V letu 1997 mineva sto let od izdaje prvega ženskega časopisa na Slovenskem in tudi stodevetinštirideset let, odkar je bila natisnjena prva slovenska beseda ženske. Tako smo prebrali v vodniku Žensko časopisje na Slovenskem (marec 1997), ta je izšel ob istoimenski razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

V letu 1997 mineva tudi deset let od izdaje prvega lezbičnega biltena na Slovenskem in tudi deset let, odkar je bila nati-snjena prva slovenska aktivisti- čna beseda lezbijke v tedanji Mladinini prilogi Ljubimo ženske. Prilogi je sledil lezbi-čni bilten Lesbozine, v sredini devetdesetih je izhajala Pandora in zdaj držimo v rokah Lesbo. Pisale smo o coming outu, homofobiji, lezbični identiteti, kulturi, politiki, erotiki ... Verjele smo, da dvigamo svojo zavest in zavest drugih. Imele smo zgodbe, oglase, recepte in modo. Urednici nekoč ženske in danes družinske revije revije Jana, Bernardi Jeklin, se je v govoru ob otvoritvi NUK-ove “ženske” razstave zareklo, da so v Jani poleg receptov imele tudi “moda”. Zbrano občinstvo ter predstavniki in predstavnice medijev s(m)o bili iskreno navdušeni - očitno so ženska moda dodobra označila zgo-dovino ženskega časo-pisja na Slovenskem.

Ali že govorimo o lezbičnem časopisju na Slovenskem? In - če res govorimo o tem - kam ga lahko umestimo? Saj ne sodi, kakor smo se lahko prepričale, na razstavo žen-skega časopisja na Slovenskem, niti v poglavje “Drugačnim”. Ne verjamemo, da je deset let v primerjavi s sto zanemarljivo malo. Tudi ne bomo verjeli, da lezbičnih biltenov ni v NUK-u, ker vemo, da so. Ali so bili bilteni premajhni, nepomembni, preveč sporadični za tako razstavo, ali je v njih premalo mod(e)? Le kdo bi si bil mislil: problem marginalk in marginalcev je v njihovi marginalnosti!

Ponuja se nam kaj zabaven in celo nekam zdra-vorazumski od-govor: lezbijka ni ne ženska ne Slovenka in ne drugačna ne enakopravna. Seveda za to ni kriv NUK, zgodovinske razstave pač govorijo samo o neki interpretaciji zgodovine in sleherna zgodovina je zgodovina navzočih in odsotnih, prvih in drugih, pomembnih in obrobnih. Da se lahko ta razmerja tako rekoč v trenutku obrnejo - in celo sprevrnejo - smo se lahko prepri-čale tudi ob nemalokrat podivjanih demokratiza-cijskih tokovih na naših tleh. Seveda ni panike, da bi se tovrstna razmerja prehudo obrnila v našem primeru.

Angleško govoreče feministke/lezbijke so se naučile, da je zgodovino treba tudi delati - dobesedno in z besedami. V svojih krogih so ukinile izraz zgodovina, njegov angleški ekvivalent history namreč pomeni his-story ali njegovo zgodbo. Me imamo odslej herstory, so se odločile, torej her-story ali njeno zgodbo - in imamo jo od trenutka odločitve naprej, z vsemi minulimi stoletji in tisočletji, kakor se za zgodovino pač spodobi.

Na eni prvih in sicer redkih razstav o njeni zgodbi na Slovenskem je umanjkala lezbična zgodba. Ženska zgodovina brez lezbijk? Why not? Seveda, tudi ženska zgodovina brez odsotnih. Saj še vedno lahko napišemo lezbično interpretacijo. In lezbično zgodbo je treba pisati. Zgodbe so vedno starejše od obdobja desetih ali stotih let, vedno povsod in nikjer, v his-story in v her-story in drugod.

Listov ne obračamo zato, da bi nekaj minilo, temveč zato, da lahko preberemo drugo zgodbo na naslednji strani.