z Gradcem) razgibano plesišče. Uaaau! Najprej sva se malo razgledali, pravzaprav sva jim samo vračali premerjanje, nato pa naju je glasba kar vsrkala na plesišče (celo mene!). Poznavanje in glasbeni okus D.J.-ja sta bila zadovoljiva, imel je pa napako, bil je prekomerno zgovoren in morda je imel vtis, da smo tam zaradi njegovih duhovičenj, in da so začetki komadov namenjeni podlagi njegovih govorov. Ne smem pozabiti omeniti “Tarzana”1, ki je bil skoraj neopazen, pa je na srečo kmalu našel svojega “Janeza”. Kakorkoli že, pa ti dve stvarčici nista pokvarili ozračja, ki je bilo 1B. Poleg tega so bili vsi zelo prijazni in ustrežljivi. Uspelo nama je celo navezati prijateljske stike z italijanskimi sestrami, a na žalost bolj proti koncu, ko nama je šlo sporazumevanje zaradi “utrujenosti” že bolj težko od rok. Pot nazaj se je sicer malo bolj vlekla, saj je bilo potrebnih precej postankov (kava), a sva se srečno vrnili na štartno mesto.

Torej, moja ocena: vredno ponovnega obiska. Predvsem pa se z Gradcem sploh ne more primerjati. Dekleta, ne preostane vam drugega, kot pot pod noge.

Na koncu pa še poduk: Don’t drink and drive!